Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. A., Ž. Z., ki ga zastopa B. B. B., odvetnica v V. na seji dne 10. januarja 2002

1. Sodba vrhovnega sodišča št. I Up 21/98 z dne 22. 2. 2001 in sodba upravnega sodišča št. U 1461/96 z dne 21. 5. 1998 se razveljavita. Odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/3a-XVII-6.510 z dne 10. 9. 1996 in odločba Oddelka za notranje zadeve občine Hrastnik št. 201-18/93 z dne 11. 5. 1994 se odpravita.
2. Zadeva se vrne Upravni enoti Hrastnik v novo odločanje.

1. Pritožnik izpodbija v izreku navedeni sodbi upravnega in vrhovnega sodišča, s katerima sta bili zavrnjeni njegova tožba v upravnem sporu in pritožba zoper sodbo upravnega sodišča. S tem je postala odločba Oddelka za notranje zadeve takratne Občine Hrastnik št. 201-18/93 z dne 11. 5. 1994, s katero je bilo ugotovljeno, da se pokojni A. A. A. in njegov sin C. C. C. nista štela za jugoslovanska državljana, pravnomočna.
2. Pritožnik meni, da je stališče upravnega sodišča v izpodbijani sodbi, po katerem v upravnem postopku in v postopku pred upravnim sodiščem ni navedel nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da domneva nelojalnega ravnanja pri njem in pri njegovemu očetu ne bi bila utemeljena, nepravilno in protispisno. Poudarja, da v spisih ni podatkov, na podlagi katerih bi njegovo družino lahko opredelili za t.i. volksdojčerje ali optante za nemški Rajh. Pritožnik meni, da je dokazal, da on sam in njegov oče nista bila nelojalna do povojne Jugoslavije, da kot industrijalca nista simpatizirala s takratnim režimom, pa naj bi bilo logično in razumljivo. V ugotovitvenem postopku naj bi zaslišane priče potrdile, da z očetom nista bila nelojalna do takratne države. Članstvo pritožnikovega očeta v U. naj bi glede na sodno prakso vrhovnega sodišča ne smelo predstavljati kolaboracije. Poudarja, da njegov oče ni bil nikoli član nacistične organizacije, kar naj bi bilo preverjeno prek Ambasade Združenih držav Amerike v T. Tudi pritožnik sam naj bi ne bil član U. ali nacistične organizacije, saj je bil v času vojne še mladoleten in za članstvo premlad. Navaja, da je med vojno študiral v Gradcu in da je bil kot študent mobiliziran v nemško vojsko. Meni, da glede na ponujene dokaze domneva nelojalnega ravnanja pri njem in njegovem očetu ni utemeljena. Nadalje pritožnik vztraja, da sta z očetom pridobila jugoslovansko državljanstvo dne 28. 8. 1945 na podlagi takrat veljavnih predpisov in da drugi odstavek 35. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48) ne bi smel imeti retroaktivne veljave. Pritožnik uveljavlja kršitev 14. člena ustave in predlaga, naj ustavno sodišče odpravi izpodbijani sodbi in samo odloči tako, da pritožniku in njegovemu očetu prizna status jugoslovanskega državljana, ali zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-293/01 z dne 11. 12. 2001 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.
4. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna, temveč preizkusi le, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ustavno sodišče je tako presojalo, ali je bila pritožniku z izpodbijanima sodbama glede na stališča, ki jih je sprejelo z odločbo št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97 in OdlUS VI, 43), kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave, ki je poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave.
5. Na podlagi prvega odstavka 9. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju: ZDen) je upravičenec do denacionalizacije tisti, ki je imel ob podržavljenju status jugoslovanskega državljana. Za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva v času odvzema premoženja se uporabljajo takrat veljavni predpisi o državljanstvu. Pritožnik izpodbija uporabo drugega odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48 – v nadaljevanju: ZDrž45), ki je bil sprejet z novelo tega zakona in je začel veljati 4. 12. 1948. Določil je, da se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Predpisal je torej izjemo od pravila iz prvega odstavka 35. člena, po katerem veljajo za državljane FLRJ vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Določba 35. člena ZDrž45 se je uporabljala retroaktivno, kar je pomenilo, da določene osebe nemške narodnosti, pri katerih sta bila izpolnjena še druga dva pogoja, to sta odsotnost in nelojalno ravnanje, niso pridobile državljanstva FLRJ.
6. Ustavno sodišče je vprašanje, ali je retroaktivna uporaba drugega odstavka 35. člena ZDrž45 pri današnjem ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva ustavno dopustna, že presojalo. Z odločbo št. U-I-23/93 je ugotovilo, da retroaktivna uporaba določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž45 ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima. Zato je odločilo, da je uporaba takšne določbe z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva ustavno dopustna (41. do 45. točka obrazložitve odločbe št. U-I-23/93). Glede na to odločitev ustavnega sodišča so pritožnikove splošne navedbe, da se v postopku ugotavljanja državljanstva ne bi smel uporabljati drugi odstavek 35. člena ZDrž45, neutemeljene. Uporaba navedene določbe v postopku ugotavljanja državljanstva zato ne more pomeniti kršitve kakšne ustavne pravice.
