Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. A., Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B., o.p. – d.n.o., Z. na seji dne 10. januarja 2002

1. Sodba vrhovnega sodišča št. I Up 102/98 z dne 22. 3. 2001 in sodba upravnega sodišča št. U 1414/96 z dne 10. 9. 1998 se razveljavita. Odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/3a-XVII-332.030 z dne 9. 8. 1996 in odločba Upravne enote Celje št. 20100/209/95-7 z dne 6. 7. 1995 se odpravita.
2. Zadeva se vrne Upravni enoti Celje v novo odločanje.

1. Pritožnik navaja, da ima kot sin pok. C. C. C. pravni interes, da se očetu prizna status denacionalizacijskega upravičenca. Zato naj bi nepriznanje jugoslovanskega državljanstva njegovemu očetu pomenilo odvzem državljanstva tudi pritožniku samemu. Meni, da je nesprejemljivo, da se zaradi očitanega ravnanja določene osebe kaznuje njegovega potomca. Čeprav je ustavno sodišče z odločbo št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97 in OdlUS VI, 43) že dopustilo retroaktivno uporabo drugega odstavka 35. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48), pritožnik meni, da taka retroaktivnost v njegovem primeru ne more biti dopustna. Navaja, da ni imel možnosti, da bi se seznanil z dokumentacijo raznih ustanov, ki je navedena v izpodbijanih odločbah. Zato tudi ni mogel izpodbijati podatkov, ki jih navaja vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi. Meni, da so podatki neverodostojni, ker so jih zbirale osebe, ki so izvajale zaplembe in “udejanjale komunistično diktaturo”. Pritožnik uveljavlja kršitev načela enakosti iz 14. člena ustave, kršitev enakega varstva pravic pred sodiščem in upravnimi organi (22. člen ustave) ter kršitev prepovedi povratne veljave predpisov iz 155. člena ustave. Kršena naj bi bila tudi pravica iz 33. člena ustave, ker pritožnik zaradi negativne odločitve nima možnosti do vrnitve zaplenjenega premoženja. Predlaga, naj ustavno sodišče razveljavi oziroma odpravi izpodbijani sodbi ter obe odločbi upravnih organov in vrne zadevo v novo odločanje.

2. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-368/01 z dne 11. 12. 2001 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.
3. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna, temveč preizkusi le, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ustavno sodišče je tako presojalo, ali je bila pritožniku z izpodbijanima sodbama glede na stališča, ki jih je sprejelo z odločbo št. U-I-23/93, kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave, ki je poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave.
4. Na podlagi prvega odstavka 9. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju: ZDen) je upravičenec do denacionalizacije tisti, ki je imel ob podržavljenju status jugoslovanskega državljana. Za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva v času odvzema premoženja se uporabljajo takrat veljavni predpisi o državljanstvu. Pritožnik izpodbija uporabo drugega odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48 – v nadaljevanju: ZDrž45), ki je bil sprejet z novelo tega zakona in je začel veljati 4. 12. 1948. Določil je, da se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Predpisal je torej izjemo od pravila iz prvega odstavka 35. člena, po katerem veljajo za državljane FLRJ vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Določba 35. člena ZDrž45 se je uporabljala retroaktivno, kar je pomenilo, da določene osebe nemške narodnosti, pri katerih sta bila izpolnjena še druga dva pogoja, to sta odsotnost in nelojalno ravnanje, niso pridobile državljanstva FLRJ.
5. Ustavno sodišče je vprašanje, ali je retroaktivna uporaba drugega odstavka 35. člena ZDrž45 pri današnjem ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva ustavno dopustna, že presojalo. Z odločbo št. U-I-23/93 je ugotovilo, da retroaktivna uporaba določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž45 ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima. Zato je odločilo, da je uporaba takšne določbe z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva ustavno dopustna (41. do 45. točka obrazložitve odločbe št. U-I-23/93). Glede na to odločitev ustavnega sodišča so pritožnikove splošne navedbe, da se v postopku ugotavljanja državljanstva ne bi smel uporabljati drugi odstavek 35. člena ZDrž45, neutemeljene. Uporaba navedene določbe v postopku ugotavljanja državljanstva zato ne more pomeniti kršitve kakšne ustavne pravice.
6. Do kršitve ustavne pravice pa lahko pride z nepravilno uporabo določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž45 v konkretnih postopkih ugotavljanja jugoslovanskega državljanstva. Tako nepravilno uporabo te določbe v tistem delu, ki se nanaša na nelojalno ravnanje, je ustavno sodišče ugotovilo z odločbo št. U-I-23/93. Ugotovilo je, da se je določba tretjega odstavka 63. člena ZDen v tistem delu, v katerem določa, da v postopku ugotavljanja državljanstva ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ, v sodni praksi razlagala protiustavno in v nasprotju s splošnimi interpretacijskimi pravili. Stališče sodne prakse, da je treba določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen razlagati kot pravno fikcijo nelojalnosti, zoper katero ni mogoč nasproten dokaz, je ustavno sodišče ocenilo kot kršitev načela enakosti iz prvega odstavka 14. člena ustave in kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. Po presoji ustavnega sodišča določba drugega odstavka 35. člena ZDrž45 vsebuje domnevo nelojalnosti, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva upravičena, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotno. Ker je bila pri ustavnosodni presoji ugotovljena le napačna (protiustavna) razlaga, ustavno sodišče določbe tretjega odstavka 63. člena ZDen v izpodbijanem delu ni razveljavilo. Pred izdajo navedene odločbe ustavnega sodišča so pristojni upravni organi v postopkih ugotavljali, ali je oseba, katere državljanstvo se je ugotavljalo, nemške narodnosti in ali je zapustila ozemlje takratne Jugoslavije pred uveljavitvijo drugega odstavka 35. člena ZDrž45, to je pred 4. 12. 1948. Nelojalno ravnanje med ali pred vojno kot tretji pogoj se glede na že opisano stališče sodne prakse ni ugotavljalo oziroma strankam ni bilo omogočeno, da bi izpodbijale domnevo nelojalnosti.
7. V obravnavani zadevi upravni organ prve stopnje kljub navedenemu stališču sodne prakse ni ugotavljal le nemške narodnosti pritožnikovega očeta in njegove odsotnosti iz države, temveč je ugotovil tudi njegovo nelojalno ravnanje. Na podlagi podatkov, ki jih je pridobil od Zgodovinskega arhiva v Celju, Arhiva Republike Slovenije pri Ministrstvu za kulturo v Ljubljani in Ministrstva za notranje zadeve je upravni organ prve stopnje ugotovil, da je pok. C. C. C. sovražno deloval zoper takratno oblast. Ministrstvo za notranje zadeve kot drugostopni organ je pritožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnilo. Na podlagi zbranega gradiva je pritožbeni organ potrdil presojo prvostopnega organa, da vsa ugotovljena dejstva nesporno kažejo na protislovensko in pronacistično usmerjenost pritožnikovega očeta in tako na njegovo nelojalno ravnanje proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Zlasti naj bi to potrjevalo dejstvo, da je bil leta 1945 obsojen zaradi svojega delovanja med sovražno okupacijo Slovenije na 15 let zapora s prisilnim delom ter na izgubo političnih in nekaterih državljanskih pravic. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožnikovo tožbo in potrdilo ugotovitve upravnega organa prve in druge stopnje. Tožbeno navedbo, da zgolj na podlagi članstva v navedenih organizacijah ni mogoče domnevati nelojalnega ravnanja, je zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo kot pravilno presojo upravnih organov, da se je pritožnikov oče “s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešil zoper svoje državljanske dolžnosti.” Tožbeno navedbo, da je pritožnikov oče med vojno pomagal partizanom tako z materialom kot tudi z denarjem, je zavrnilo z utemeljitvijo, da gre za tožbeno novoto, ki je na podlagi tretjega odstavka 14. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – v nadaljevanju: ZUS) sodišče ne more upoštevati. Hkrati pa sodišče navaja, da so bila ta dejstva upoštevana kot olajševalna okoliščina pri odmeri kazni v kazenskem postopku pred Vojaškim sodiščem ljubljanskega vojnega področja št. I Sod 1484/45 z dne 23. 8. 1945. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da pritožbeni ugovori glede na podatke, ki izhajajo iz upravnih spisov, ne vzbujajo dvomov o tem, da je odločitev upravnega sodišča pravilna.
8. Glede na navedeno je razvidno, da upravna organa prve in druge stopnje nista upoštevala določbe tretjega odstavka 63. člena ZDen, ki določa, da v postopku ugotavljanja državljanstva denacionalizacijskega upravičenca ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Zadostovalo bi, da bi upravni organ ugotavljal le nemško narodnost pritožnikovega očeta in njegovo odsotnost iz države. Kolikor je upravni organ na podlagi zbranih podatkov ugotavljal nelojalnost pritožnikovega očeta, bi pritožniku moral dati možnost, da se pred izdajo odločbe o njih izjavi. Člen 22 ustave namreč vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. V upravnem postopku je ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave uveljavljena zlasti z določbo 8. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZUP), ki med temeljna načela upravnega postopka uvršča načelo zaslišanja strank. To načelo zahteva, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločbo. Enako je določal tudi prejšnji zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, p.b. – ZUP86), ki je veljal v času odločanja upravnih organov in obeh sodišč. Če stranki ni dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, gre za kršitev načela zaslišanja strank, ki obenem predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. Ker upravni organ prve stopnje ni ravnal v skladu z navedenim, je kršil pritožnikovo pravico iz 22. člena ustave. Ta kršitev niti v pritožbenem postopku niti v postopku pred pristojnima sodiščema ni bila odpravljena. Zato je ustavno sodišče razveljavilo sodbi upravnega in vrhovnega sodišča ter odpravilo odločbi upravnih organov prve in druge stopnje. Zadevo je vrnilo v novo odločanje pristojnemu organu prve stopnje.
9. V novem postopku bo moral upravni organ upoštevati, da določba tretjega odstavka 63. člena ZDen vsebuje domnevo nelojalnosti, ki je izpodbojna. Breme dokazovanja se drugače kakor pri dokazovanju drugih dejstev v upravnem postopku prevali od tistega, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, na tistega, ki zatrjuje, da dejstvo ne obstaja – v tem primeru torej na stranko. V ponovljenem postopku bo pritožnik imel možnost dokazovati, da nelojalnost njegovega očeta ni obstajala. Pristojni organ pa bo moral na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti o tem, ali je pritožnik dokazal, da nelojalnost v primeru njegovega prednika ni obstajala (10. člen ZUP). Pri tem bo pritožnik lahko uspešen le, če bo ponudil navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričuje lojalnost, ali pa bo dokazal obstoj (drugih) okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti (tako v odločbi št. Up-278/97 z dne 9. 10. 1997; OdlUS VI, 189). Šele na tej podlagi bo upravni organ lahko odločil, ali se je pritožnikov oče štel za jugoslovanskega državljana. Pristojni upravni organ mora izdati nov upravni akt v tridesetih dneh od dneva vročitve te odločbe. Ta rok se lahko podaljša le v primeru, če pritožnik izkaže, da potrebuje za pridobitev dokazov daljši rok.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Škrk in sodnik Fišer.