Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A., Ž. Z., ki jo zastopa B. B., odvetnik v V. na seji dne 10. januarja 2002

1. Sodba vrhovnega sodišča št. U 26/00 z dne 22. 8. 2000 se razveljavi. Odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/3a-XVII-3.084 z dne 7. 4. 1995 in odločba Oddelka za notranje zadeve Občine Maribor št. 201-465/93-05/16 z dne 18. 11. 1993 se odpravita.
2. Zadeva se vrne Upravni enoti Maribor v novo odločanje.
3. Pritožnica nosi sama svoje stroške postopka.

1. Pritožnica se z izpodbijano sodbo vrhovnega sodišča ne strinja, ker meni, da upravna organa nista izvedla dokaznega postopka glede ugotovitve jugoslovanskega državljanstva v skladu s prvim odstavkom 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48 – v nadaljevanju: ZDrž45). Prvostopni upravni organ naj bi pritožnici in njeni materi ne omogočil, da se izjasnita glede dejstev v zvezi z izjavo, s katero se je pritožničina mati opredelila za nemško državljanstvo. Zato nasprotuje stališču vrhovnega sodišča, po katerem upravnim organom ni bilo treba še z drugimi dokazi ugotavljati nemške narodnosti pritožničine matere, ker se je ta sama opredelila za nemško narodnost. Meni, da je A. A. dne 28. 8. 1945 pridobila jugoslovansko državljanstvo po prvem odstavku 35. člena ZDrž45, ker je vse do 31. 8. 1945 neprekinjeno živela v U. in ker naj bi drugi odstavek 35. člena ZDrž45 ne mogel imeti retroaktivnega učinka. Zato naj bi bilo sporno stališče vrhovnega sodišča, po katerem se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so na dan uveljavitve novele ZDrž45 (tj. 4. 12. 1948) živele v tujini. Upravni organ pa naj bi ne zaslišal predlaganih prič in preveril listin, ki naj bi jih pritožnica predložila v postopku pred organom prve stopnje. Predlaga odpravo izpodbijane sodbe in uveljavlja stroške postopka pred ustavnim sodiščem.

2. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-345/00 z dne 11. 12. 2001 sprejelo v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.
3. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna, temveč preizkusi le, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ustavno sodišče je tako presojalo, ali je bila pritožnici z izpodbijanima sodbama glede na stališča, ki jih je sprejelo z odločbo št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97 in OdlUS VI, 43), kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave, ki je poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave.
4. Na podlagi prvega odstavka 9. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju: ZDen) je upravičenec do denacionalizacije tisti, ki je imel ob podržavljenju status jugoslovanskega državljana. Za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva v času odvzema premoženja se uporabljajo takrat veljavni predpisi o državljanstvu. Pritožnica izpodbija uporabo drugega odstavka 35. člena ZDrž45, ki je bil sprejet z novelo tega zakona in je začel veljati 4. 12. 1948. Določil je, da se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Predpisal je torej izjemo od pravila iz prvega odstavka 35. člena, po katerem veljajo za državljane FLRJ vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Določba 35. člena ZDrž45 se je uporabljala retroaktivno, kar je pomenilo, da določene osebe nemške narodnosti, pri katerih sta bila izpolnjena še druga dva pogoja, to sta odsotnost in nelojalno ravnanje, niso pridobile državljanstva FLRJ.
5. Ustavno sodišče je vprašanje, ali je retroaktivna uporaba drugega odstavka 35. člena ZDrž45 pri današnjem ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva ustavno dopustna, že presojalo. Z odločbo št. U-I-23/93 je ugotovilo, da retroaktivna uporaba določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž45 ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima. Zato je odločilo, da je uporaba takšne določbe z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva ustavno dopustna (41. do 45. točka obrazložitve odločbe št. U-I-23/93). Glede na to odločitev ustavnega sodišča so pritožničine splošne navedbe, da se v postopku ugotavljanja državljanstva ne bi smel uporabljati drugi odstavek 35. člena ZDrž45, neutemeljene. Uporaba navedene določbe v postopku ugotavljanja državljanstva zato ne more pomeniti kršitve kakšne ustavne pravice.
