Na podlagi prvega in četrtega odstavka 9. člena in petega odstavka 11. člena zakona o meroslovju (Uradni list RS, št. 22/00) izdaja ministrica za šolstvo, znanost in šport

Ta pravilnik določa meroslovne in z njimi povezane tehnične zahteve, ki jih morajo izpolnjevati merilniki tlaka v pnevmatikah (v nadaljnjem besedilu: merilniki tlaka), postopke ugotavljanja skladnosti in overitev, način označevanja ter rok redne overitve.
Merilniki tlaka so merilniki, ki merijo in prikazujejo razliko med tlakom zraka ali ekvivalentnega medija v pnevmatikah in zunanjim zračnim tlakom.

Ta pravilnik se nanaša na merilnike tlaka:
– z mehanskim sistemom prenosa elastične deformacije zaznavalnega elementa na kazalno napravo in brez možnosti prednastavitve želene vrednosti tlaka v pnevmatiki,
– z drugimi ekvivalentnimi in meroslovno sledljivimi načini merjenja in prikazovanja deformacije kot posledice učinka tlaka, ki lahko omogočajo tudi prednastavitev želenega tlaka v pnevmatiki.
Ta pravilnik se označi s skrajšano oznako MP- 30-R 23.

Ta pravilnik se ne nanaša na merilnike tlaka, ki delujejo na osnovi površinskih akustičnih signalov (SAW-Surface Acustic Wawe).

Šteje se, da merilniki tlaka, ki izpolnjujejo vse zahteve mednarodnega priporočila OIML R 23 Mednarodne organizacije za zakonsko meroslovje (OIML), izpolnjujejo tudi zahteve tega pravilnika.
Sklicevanje na mednarodno priporočilo OIML izhaja iz članstva Republike Slovenije v Mednarodni organizaciji za zakonsko meroslovje (Organisation Internationale de Métrologie Légale).
Mednarodno priporočilo OIML R 23 v francoskem in angleškem jeziku je dosegljivo na Uradu RS za meroslovje v Ljubljani.

Ta pravilnik se nanaša namerilnike tlaka, ki se uporabljajo:
– na bencinskih črpalkah,
– v tehničnih bazah za opravljanje uradnih tehničnih pregledov vozil pri registraciji,
– pri opravljanju vulkanizerske dejavnosti.

Na skali merilnika tlaka mora biti izpisana merska enota za tlak bar tako, da se dobro razlikuje od ostalih oznak in napisov.
Če ima merilnik tlaka poleg skale z razdelbo v barih še eno ali več skal v drugih merskih enotah, se le-te štejejo kot dodatne oznake in morajo biti izpisane tako, da omogočajo ločljivost od skale v barih in enoumno razbiranje.
Pri digitalni kazalni napravi mora biti merska enota bar izpisana v neposredni bližini mesta z najmanjšo numerično vrednostjo.

Mehanski kazalec in merilna skala analogne kazalne naprave mehanskega merilnika tlaka morata biti izdelana in prirejena tako, da je možno jasno in enoumno odčitavanje izmerjenih vrednosti brez optične povečave in brez množilnih faktorjev in z ločljivostjo manjšo od ene petine dolžine najmanjšega razdelka.
Šteje se, da so pogoji iz prejšnjega odstavka tega člena izpolnjeni, če:
– ima kazalec nožasto konico, katere kot ni večji od 60,
– del kazalca, ki se prekriva z razdelbnimi črtami na skali ni debelejši od razdelbnih črt,
– kazalec prekriva eno do dve tretjini dolžine najkrajših razdelbnih črt,
– ravnina gibanja kazalca ni dvignjena nad gladino razdelbnih črt in drugih oznak na skali za več kot 0,02xl + 1 mm, pri čemer je l razdalja med osjo gibanja kazalca in njegovo konico,
– dolžina najmanjšega razdelka ni manjša od 1,5 mm,
– je debelina razdelbnih črt konstantna po celi njihovi dolžini in ne presega 1/5 dolžine najmanjšega razdelka,
– se vsaka peta razdelbna črta razlikuje od sosednjih po večji dolžini,
– je vsaka peta ali deseta razdelbna črta oštevilčena,
– je delovno področje merilne skale enoumno in prepoznavno označeno in
– so razdelbne črte in vse oznake na merilni skali berljive na razdalji najmanj 0,6 m brez vsake optične povečave.

