Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam

Razglašam zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o javnih financah (ZJF-C), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 21. marca 2002.

V zakonu o javnih financah (Uradni list RS, št. 79/99, 124/00 in 79/01) se v 1. členu, na koncu prvega stavka prvega odstavka in na koncu drugega odstavka besedilo “proračunski nadzor“ nadomesti z besedilom “notranji nadzor javnih financ ter proračunsko inšpiciranje“.

V 13. členu se v 3. točki prvega odstavka beseda “program“ nadomesti z besedama “predlog programa“.

V drugem odstavku 42. člena se številka 0,5% nadomesti s številko 2%, vejica nadomesti s piko in črta besedilo: “sredstva proračunske rezervacije v proračunu, ki je sprejet za leto, ki sledi prihodnjemu letu, pa ne 2% navedenih prihodkov.“

V 67. členu se v prvem odstavku za besedo “terjatve“ doda besedilo “, dolžniški vrednostni papirji“ in besedilo v oklepaju “delnice in deleži na kapitalu“ nadomesti z besedilom “kapitalske naložbe“.
Doda se novi tretji odstavek, ki se glasi:

“(3) Javni zavodi in agencije, katerih ustanovitelj je država oziroma občina, ne smejo odplačno pridobivati kapitalskih naložb.“

Za 67. členom se doda 67.a člen, ki se glasi:

(1) S finančnim in stvarnim premoženjem države upravlja in razpolaga vlada v skladu s tem zakonom in če posebni zakon ne določa drugače. S finančnim in stvarnim premoženjem občine razpolaga v skladu z zakonom, ki ureja lokalno samoupravo, določen organ.

(2) S finančnim in stvarnim premoženjem države upravljajo neposredni oziroma posredni uporabniki, razen če ni s tem zakonom ali s posebnim zakonom drugače določeno.“

V 71. členu se drugi odstavek spremeni tako, da se glasi:

“(2) Ministrstvo, pristojno za finance, oziroma za finance pristojen organ občinske uprave vodi centralno evidenco finančnega premoženja države oziroma občine. Za potrebe vodenja centralne evidence predpiše minister, pristojen za finance, načine in roke za posredovanje podatkov, ki so jih dolžni zagotavljati:

1. neposredni in posredni uporabniki ter druge pravne osebe, ki upravljajo s finančnim premoženjem države oziroma občine,
2. pravne osebe, v katerih ima država oziroma občina kapitalsko naložbo.“

V 76. členu se povsod za besedo “država“ doda besedilo “oziroma občina“.
V tretjem odstavku se pika na koncu stavka nadomesti z vejico in doda besedilo: “o pridobivanju kapitalske naložbe občine pa občinski svet, na predlog župana“.

V tretjem odstavku 77. člena se na koncu črta pika in doda naslednje besedilo: “ali če se zaradi nevnovčljivosti premoženja dolžnika ugotovi, da terjatve ni mogoče izterjati.“

V 79. členu se na koncu drugega odstavka črta pika in doda besedilo “ter mora skrbeti za zemljiškoknjižno ureditev nepremičnega državnega oziroma občinskega premoženja“.

80. člen se spremeni tako, da se glasi:

“(1) Kupnina od prodaje premoženja in najemnina od oddaje stvarnega premoženja v najem je prihodek proračuna države oziroma občine, ki je lastnik premoženja, če ni s posebnim zakonom drugače določeno.

