Na podlagi tretjega odstavka 39. člena pomorskega zakonika (Uradni list RS, št. 26/01 in 21/02) izdaja minister za promet

Ta odredba določa pogoje za varnost plovbe in varen privez plovil, ki jih morajo izpolnjevati pristanišča, namenjena za javni promet, pristanišča za posebne namene ter plovne poti, na katerih velja mednarodni plovbni režim.

Pristanišče, odprto za javni promet, mora imeti:
– prostor na kopnem in vodni prostor, kjer je mogoče plovilo varno privezati in zasidrati;
– varno in primerno vzdrževane globine na mestih za zasidranje, vplovitev in pristajanje plovil;
– obalo, kjer je mogoče plovilo varno privezati in jo zavarovati ob vsakem vremenu;
– naprave za prekladanje in skladiščenje tovora v odvisnosti od namena pristanišča;
– urejene in osvetljene steze in delovne površine, namenjene za nakladanje oziroma razkladanje tovora ter za delo in gibanje osebja in vozil;
– zgradbo oziroma prostor, urejen za sprejem potnikov in prtljage, če je pristanišče namenjeno za potniški promet;
– sredstva, opremo in osebje za požarno varnost, in sicer v obsegu, ki je odvisen od namena pristanišča.
V pristanišču, odprtem za javni promet, se mora zagotoviti:
– kontrola varnosti plovbe in varstvo človeškega življenja na morju;
– varstvo morja pred onesnaženjem z napravami, opremo in usposobljenem osebjem, v obsegu, ki je odvisen od namena pristanišča;
– oskrba plovil z gorivom, mazivom, pitno vodo in električno energijo;
– prva pomoč;
– higiensko sanitarno varstvo ter dezinfekcija, dezinsekcija in deratizacija plovil in pristanišča;
– oskrba plovil, posadke in potnikov z najnujnejšimi izdelki;
– telekomunikacijske storitve.

Turistično pristanišče (marina) mora imeti:
– prostor na kopnem in vodni prostor, kjer je mogoče plovilo varno privezati;
– varno in primerno vzdrževane globine na mestih za vplovitev in pristajanje plovil;
– obalo, kjer je mogoče plovilo varno privezati in ga zavarovati ob vsakem vremenu;
– urejene in osvetljene steze in delovne površine, namenjene za hrambo plovil ter za delo in gibanje osebja in vozil;
– zgradbo oziroma prostor, urejen za sprejem potnikov in prtljage, če je pristanišče namenjeno za potniški promet;
– sredstva, opremo in osebje za požarno varnost, in sicer v obsegu, ki je odvisen od namena pristanišča;
– ustrezen prostor za zbiranje odpadnih snovi;
– sanitarije.
V turističnemu pristanišču se mora zagotoviti:
– varstvo morja pred onesnaženjem in sicer z napravami, opremo in usposobljenem osebjem, v obsegu, ki je odvisen od namena pristanišča;
– oskrba plovil z gorivom, mazivom, pitno vodo in električno energijo;
– oskrba plovil, posadke in potnikov z najnujnejšimi izdelki;
– telekomunikacijske storitve;
– informacijo o morebitnih zaščitenih vodnih in kopnih območjih ter naravnih in krajinskih parkih, ki se nahajajo v bližini;
– navodila o ravnanju z odpadki in vodnimi viri, varčni rabi energije in drugimi okoljevarstvenimi ukrepi;
– varno prečrpavanje odpadnih voda s plovil.

Krajevno pristanišče mora imeti:
– prostor na kopnem in vodni prostor, kjer je mogoče plovilo varno privezati in zasidrati;
– varno in primerno vzdrževane globine na mestih za zasidranje, vplovitev in pristajanje plovil;
– obalo, kjer je mogoče plovilo varno privezati in ga zavarovati ob vsakem vremenu.
V krajevnem pristanišču se mora zagotoviti varstvo morja pred onesnaženjem z napravami, opremo in usposobljenim osebjem, v obsegu, ki je odvisen od namena pristanišča.

Športno pristanišče mora imeti:
– prostor na kopnem in vodni prostor, kjer je mogoče plovilo varno privezati, hraniti ali zasidrati;
– varno in primerno vzdrževane globine na mestih za zasidranje, vplovitev in pristajanje plovil.
V športnem pristanišču se mora zagotoviti varstvo morja pred onesnaženjem z napravami, opremo in usposobljenim osebjem, v obsegu, ki je odvisen od namena pristanišča.

Druga pristanišča morajo imeti:
– prostor na kopnem in vodni prostor, kjer je mogoče plovilo varno privezati in zasidrati;
– varno in primerno vzdrževane globine na mestih za zasidranje, vplovitev in pristajanje plovil;
– obalo, kjer je mogoče plovilo varno privezati in ga zavarovati ob vsakem vremenu;
– naprave za prekladanje in skladiščenje tovora glede na namen pristanišča;
– urejene in osvetljene steze in delovne površine, namenjene za nakladanje oziroma razkladanje tovora ter za delo in gibanje osebja in vozil;
– sredstva, opremo in osebje za požarno varnost, in sicer v obsegu, ki je odvisen od namena pristanišča.
V drugem pristanišču se mora zagotoviti:
– varstvo morja pred onesnaženjem z napravami, opremo in usposobljenem osebjem, v obsegu, ki je odvisen od namena pristanišča;
– oskrba plovil s pitno vodo in električno energijo.

Plovne poti v teritorialnem morju in notranjih morskih vodah Republike Slovenije, na katerih velja mednarodni plovbni režim, morajo imeti:
– ustrezno globino, širino in prosto višino prehoda, ki zagotavlja varno plovbo plovil, za sprejem katerih so usposobljena pristanišča, ki so na tej plovni poti;
– vzpostavljen in primerno vzdrževan predpisan sistem mednarodnih oznak, po katerem se zaznamuje plovna pot na morju.

Z dnem uveljavitve te odredbe se preneha uporabljati uredba o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati luke oziroma pristanišča za mednarodni promet ter plovne poti, na katerih velja mednarodni ali meddržavni plovbni režim (Uradni list SFRJ, št. 37/83).

Ta odredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.