Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
O RAZGLASITVI ZAKONA O RATIFIKACIJI KONVENCIJE O ZAPOSLOVANJU TER DELOVNIH POGOJIH IN ŽIVLJENJSKIH RAZMERAH IZVAJALCEV ZDRAVSTVENE NEGE (KONVENCIJA MEDNARODNE ORGANIZACIJE DELA ŠT. 149) (MKZIZN)
Razglašam Zakon o ratifikaciji Konvencije o zaposlovanju ter delovnih pogojih in življenjskih razmerah izvajalcev zdravstvene nege (konvencija Mednarodne organizacije dela št. 149) (MKZIZN), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 25. oktobra 2001.
Št. 001-22-131/01
Ljubljana, 2. novembra 2001
Predsednik
Republike Slovenije
Milan Kučan l. r.
Z A K O N
O RATIFIKACIJI KONVENCIJE O ZAPOSLOVANJU TER DELOVNIH POGOJIH IN ŽIVLJENJSKIH RAZMERAH IZVAJALCEV ZDRAVSTVENE NEGE (KONVENCIJA MEDNARODNE ORGANIZACIJE DELA ŠT. 149) (MKZIZN)
1. člen
Ratificira se Konvencija o zaposlovanju ter delovnih pogojih in življenjskih razmerah izvajalcev zdravstvene nege (konvencija Mednarodne organizacije dela št.149), sprejeta 21. junija 1977 v Ženevi na 63. zasedanju Generalne konference Mednarodne organizacije dela.
2. člen
Konvencija se v izvirniku v angleškem jeziku in v prevodu v slovenski jezik glasi:
Convention 149
C O N V E N T I O N
CONCERNING EMPLOYMENT AND CONDITIONS OF WORK AND LIFE OF NURSING PERSONNEL
The General Conference of the International Labour Organisation,
Having been convened at Geneva by the Governing Body of the International Labour Office, and having met in its Sixty-third Session on 1 June 1977, and
Recognising the vital role played by nursing personnel, together with other workers in the field of health, in the protection and improvement of the health and welfare of the population, and
Recognising that the public sector as an employer of nursing personnel should play an active role in the improvement of conditions of employment and work of nursing personnel, and
Noting that the present situation of nursing personnel in many countries, in which there is a shortage of qualified persons and existing staff are not always utilised to best effect, is an obstacle to the development of effective health services, and
Recalling that nursing personnel are covered by many international labour Conventions and Recommendations laying down general standards concerning employment and conditions of work, such as instruments on discrimination, on freedom of association and the right to bargain collectively, on voluntary conciliation and arbitration, on hours of work, holidays with pay and paid educational leave, on social security and welfare facilities, and on maternity protection and the protection of workers’ health, and
Considering that the special conditions in which nursing is carried out make it desirable to supplement the above-mentioned general standards by standards specific to nursing personnel, designed to enable them to enjoy a status corresponding to their role in the field of health and acceptable to them, and
Noting that the following standards have been framed in co-operation with the World Health Organisation and that there will be continuing co-operation with that Organisation in promoting and securing the application of these standards, and
Having decided upon the adoption of certain proposals with regard to employment and conditions of work and life of nursing personnel, which is the sixth item on the agenda of the session, and
Having determined that these proposals shall take the form of an international Convention,
adopts the twenty-first day of June of the year one thousand nine hundred and seventy-seven, the following Convention, which may be cited as the Nursing Personnel Convention, 1977.
Article 1
1. For the purpose of this Convention, the term “nursing personnel” includes all categories of persons providing nursing care and nursing services.
2. This Convention applies to all nursing personnel, wherever they work.
3. The competent authority may, after consultation with the employers’ and workers’ organisations concerned, where such organisations exist, establish special rules concerning nursing personnel who give nursing care and services on a voluntary basis; these rules shall not derogate from the provisions of Article 2, paragraph 2 (a), Article 3, Article 4 and Article 7 of this Convention.