(2) Kupnina, najemnina in odškodnina za državno oziroma občinsko stvarno premoženje se uporabijo samo za gradnjo, nakup in vzdrževanje stvarnega premoženja države oziroma občine.
(3) Kupnina od prodaje premoženja se plača v enem znesku, lahko pa se plača v več obrokih, ki so zavarovani z bančno garancijo ali na drug način, ki ga določi vlada s predpisom iz 80.h člena tega zakona.“

Za 80. členom se dodajo tri nova podpoglavja z novimi 80.a do 80.j člena, ki se glasijo:

(1) Določbe tega zakona se uporabljajo za prodajo:
1. finančnega in stvarnega premoženja države oziroma občine in
2. kapitalskih naložb, ki jih ima pravna oseba, v kateri ima država oziroma občina večinsko kapitalsko naložbo (v nadaljnjem besedilu: družba mati), v drugih gospodarskih družbah (v nadaljnjem besedilu: hčerinska družba), pri čemer družba mati v razmerju do hčerinske družbe v pretežni meri izvaja dejavnost upravljanja hčerinske družbe, glavnina pridobitne gospodarske dejavnosti, ki je lahko drugačna od dejavnosti matere, pa se izvaja v hčerinski družbi.
(2) Določbe tega zakona, ki urejajo prodajo, se smiselno uporabljajo tudi za:
1. zamenjavo ali
2. vsak drug pravni posel, na podlagi katerega se lastninska pravica na premoženju prenese na drugo pravno ali fizično osebo.
(3) Določbe tega zakona se ne uporabljajo za razpolaganje s finančnim in stvarnim premoženjem države oziroma občine, ki je urejeno s posebnim zakonom. Razpolaganje s stvarnim premoženjem ter kapitalskimi naložbami države oziroma občine po tem odstavku mora biti prikazano v letnem programu prodaje državnega oziroma občinskega finančnega in stvarnega premoženja.

(1) Finančnega in stvarnega premoženja države oziroma občine ni dovoljeno odtujiti neodplačno, odplačno pa samo pod pogoji in na način, določen v tem zakonu.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko država oziroma občina svoje finančno in stvarno premoženje neodplačno prenese na drugo osebo, če je:
1. to dovoljeno po posebnem zakonu;
2. predmet prenosa žival ali posebna tehnična oprema, ki se prenaša v last njenega imetnika, za katerega ima posebno subjektivno vrednost;
3. predmet prenosa nepremičnina, ki se zaradi opustitve namembnosti prenaša v last osebi javnega prava in je to ekonomsko utemeljeno ali
4. če se prenesejo ustanoviteljske pravice na drugo osebo javnega prava.

(1) Za izvedbo postopkov prodaje ter pripravljalnih dejanj v zvezi s prodajo posameznega finančnega ali stvarnega premoženja je odgovoren neposredni oziroma posredni uporabnik proračuna, ki upravlja s premoženjem oziroma župan. V ta namen predstojnik pristojnega neposrednega oziroma posrednega uporabnika, oziroma župan, imenuje komisijo za izvedbo in nadzor postopka prodaje premoženja. V primeru prodaje kapitalskih naložb države imenuje predsednika komisije minister, pristojen za finance.
(2) Postopek prodaje se lahko izvede, če je:
1. predmet prodaje vključen v sprejeti letni program prodaje finančnega in stvarnega premoženja, razen, če predmeta prodaje v skladu s tem zakonom ni potrebno vključiti v ta program;
2. imenovana komisija iz prejšnjega odstavka in
3. sprejet posamezni program prodaje.

