Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi dr. A. A., Ž. Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 10. januarja 2002

1. Sodba vrhovnega sodišča št. I Up 240/98 z dne 11. 7. 2001 in sodba upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. U 1741/96 z dne 20. 10. 1998 se razveljavita. Odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/2-XVII-332.372/1 z dne 18. 8. 1997 in odločba Oddelka za notranje zadeve Upravne enote Maribor št. 201-508/96-05/15 z dne 25. 2. 1997 se odpravita.
2. Zadeva se vrne Upravni enoti Maribor v novo odločanje.

1. Pritožnik navaja, da je bil rojen leta 1929 v V. kot sin C. in Č. Č. Z rojstvom je pridobil državljanstvo Kraljevine Jugoslavije in domovinsko pristojnost v takratni občini Maribor. Zato naj bi tudi na podlagi zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48 – v nadaljevanju: ZDrž45) pridobil jugoslovansko državljanstvo dne 28. 8. 1945. Navaja, da je bila z izpodbijano sodbo vrhovnega sodišča zavrnjena njegova pritožba zoper sodbo upravnega sodišča št. U 1741/96 z dne 20. 10. 1998, s katero je bila njegova tožba zoper ugotovitve upravnih organov, da se ne more šteti za jugoslovanskega državljana in tudi ne za slovenskega državljana, zavrnjena. Meni, da je bilo s tem kršeno ustavno načelo enakosti. Njegove nelojalnosti naj ne bi bilo mogoče dokazati, saj je bil pred in med vojno še mladoleten. Pritožnik izpodbija tudi retroaktivno veljavo drugega odstavka 35. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48). Predlaga, naj ustavno sodišče izpodbijani sodbi odpravi in vrne zadevo v novo odločanje prvostopnemu sodišču.

2. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-461/01 z dne 11. 12. 2001 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.
3. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna, temveč preizkusi le, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ustavno sodišče je tako presojalo, ali je bila pritožniku z izpodbijanima sodbama glede na stališča, ki jih je sprejelo z odločbo št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97 in OdlUS VI, 43), kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave, ki je poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave.
4. Na podlagi prvega odstavka 9. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju: ZDen) je upravičenec do denacionalizacije tisti, ki je imel ob podržavljenju status jugoslovanskega državljana. Za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva v času odvzema premoženja se uporabljajo takrat veljavni predpisi o državljanstvu. Pritožnik izpodbija uporabo drugega odstavka 35. člena ZDrž45, ki je bil sprejet z novelo tega zakona in je začel veljati 4. 12. 1948. Določil je, da se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Predpisal je torej izjemo od pravila iz prvega odstavka 35. člena, po katerem veljajo za državljane FLRJ vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Določba 35. člena ZDrž45 se je uporabljala retroaktivno, kar je pomenilo, da določene osebe nemške narodnosti, pri katerih sta bila izpolnjena še druga dva pogoja, to sta odsotnost in nelojalno ravnanje, niso pridobile državljanstva FLRJ.
5. Ustavno sodišče je vprašanje, ali je retroaktivna uporaba drugega odstavka 35. člena ZDrž45 pri današnjem ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva ustavno dopustna, že presojalo. Z odločbo št. U-I-23/93 je ugotovilo, da retroaktivna uporaba določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž45 ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima. Zato je odločilo, da je uporaba takšne določbe z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva ustavno dopustna (41. do 45. točka obrazložitve odločbe št. U-I-23/93). Glede na to odločitev ustavnega sodišča so pritožnikove splošne navedbe, da se v postopku ugotavljanja državljanstva ne bi smel uporabljati drugi odstavek 35. člena ZDrž45, neutemeljene. Uporaba navedene določbe v postopku ugotavljanja državljanstva zato ne more pomeniti kršitve kakšne ustavne pravice.
