Na podlagi petega odstavka 46. člena in četrtega odstavka 38. člena zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (Uradni list RS, št. 64/94) izdaja Vlada Republike Slovenije

S to uredbo se določajo nosilci načrtovanja, vsebina, merila za izdelavo in način izdelave načrtov zaščite in reševanja ljudi, živali, premoženja, kulturne dediščine in okolja ob naravnih in drugih nesrečah (v nadaljnjem besedilu: načrt zaščite in reševanja ali načrt).

Načrt zaščite in reševanja je razčlenjena zamisel zaščite, reševanja in pomoči ob naravni ali drugi nesreči (v nadaljnjem besedilu: nesreča). Z načrtom se določijo pristojnosti in naloge izvajalcev načrta pri zagotavljanju zaščite, reševanja in pomoči.
Načrti zaščite in reševanja temeljijo na ocenah ogroženosti in predlogih za zaščito, reševanje in pomoč, ki izhajajo iz teh ocen, ter razpoložljivih silah in sredstvih za zaščito, reševanje in pomoč.
Načrti zaščite in reševanja se izdelajo za vsako vrsto nesreče posebej.

Načrte zaščite in reševanja izdelajo:
– država,
– občine,
– gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije (v nadaljnjem besedilu: organizacije).
Organizacije, ki so dolžne izdelati načrte zaščite in reševanja v skladu s to uredbo, morajo v svojih načrtih razčleniti ukrepanje na območju organizacije. Če nesreča v organizaciji lahko ogrozi tudi ljudi, živali, premoženje, kulturno dediščino ali okolje zunaj območja organizacije, se skladno z oceno ogroženosti izdelajo tudi občinski ali državni načrti.
Načrti zaščite in reševanja za posamezno vrsto nesreče, ki jih izdela več nosilcev načrtovanja na določenem območju, morajo biti medsebojno usklajeni.
Če načrt zaščite in reševanja za posamezno vrsto nesreče izdeluje več nosilcev načrtovanja na območju ene ali več občin, regije ali države, se določi temeljni načrt. Temeljni načrt je praviloma občinski ali državni. S temeljnim načrtom morajo biti usklajeni načrti vseh nosilcev načrtovanja.

Državne načrte zaščite in reševanja izdela Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje v sodelovanju z ministrstvi in drugimi državnimi organi ter ustreznimi strokovnimi organizacijami.
Državni načrti se izdelajo za ukrepanje ob potresu, poplavi, letalski in železniški nesreči, nesreči na morju, nesrečah z nevarnimi snovmi, vključno z nesrečami z viri ionizirajočega sevanja, ob drugih nesrečah, ki bi lahko prizadele večji del države oziroma povzročile obsežne posledice ter v vojni.
Državni načrti zaščite in reševanja se podrobneje razčlenijo na ravni regije. Na ravni regije se kot državni načrti izdelajo tudi načrti za tiste nesreče, ki bi lahko prizadele večji del območja regije. Območja regij se določijo s predpisi o organizaciji Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje in predpisi o organizaciji opazovanja, obveščanja in alarmiranja.

Občinske načrte zaščite in reševanja izdela organ občine, ki ga določi župan. Izdela jih v sodelovanju z drugimi organi in službami občine, organi in službami za zaščito, reševanje in pomoč, organiziranimi na občinski ravni, ter zunanjimi strokovnimi organizacijami.
Občinski načrti se izdelajo za vse vrste nesreč, ki lahko prizadenejo občino.

Načrte zaščite in reševanja morajo izdelati organizacije, ki:
– v delovnem procesu uporabljajo, proizvajajo, prevažajo ali skladiščijo nevarne snovi, nafto in njene derivate ter energetske pline ali opravljajo dejavnost oziroma upravljajo sredstva za delo, ki pomenijo nevarnost za nastanek nesreče; za nesreče, ki jih lahko povzročijo s svojo dejavnostjo,
– upravljajo velike infrastrukturne in druge sisteme; za nesreče, ki jih lahko povzročijo zaradi motenj v delovanju ali zaradi opustitve dejavnosti.
Župan lahko odloči, da načrte zaščite in reševanja za določene vrste nesreč poleg organizacij iz prejšnjega odstavka izdelajo tudi druge organizacije. V občinskem načrtu se določijo zaščitni ukrepi, za izvajanje katerih morajo organizacije s področja vzgoje in izobraževanja, zdravstvenega varstva, otroškega in invalidskega varstva, nege starejših občanov ter varstva kulturne dediščine izdelati svoje načrte zaradi povečane ogroženosti.
Organ upravljanja organizacije je odgovoren za pripravo, stanje in izvajanje načrtov zaščite in reševanja. Pri izdelavi načrtov za primer nesreč z nevarnimi snovmi morajo sodelovati notranje organizacijske enote in službe, zaposleni ter po potrebi zunanje strokovne organizacije.
Merila za določitev organizacij iz prvega odstavka tega člena so v dodatku, ki je sestavni del te uredbe.