(1) Vlada v postopku priprave predloga proračuna pripravi predlog programa prodaje državnega finančnega in stvarnega premoženja za prihodnje proračunsko obdobje oziroma prihodnji dve leti (v nadaljnjem besedilu: predlog letnega programa prodaje), ki ga v skladu s 13. oziroma 13.a členom tega zakona, skupaj s predlogom proračuna, predloži Državnemu zboru v sprejem. Vlada lahko med izvrševanjem proračuna letni program prodaje spremeni ali dopolni, pri čemer mora o predlogu vlade za dopolnitev letnega programa prodaje z vključitvijo novega premoženja odločiti Državni zbor. Vlada o zaključku posameznega programa prodaje poroča Državnemu zboru.
(2) Letni program prodaje občinskega finančnega in stvarnega premoženja v postopku sprejemanja predloga občinskega proračuna sprejme občinski svet na predlog župana. Občinski svet lahko na predlog župana med izvrševanjem proračuna letni program prodaje spremeni ali dopolni.
(3) Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena je Državni zbor samostojen pri določanju letnega programa prodaje premoženja, ki je v upravljanju Državnega zbora in pri odločanju o prodaji tega premoženja.
(4) Predlog letnega programa prodaje državnega finančnega premoženja določi vlada na predlog ministrstva, pristojnega za finance, ki zbere predloge vseh ministrstev, ki po 71. členu tega zakona upravljajo s finančnim premoženjem.
(5) Predlog letnega programa prodaje državnega stvarnega premoženja določi vlada na predlog:
1. Servisa skupnih služb Vlade Republike Slovenije za stvarno premoženje, s katerim upravljajo državni upravni organi, razen za stvarno premoženje, s katerim upravlja ministrstvo, pristojno za obrambo, in ministrstvo, pristojno za notranje zadeve;
2. ministrstva, pristojnega za obrambo, ministrstva, pristojnega za notranje zadeve in Slovenske varnostno-obveščevalne agencije za stvarno premoženje, s katerim upravljata;
3. ministrstva, pristojnega za pravosodje, za stvarno premoženje s katerim upravljajo sodišča, državna tožilstva, organi za postopek o prekrških in državno pravobranilstvo in na podlagi njihovega programa;
4. nevladnih neposrednih uporabnikov, za stvarno premoženje, s katerim upravljajo in na podlagi njihovega programa in
5. ministrstev, za stvarno premoženje države, s katerim upravljajo posredni uporabniki ali druge pravne osebe s področja dela ministrstva.
(6) V letnem programu prodaje se navede seznam finančnega in stvarnega premoženja, katerega prodaja se predlaga, ločeno po:
1. kapitalskih naložbah, pri čemer se po posameznih naložbah navede odstotni delež, ki se prodaja
2. in nepremičninah in premičninah, pri čemer se navede vrsta in obseg premoženja, ki se prodaja.

(1) O izvedbi postopka prodaje posameznega predmeta odloči vlada oziroma z občinskim predpisom določen organ s sprejetjem posameznega programa prodaje, razen v primerih določenih v predpisu iz 80.h člena tega zakona.
(2) Posamezni program prodaje mora obsegati:
1. opredelitev ciljev prodaje in razloge, s katerimi se utemeljuje, da bodo s prodajo ti cilji doseženi;
2. pravni temelj prodaje;
3. opis predmeta prodaje;
4. opredelitev metod prodaje, ki bodo uporabljene in razloge, s katerimi se utemeljuje, da je izbrana metoda ustrezna za dosego ciljev prodaje in
5. obrazložitev pripravljalnih dejanj.
(3) Vladi posreduje predlog posameznega programa prodaje:
1. stvarnega premoženja – pristojni neposredni uporabnik državnega proračuna, pri čemer mora s posamičnim predlogom prodaje soglašati minister, pristojen za finance in
2. finančnega premoženja – ministrstvo, pristojno za finance ali drugo pristojno ministrstvo.

(1) Pred prodajo posameznega stvarnega premoženja mora njegovo vrednost oceniti pooblaščeni ocenjevalec vrednosti nepremičnin oziroma pooblaščeni ocenjevalec vrednosti strojev in opreme iz drugega oziroma tretjega odstavka 63. člena zakona o revidiranju (Uradni list RS, št. 11/01; v nadaljnjem besedilu: ZRev-1).
(2) Pred prodajo posamezne kapitalske naložbe, je potrebno, da:
1. vrednost kapitalske naložbe oceni pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij iz prvega odstavka 63. člena ZRev-1 in
2. se opravi skrben finančen, pravni in organizacijski pregled družbe v primerih, kadar kapitalska naložba države predstavlja več kot 50% delež v osnovnem kapitalu družbe.