Article 2
1. Each Member which ratifies this Convention shall adopt and apply, in a manner appropriate to national conditions, a policy concerning nursing services and nursing personnel designed, within the framework of a general health programme, where such a programme exists, and within the resources available for health care as a whole, to provide the quantity and quality of nursing care necessary for attaining the highest possible level of health for the population.
2. In particular, it shall take the necessary measures to provide nursing personnel with—
(a) education and training appropriate to the exercise of their functions; and
(b) employment and working conditions, including career prospects and remuneration,
which are likely to attract persons to the profession and retain them in it.
3. The policy mentioned in paragraph 1 of this Article shall be formulated in consultation with the employers’ and workers’ organisations concerned, where such organisations exist.
4. This policy shall be co-ordinated with policies relating to other aspects of health care and to other workers in the field of health, in consultation with the employers’ and workers’ organisations concerned.
Article 3
1. The basic requirements regarding nursing education and training and the supervision of such education and training shall be laid down by national laws or regulations or by the competent authority or competent professional bodies, empowered by such laws or regulations to do so.
2. Nursing education and training shall be co-ordinated with the education and training of other workers in the field of health.
Article 4
National laws or regulations shall specify the requirements for the practice of nursing and limit that practice to persons who meet these requirements.
Article 5
1. Measures shall be taken to promote the participation of nursing personnel in the planning of nursing services and consultation with such personnel on decisions concerning them, in a manner appropriate to national conditions.
2. The determination of conditions of employment and work shall preferably be made by negotiation between employers’ and workers’ organisations concerned.
3. The settlement of disputes arising in connection with the determination of terms and conditions of employment shall be sought through negotiations between the parties or, in such a manner as to ensure the confidence of the parties involved, through independent and impartial machinery such as mediation, conciliation and voluntary arbitration.
Article 6
Nursing personnel shall enjoy conditions at least equivalent to those of other workers in the country concerned in the following fields:
(a) hours of work, including regulation and compensation of overtime, inconvenient hours and shift work;
(b) weekly rest;
(c) paid annual holidays;
(d) educational leave;
(e) maternity leave;
(f) sick leave;
(g) social security.
Article 7
Each Member shall, if necessary, endeavour to improve existing laws and regulations on occupational health and safety by adapting them to the special nature of nursing work and of the environment in which it is carried out.
Article 8
The provisions of this Convention, in so far as they are not otherwise made effective by means of collective agreements, works rules, arbitration awards, court decisions, or in such other manner consistent with national practice as may be appropriate under national conditions, shall be given effect by national laws or regulations.
Article 9
The formal ratifications of this Convention shall be communicated to the Director-General of the International Labour Office for registration.
Article 10
1. This Convention shall be binding only upon those Members of the International Labour Organisation whose ratifications have been registered with the Director-General.
2. It shall come into force twelve months after the date on which the ratifications of two Members have been registered with the Director-General.
3. Thereafter, this Convention shall come into force for any Member twelve months after the date on which its ratifications has been registered.
Article 11
1. A Member which has ratified this Convention may denounce it after the expiration of ten years from the date on which the Convention first comes into force, by an Act communicated to the Director-General of the International Labour Office for registration. Such denunciation should not take effect until one year after the date on which it is registered.
2. Each Member which has ratified this Convention and which does not, within the year following the expiration of the period of ten years mentioned in the preceding paragraph, exercise the right of denunciation provided for in this Article, will be bound for another period of ten years and, thereafter, may denounce this Convention at the expiration of each period of ten years under the terms provided for in this Article.
Article 12
1. The Director-General of the International Labour Office shall notify all Members of the International Labour Organisation of the registration of all ratifications and denunciations communicated to him by the Members of the Organisation.
2. When notifying the Members of the Organisation of the registration of the second ratification communicated to him, the Director-General shall draw the attention of the Members of the Organisation to the date upon which the Convention will come into force.
