Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Franca Donka iz Maribora in drugih, ki jih zastopa Franc Donko, na seji dne 21. marca 2002

Določba 5. člena zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 28/00 in 64/01) ni v neskladju z ustavo.

1. Vsi štirje pobudniki navajajo, da so civilni invalidi vojne s priznanim statusom po zakonu o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95 in nasl. – ZVI), izkažejo tudi, da so bile njihove zahteve za priznanje statusa žrtve po zakonu o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju: ZZVN) po noveli tega zakona v Uradnem listu RS, št. 43/99 zavrnjene z obrazložitvijo, da od uveljavitve te novele “sam status civilnega invalida vojne ni več podlaga za priznanje statusa žrtve” (pogojev iz ZZVN potemtakem ne izpolnjujejo). S tem utemeljijo svoj pravni interes za izpodbijanje 5. člena ZZVN sedanjega besedila.
2. Pobudniki opozarjajo, da je zaradi spremembe določbe 5. člena po omenjeni noveli nastala neenakost med tistimi civilnimi invalidi vojne, ki so pred novelo zgolj na podlagi statusa civilnega invalida vojne dosegli na svojo zahtevo status žrtve vojnega nasilja, in onimi, ki tega statusa takrat še niso zahtevali, zdaj pa ga ne morejo več pridobiti, če ne izpolnjujejo enakih pogojev iz ZZVN, kot veljajo za neinvalide. Ta neenakost pa, da bo še toliko bolj občutna, odkar je stopil v veljavo zakon o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/01 in nasl. – v nadaljevanju: ZSPOZ), po katerem bodo tisti civilni invalidi vojne, ki so pravočasno zahtevali priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, upravičeni tudi do odškodnine, drugi, med njimi tudi pobudniki, pa ne.
3. Izpodbijani določbi zato pobudniki očitajo neskladje z načeli socialne države (2. člen ustave), z določbo 5. člena ustave, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine, z določbo 14. člena, da so pred zakonom vsi enaki, z 22. členom ustave, ki zagotavlja vsakomur enako varstvo njegovih pravic, in s 26. členom ustave, ki daje vsakomur pravico do povračila škode, ki mu jo stori uradna oseba ali organ.
4. Pobudniki predlagajo ustavnemu sodišču, naj v 5. členu ZZVN razveljavi besede “ob pogojih iz tega zakona”. To bi povzročilo, da bi lahko civilni invalidi vojne, ki še niso pridobili statusa žrtve vojnega nasilja, ta status še dalje zahtevali, četudi ne izpolnjujejo pogojev zanj po ZZVN, posredno pa, da bi po tej poti še zmeraj lahko postali upravičenci do odškodnine po ZSPOZ.
5. Ob rob svoji pobudi pobudniki opozarjajo, da ZZVN, ko gre za žrtve vojnega nasilja, ki so ta status pridobile na podlagi statusa civilnega invalida vojne, ne vsebuje določb o trajanju nasilja, kar je (najprej pogoj za pridobitev statusa po ZZVN, nato pa) odločilen kriterij za višino doživljenjske mesečne rente. Tudi to štejejo za del zakonodajnega diskriminiranja invalidov. Po njihovem stališču se trajanje nasilja v njihovem primeru začne z nastankom telesne poškodbe in ne preneha do smrti.
6. Državni zbor v odgovoru na pobudo opiše spreminjanja besedila 5. člena ZZVN, o sedanjem, tj. izpodbijanem besedilu, pa zatrjuje, da ne pomeni “neustavnega posega v pravno in socialno ureditev žrtev vojnega nasilja, temelječega na solidarnosti kot enem od temeljnih načel socialne države”.
7. Vlada v svojem mnenju ugotavlja, da je v obdobju od prve novele ZZVN iz leta 1996 do novele istega zakona iz leta 1999 civilni invalid vojne res lahko pridobil status žrtve vojnega nasilja zgolj na podlagi statusa invalida; določanje najmanjšega trajanja nasilja za te primere po njenem mnenju ni bilo potrebno, ker trajanje nasilja takó in takó ni bilo pogoj za pridobitev statusa žrtve. Izpodbijani člen po noveli leta 1999 pa po mnenju vlade izenačuje to kategorijo zainteresiranih z vsemi drugimi in zato ni v neskladju z ustavo.
8. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pa na poziv ustavnega sodišča pojasnjuje oziroma spominja: Do novele leta 1996 je lahko pridobil status žrtve vojnega nasilja le civilni vojni invalid, ki je to postal zaradi vojnih dogodkov, in to ob pogojih iz 1. člena ZZVN; od novele 1996 do novele 1999 vsakdo s statusom civilnega invalida vojne, vendar je doživljenjsko mesečno rento kot najpomembnejšo pravico lahko prejemal le, če in kolikor je izpolnjeval pogoj trajanja nasilja iz ZZVN, preostale pravice iz ZZVN je pa takó in takó imel že kot invalid; zaradi česar je 876 civilnih invalidov vojne status po ZZVN zahtevalo, približno 600 pa ne; ti pa od novele 1999 lahko pridobijo status žrtve le ob pogojih iz ZZVN; določba 5. člena je (p)ostala s to novelo brez prave vsebine.

