Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 14. februarja 2002

Sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 1457/2001 z dne 13. 9. 2001, sklep Okrožnega sodišča v Celju št. P 704/98 z dne 23. 6. 1999 ter dopolnilni sklep in sklep Okrožnega sodišča v Celju št. P 761/2001 z dne 25. 10. 2001 se razveljavijo.

1. Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo ustavnega pritožnika in mu v varstvo in vzgojo dodelilo starejšega otroka, mlajšega pa je sodišče prve stopnje zaupalo materi. Skladno z odločitvijo o vzgoji, varstvu in preživljanju je sodišče na podlagi načela, da tisti od staršev, pri katerem otrok ne živi, prispeva preživnino v denarju, odmerilo preživnino za oba otroka. Glede na to, da je vsak izmed staršev v postopku zahteval dodelitev obeh otrok in ustrezen denarni znesek preživnine zanju, je sodišče prve stopnje zahtevek vsakega od zakoncev v preostalem delu zavrnilo. Sodišče je še odločilo, da obe pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške. Nadalje je sodišče do pravnomočne odločitve v pravdi spremenilo prej izdano začasno odredbo, ki je določala, da se oba otroka dodelita v vzgojo in varstvo materi, tako da je starejšo hčer zaupalo očetu (temu ustrezno je določilo tudi višino preživnine, ki naj bi jo bila zavezana plačevati mati, in dovolilo izvršbo na njeno plačo), mlajšo pa materi (skladno s tem je določilo višino preživnine, ki naj bi jo bil zavezan plačevati oče in dovolilo izvršbo na njegovo plačo). Odločilo je tudi, da se očeta otrok ne oprosti plačila sodnih taks. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje predvsem podalo mnenja strank in potek postopka, nato pa zaključilo, da je tožnikov predlog za spremembo pravnomočne začasne odredbe utemeljen, zato mu je ugodilo, kot sledi iz izreka. Višje sodišče je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavilo, razen v delu, ki se je nanašal na razvezo zakonske zveze. Višje sodišče je razveljavilo tudi sklep sodišča prve stopnje, ki je predstavljal spremembo prvotne začasne odredbe, razen v delu, s katerim je bila najmlajša hči do pravnomočne odločitve zaupana materi, določena preživnina za najmlajšo hčer in dovoljena izvršba na dohodke očeta otroka kot zavezanca za plačilo preživnine. Hkrati je odločilo, da ostaja v veljavi sklep sodišča prve stopnje o prvotni začasni odredbi, s katero sta bila oba otroka zaupana v varstvo in vzgojo materi. Kot razlog za takšno odločitev je višje sodišče navedlo, da je koristno, da sta obe deklici pri enem od staršev in da ni v korist otrok, da se selita od enega do drugega starša večkrat, kot je to nujno potrebno. To pa po mnenju sodišča še zlasti, ker se okoliščine po izdaji začasne odredbe niso bistveno spremenile. Takšna nova spremenjena okoliščina, ki bi utemeljevala spremembo začasne odredbe, po mnenju višjega sodišča tudi ni želja otrok, da bi živela z očetom. Hkrati je po prepričanju višjega sodišča najmanj v korist otrok, da bi se z začasnimi odredbami spreminjale odločitve (prvotna začasna odredba), ki imajo že po svoji naravi le začasen značaj. Ker je višje sodišče menilo, da ni v korist otrok spreminjati že sprejete začasne odredbe, je dalo, kot pravi, prednost objektivnim dejavnikom (mnenju psihologinje pri centru za socialno delo in mnenju izvedenke psihiatrične stroke) pred subjektivnimi dejavniki (željo otrok). Višje sodišče je potrdilo tudi sklep, da se očeta otrok ne oprosti plačila sodnih taks.