Nosilci načrtovanja iz 4., 5. in 6. člena za vsak načrt določijo skrbnika načrta zaščite in reševanja, ki sodeluje z drugimi organi, pristojnimi za izdelavo tistih načrtov zaščite in reševanja, ki morajo biti usklajeni z državnim ali občinskim načrtom oziroma načrtom organizacije.

Načrt zaščite in reševanja obsega načrt in dodatke ter priloge k načrtu.
Z načrtom se opredelijo:
– nesreča, za katero je izdelan načrt,
– obseg načrtovanja,
– koncept zaščite, reševanja in pomoči ob nesreči, za katero je izdelan načrt,
– potrebne sile in sredstva ter razpoložljivi viri,
– organizacija in izvedba opazovanja, obveščanja in alarmiranja,
– aktiviranje sil in sredstev,
– upravljanje in vodenje,
– ukrepi in naloge zaščite, reševanja in pomoči,
– osebna in vzajemna zaščita,
– razlaga pojmov in okrajšav.
Dodatki in priloge k načrtu so:
– načrti dejavnosti izvajalcev načrta zaščite in reševanja,
– zbirke podatkov, potrebnih za izvajanje načrta,
– program usposabljanja, urjenja in vaj,
– navodilo za vzdrževanje in razdelitev načrta zaščite in reševanja.
Načrt zaščite in reševanja ob vojaškem napadu na državo vsebuje poleg vsebin iz drugega in prejšnjega odstavka, tudi dokumente za izvajanje ukrepov za pripravljenost, če je tako določeno s predpisi o obrambnem načrtovanju.

Načrt zaščite in reševanja obsega:
1. v delu načrta, ki določa nesrečo, za katero je izdelan načrt zaščite in reševanja, se določijo vrsta in značilnosti nesreče ter možnost in verjetnost nastanka verižne nesreče;
2. v delu načrta, ki opredeljuje obseg načrtovanja, se določi raven načrtovanja (državna, lokalna, območje organizacije) glede na druge nosilce načrtovanja in glede na vzrok ter možne posledice nesreče;
3. v delu načrta, ki opredeljuje koncept zaščite, reševanja in pomoči, se določijo podmene, zamisel izvedbe zaščite, reševanja in pomoči ter uporaba načrta;
4. v delu načrta, ki opredeljuje potrebne sile in sredstva ter razpoložljive vire, se določijo sile, finančna in druga sredstva, potrebna za izvajanje načrta, ter predvidijo njihovi viri in razpoložljivost;
5. v delu načrta, ki ureja opazovanje, obveščanje in alarmiranje, se določijo zbiranje, obdelava in posredovanje podatkov, obveščanje in alarmiranje ogroženih ljudi ter izvajalcev nalog in obveščanje drugih držav o nesreči, ki bi lahko imela čezmejne vplive;
6. v delu načrta, ki ureja aktiviranje sil in sredstev, se določijo način in postopki aktiviranja sil in sredstev za zaščito, reševanje in pomoč;
7. v delu načrta, ki ureja upravljanje in vodenje, se opredelijo pristojnosti in naloge organov upravljanja in vodenja ter drugih izvajalcev načrta zaščite in reševanja;
8. v delu načrta, ki ureja zaščito, reševanje in pomoč, se določijo zaščitni ukrepi in naloge zaščite, reševanja in pomoči, nosilci posameznih nalog in način njihove izvedbe ter potek zaščitno-reševalnih dejavnosti;
9. v delu načrta, ki ureja osebno in vzajemno zaščito, se določijo napotki za preprečevanje in blažitev posledic nesreč pri ljudeh in premoženju ter rešitve za učinkovito osebno in vzajemno zaščito;
10. v delu načrta, ki vsebuje razlago pojmov in krajšav, se pojasnijo pojmi, uporabljeni v načrtu zaščite in reševanja, ter kratice, okrajšave in simboli.