9. Ustavno sodišče priznava pobudnikom pravni interes v obsegu, ki bo zapisan kasneje. Pobudo je sprejelo in, ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS), o njej tudi odločilo.
10. Po določbah 24. člena ZUstS lahko vloži pobudo za začetek postopka za presojo skladnosti zakonske določbe z ustavo tisti, ki mu ta določba neposredno posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj.
11. Izpodbijana določba posega v pravni položaj pobudnikov, ko jim odpira možnost za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja ob pogojih iz ZZVN.
12. Ne glede na to, koliko je v tej določbi konstitutivnega (koliko bi se torej pravni položaj pobudnikov spremenil, ko bi je ne bilo), po presoji ustavnega sodišča tej določbi v celoti ali njenemu delu “ob pogojih iz tega zakona” ni mogoče utemeljeno očitati neskladja z ustavo. Ustavna določba, da je Slovenija pravna država (2. člen ustave), ne zahteva od zakonodajalca, da v ZZVN kot enem od zakonov s področja socialne varnosti, ki ureja posebno varstvo žrtvam vojnega nasilja (50. člen ustave), invalidom, katerih pravice so v skladu z 52. členom ustave še posebej urejene, prizna lažjo ali sploh drugačno pot še do statusa žrtve, kot jo prizna drugim prizadetim. Zaradi enakosti teh pogojev očitno tudi ni prizadeto ustavno načelo enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave); nasprotno, na to načelo bi se v obravnavanem primeru lahko prej skliceval zakonodajalec v utemeljitev izpodbijane določbe. K očitku o kršitvi 5. člena ustave je dovolj opozorilo, da upravičenje do statusa žrtve po ZZVN ni ena od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Zatrjevanje, da je izpodbijana določba v neskladju z določbami 22. in 26. člena ustave, pa kaže na zmotno razumevanje vsebine obeh členov. Člen 22 ustave zagotavlja vsakemu enakost varstva pravic v postopku pred organi odločanja, za kar v obravnavani pobudi ne gre; 26. člen pa velja za primere, ko organ ali pooblaščeni posameznik s svojim delom povzroči prizadetemu posamezniku škodo, česar prav tako ni mogoče povezati z vsebino pobude.
13. Opozorilo pobudnikov, da so nekateri pripadniki njihove kategorije invalidov v skladu s prejšnjo vsebino 5. člena ZZVN prišli do statusa žrtve vojnega nasilja na lažji način, kot ga omogoča izpodbijana določba, je tehtno, še toliko bolj zaradi pravice do vojne odškodnine, kakor jo zdaj ureja ZSPOZ. Vendar to ni del pravnega položaja pobudnikov in se zato njihov pravni interes na ta del pravne urejenosti ne razteza. V sklopu obravnavane pobude bi bilo njihove navedbe o tem mogoče razumeti kvečjemu v tem smislu, da je zakonodajalec dolžan tudi v sedanji ureditvi uzakoniti dostop do statusa žrtve po ZZVN civilnim invalidom vojne, ki ne izpolnjujejo pogojev za ta status iz zakona samo zato, ker je takó uzakonil prej. Táko stališče bi bilo očitno neutemeljeno in ne bi moglo prispevati k uspehu pobude.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo soglasno.