(1) Pri prodaji finančnega in stvarnega premoženja države oziroma občine je treba izbrati take metode, ki zagotavljajo optimalno doseganje ciljev prodaje. Prodaja mora biti izvedena na način, ki zagotavlja enakopravno obravnavanje ponudnikov in preglednost postopkov prodaje.
(2) Kadar je pri prodaji finančnega oziroma stvarnega premoženja države oziroma občine edini cilj prodaje doseganje čim višje kupnine, mora biti prodaja opravljena na podlagi ene od naslednjih metod:
1. javne ponudbe, ki je na nedoločen oziroma določljiv krog oseb naslovljeno javno vabilo k nakupu pod vnaprej objavljenimi pogoji in vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe;
2. javne dražbe, ki je javna prodaja pod vnaprej objavljenimi pogoji prodaje, pri kateri je pogodba o nakupu sklenjena s ponudnikom, ki izpolnjuje pogoje in ponudi najvišjo ceno nad izklicno ceno ali
3. javnega zbiranja ponudb, ki je na nedoločen oziroma določljiv krog oseb naslovljeno vabilo, naj pošljejo ponudbo za nakup določenega premoženja pod objavljenimi pogoji.
(3) Kadar je potrebno pri prodaji kapitalskih naložb države oziroma občine poleg doseganja čim višje kupnine upoštevati tudi uresničitev širših gospodarskih interesov države oziroma občine, zlasti doseganje trajne in stabilne gospodarske rasti, izboljšanje kakovosti in zmogljivosti javnih storitev ter zagotovitev uspešnejšega in konkurenčnejšega gospodarskega sistema, se z zainteresiranimi kupci, izbranimi na podlagi javnega zbiranja ponudb, opravijo pogajanja o ključnih elementih prodajne pogodbe. Pogajanja se opravijo zlasti o strategiji razvoja podjetja in investiranju ter odgovornostih za napake predmeta prodaje, in glede na rezultat pogajanj sklene pogodba. V pogodbi se lahko v okviru odgovornosti prodajalca za napake predmeta prodaje opredeli odgovornost za napake predmeta prodaje in njene posledice, kot so: odprava napake, znižanje kupnine, odprava zmanjšanja vrednosti pravne osebe ali predmeta prodaje.
(4) Prodaja se lahko opravi s sklenitvijo neposredne pogodbe v naslednjih primerih:
1. za stvarno premoženje države oziroma občine:
– v primeru prodaje solastniških deležev na nepremičninah,
– v primeru zamenjave nepremičnin, če se vrednost premoženja z zamenjavo ne zmanjša ali
– v primeru neposredne prodaje stavbnega zemljišča skladno s prostorsko izvedbenim aktom občine;
2. za finančno premoženje države oziroma občine:
– v primeru zamenjave kapitalskih naložb v druge oblike finančnega premoženja ali obratno, in sicer v isti pravni osebi, če se na ta način ne zmanjša vrednost premoženja oziroma se izboljša kvaliteta finančnega premoženja ali
– v primeru, da se z dolžniškim vrednostnim papirjem ali delnico trguje na organiziranem ali prostem trgu v skladu z zakonom, ki ureja trg vrednostnih papirjev in/ali zakonom, ki ureja prevzeme ter pravili trgovanja tega trga.
(5) Prodaja nepotrebnih zasedenih in najemnih stanovanj države se opravi na podlagi javne ponudbe, pri čemer imajo osebe, ki jih uporabljajo, pod enakimi pogoji predkupno pravico.

(1) Stroške pripravljalnih dejanj in druge stroške prodaje stvarnega ali finančnega premoženja krije neposredni ali posredni uporabnik proračuna, ki predlaga prodajo premoženja.
(2) V postopku prodaje kapitalske naložbe plačuje pravna oseba, katere kapitalska naložba se prodaja, stroške pripravljalnih dejanj in druge stroške prodaje. Ko se postopek prodaje kapitalske naložbe v pravni osebi, v kateri država oziroma občina ni edini imetnik kapitalska naložbe, zaključi, se tej pravni osebi stroški povrnejo v skladu s prejšnjim odstavkom in/ali 74. členom tega zakona.