7. Do kršitve ustavne pravice pa lahko pride z nepravilno uporabo določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž45 v konkretnih postopkih ugotavljanja jugoslovanskega državljanstva. Tako nepravilno uporabo te določbe v tistem delu, ki se nanaša na nelojalno ravnanje, je ustavno sodišče ugotovilo z odločbo št. U-I-23/93. Ugotovilo je, da se je določba tretjega odstavka 63. člena ZDen v tistem delu, v katerem določa, da v postopku ugotavljanja državljanstva ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ, v sodni praksi razlagala protiustavno in v nasprotju s splošnimi interpretacijskimi pravili. Stališče sodne prakse, da je treba določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen razlagati kot pravno fikcijo nelojalnosti, zoper katero ni mogoč nasproten dokaz, je ustavno sodišče ocenilo kot kršitev načela enakosti iz prvega odstavka 14. člena ustave in kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. Po presoji ustavnega sodišča določba drugega odstavka 35. člena ZDrž45 vsebuje domnevo nelojalnosti, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva upravičena, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotno. Ker je bila pri ustavnosodni presoji ugotovljena le napačna (protiustavna) razlaga, ustavno sodišče določbe tretjega odstavka 63. člena ZDen v izpodbijanem delu ni razveljavilo. Pred izdajo navedene odločbe ustavnega sodišča so pristojni upravni organi v postopkih ugotavljali, ali je oseba, katere državljanstvo se je ugotavljalo, nemške narodnosti in ali je zapustila ozemlje takratne Jugoslavije pred uveljavitvijo drugega odstavka 35. člena ZDrž45, to je pred 4. 12. 1948. Nelojalno ravnanje med ali pred vojno kot tretji pogoj se glede na že opisano stališče sodne prakse ni ugotavljalo oziroma strankam ni bilo omogočeno, da bi izpodbijale domnevo nelojalnosti.
8. Takšen primer nepravilne uporabe tretjega odstavka 63. člena ZDen je podan tudi v obravnavani zadevi. Odločbi upravnih organov prve in druge stopnje sta bili namreč izdani v času pred sprejetjem odločbe ustavnega sodišča št. U-I-23/93. Upravni organ prve stopnje je ugotovil, da sta pritožnik in njegov oče nemške narodnosti in da sta zapustila območje takratne Jugoslavije pred 4. 12. 1948. Zato je odločil, da se na podlagi drugega odstavka 35. člena ZDrž45 nista štela za jugoslovanska državljana. Ministrstvo za notranje zadeve kot drugostopni organ v svoji odločbi v zvezi s pritožnikovo navedbo, da je prvostopni organ ugotavljal tudi nelojalno ravnanje, navaja, da je prvostopni organ ugotavljal le okoliščine, na podlagi katerih je sklepal, da sta nemške narodnosti, ni pa odločal o njuni nelojalnosti.
9. Glede na navedeno pritožnik v upravnem postopku ni imel možnosti izpodbijati domneve nelojalnosti in v ta namen predlagati dokazov. Upravni organ je ugotavljal le dejansko stanje, ki je ustrezalo takratni nepravilni uporabi drugega odstavka 35. člena ZDrž45. Ugotavljal je le dejstva, na podlagi katerih je lahko sklepal na nemško narodnost pritožnika in njegovega očeta, ter njuno odsotnost iz države v času odvzema premoženja. Tudi če bi pritožnik predlagal dokaze, s katerimi bi izpodbijal domnevo nelojalnosti, upravni organ glede na navedeno stališče sodne prakse teh dokazov ne bi izvedel in presojal. Navedbe, da je bil pritožnik v času vojne še mladoleten in da je študiral v Š., upravni organ glede na navedeno stališče sodne prakse sploh ni upošteval.