Ne glede na določila prejšnjega člena morajo organizacije iz prve alinee prvega odstavka 6. člena te uredbe v posamezna poglavja načrta vključiti:
– imena ali položaj oseb, ki so pooblaščene za aktiviranje postopkov ob nesreči, ter osebe, ki je odgovorna za usklajevanje postopkov za zmanjšanje posledic nesreče;
– ime ali položaj osebe, ki je odgovorna za sodelovanje z drugimi organi, pristojnimi za izdelavo načrtov zaščite in reševanja (občinskega ali državnega);
– opis dejanj za obvladovanje razmer, ki bi lahko vodile v nesrečo, ali za zmanjšanje posledic nesreče za vse predvidljive situacije. Poleg tega je treba navesti vso razpoložljivo zaščitno opremo in sredstva;
– ukrepe za zmanjšanje tveganja za zaposlene, opozarjanje na nevarnost ter napotke za osebno in vzajemno zaščito ob nesreči;
– postopke za hitro obveščanje občinskih ali državnih organov, pristojnih za aktiviranje načrtov zaščite in reševanja ob nesreči, vrsto informacij, ki jih mora vsebovati začetno obvestilo, ter postopke za nadaljnje obveščanje;
– programe usposabljanja osebja za naloge, ki bi jih ob nesreči opravljalo, ter po potrebi programe skupnega usposabljanja z občinskimi silami za zaščito, reševanje in pomoč;
– ukrepe za pomoč občini ob nesreči.
V občinske in državne načrte za nesreče z nevarnimi snovmi se vključijo:
– imena ali položaj oseb, ki so pooblaščene za aktiviranje postopkov ob nesreči, ter osebe, ki je odgovorna za usklajevanje postopkov za zmanjšanje posledic nesreče;
– postopki za prejem obvestila o nesreči ter postopki za obveščanje in aktiviranje;
– ukrepi za usklajevanje sredstev za izvajanje načrta;
– ukrepi za pomoč organizaciji ob nesreči;
– postopki za obveščanje javnosti ob nesreči in napotki za ravnanje;
– postopki za obveščanje drugih držav ob nesreči s čezmejnimi vplivi.

Načrte dejavnosti kot dodatke k načrtu zaščite in reševanja izdelajo:
– pristojni občinski organi ali službe,
– pristojna ministrstva in drugi državni organi.
Z načrti dejavnosti se zagotavlja izvajanje dejavnosti, ki je v pristojnosti organa ali službe. Z njimi se določijo nosilci nalog, organizacija njihovega delovanja in način izvedbe nalog. Z njimi se določijo tudi potrebna materialna, finančna in druga sredstva za izvajanje nalog.
Načrti dejavnosti se pošljejo organu, pristojnemu za izdelavo načrta zaščite in reševanja, ki preveri, ali so načrti dejavnosti izdelani skladno z rešitvami v drugih delih načrta, določenih z 9. in 10. členom te uredbe.
Načrti dejavnosti kot dodatki v državnih načrtih morajo praviloma obsegati tudi usmeritve za organiziranje ter izvajanje dejavnosti na regijski in lokalni ravni.

Podatki, ki so potrebni za izvajanje načrta zaščite in reševanja, se pridobijo iz javnih zbirk, iz zbirk podatkov organov, pristojnih za izdelavo načrtov zaščite in reševanja, ter izvajalcev načrta zaščite in reševanja na način, ki je določen z načrtom ali predpisom.
V prilogi k načrtu zaščite in reševanja, v kateri se opredelijo zbirke podatkov, se določi tudi način njihovega pridobivanja in ažuriranja.

V dodatku k načrtu, ki opredeljuje program usposabljanja, urjenja in vaj, se določijo vrste usposabljanja in urjenja izvajalcev nalog iz načrta, vrste in pogostost vaj ter način preverjanja usposobljenosti izvajalcev, vodenja evidence o izvedenih vajah in o usposobljenosti izvajalcev.
Vaje za preverjanje načrta zaščite in reševanja ob nesrečah z nevarnimi snovmi se izvedejo najmanj vsaka tri leta.

Vzdrževanje načrta zaščite in reševanja obsega ažuriranje, dopolnjevanje in spreminjanje.
Ažuriranje obsega vzdrževanje podatkov glede na čas, prostor in izvajalce.
Dopolnjevanje načrta obsega spremembe, ki ne posegajo v zasnovo zaščite, reševanja in pomoči, določeno z načrtom.
Vse spremembe in dopolnitve načrta se morajo evidentirati. Za ažuriranje in dopolnjevanje načrta je pristojen skrbnik načrta.
Načrt zaščite in reševanja se pregleda in po potrebi spremeni zaradi spremembe ocene ogroženosti ali spremembe razpoložljivih sil in sredstev za zaščito, reševanje in pomoč oziroma najmanj vsaka tri leta za nesreče z nevarnimi snovmi in vsakih pet let za vse druge nesreče. Pri tem se morajo upoštevati nova spoznanja stroke in izkušnje, pridobljene pri ravnanju ob nesrečah in na vajah zaščite, reševanja in pomoči.
V dodatku k načrtu zaščite in reševanja, ki obsega navodilo za vzdrževanje načrta zaščite in reševanja, se določi tudi, komu se načrt pošlje.