Vlada predpiše na predlog ministra, pristojnega za finance, podrobnejše postopke in metode prodaje, zamenjave in oddaje v najem stvarnega in finančnega premoženja države oziroma občine. V predpisu uredi tudi primere, ko:
1. zaradi majhne vrednostjo posameznega predmeta prodaje ni potrebno pripraviti posameznega programa prodaje;
2. zaradi nesorazmernosti med vrednostjo posameznega predmeta prodaje in stroški pripravljalnih dejanj, le-teh ni potrebno izvesti v polnem obsegu ali sploh ni potrebno izvesti in
3. je dovoljeno predmet prodati ali oddati z neposredno pogodbo, kolikor bi bila zaradi nesorazmernosti stroškov postopka, glede na vrednost predmeta, ki se prodaja ali oddaja, izvedba metod iz drugega odstavka 80.f člena tega zakona neutemeljena.

(1) Pri oddaji stvarnega premoženja države oziroma občine v najem mora biti uporabljena metoda javne ponudbe.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se oddaja stvarnega premoženja države oziroma občine lahko opravi na podlagi neposredne pogodbe:
1. v primeru oddaje nepremičnin v najem, če je država manj kot 50 odstotni solastnik nepremičnine;
2. v primeru oddaje stanovanj v najem zaposlenim pri neposrednih uporabnikih;
3. v primeru najema stavbnega zemljišča skladno s prostorsko izvedbenim aktom občine in
4. v drugih, s posebnimi predpisi določenih primerih.
(3) O oddaji v najem odloča vlada oziroma župan na podlagi posamičnega programa.

(1) Kapitalskih naložb oziroma ustanoviteljskih pravic države oziroma občine v javnih zavodih, javnih gospodarskih zavodih in javnih podjetjih ni mogoče prenesti na drugo osebo, razen, če posebni zakon, ki ureja izvajanje javne službe na določen področju, to dovoljuje. Prav tako ni dovoljeno povečanje osnovnega kapitala javnega podjetja z novimi vložki, ki jih vplačajo osebe zasebnega prava oziroma ni dovoljena vključitev novega soustanovitelja v javnem zavodu ali javnem gospodarskem zavodu, ki je oseba zasebnega prava, razen če posebni zakon, ki ureja izvajanje javne službe na določenem področju, to dovoljuje.
(2) Kadar preneha potreba, da bi država oziroma občina zagotavljala javno službo oziroma javno gospodarsko službo v okviru določenega javnega zavoda, javnega gospodarskega zavoda ali javnega podjetja in/ali je izvajanje javne službe oziroma javne gospodarske službe v enaki kvaliteti mogoče učinkoviteje zagotoviti na drug način, se pravna oseba lahko preoblikuje v gospodarsko družbo, če:
1. zakon, ki ureja izvajanje javne službe oziroma javne gospodarske službe na posameznem področju, to dovoljuje in
2. je preoblikovanje v skladu z nacionalnim programom, ki ga za posamezno področje sprejme Državni zbor.
(3) Določba prejšnjega odstavka se smiselno uporablja tudi za delitev ali preoblikovanje javnega zavoda, javnega gospodarskega zavoda ali javnega podjetja v javni zavod, javni gospodarski zavod ali javno podjetje, ki še naprej opravlja javno službo in v gospodarsko družbo, ki opravlja gospodarske dejavnosti ali javno službo na podlagi sklenjene koncesijske pogodbe.
(4) Za prodajo kapitalske naložbe države oziroma občine iz drugega in tretjega odstavka se uporabljajo določbe tega zakona.
(5) Javna infrastruktura, ki služi za izvajanje javne službe oziroma javne gospodarske službe ni v pravnem prometu, razen če gre za prenos na drugo osebo javnega prava.“

V 86. členu se v prvem odstavku za besedo “poroštva“ doda besedilo “za obveznosti iz naslova zadolževanja drugih oseb“.