Digitalna kazalna naprava elektronskih merilnikov tlaka mora izpolnjevati naslednje zahteve:
– kazalna naprava mora biti sestavljena iz številk v eni vrsti in v takšni kombinaciji, da je možno (enolično) odčitavanje z zahtevano ločljivostjo,
– velikost, barva in kontrast številk in ostalih oznak, ki skupaj vizualno predstavljajo izmerjeno vrednost tlaka, morajo biti medsebojno tako usklajeni, da omogočajo enoumno razbiranje iz razdalje, večje od dveh metrov,
– kazalna naprava mora ponazoriti dejansko izmerjeno vrednost tlaka brez uporabe množilnih faktorjev,
– ostali pomožni indikatorji na kazalni napravi (n.pr. znak, ki kaže naraščanje ali padanje tlaka, medtem, ko je cev za polnjenje pnevmatike priključena) so dopustni le v primeru, da ne ovirajo enoličnega odčitavanja izmerjene vrednosti iz razdalj do (in vključno z) dveh metrov.

Najmanjši razdelek pri analognem oziroma ločljivost pri digitalnem prikazu izmerjene vrednosti mora biti 0,1 bar.

Največji dopustni merilni pogreški merilnikov tlaka so podani kot absolutne vrednosti glede na izmerjeno vrednost tlaka, in sicer:
1. za prve in izredne overitve
– +/- 0,08 bar v področju do vključno 4 bar;
– +/- 0,16 bar v področju od 4 bar do vključno 10 bar;
– +/- 0,25 bar v področju nad 10 bar.
2. za redne overitve
– +/- 0,1 bar v področju do vključno 4 bar;
– +/- 0,2 bar v področju od 4 bar do vključno 10 bar;
– +/- 0,3 bar v področju nad 10 bar.

Če merilnik tlaka deluje na osnovi pretvorbe učinka tlaka v električni signal, lahko vključuje tudi kalibracijski način delovanja z večjo ločljivostjo, vendar mora biti ta opcija po overitvi zaščitena in nedostopna med normalno uporabo merilnika tlaka.

Merilniki tlaka morajo izpolnjevati kriterij mejnih pogreškov v temperaturnem referenčnem področju od 15 °C do 25 °C.

Spremembe kazanja izmerjenega tlaka pri temperaturah, ki so izven referenčnega temperaturnega območja, vendar med -10 °C in +40 °C, ne smejo presegati vrednosti:
– 0,5% od 10 bar na vsakih 10 °C pri merilnikih tlaka z zgornjo mejo merilnega območja do 10 bar,
– 0,5% od zgornje meje merilnega območja na vsakih 10 °C pri merilnikih tlaka, katerih zgornja meja merilnega območja presega 10 bar.

Razlika v kazanju istega tlaka pri merjenju v naraščajoči in padajoči smeri predstavlja histerezni pogrešek. Histerezni pogrešek znotraj referenčnega temperaturnega območja ne sme preseči absolutne vrednosti največjega dopustnega pogreška iz 10. člena tega pravilnika.
Ugotavljanje histereznega pogreška se izvaja pri konstantni temperaturi, pri čemer se vrednosti v padajoči smeri beležijo potem, ko je bil merilnik tlaka za 20 minut izpostavljen tlaku, enakemu zgornji vrednosti merilnega območja.
Izmerjena vrednost danega tlaka v naraščajoči smeri ne sme presegati izmerjene vrednosti istega tlaka v padajoči smeri. Preskus se izvede v najmanj petih točkah merilnega območja.

Pri atmosferskem tlaku se mora:
– kazalec na kazalni napravi mehanskega merilnika tlaka vrniti na vrednost »0« ali na drugo ustrezno vrednost na skali, ki se mora jasno in enoumno razlikovati od vrednosti razdelka. Odstopanje ne sme preseči vrednosti največjega dopustnega pogreška iz 10. člena tega pravilnika,
– digitalna kazalna naprava elektronskega merilnika tlaka postaviti na vrednost »00,0«. Dejansko odstopanje od te vrednosti sme biti prepoznavno samo v kalibracijskem načinu delovanja z zmanjšano vrednostjo razdelka. V tem načinu delovanja ugotovljeno odstopanje ne sme presegati vrednosti, ki se pri zaokrožitvi navzgor, oziroma pri ponovnem preklopu iz kalibracijskega načina v normalni način delovanja, pokaže kot številčna vrednost najmanjšega razdelka (00,1 bar).

Konstrukcija merilnikov tlaka mora zagotavljati časovno stabilnost njihovih meroslovnih lastnosti. Obseg preskusov meroslovne stabilnosti v mehanskem in elektromagnetnem okolju se usklajuje z meroslovno tehnično dokumentacijo proizvajalca merilnikov tlaka.