6. Do kršitve ustavne pravice pa lahko pride z nepravilno uporabo določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž45 v konkretnih postopkih ugotavljanja jugoslovanskega državljanstva. Tako nepravilno uporabo te določbe v tistem delu, ki se nanaša na nelojalno ravnanje, je ustavno sodišče ugotovilo z odločbo št. U-I-23/93. Ugotovilo je, da se je določba tretjega odstavka 63. člena ZDen v tistem delu, v katerem določa, da v postopku ugotavljanja državljanstva ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ, v sodni praksi razlagala protiustavno in v nasprotju s splošnimi interpretacijskimi pravili. Stališče sodne prakse, da je treba določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen razlagati kot pravno fikcijo nelojalnosti, zoper katero ni mogoč nasproten dokaz, je ustavno sodišče ocenilo kot kršitev načela enakosti iz prvega odstavka 14. člena ustave in kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. Po presoji ustavnega sodišča določba drugega odstavka 35. člena ZDrž45 vsebuje domnevo nelojalnosti, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva upravičena, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotno. Ker je bila pri ustavnosodni presoji ugotovljena le napačna (protiustavna) razlaga, ustavno sodišče določbe tretjega odstavka 63. člena ZDen v izpodbijanem delu ni razveljavilo. Pred izdajo navedene odločbe ustavnega sodišča so pristojni upravni organi v postopkih ugotavljali, ali je oseba, katere državljanstvo se je ugotavljalo, nemške narodnosti in ali je zapustila ozemlje takratne Jugoslavije pred uveljavitvijo drugega odstavka 35. člena ZDrž45, to je pred 4. 12. 1948. Nelojalno ravnanje med ali pred vojno kot tretji pogoj se glede na že opisano stališče sodne prakse ni ugotavljalo oziroma strankam ni bilo omogočeno, da bi izpodbijale domnevo nelojalnosti.
7. Takšen primer nepravilne uporabe tretjega odstavka 63. člena ZDen je podan tudi v obravnavani zadevi. Odločba upravnega organa prve stopnje je bila izdana v času pred sprejetjem odločbe ustavnega sodišča št. U-I-23/93. Upravni organ druge stopnje in upravno sodišče, ki sta odločala že po izdaji navedene odločbe ustavnega sodišča, sta zavrnila pritožnikovo pritožbo oziroma tožbo v upravnem sporu. Upravno sodišče je potrdilo odločitev upravnih organov z utemeljitvijo, da je bilo na podlagi arhivskih podatkov Ministrstva za notranje zadeve, Pokrajinskega arhiva v Mariboru in Muzeja narodne osvoboditve v Mariboru ugotovljeno, da sta bila pritožnikova starša nemške narodnosti in da je pritožnik kot mladoletna oseba sledil njuni narodnosti. Ker je bilo tudi ugotovljeno, da se je pritožnik pred 4. 12. 1948 nahajal v tujini, je upravno sodišče presodilo, da sta upravna organa pravilno uporabila določbo drugega odstavka 35. člena ZDrž45. Zavrnilo je tudi pritožnikov ugovor, s katerim se je skliceval na odločbo ustavnega sodišča št. U-I-23/93, z utemeljitvijo, da upravna organa nista ugotavljala pritožnikove nelojalnosti in da breme dokazovanja nasprotnega nosi tisti, ki se z njo ne strinja. Upravno sodišče je nadalje še presodilo, da podatki upravnih spisov dajejo “zadostno dejansko podlago za presojo zakonitosti izpodbijanega upravnega akta in je izdalo sodbo brez glavne obravnave, ki jo je tožnik predlagal.” Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in da je bila določba drugega odstavka 35. člena ZDrž45 v upravnem postopku pravilno uporabljena.
V zvezi z nelojalnim ravnanjem vrhovno sodišče utemeljuje, da upravna organa tega pogoja nista bila dolžna ugotavljati in da pritožnik “niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu ni navajal in dokazoval tej zakoniti domnevi nasprotnih dejstev in okoliščin.”