Naslov 10. poglavja se spremeni in se doda 99.a člen, ki se glasi:

(1) Notranji nadzor javnih financ obsega na enotnih temeljih zasnovan sistem finančnega poslovodenja (menežmenta) in kontrol ter notranjega revidiranja pri neposrednih in posrednih uporabnikih ter stalno preverjanje tega sistema.
(2) Notranji nadzor javnih financ mora zagotoviti, da finančno poslovodenje (menežment) in sistem kontrol deluje v skladu z načeli zakonitosti, preglednosti, učinkovitosti, uspešnosti in gospodarnosti.“

Naslov 10.1. podpoglavja ter podnaslov in besedilo 100. člena se spremenijo tako, da glasijo:

(1) Predstojnik neposrednega in posrednega uporabnika je odgovoren za vzpostavitev in delovanje ustreznega sistema finančnega poslovodenja in kontrol ter notranjega revidiranja.
(2) Finančno poslovodenje (menežment) obsega vzpostavitev in izvajanje načrtovanja in izvrševanja proračunov in finančnih načrtov, računovodenja in poročanja z namenom, doseči zastavljene cilje ter zagotoviti, da bodo sredstva zavarovana pred izgubo, oškodovanji in prevarami. Notranje kontrole obsegajo sistem postopkov in metod, katerih cilj je zagotoviti spoštovanja načel zakonitosti, preglednosti, učinkovitosti, uspešnosti in gospodarnosti.
(3) Notranje revidiranje zagotavlja neodvisno preverjanje sistemov finančnega poslovodenja (menežmenta) in kontrol ter svetovanje poslovodstvu za izboljšanje njihove učinkovitosti.
(4) Notranje revidiranje izvajajo notranji revizorji. Notranji revizor opravlja revidiranje v skladu s kodeksom poklicne etike notranjih revizorjev ter s standardi notranjega revidiranja, ki jih izda minister, pristojen za finance na podlagi prehodnega mnenja Računskega sodišča Republike Slovenije.
(5) Notranji revizor mora biti pri svojem delu samostojen in neodvisen. Predvsem mora biti samostojen pri pripravi predlogov revizijskih načrtov, izbiri revizijskih metod, poročanju, dajanju priporočil ter spremljanju njihovega izvajanja. Pri opravljanju revizij mora imeti notranji revizor prost dostop do prostorov, dokumentov in oseb, povezanih z revizijo.
(6) Notranji revizor ne sme opravljati nobenih drugih operativnih nalog in ne sme opravljati revizije v postopkih, v katerih je poprej sodeloval.
(7) Predlagatelji finančnih načrtov iz drugega odstavka 19. člena tega zakona morajo organizirati skupne notranje revizijske službe za svoje potrebe in organe iz njihove pristojnosti. Občine in ostali neposredni in posredni uporabniki državnega in občinskih proračunov, ki zaradi gospodarnosti poslovanja ne organizirajo notranje revizijske službe, lahko te naloge poverijo zunanjim izvajalcem pooblaščenim za notranje revidiranje, ki morajo te naloge opravljati skladno s predpisanimi standardi, ali pa ministrstvu za finance.“

Za 100. členom se doda 100.a člen, ki se glasi.

(1) Notranji revizor mora pridobiti naziv državni notranji revizor ali preizkušeni državni notranji revizor.

(2) Potrdilo za naziv državni notranji revizor ali preizkušeni državni notranji revizor lahko pridobi oseba, ki ima univerzitetno izobrazbo, ustrezne delovne izkušnje in je opravila izpit za pridobitev naziva državni notranji revizor ali preizkušeni državni notranji revizor. Ostale pogoje za pridobitev naziva državni notranji revizor ali preizkušeni državni notranji revizor določi minister, pristojen za finance.