10. Upravno sodišče, ki je o pritožnikovi tožbi odločalo že v času veljavnosti odločbe ustavnega sodišča št. U-I-23/93, je prezrlo, da pritožnik v upravnem postopku zaradi napačne razlage tretjega odstavka 63. člena ZDen ni imel možnosti izpodbijati domneve nelojalnosti. Pritožnikov ugovor v zvezi z ugotavljanjem obstoja nelojalnega ravnanja je zavrnilo s splošno utemeljitvijo, da “pritožnik v upravnem postopku in v tožbi ni navedel nobenih okoliščin in predložil nobenih dokazov, ki bi izpodbijali domnevo nelojalnosti”, in “na podlagi katerih bi moglo sodišče sklepati, da domneva nelojalnega ravnanja pri tožniku in pri njegovem očetu ne bi bila utemeljena.” Pri tem ni upoštevalo, da je upravni organ v upravnem postopku ugotavljal le tista dejstva, iz katerih je bilo mogoče sklepati na nemško narodnost pritožnika in njegovega očeta in da zaradi napačne razlage določbe drugega odstavka 63. člena ZDen ni bilo mogoče izpodbijati domneve nelojalnosti. Ugotovitev upravnega sodišča, da iz zbranega dokaznega gradiva v upravnem postopku ne izhaja, da bi pritožnik izpodbijal domnevo nelojalnosti, je v nasprotju z odločbama upravnega organa prve in druge stopnje, iz katerih je nedvoumno razvidno, da nelojalnega ravnanja v upravnem postopku ni bilo mogoče izpodbijati. Pri tem upravno sodišče ni upoštevalo, da glede izpodbijanja domneve nelojalnosti ni mogoče enako obravnavati pritožnika in njegovega očeta. Na podlagi dokazov o članstvu pritožnikovega očeta v organizacijah U. je prvostopni organ lahko ugotavljal nemško narodnost sina – pritožnika, ni pa mogoče domnevnega nelojalnega ravnanja pritožnikovega očeta enačiti z domnevnim nelojalnim ravnanjem samega pritožnika. Pritožnik je ves čas postopka uveljavljal, da ni bil član U., da je bil v času vojne mladoleten in da je med vojno in po vojni študiral na Tehnični visoki šoli v Š. Navajal je tudi, da je bil leta 1943 mobiliziran v nemško vojsko kot vsi njegovi vrstniki in tudi številni Slovenci. Tudi vrhovno sodišče je pritožnikove ugovore v zvezi z domnevo nelojalnosti zavrnilo zgolj z utemeljitvijo, da kljub izpovedbam prič, da pritožnik in njegov oče nista bila sovražno razpoložena do Slovencev, nista uspela izpodbiti zakonite domneve in dokazati lojalnosti.
11. Člen 22 ustave vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. V upravnem postopku je ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave uveljavljena zlasti z določbo 8. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZUP), ki med temeljna načela upravnega postopka uvršča načelo zaslišanja strank. To načelo zahteva, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločbo. Enako je določal tudi prejšnji zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, p.b. – ZUP86), ki je veljal v času odločanja upravnih organov in obeh sodišč. Če stranki ni dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, gre za kršitev načela zaslišanja strank, ki obenem predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. ZUP zahteva, da je vsaki stranki dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba (četrti odstavek 146. člena). Glede dokazovanja dejstev, katerih obstoj zakon domneva, ZUP določa, da jih ni treba dokazovati, mora pa biti dovoljeno dokazovati, da ne obstajajo, če ni z zakonom drugače določeno (tretji odstavek 165. člena ZUP). Ker pritožniku v upravnem postopku zaradi napačne uporabe tretjega odstavka 63. člena ZDen ni bilo dovoljeno dokazovati, da dejstva, katerih obstoj zakon domneva (nelojalnost), ne obstajajo, upravno in vrhovno sodišče pa pri odločanju o pritožnikovi tožbi in pritožbi tega nista upoštevali in kršitve nista odpravili, je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena ustave. Ustavno sodišče je razveljavilo sodbi upravnega in vrhovnega sodišča ter odpravilo odločbi upravnih organov prve in druge stopnje. Zadevo je vrnilo v novo odločanje pristojnemu organu prve stopnje.
12. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ upoštevati, da je z določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen vzpostavljena domneva nelojalnosti, ki je izpodbojna. Breme dokazovanja se drugače kakor pri dokazovanju drugih dejstev v upravnem postopku prevali od tistega, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, na tistega, ki zatrjuje, da dejstvo ne obstaja – v tem primeru torej na stranko. V ponovljenem postopku bo tako pritožnik imel možnost dokazovanja, da nelojalnost njegovega očeta in njega samega ni obstajala. Pristojni organ bo moral na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti o tem, ali je pritožnik dokazal, da nelojalnost v primeru njegovega očeta in njega samega ni obstajala (10. člen ZUP). Pri tem se pritožnik ne bo mogel opirati le na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč bo lahko uspešen le, če bo ponudil navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričuje lojalnost, ali pa bo dokazal obstoj (drugih) okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti (tako v odločbi št. Up-278/97 z dne 9. 10. 1997; OdlUS VI, 189). Šele na tej podlagi bo upravni organ lahko odločil, ali se pritožnik in njegov pokojni oče štejeta za jugoslovanska državljana oziroma ali se lahko šteje za jugoslovanskega državljana le eden od njiju. Pristojni upravni organ mora izdati nov upravni akt v tridesetih dneh od dneva vročitve te odločbe. Ta rok se lahko podaljša le v primeru, če pritožnik izkaže, da potrebuje za pridobitev dokazov daljši rok.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo soglasno.