Article 13
The Director-General of the International Labour Office shall communicate to the Secretary-General of the United Nations for registration in accordance with Article 102 of the Charter of the United Nations full particulars of all ratifications and acts of denunciation registered by him in accordance with the provisions of the preceding Articles.
Article 14
At such times as may consider necessary the Governing Body of the International Labour Office shall present to the General Conference a report on the working of this Convention and shall examine the desirability of placing on the agenda of the Conference the question of its revision in whole or in part.
Article 15
1. Should the Conference adopt a new Convention revising this Convention in whole or in part, then, unless the new Convention otherwise provides:
(a) the ratification by a Member of the new revising Convention shall ipso jure involve the immediate denunciation of this Convention, notwithstanding the provisions of Article 11 above, if and when the new revising Convention shall have come into force;
(b) as from the date when the new revising Convention comes into force this Convention shall cease to be open to ratification by the Members.
2. This Convention shall in any case remain in force in its actual form and content for those Members which have ratified it but have not ratified the revising Convention.
Article 16
The English and French versions of the text of this Convention are equally authoritative.
Konvencija 149
K O N V E N C I J A
O ZAPOSLOVANJU TER DELOVNIH POGOJIH IN ŽIVLJENJSKIH RAZMERAH IZVAJALCEV ZDRAVSTVENE NEGE
Generalna konferenca Mednarodne organizacije dela,
ki jo je v Ženevi sklical Administrativni svet Mednarodnega urada za delo in se je sestala 1. junija 1977 na svojem triinšestdesetem zasedanju,
zavedajoč se življenjsko pomembne vloge izvajalcev zdravstvene nege, skupaj z drugimi delavci na področju zdravstva, pri varovanju in izboljšanju zdravja in blaginje prebivalstva in
zavedajoč se, da bi moral javni sektor kot delodajalec izvajalcev zdravstvene nege igrati dejavno vlogo pri izboljševanju pogojev zaposlovanja in delovnih razmer izvajalcev zdravstvene nege, in
upoštevajoč, da sedanje stanje izvajalcev zdravstvene nege v številnih državah, v katerih primanjkuje strokovno usposobljenega osebja in v katerih se obstoječe osebje ne uporablja vedno najbolj učinkovito, ovira razvoj učinkovitih zdravstvenih storitev, in
opominjajoč, da so izvajalci zdravstvene nege zaščiteni s številnimi mednarodnimi konvencijami dela in priporočili, ki opredeljujejo splošne standarde zaposlovanja in delovne razmere, kot so instrumenti o diskriminaciji, svobodi združevanja in pravici do kolektivnega dogovarjanja, prostovoljni spravi in arbitraži, delovnem času, plačanem letnem dopustu in plačanem študijskem dopustu, socialni varnosti in storitvah socialnega skrbstva, zaščiti materinstva in varovanju zdravja delavcev, in
upoštevajoč, da posebne okoliščine, v katerih se izvaja zdravstvena nega, izražajo potrebo, da bi se zgoraj navedeni splošni standardi dopolnili s posebnimi standardi za izvajalce zdravstvene nege, ki bi bili oblikovani tako, da bi jim omogočili status, ki bi ustrezal njihovi vlogi na področju zdravstva in bil zanje sprejemljiv, in
upoštevajoč, da so bili naslednji standardi oblikovani v sodelovanju s Svetovno zdravstveno organizacijo in da se bo sodelovanje s to organizacijo nadaljevalo pri spodbujanju in zagotavljanju njihovega izvajanja, in
odločena, da sprejme nekatere predloge o zaposlovanju ter delovnih pogojih in življenjskih razmerah izvajalcev zdravstvene nege, kar je šesta točka dnevnega reda zasedanja, ter
določujoč, da so ti predlogi v obliki mednarodne konvencije,
sprejema dne enaindvajsetega junija leta tisoč devetsto sedeminsedemdeset naslednjo konvencijo, ki se imenuje Konvencija o izvajalcih zdravstvene nege, 1977:
1. člen
1. V tej konvenciji zajema izraz “izvajalci zdravstvene nege“ vse kategorije oseb, ki zagotavljajo zdravstveno nego in storitve zdravstvene nege.