Izdelava načrtov zaščite in reševanja, določitev temeljnega načrta za posamezno nesrečo ter način usklajevanje načrtov posameznih nosilcev načrtovanja se praviloma določi z nacionalnim in lokalnimi programi ter letnimi načrti varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.
Organi upravljanja organizacije, ki morajo izdelati načrte v skladu s to uredbo, morajo pristojnim občinskim ali državnim organom dati podatke za izdelavo občinskih ali državnih načrtov zaščite in reševanja pred začetkom obratovanja.

Organi, pristojni za izdelavo državnih in občinskih načrtov zaščite in reševanja, zagotovijo sodelovanje zainteresirane javnosti pri izdelavi načrtov z javno predstavitvijo osnutkov načrtov zaščite in reševanja, ki traja najmanj 30 dni. Odgovorna oseba, kraj, čas in način predstavitve se objavijo v sredstvih javnega obveščanja oziroma na krajevno običajni način.
Zbrana mnenja in predlogi se po presoji predstojnika organa, pristojnega za izdelavo načrta zaščite in reševanja, vključijo v osnutek načrta zaščite in reševanja.

Načrte zaščite in reševanja sprejmejo organi, določeni z zakonom, pri čemer načrt zaščite in reševanja organizacije, ki je izdelan po prvem odstavku 6. člena te uredbe, pred sprejetjem odobri organ, pristojen za izdelavo občinskega ali državnega načrta, občinske in državne načrte pa pristojni poveljnik Civilne zaščite.
Načrt zaščite in reševanja velja od dneva sprejetja.

Načrti zaščite in reševanja so javni, razen v delih, ki so označeni kot zaupni v skladu s predpisi.
Organi, pristojni za izdelavo načrtov zaščite in reševanja, morajo te javno predstaviti najpozneje v 90 dneh po njihovem sprejetju. Javno naznanilo predstavitve načrta zaščite in reševanja se objavi v sredstvih javnega obveščanja ali na krajevno običajen način.
Organi, pristojni za izdelavo načrtov zaščite in reševanja, na svojem sedežu zagotavljajo možnost vpogleda v sprejete načrte zaščite in reševanja.

Načrti zaščite in reševanja se začnejo izvajati na podlagi odločitev poveljnikov Civilne zaščite in drugih oseb ter organov, ki so po zakonu pristojni za vodenje zaščite in reševanja ob naravnih in drugih nesrečah.
Organ upravljanja ali pooblaščena oseba v organizaciji, ki je dolžna izdelati načrt zaščite in reševanja v skladu s to uredbo, mora brez odlašanja začeti izvajati načrt ob nenadzorovanem dogodku, ki ima take značilnosti, da se lahko utemeljeno pričakuje nastanek večje nesreče.

Organizacije iz druge alinee prvega odstavka 6. člena, občine in državni organi, pristojni za izdelavo načrtov zaščite in reševanja, morajo izdelati oziroma uskladiti načrte zaščite in reševanja s to uredbo v dveh letih po njeni uveljavitvi.
Organizacije iz prve alinee prvega odstavka 6. člena te uredbe, občine in državni organi izdelajo oziroma uskladijo načrte zaščite in reševanja ob nesrečah z nevarnimi snovmi v treh letih po uveljavitvi te uredbe.
Organizacije iz prve alinee prvega odstavka 6. člena te uredbe pristojnim organom najpozneje šest mesecev pred iztekom roka iz prejšnjega odstavka dajo potrebne podatke za izdelavo občinskih ali državnih načrtov. Ti podatki morajo obsegati opis izrednih dogodkov, ki se lahko razvijejo v nesrečo, ali opis nesreče, iz katerega so razvidni približna količina izpusta nevarnih snovi, stopnja nevarnosti in možne posledice za ljudi in okolje, površina prizadetega območja, časovni potek, v katerem se lahko nepredvideni dogodek razvije v nesrečo, ter pregled nujnih ukrepov za preprečitev oziroma zmanjšanje verjetnosti nastanka in posledic nesreče z navedbo opreme in postopkov, ki bi se pri tem uporabili.
Organizacije iz prejšnjega odstavka, ki začnejo obratovati po uveljavitvi te uredbe, morajo izdelati načrte zaščite in reševanja pred začetkom obratovanja.

Do sprejetja ustreznega predpisa se pri izdelavi načrtov zaščite in reševanja uporabljata prvo in drugo poglavje navodila o izvajanju zaščitnih ukrepov (Uradni list RS, št. 39/94).

Z dnem uveljavitve te uredbe preneha veljati uredba o izdelavi načrtov zaščite in reševanja (Uradni list RS, št. 48/93).

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.