Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopata B. B., odvetnik v Z. in C. C., odvetnik v V., na seji dne 21. marca 2002

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 498/98 z dne 28. 4. 1998 v zvezi s sklepom št. I Kpd 406/98 z dne 25. 4. 1998 se zavrne.

1. Z izpodbijanimi sklepi je bil zoper pritožnika odrejen pripor zaradi utemeljenega suma, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje goljufije, iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. V pripor je bil vštet tudi čas od 23. 4. 1998 od 12. ure, ko je bila pritožniku odvzeta prostost. Pritožnik navaja, da mu je bila prostost dejansko odvzeta dne 23. 4. 1998 že ob 6.10, ko je policija vstopila v stanovanje zaradi hišne preiskave, ne pa šele ob 12. uri, kot je navedlo sodišče v izpodbijanih sklepih. Preiskovalnemu sodniku naj bi bil izročen dne 25. 4. 1998 ob 7.45, po mnenju pritožnika torej po poteku 48 ur od prijetja, zato bi ga moral preiskovalni sodnik nemudoma izpustiti. Zaradi nezakonitega ravnanja organov naj bi bila podana kršitev določb 2. in 19. člena ustave. Pritožnik nadalje navaja, da odreditev pripora tudi sicer ni v skladu s pogoji iz 19. in 20. člena ustave. Ne strinja se s stališči sodišč, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi.
2. Senat ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-142/98 z dne 15. 6. 1998 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu z določbo 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslana Okrožnemu sodišču v Ljubljani, ki nanjo ni odgovorilo.
3. Ustavno sodišče je v postopku vpogledalo spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Kpr 306/98.

4. Pritožnik zatrjuje, da niso bili izpolnjeni ustavni pogoji za odreditev pripora, ker naj bi s kaznivimi dejanji, ki se mu očitajo, ne ogrožal varnosti ljudi. Po določbi drugega odstavka 19. člena ustave se nikomur ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi 20. člena ustave pa se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Pojem “potrebno za potek kazenskega postopka” se nanaša tudi na zagotovitev obdolženčeve prisotnosti v kazenskem postopku, brez katere kazenskega postopka praviloma ni mogoče izvesti. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZKP) v 201. členu natančneje določa, v katerih primerih je dopustno odrediti pripor zoper osebo, za katero je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje. Pripor zaradi razloga begosumnosti se sme po 1. točki drugega odstavka 201. člena ZKP odrediti, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo pobegnila. Po določbi 3. točke drugega odstavka 201. člena ZKP pa je pripor mogoče odrediti tudi, če posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo oseba ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi.
5. Sklepanje sodišča o obstoju begosumnosti mora temeljiti na konkretno izkazanih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati na nevarnost bega. Med take okoliščine spadajo poleg teže kaznivega dejanja predvsem okoliščine, ki zadevajo značaj osebe, domicil, poklic, premoženje, družinske in vse druge vezi z domačim oziroma tujim okoljem (tako že odločba ustavnega sodišča št. Up-185/95 z dne 24. 10. 1996, OdlUS V, 186). Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanih sklepov, sta sodišči ugotovili obstoj takih okoliščin in opravili tudi presojo neogibne potrebnosti pripora za potek kazenskega postopka, vključno s presojo možnosti uporabe milejšega ukrepa – ponujene varščine. Glede na ugotovitev, da sodišči pri odreditvi pripora iz razloga begosumnosti nista kršili pritožnikove pravice do osebne svobode iz 19. člena ustave, se ustavnemu sodišču ni bilo treba posebej opredeliti do vprašanja, ali je bila zaradi ponovitvene nevarnosti odreditev pripora zoper pritožnika tudi neogibno potrebna za varnost ljudi. Odreditev in podaljšanje pripora sta ustavno dopustna že, če je podan le eden izmed pripornih razlogov, pod pogojem, da je v skladu z 20. členom ustave to neogibno potrebno bodisi za potek kazenskega postopka bodisi za varnost ljudi.
6. V postopku z ustavno pritožbo ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve človekovih pravic. Določba 2. člena ustave ureja splošna načela, ki ne morejo biti kriterij presoje v tem postopku. Glede na to je ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

7. V delu, v katerem pritožnik zatrjuje kršitev pravice do osebne svobode, gre zlasti za vprašanje, kdaj je treba šteti, da policija posamezniku odvzame prostost. Gre za vprašanje, ki terja skrajno restriktivno razlago tako ustavnih določb, ki dopuščajo omejevanje pravice do osebne svobode, kakor tudi restriktivno razlago obstoječih določb ZKP, ki urejajo policijska pooblastila. Zato mora zakonska ureditev zagotavljati učinkovito pravno sredstvo, ki naj zagotovi, da policija zakonskih pooblastil ne bo zlorabila. Po presoji ustavnega sodišča je takšno pravno sredstvo uzakonjeno v šestem in sedmem odstavku 157. člena ZKP, ki od policije zahteva, da posamezniku izda odločbo o pridržanju in da mu nemudoma omogoči vložitev pritožbe zoper takšno odločbo na pristojno sodišče.
8. Iz listin v kazenskem spisu je razvidno, da so organi za notranje zadeve pritožniku na podlagi šestega odstavka 157. člena ZKP izdali odločbo o pridržanju. Odločba mu je bila vročena v skladu z določbo tretjega odstavka 122. člena ZKP dne 23. 4. 1998 ob 15.30. Zoper to odločbo je imel po določbi sedmega odstavka 157. člena ZKP še v času trajanja pridržanja možnost vložiti pritožbo na senat pristojnega sodišča, kar je bilo navedeno tudi v pravnem pouku odločbe o pridržanju. V njej bi pritožnik lahko uveljavljal tudi kršitve glede časa, od katerega se šteje, da mu je bila odvzeta prostost, ki jih zatrjuje v ustavni pritožbi. Senat bi moral o pritožbi odločiti v oseminštiridesetih urah. Zoper odločitev senata pa bi pritožnik ob pogojih iz 50. člena ZUstS lahko z ustavno pritožbo uveljavljal morebitne kršitve človekovih pravic, če jih ne bi odpravil s svojo odločitvijo že pristojni sodni senat. Ker pritožnik ni izkazal, da je to pravno varstvo izčrpal in z njim uveljavljal navedeno kršitev, ni izpolnjena procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev iz 51. člena ZUstS, zato v tem delu zatrjevanih kršitev ustavnih pravic ustavno sodišče ni preizkušalo.

9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo soglasno.