2. Ta konvencija velja za vse izvajalce zdravstvene nege ne glede na to, kje delajo.
3. Pristojni organ lahko po posvetovanju z zadevnimi organizacijami delodajalcev in delavcev, kjer take organizacije obstajajo, uvede posebna pravila za izvajalce zdravstvene nege, ki izvajajo zdravstveno nego in storitve zdravstvene nege prostovoljno. Ta pravila ne smejo odstopati od določb v točki a) drugega odstavka 2. člena, 3. člena, 4. člena in 7. člena te konvencije.
2. člen
1. Vsaka članica, ki ratificira to konvencijo, mora v okviru splošnega zdravstvenega programa, kjer taki programi so, in v obsegu razpoložljivih sredstev za celotno zdravstveno varstvo sprejeti in uporabljati, skladno z razmerami v državi, politiko storitev in imenovanih izvajalcev zdravstvene nege, da bi zagotovila obseg in kakovost zdravstvene nege, potrebne za doseganje najvišje možne ravni zdravja prebivalstva.
2. Sprejeti mora predvsem potrebne ukrepe, s katerimi izvajalcem zdravstvene nege zagotovi:
(a) ustrezno izobraževanje in usposabljanje glede na naloge, ki jih opravljajo, in
(b) pogoje zaposlovanja in delovne razmere, vključno z možnostmi napredovanja in primerno plačilo,
kar bo verjetno pritegnilo osebe v ta poklic in jih v njem tudi zadržalo.
3. Politika, omenjena v prvem odstavku tega člena, mora biti oblikovana po posvetovanju z zadevnimi organizacijami delodajalcev in delavcev, kjer take organizacije obstajajo.
4. Ta politika mora biti usklajena s politikami, ki se nanašajo na druge vidike zdravstvenega varstva in druge delavce s področja zdravstva, po posvetovanju z zadevnimi organizacijami delodajalcev in delavcev.
3. člen
1. Osnovne zahteve glede izobraževanja in usposabljanja iz zdravstvene nege ter nadzora nad tovrstnim izobraževanjem in usposabljanjem so predpisane z nacionalnimi zakoni oziroma predpisi, ali jih predpiše pristojni organ ali pristojna strokovna telesa, ki jih za to pooblastijo ustrezni zakoni oziroma predpisi.
2. Izobraževanje in usposabljanje iz zdravstvene nege morata biti usklajeni z izobraževanjem in usposabljanjem drugih delavcev s področja zdravstva.
4. člen
Nacionalni zakoni oziroma predpisi morajo določati zahteve za izvajanje zdravstvene nege in omejiti to dejavnost na osebe, ki izpolnjujejo te zahteve.
5. člen
1. Sprejeti je treba ukrepe za spodbujanje sodelovanja izvajalcev zdravstvene nege pri načrtovanju zdravstvenih storitev in posvetovanj z njimi o odločitvah, ki jih zadevajo, skladno z razmerami v državi.
2. Določanje pogojev zaposlovanja in delovnih razmer naj poteka v obliki pogajanj med zadevnimi organizacijami delodajalcev in delavcev.
3. Reševanje sporov v zvezi z določanjem pogojev zaposlovanja mora potekati s pogajanji med stranmi ali z neodvisnimi in nepristranskimi sredstvi, kot so posredovanje, sprava in prostovoljna arbitraža, da se zagotovi zaupanje vseh vpletenih strani.
6. člen
Izvajalcem zdravstvene nege je treba omogočiti vsaj enake razmere, kot jih imajo drugi delavci v državi, na naslednjih področjih:
(a) delovni čas, vključno z ureditvijo in nadomestili za nadurno delo, delo izven rednega delovnega časa in delo v izmenah,
(b) tedenski počitek,
(c) plačani letni dopust,
(d) študijski dopust,
(e) porodniški dopust,
(f) odsotnost z dela zaradi bolezni,
(g) socialna varnost.