(3) Potrdili za naziv državni notranji revizor ali preizkušeni državni notranji revizor izda minister, pristojen za finance in imata značaj javne listine.“

Naslov 10.2. podpoglavja ter podnaslov in besedilo 101. člena se spremenijo tako, da glasijo:

Ministrstvo, pristojno za finance, je odgovorno za razvoj, usklajevanje in preverjanje delovanja notranjega nadzora javnih financ tako da:
1. predpisuje usmeritve za usklajeno delovanje sistema notranjega nadzora javnih financ;
2. predpisuje smernice in metodiko notranjih kontrol in notranjega revidiranja pri neposrednih in posrednih uporabnikih proračuna;
3. predpisuje pravila in pogoje za imenovanje in razrešitev notranjih revizorjev ter preverja njihovo izvajanje;
4. preverja izvajanje usmeritev, metodik in standardov iz 1. in 2. točke tega člena ter o tem poroča vladi;
5. spremlja in proučuje ugotovitve in priporočila notranje revizijskih služb za izboljšanje finančnega poslovanja (menežmenta) in notranjih kontrol ter o ugotovitvah poroča vladi in računskemu sodišču;
6. izvaja notranje revidiranje pri neposrednih in posrednih uporabnikih državnega oziroma občinskega proračuna, ki niso dolžni ustanoviti lastne notranje revizijske službe in niso najeli zunanjega izvajalca in
7. certificira letna poročila ter usklajuje in/ali izvaja notranje revidiranje pri neposrednih in posrednih uporabnikih državnega oziroma občinskega proračuna za projekte, ki jih sofinancira evropska unija v skladu z mednarodnimi sporazumi.“

Naslov 10.3. podpoglavja ter podnaslov in besedilo 102. člena se spremenijo tako, da glasijo:

(1) Nadzor nad izvajanjem tega zakona in predpisov, ki urejajo poslovanje s sredstvi državnega proračuna opravlja ministrstvo, pristojno za finance.
(2) Naloge inšpekcijskega nadzora opravljajo proračunski inšpektorji kot delavci s posebnimi pooblastili v ministrstvu, pristojnem za finance.
(3) Proračunski inšpektor samostojno opravlja naloge inšpekcijskega nadzora, ki mu je dodeljen, izdaja zapisnike, odločbe in sklepe v upravnem postopku in odreja druge ukrepe, za katere je pooblaščen.
(4) Proračunski inšpektor obravnava tudi prijave, pritožbe, sporočila in druge vloge v zadevah iz svoje pristojnosti in vlagatelje na njihovo zahtevo obvešča o svojih ukrepih.
(5) Proračunski inšpektor je odgovoren predstojniku za pravilno in pravočasno opravljanje oziroma opustitev nalog v okviru danih pooblastil.
(6) Pooblastilo za opravljanje inšpekcijskega nadzora izkazuje proračunski inšpektor s službeno izkaznico.
(7) Če ni s tem zakonom drugače določeno, se za proračunske inšpektorje in za izvrševanje proračunskega nadzora uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek ter zakona, ki sistemsko ureja inšpekcije.
(8) Proračunski inšpektor se mora stalno usposabljati za opravljanje svojih nalog.“

V 103. členu se prvi in drugi odstavek spremenita tako, da se glasita:

“(1) Stranka v inšpekcijskem postopku je neposredni ali posredni uporabnik državnega ali občinskega proračuna za sredstva prejeta iz državnega proračuna.