6. Do kršitve ustavne pravice pa lahko pride z nepravilno uporabo določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž45 v konkretnih postopkih ugotavljanja jugoslovanskega državljanstva. Tako nepravilno uporabo te določbe v tistem delu, ki se nanaša na nelojalno ravnanje, je ustavno sodišče ugotovilo z odločbo št. U-I-23/93. Ugotovilo je, da se je določba tretjega odstavka 63. člena ZDen v tistem delu, v katerem določa, da v postopku ugotavljanja državljanstva ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ, v sodni praksi razlagala protiustavno in v nasprotju s splošnimi interpretacijskimi pravili. Stališče sodne prakse, da je treba določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen razlagati kot pravno fikcijo nelojalnosti, zoper katero ni mogoč nasproten dokaz, je ustavno sodišče ocenilo kot kršitev načela enakosti iz prvega odstavka 14. člena ustave in kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. Po presoji ustavnega sodišča določba drugega odstavka 35. člena ZDrž45 vsebuje domnevo nelojalnosti, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva upravičena, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotno. Ker je bila pri ustavnosodni presoji ugotovljena le napačna (protiustavna) razlaga, ustavno sodišče določbe tretjega odstavka 63. člena ZDen v izpodbijanem delu ni razveljavilo. Pred izdajo navedene odločbe ustavnega sodišča so pristojni upravni organi v postopkih ugotavljali, ali je oseba, katere državljanstvo se je ugotavljalo, nemške narodnosti in ali je zapustila ozemlje takratne Jugoslavije pred uveljavitvijo drugega odstavka 35. člena ZDrž45, to je pred 4. 12. 1948. Nelojalno ravnanje med ali pred vojno kot tretji pogoj se glede na že opisano stališče sodne prakse ni ugotavljalo oziroma strankam ni bilo omogočeno, da bi izpodbijale domnevo nelojalnosti.
7. Takšen primer nepravilne uporabe tretjega odstavka 63. člena ZDen je podan tudi v obravnavani zadevi. Odločbi upravnih organov prve in druge stopnje sta bili namreč izdani v času pred sprejetjem odločbe ustavnega sodišča št. U-I-23/93. Upravni organ prve stopnje je ugotovil, da se A. A. ni štela za jugoslovansko državljanko. Upravni organ prve stopnje v obrazložitvi svoje odločbe izrecno navaja, da v skladu s tretjim odstavkom 63. člena ZDen ni ugotavljal njenega nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Ministrstvo za notranje zadeve kot drugostopni organ je pritožničino pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnilo. Navedbe v pritožbi, da ni bila včlanjena v okupatorjeve organizacije in da ji je bila 8. 7. 1945 izdana osebna izkaznica pri odboru Osvobodilne fronte, je upravni organ druge stopnje zavrnil z utemeljitvijo, da ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 63. člena ZDen organ prve stopnje ni bil dolžan ugotavljati njenega nelojalnega ravnanja.
8. Glede na navedeno pritožnica v upravnem postopku ni imela možnosti izpodbijati domneve nelojalnosti in v ta namen predlagati dokazov. Upravni organ je ugotavljal le dejansko stanje, ki je ustrezalo takratni nepravilni uporabi drugega odstavka 35. člena ZDrž45. Ugotavljal je le dejstva, na podlagi katerih je lahko sklepal na nemško narodnost njene matere in njeno odsotnost iz države v času odvzema premoženja. Pritožničine navedbe, s katerimi je poskušala izpodbijati svojo domnevno nelojalnost, je zavrnil kot nerelevantne.