7. člen
Vsaka članica si mora prizadevati, če je potrebno, da izboljša obstoječe zakone in predpise o zdravju in varnosti pri delu z njihovo prilagoditvijo posebnostim dela v zdravstveni negi ter okolju, v katerem se ta izvaja.
8. člen
Določbe te konvencije se uresničujejo z nacionalnimi zakoni oziroma predpisi, razen če se uresničujejo drugače s kolektivnimi pogodbami, splošnimi akti delodajalcev, arbitražnimi razsodbami, sodnimi odločbami ali kako drugače v skladu s prakso v državi.
9. člen
Listine o ratifikaciji te konvencije se pošljejo generalnemu direktorju Mednarodnega urada za delo v registracijo.
10. člen
1. Ta konvencija zavezuje samo tiste članice Mednarodne organizacije dela, katerih ratifikacije so registrirane pri generalnem direktorju.
2. Veljati začne dvanajst mesecev po dnevu, ko sta bili pri generalnem direktorju registrirani ratifikaciji dveh članic.
3. Za tem začne ta konvencija veljati za vsako članico dvanajst mesecev po dnevu, ko je bila ratifikacija registrirana.
11. člen
1. Članica, ki je ratificirala to konvencijo, jo lahko odpove po preteku desetih let od dneva, ko je prvič začela veljati, z aktom, ki ga pošlje v registracijo generalnemu direktorju Mednarodnega urada za delo. Taka odpoved začne učinkovati šele eno leto po dnevu, ko je bila registrirana.
2. Vsaka članica, ki je ratificirala to konvencijo in v enem letu po izteku desetletnega obdobja iz prejšnjega odstavka ne uveljavi pravice do odpovedi po tem členu, ostane zavezana za naslednje desetletno obdobje, potem pa jo lahko pod pogoji iz tega člena odpove po izteku vsakega desetletnega obdobja.
12. člen
1. Generalni direktor Mednarodnega urada za delo uradno obvesti vse članice Mednarodne organizacije dela o registraciji vseh ratifikacij in odpovedi, ki so mu jih poslale članice organizacije.
2. Ko generalni direktor uradno obvesti članice organizacije o registraciji druge ratifikacije, ki mu je bila poslana, jih opozori na datum začetka veljavnosti te konvencije.
13. člen
Generalni direktor Mednarodnega urada za delo sporoči generalnemu sekretarju Združenih narodov vse podatke o vseh ratifikacijah in odpovedih, ki jih je registriral v skladu z določbami prejšnjih členov, zaradi registracije v skladu s 102. členom Ustanovne listine Združenih narodov.
14. člen
Administrativni svet Mednarodnega urada za delo predloži Generalni konferenci poročilo o uporabi te konvencije, kadar meni, da je to potrebno, in prouči, ali je primerno na dnevni red konference uvrstiti vprašanje njene celotne ali delne spremembe.
15. člen
1. Če konferenca sprejme novo konvencijo, ki to konvencijo v celoti ali delno spreminja, in če z novo konvencijo ni drugače določeno,
(a) nova spremenjena konvencija, ki jo ratificirajo posamezne članice, povzroči ipso iure takojšnjo odpoved te konvencije ne glede na določbe 11. člena zgoraj, če in ko nova spremenjena konvencija začne veljati;
(b) od dneva, ko začne veljati nova spremenjena konvencija, ta konvencija članicam ni več na voljo za ratifikacijo.
2. Ta konvencija vsekakor še naprej velja v svoji sedanji obliki in vsebini za tiste članice, ki so jo ratificirale, niso pa ratificirale spremenjene konvencije.
16. člen
Angleška in francoska različica besedila te konvencije sta enako verodostojni.
3. člen
Za izvajanje pogodbe skrbita Ministrstvo za zdravje ter Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.
4. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.
Št. 101-01/01-13/1
Ljubljana, dne 25. oktobra 2001
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Borut Pahor l. r.