(2) Neposredni in posredni uporabniki ter drugi prejemniki sredstev državnega proračuna morajo za sredstva pridobljena iz državnega proračuna proračunskim inšpektorjem omogočiti opravljanje inšpekcijskega nadzora in dati vse zahtevane podatke, listine, poročila, ki se nanašajo na inšpekcijski nadzor in omogočiti računalniško obdelavo teh podatkov. Drugi prejemnik sredstev državnega proračuna mora omogočiti proračunskemu inšpektorju opravljanje inšpekcijskega nadzora za sredstva pridobljena iz državnega proračuna.“

104. člen se spremeni tako, da se glasi:

“(1) Če se pri opravljanju inšpekcijskega nadzora ugotovi, da je bil kršen zakon, predpis ali posamičen akt, katerega izvajanje se nadzoruje, ima proračunski inšpektor pravico in dolžnost:

1. izdati odločbo za vzpostavitev zakonitega stanja;
2. v zapisniku predlagati pristojnemu organu sprejem ukrepov;
3. predlagati uvedbo postopka zaradi prekrška v skladu z zakonom;
4. podati ovadbo pristojnim organom za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti.
(2) Če se pri opravljanju inšpekcijskega nadzora ugotovijo nepravilnosti, za katere se oceni, da jih neposredni ali posredni uporabnik lahko odpravi z ustreznimi ukrepi v poslovanju, se mu v inšpekcijskem zapisniku poda predlog oziroma priporočilo za njihovo odpravo. Neposredni ali posredni uporabnik mora v predpisanem roku poročati organu, pristojnemu za inšpekcijski nadzor, o ukrepih, ki jih je sprejel za odpravo nepravilnosti.
(3) Pritožba zoper odločbo, s katero se začasno ustavi izplačevanje sredstev, ne zadrži njene izvršitve. Vlada mora o pritožbi odločiti najkasneje v roku 15 dni.“

V 107. členu se doda nova 4. točka, ki se glasi:

“4. neposrednega ali posrednega uporabnika, če pri prodaji ali oddaji državnega oziroma občinskega finančnega ali stvarnega premoženja ravna v nasprotju z določbami 80. člena – 80.j člena tega zakona.“

Za 110. členom se doda nov 110.a člen, ki se glasi:

(1) Po vzpostaviti sistemov enotnega zakladniškega računa na ravni države oziroma občin ožji deli občin, ki so pravne osebe ter posredni uporabniki državnega oziroma občinskih proračunov iz tretjega odstavka 61. člena tega zakona, ne glede na določila 68. člena tega zakona samostojno nalagajo prosta denarna sredstva, vendar v skladu s pravili, ki jih predpiše minister, pristojen za finance.
(2) Minister, pristojen za finance, določi roke za vključitev pravnih oseb iz prejšnjega odstavka v enotno upravljanje s prostimi denarnimi sredstvi skladno z 68. členom tega zakona.“

(1) Vlada izda predpis iz 80.h člena zakona v roku 90 dni od uveljavitve tega zakona, minister, pristojen za finance, pa predpise iz drugega odstavka 71. člena, 100., 100.a in 110.a člena zakona v roku 60 dni od uveljavitve tega zakona.
(2) Do uveljavitve predpisa iz 80.h člena zakona velja uredba o postopkih prodaje in drugih oblikah razpolaganja z državnim premoženjem (Uradni list RS, št. 47/01 in 62/01), kolikor ni v nasprotju s tem zakonom.

Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati:
1. členi od 24 do 30 zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leto 2002 in 2003 (Uradni list RS, št. 103/01) in
2. drugi in tretji odstavek 53. člena zakona o računovodstvu (Uradni list RS, št. 23/99).

(1) Postopki prodaje premoženja, ki so se začeli po zakonu o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leto 2002 in 2003 in uredbi o postopkih prodaje in drugih oblikah razpolaganja z državnim premoženjem se končajo po teh predpisih.
(2) Izvedba posamičnega progama prodaje, ki se je pričel izvajati v določenem letu in se v tem letu ni zaključil, se nadaljuje v naslednjem koledarskem letu.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.