8. Glede na navedeno pritožnik v upravnem postopku ni imel možnosti izpodbijati domneve nelojalnosti in v ta namen predlagati dokazov. Upravni organ je ugotavljal le dejansko stanje, ki je ustrezalo takratni nepravilni uporabi drugega odstavka 35. člena ZDrž45. Ugotavljal je le dejstva, na podlagi katerih je lahko sklepal na nemško narodnost pritožnika in njegovo odsotnost iz države v času odvzema premoženja. Upravni organ druge stopnje ter sodišči prve in druge stopnje so prezrli, da se domnevna nelojalnost njegovih staršev, ki naj bi izhajala iz zbranega dokaznega gradiva, ne more raztezati na pritožnika, rojenega leta 1929, torej v času vojne še mladoletnega. Ugotovitev, da je pritožnik kot mladoletna oseba sledil nemški narodnosti svojih staršev, ne more veljati glede domneve nelojalnosti. Domnevo nelojalnosti, ki jo določa drugi odstavek 35. člena ZDrž45, mora imeti možnost izpodbijati vsaka oseba, ne glede na svoje prednike. Če pritožnikova starša nista izpodbila domneve nelojalnosti in se ne štejeta za jugoslovanska državljana, ima pritožnik na podlagi 12. člena ZDen možnost, da postane upravičenec za denacionalizacijo, če mu bo jugoslovansko državljanstvo priznano v ponovnem postopku.
9. Člen 22 ustave vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. V upravnem postopku je ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave uveljavljena zlasti z določbo 8. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZUP), ki med temeljna načela upravnega postopka uvršča načelo zaslišanja strank. To načelo zahteva, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločbo. Enako je določal tudi prejšnji zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, p.b. – ZUP86), ki je veljal v času odločanja upravnih organov in obeh sodišč. Če stranki ni dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, gre za kršitev načela zaslišanja strank, ki obenem predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. ZUP zahteva, da je vsaki stranki dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba (četrti odstavek 146. člena). Glede dokazovanja dejstev, katerih obstoj zakon domneva, ZUP določa, da jih ni treba dokazovati, mora pa biti dovoljeno dokazovati, da ne obstajajo, če ni z zakonom drugače določeno (tretji odstavek 165. člena ZUP). Ker pritožniku v upravnem postopku zaradi napačne uporabe tretjega odstavka 63. člena ZDen ni bilo dovoljeno dokazovati, da dejstva, katerih obstoj zakon domneva (nelojalnost), ne obstajajo, upravno in vrhovno sodišče pa pri odločanju o pritožnikovi tožbi in pritožbi tega nista upoštevali in kršitve nista odpravili, je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena ustave. Ustavno sodišče je razveljavilo sodbi upravnega in vrhovnega sodišča ter odpravilo odločbi upravnih organov prve in druge stopnje. Zadevo je vrnilo v novo odločanje pristojnemu organu prve stopnje.
10. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ upoštevati, da določba tretjega odstavka 63. člena ZDen vsebuje domnevo nelojalnosti, ki je izpodbojna. Breme dokazovanja se drugače kakor pri dokazovanju drugih dejstev v upravnem postopku prevali od tistega, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, na tistega, ki zatrjuje, da dejstvo ne obstaja – v tem primeru torej na stranko. V ponovljenem postopku bo pritožnik imel možnost dokazovati, da njegova nelojalnost ni obstajala. Pristojni organ pa bo moral na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti o tem, ali je pritožnik dokazal, da njegova nelojalnost ni obstajala (10. člen ZUP). Pri tem bo moral upoštevati tudi pritožnikovo takratno starost. Šele na podlagi take presoje bo upravni organ lahko odločil, ali se pritožnik šteje za jugoslovanskega državljana. Pristojni upravni organ mora izdati nov upravni akt v tridesetih dneh od dneva vročitve te odločbe. Ta rok se lahko podaljša le v primeru, če pritožnik izkaže, da potrebuje za pridobitev dokazov daljši rok.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo soglasno.