9. Vrhovno sodišče, ki je o pritožničini tožbi odločalo že v času veljavnosti odločbe ustavnega sodišča št. U-I-23/93, je prezrlo, da pritožnica v upravnem postopku zaradi napačne razlage tretjega odstavka 63. člena ZDen ni imela možnosti izpodbijati domneve nelojalnosti. V obrazložitvi sodbe je potrdilo stališče upravnega organa druge stopnje, da “upravni organ ni dolžan ugotavljati pogoja nelojalnosti, ker se po določbi tretjega odstavka 63. člena ZDen ta domneva.” Ni upoštevalo, da pritožnica v upravnem postopku glede na napačno razlago tretjega odstavka 63. člena ZDen ni imela možnosti, da bi z navedbami in dokazi, s katerimi bi izpodbijala domnevno nelojalnost svoje matere, uspela. Vrhovno sodišče v upravnem sporu ni upoštevalo, da strankam zaradi napačne uporabe tretjega odstavka 63. člena ZDen vse do stališča ustavnega sodišča, sprejetega v odločbi št. U-I-23/93, ni bilo omogočeno izpodbijanje domneve nelojalnosti. Utemeljitev, po kateri “iz priloženih upravnih spisov ne izhaja, da bi tožnica sploh navajala tej zakoniti domnevi nasprotna dejstva in okoliščine,” je v očitnem nasprotju s takratno dejansko uporabo te določbe v sodni praksi, po kateri stranke take možnosti niso imele in je bilo tako stališče tudi izrecno napisano v upravnih odločbah.
10. Člen 22 ustave vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. V upravnem postopku je ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave uveljavljena zlasti z določbo 8. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZUP), ki med temeljna načela upravnega postopka uvršča načelo zaslišanja strank. To načelo zahteva, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločbo. Enako je določal tudi prejšnji zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, p.b. – ZUP86), ki je veljal v času odločanja upravnih organov in obeh sodišč. Če stranki ni dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, gre za kršitev načela zaslišanja strank, ki obenem predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. ZUP zahteva, da je vsaki stranki dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba (četrti odstavek 146. člena). Glede dokazovanja dejstev, katerih obstoj zakon domneva, ZUP določa, da jih ni treba dokazovati, mora pa biti dovoljeno dokazovati, da ne obstajajo, če ni z zakonom drugače določeno (tretji odstavek 165. člena ZUP). Ker pritožnici v upravnem postopku zaradi napačne uporabe tretjega odstavka 63. člena ZDen ni bilo dovoljeno dokazovati, da dejstva, katerih obstoj zakon domneva (nelojalnost), ne obstajajo, vrhovno sodišče pa pri odločanju o pritožničini tožbi tega ni upoštevalo in kršitve ni odpravilo, je bila pritožnici kršena pravica iz 22. člena ustave. Ustavno sodišče je razveljavilo sodbo vrhovnega sodišča ter odpravilo odločbi upravnih organov prve in druge stopnje. Zadevo je vrnilo v novo odločanje pristojnemu organu prve stopnje.
11. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ upoštevati, da določba tretjega odstavka 63. člena ZDen vsebuje domnevo nelojalnosti, ki je izpodbojna. Breme dokazovanja se drugače kakor pri dokazovanju drugih dejstev v upravnem postopku prevali od tistega, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, na tistega, ki zatrjuje, da dejstvo ne obstaja – v tem primeru torej na stranko. V ponovljenem postopku bo pritožnica imela možnost dokazovati, da nelojalnost njene matere ni obstajala. Pristojni organ bo moral na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti o tem, ali je pritožnica dokazala, da nelojalnost v primeru njene matere ni obstajala (10. člen ZUP). Pri tem se pritožnica ne bo mogla opirati le na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč bo lahko uspešna le, če bo ponudila navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričuje lojalnost, ali pa bo dokazala obstoj (drugih) okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti (tako v odločbi št. Up-278/97 z dne 9. 10. 1997; OdlUS VI, 189). Šele na tej podlagi bo upravni organ lahko odločil, ali se je pritožničina mati štela za jugoslovansko državljanko. Pristojni upravni organ mora izdati nov upravni akt v tridesetih dneh od dneva vročitve te odločbe. Ta rok se lahko podaljša le v primeru, če pritožnica izkaže, da potrebuje za pridobitev dokazov daljši rok.
12. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo, nosi praviloma vsak udeleženec v postopku pred ustavnim sodiščem svoje stroške, če ustavno sodišče ne odloči drugače. Ustavno sodišče je glede prijavljenih stroškov, ki se nanašajo na vložitev ustavne pritožbe pritožnice, sklenilo, kot je navedeno v 3. točki izreka, ker v okoliščinah tega primera ni najti razlogov za drugačno odločitev.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo soglasno.