2. Ustavni pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija odločitev višjega sodišča. Navaja, da je sodišče s svojo odločitvijo povsem zavrlo postopek, ki že tako traja predolgo. Tak dolgotrajen postopek po mnenju pritožnika ni v korist otrok. Hkrati pritožnik navaja, da ni razumljivo, da se jasna volja zelo prisebnih in zrelih otrok, da živita pri očetu, ne upošteva niti v najmanjši meri. Meni tudi, da je višje sodišče dalo prednost zgolj koristim matere, medtem ko je otroka in njega obravnavalo kot predmete postopka brez kakršnihkoli pravic. Ob vsem tem se je po mnenju pritožnika višje sodišče sklicevalo le na dvoje strokovnih mnenj, ki temeljita na očitni spolni diskriminaciji (to je, da je za deklici bolje, da se dodelita materi). Višje sodišče po navedbah pritožnika ni dovolj raziskalo dejanskega stanja in se je zadovoljilo predvsem z ugotovitvijo, da je začasna odredba le začasna ureditev spornega stanja. S tem naj bi višje sodišče kršilo predvsem pravico do enakega varstva pravic (22. člen ustave), pravico do sodnega varstva (23. člen ustave), načela pravne in socialne države (2. člen ustave), zahtevo po spoštovanju načel mednarodnega prava (8. člen ustave), človekovo osebnost in dostojanstvo (21. člen ustave), svobodo izražanja (39. člen ustave), določbe o zakonski zvezi in družini (53. člen ustave), pravice in dolžnosti staršev (54. člen ustave) ter pravice otrok (56. člen ustave).
3. Senat ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-410/01 z dne 20. 11. 2001 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z določbama 6. in 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena Višjemu sodišču v Celju in nasprotni stranki v pravdi, ki na navedbe v ustavni pritožbi nista odgovorila.

4. Prvostopno sodišče je na podlagi 411. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - v nadaljevanju: ZPP) na predlog tožnice v pravdnem postopku izdalo začasno odredbo, s katero je mladoletnega otroka dodelilo v varstvo in vzgojo materi. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je svojo odločitev utemeljilo z ugotovitvijo, da je za šest in osem let stari deklici edino prav, da vsaj do pravnomočne odločitve v tem postopku živita pri materi, ki ima urejene vse materialne pogoje in je tudi osebnostno urejena oseba. Sodišče je še dodalo, da pri materi ni našlo ničesar, kar bi jo diskreditiralo pri potegovanju za dodelitev otrok. Celo nasprotno, mati se je po ugotovitvah sodišča v korist otrok uklonila temu, da sme imeti stike z otrokoma le na domu bivšega moža in da ji pri tem ni dovoljeno, da bi otroke kam odpeljala. Takšno stanje je po mnenju prvostopnega sodišča nevzdržno in škoduje otrokoma pri njunem normalnem psihofizičnem razvoju. Glede na to je sodišče prve stopnje prepričano, da je za oba otroka in njun zdrav nadaljnji psihofizični razvoj primerno le to, da ostaneta v vzgoji in varstvu pri materi. Hkrati po oceni sodišča življenje v slovenski prestolnici, kjer živi mati, ni manj kvalitetno od življenja v kmečkem okolju Z. Kasneje je prvostopno sodišče izdalo končno odločitev, s katero je razvezalo zakonsko zvezo in starejšo hčer zaupalo očetu, mlajšo pa materi. Z novo začasno odredbo je spremenilo prvotno začasno odredbo in do pravnomočnega konca postopka starejšo hči zaupalo očetu, mlajšo pa materi. Višje sodišče je končno odločitev sodišča prve stopnje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavilo v vseh točkah, razen glede razveze zakonske zveze. Razveljavilo je tudi sklep o začasni odredbi o dodelitvi otrok, in sicer v delu, s katerim je sodišče prve stopnje starejšo hči dodelilo tožniku. Odločilo je, da do pravnomočnega konca postopka ostane v veljavi prvotna začasna odredba, s katero sta bila oba otroka dodeljena materi. Ob tem je v obrazložitvi navedlo, da ni mogoče ugotoviti spremenjenih okoliščin, zaradi katerih bi bilo utemeljeno spreminjati že pravnomočno začasno odredbo in ker nasploh ni v korist otrok spreminjati že sprejetih odločitev, ki imajo zgolj začasen značaj. Zato je dalo prednost ˝objektivnim dejavnikom (mnenju psihologinje pri centru za socialno delo in izvedeniškemu mnenju izvedenke psihiatrične stroke glede koristi obeh deklic) pred subjektivnimi dejavniki (željo otrok)˝. Sodišče prve stopnje je pri ponovnem odločanju o razveljavljeni končni odločitvi sklep o začasni odredbi dopolnilo tako, da je očetu naložilo izročiti oba mladoletna otroka materi in mu v primeru neizpolnitve te obveznosti naložilo plačilo denarne kazni. Hkrati je z argumentom, da tožnik ni navedel nikakršnih novih dejstev oziroma predlagal novih dokazov, zavrnilo tožnikov predlog za izdajo nove začasne odredbe, s katero bi mu bila starejša hčerka zaupana v vzgojo in varstvo.
5. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna, temveč izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ustavno sodišče je tako na podlagi pritožnikovih navedb, da je sodišče izdalo začasno odredbo zgolj na temelju navedb tožnice in dveh strokovnih mnenj, ki po mnenju pritožnika temeljita na očitni spolni diskriminaciji (to je, da je za deklici bolje, da se dodelita materi), ter da je sodišče odločilo, ne da bi raziskalo dejansko stanje in opravilo pravno presojo pritožnikovih navedb, temveč se je zadovoljilo predvsem z ugotovitvijo, da je začasna odredba le začasna ureditev spornega stanja, izpodbijane sklepe preizkusilo z vidika morebitne kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen ustave).
6. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave, izhaja tudi zahteva po kontradiktornem postopku. Ta zahteva mora biti spoštovana v vseh postopkih in v vseh fazah postopka, tudi v postopku za izdajo začasne odredbe. V kontradiktornem postopku mora biti vsaki stranki dana možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke in o rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki. Navedena ustavna določba terja od sodišča, da mora postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese. Ta zahteva temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva, saj zagotavlja vsakomur možnost izjaviti se v postopku, ki zadeva njegove pravice in interese, in tako preprečuje, da bi postal le predmet postopka.
7. Iz določbe 22. člena ustave med drugim izhaja dolžnost sodišča, da pretehta navedbe strank in na podlagi enakopravno izvedenega dokaznega postopka odloči o utemeljenosti zahtevka ter v obrazložitvi odločbe z razlogi za svojo odločitev seznani stranke. V postopkih za izdajo začasnih odredb zaradi njihove narave obstajajo nekatere posebnosti. Ena izmed njih je, da se sodišče ni dolžno na podlagi izvedenega dokaznega postopka prepričati o utemeljenosti zahtevka, temveč zadostuje že verjetnost, da je zahtevek utemeljen. Vendar pa to dejstvo še ne pomeni, da sodišče lahko izda začasno odredbo, ne da bi sploh ugotavljalo, ali so podani razlogi zanjo in ne da bi to svoje ravnanje tudi ustrezno obrazložilo (odločba št. Up-232/99 z dne 17. 2. 2000, Uradni list RS, št. 24/00, OdlUS IX, 131, odločba št. Up-3/00 z dne 2. 3. 2000, OdlUS IX, 132 in odločba št. Up-359/01 z dne 15. 11. 2001, Uradni list RS, št. 96/01). To še toliko bolj velja za začasne odredbe, s katerimi se odloča o vzgoji, varstvu in preživljanju otrok, ki kljub svoji začasni naravi navadno ostajajo v pravni veljavi dalj časa. To ima navadno za posledico, da sodišče zaradi tega, ker so bili otroci na podlagi začasne odredbe v vzgoji in varstvu pri enem od staršev, v končni odločbi zaradi koristi otrok (da otroka ne bi iztrgalo iz družinskega okolja, v katerega se je medtem že vrasel) ne odloči drugače. S tem imajo začasne odredbe v zadevah vzgoje, varstva in preživljanja otrok velik neposreden vpliv na končno odločitev. Zato je toliko bolj pomembno, da se pri njihovi izdaji v večji meri preizkusi, ali so podani razlogi za njihovo izdajo, in da se odločitev sodišča tudi ustrezno obrazloži. Ta odločitev sodišča je namreč kljub svoji začasni naravi takšna, da lahko močno in trajno prizadene ne samo interese pravdnih strank (staršev), temveč tudi interese in koristi otroka, ki pa po 56. členu ustave uživa še prav posebno varstvo in skrb države. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje kot razlog za začasno odredbo o dodelitvi otroka tožnici navedlo predvsem, da je za šest in osem let stari deklici edino prav, da vsaj do pravnomočne odločitve v tem postopku živita pri materi, ki ima urejene vse materialne pogoje in je tudi osebnostno urejena oseba. Sodišče je še dodalo, da pri materi ni našlo ničesar, kar bi jo diskreditiralo pri potegovanju za dodelitev otrok. Takšna obrazložitev je pomanjkljiva, saj iz nje ni razvidno, da bi sodišče odgovorilo na pritožnikove navedbe o tem, zakaj naj mati ne bi bila primerna za varstvo in vzgojo otrok (ker naj bi večji del dneva preživela na delu, ker naj bi otroka prepuščala prijateljicam, ker naj bi otroka večkrat odtegnila od rednih obiskov pritožniku). Prav tako sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o tem, zakaj v skladu s koristjo otroka ni upoštevalo želje obeh otrok živeti pri očetu oziroma razlogov, zakaj druge okoliščine konkretnega primera pretehtajo nad željo otrok. Tega ni obrazložilo niti višje sodišče, ko je odločilo, da sklep sodišča prve stopnje ostane v veljavi do pravnomočnega konca postopka, ker ni mogoče ugotoviti spremenjenih okoliščin, ki bi utemeljevale spremembo prvotne začasne odredbe. Višje sodišče je v svoji odločitvi zgolj pojasnilo, da daje prednost objektivnim dejavnikom (mnenju psihologinje pri centru za socialno delo in izvedeniškemu mnenju izvedenke psihiatrične stroke glede koristi obeh deklic) pred subjektivnimi (željo otrok), vendar pri tem ne pove, na katere dele mnenj se pravzaprav opira niti katere konkretne okoliščine konkretnega primera opravičujejo uporabo zgolj splošnega mnenja izvedenca psihiatrične stroke, da je za otroke v takšni starosti na splošno koristneje, da se dodelijo materi. Višje sodišče tudi ne obrazloži, zakaj meni, da je želja otroka toliko manj pomembna od mnenja psihologa in psihiatra. Predvsem iz obrazložitve ni razvidno, da bi sodišče pri naklonitvi prednosti objektivnim okoliščinam pretehtalo, ali dajanje prednosti mnenjema psihologa in psihiatra res odtehta škodo, ki bi z neupoštevanjem otrokovega mnenja nastala v otrokovi psihi (odločba ustavnega sodišča št. Up-359/01). Višje sodišče na ta način ni obrazloženo in argumentirano zavrnilo pritožnikovih ugovorov zoper obstoj predpostavk za prvotno začasno odredbo. Takšni sodni odločbi, ki v obrazložitvi ne vsebujeta razlogov za odločitev, predstavljata kršitev pritožnikove pravice iz 22. člena ustave.
8. Ker je ustavno sodišče ugotovilo, da je bila pritožniku z izpodbijanimi sklepi kršena pravica do enakega varstva pravic, jih je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Z razveljavitvijo prvotne začasne odredbe, s katero sta bila oba otroka dodeljena materi, je moralo ustavno sodišče razveljaviti tudi dopolnilni sklep te odredbe, ker se obrazložitev dopolnilnega sklepa sklicuje na obrazložitev začasne odredbe, s katero je bila storjena kršitev 22. člena ustave in ker izvršitev začasne odredbe z njeno razveljavitvijo ne bi bila več mogoča. Sodišče prve stopnje bo po razveljavitvi izpodbijanih sklepov moralo oceniti, ali varstvo otrokovih koristi terja izdajo začasne odločitve o vzgoji, varstvu in preživljanju otrok. Če bo ocenilo, da je takšna začasna odločitev nujna za varstvo otrokovih koristi, bo moralo v postopku izdaje nove začasne odredbe, v katerem bodo spoštovane tudi pritožnikove ustavne pravice, ponovno presojati, ali so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Ker so postopki, v katerih se odloča o otroku, še posebej občutljivi, si bo moralo sodišče prizadevati, da bo spoštovalo načelo hitrega odločanja v družinskih zadevah in da bo v tej zadevi čim prej sprejelo končno odločitev.
9. Ker je ustavno sodišče izpodbijane sklepe razveljavilo zaradi kršitve 22. člena ustave, sodišče ni presojalo, ali so podane tudi druge zatrjevane kršitve človekovih pravic.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Škrk ter sodnika Fišer in Testen. Sodnica Škrk in sodnik Fišer sta dala odklonilno ločeno mnenje.