Če merilnik tlaka razpolaga z opcijo prednastavitve želenega tlaka v pnevmatiki, mora izpolnjevati naslednje dodatne zahteve:
– odstopanje prednastavljene vrednosti od dejansko dosežene vrednosti tlaka v referenčnem temperaturnem območju ne sme presegati vrednosti največjega dopustnega pogreška iz 10. člena tega pravilnika,
– način polnjenja pnevmatike s prednastavitvijo tlaka in prikazom dosežene vrednosti tlaka mora biti jasno ločljiv od ročno krmiljenega preklapljanja med polnjenjem in prikazom. Če je merilnik tlaka konstruiran tako, da omogoča oba načina delovanja, mora biti izbira med enim ali drugim načinom izvedljiva na enostaven način,
– opcija prednastavitve ne sme povzročati histereznega pogreška, ki bi presegal vrednosti največjih dopustnih pogreškov iz 10. člena,
– odstopanje prednastavljene vrednosti od dejansko dosežene vrednosti tlaka izven referenčnega temperaturnega področja, vendar med -10 °C in +40 °C, ne sme presegati vrednosti iz 13. člena tega pravilnika.
Vse zahteve iz prejšnjega odstavka tega člena morajo biti izpolnjene v območju izmeničnih napajalnih napetosti od – 15% do + 10% z ozirom na nazivno izmenično napajalno napetost.

Preskus stabilnosti meroslovnih lastnosti v mehanskem okolju mora obsegati:
– obremenitev s tlakom, ki za 25% presega zgornjo mejo merilnega območja s trajanjem 15 minut,
– obremenitev s 1000 tlačnimi impulzi od 0 do 90–95% zgornje meje merilnega območja,
– izpostavljanje 10 000 ciklom tlaka, ki se spreminja od ca. 20% do ca. 75% zgornje meje merilnega območja s ponavljalno frekvenco, ki ne presega 60 ciklov na minuto,
– izpostavljanje temperaturam -20 °C in +50 °C po šest ur pri vsaki od obeh temperatur.
Po zaključku preskusov iz prve, druge in tretje alinee prejšnjega odstavka tega člena in po enournem mirovanju morajo merilniki tlaka še vedno izpolnjevati zahteve 10., 14. in 15. člena tega pravilnika.
Po zaključku temperaturnega preskusa iz četrte alinee prvega odstavka tega člena morajo merilniki tlaka mirovati šest ur na temperaturi znotraj referenčnega temperaturnega območja, po preteku tega časa pa morajo izpolnjevati zahteve 10., 14. in 15. člena tega pravilnika.
Preskus stabilnosti meroslovnih lastnosti za merilnike tlaka, ki delujejo na osnovi pretvorbe učinka tlaka v električno veličino obsega poleg preskusov iz prvega odstavka tega člena še preskuse v elektromagnetnem okolju v okviru elektromagnetnega okoljskega razreda E1.
Obseg preskusov se določi glede na izvedbo merilnika tlaka kot celote z vsemi za normalno delovanje potrebnimi podsestavi in mora obsegati vsaj preskus na:
– prekinitve na električnem napajanju,
– redukcije na električnem napajanju,
– elektrostatično razelektritev,
– radiofrekvenčno elektromagnetno polje.
Med opravljanjem preskusa mora merilnik tlaka izpolnjevati kriterij največjega dopustnega pogreška iz 10. člena tega pravilnika, po izvedbi vseh preskusov pa še zahteve iz 14., 15. in 17. člena tega pravilnika.

Za merilnike tlaka so obvezne odobritev tipa in overitve.
Prva overitev obsega ugotavljanje skladnosti z odobrenim tipom in ugotavljanje točnosti kazanja v najmanj petih točkah merilnega območja, ki so enakomerno razporejene po celotnem merilnem območju.

Rok redne overitve je eno leto. Redne in izredne overitve obsegajo ugotavljanje točnosti kazanja v najmanj petih točkah merilnega območja.
Preskus histereze se mora v skladu s 14. členom izvajati v petih točkah merilnega območja.
Ugotavljanje točnosti kazanja merilnikov tlaka se izvaja v primerjavi s kazanjem etalonskih merilnikov, katerih merilna negotovost ne sme presegati ene četrtine vrednosti maksimalnega dovoljenega pogreška opazovanega merilnika, določenega v 10. členu tega pravilnika.

Merilniki tlaka, ki imajo na dan uveljavitve tega pravilnika veljavno odobritev tipa merila na podlagi pravilnika o metroloških pogojih za manometre za merjenje tlaka v pnevmatikah (Uradni list SFRJ, št. 20/86 in 10/87), se smejo dati v promet in uporabo po tem pravilniku, če izpolnjujejo zahteve glede največjih dopustnih pogreškov iz 10. člena tega pravilnika.

Z dnem, ko začne veljati ta pravilnik, se preneha uporabljati pravilnik o metroloških pogojih za manometre za merjenje tlaka v pnevmatikah (Uradni list SFRJ, št. 20/86 in 10/87).

Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.