Na podlagi prvega in četrtega odstavka 9. člena in petega odstavka 11. člena zakona o meroslovju (Uradni list RS, št. 22/00) izdaja ministrica za šolstvo, znanost in šport

Ta pravilnik določa bistvene in posebne zahteve, ki jih morajo izpolnjevati merilniki toplotne energije, postopke ugotavljanja skladnosti in overitev, rok redne overitve in način označevanja.
Merilnik toplotne energije (v nadaljnjem besedilu: merilnik) je vsako merilo, s katerim se lahko meri energija, ki se prejme ali odda preko posredniškega medija, ki je lahko voda ali drug medij.
Ta pravilnik se označi s skrajšano oznako MP-51-R75

Ta pravilnik velja za:
– sestavljive merilnike,
– kompaktne merilnike,
– vse merilnike, ki se uporabljajo kot t. i. delilniki stroškov.

Šteje se, da merilniki, ki izpolnjujejo zahteve mednarodnega priporočila OIML R 75 Mednarodne organizacije za zakonsko meroslovje (OIML) (v nadaljnjem besedilu: OIML R 75), izpolnjujejo tudi zahteve tega pravilnika.
Sklicevanje na mednarodna priporočila OIML izhaja iz članstva Republike Slovenije v Mednarodni organizaciji za zakonsko meroslovje (Organisation International de Métrologie Légale).
Mednarodno priporočilo OIML R 75 v francoskem jeziku in prevod v angleškem jeziku sta dosegljiva na Uradu RS za meroslovje.

V tem pravilniku uporabljeni izrazi imajo naslednji pomen:
– »sestavljivi merilniki« so merilniki, sestavljeni iz treh komponent, in sicer para temperaturnih zaznaval, merilnika pretoka in računske enote, ki se lahko preskušajo in overjajo samostojno ali skupaj v obliki sestavljenega merilnika;
– »kompaktni merilniki« so merilniki, ki tvorijo nerazstavljiv sestav treh komponent, in sicer para temperaturnih zaznaval, merilnika pretoka in računske enote, vendar obstaja možnost delnega preskusa posameznih komponent;
– »pretok (q)« je prostornina vode ali drugega medija, ki preteče skozi merilnik pretoka v časovni enoti in v smeri, označeni na ohišju. Navaja se lahko v kubičnih metrih na uro ali v litrih na uro;
– »najmanjši pretok (q(i))« je spodnja meja območja pretokov, pri kateri merilnik kot celota ali merilnik pretoka še izpolnjuje zahteve glede največjih dopustnih pogreškov;
– »nazivni (stalni) pretok (q(p))« je največji pretok, pri katerem merilnik kot celota ali merilnik pretoka stalno deluje brez prekoračitve največjega dopustnega pogreška;
– »največji pretok (q(s))« je zgornja meja območja pretokov, pri kateri merilnik kot celota ali merilnik pretoka še lahko za omejen čas (manj od 1 h/dan in manj od 200 h/leto) deluje brez prekoračitve največjega dopustnega pogreška. Merilnik pretoka mora biti konstruiran tako, da tudi pri pretokih, ki so nekoliko večji od q(s), merilni pogrešek ni večji od +10 %;
– »merilnik pretoka merilnika« je merilo, skozi katero teče voda ali drug medij za prenos toplote in je nameščeno v dovodnem ali v povratnem delu sistema za izmenjavo toplote ter oddaja signale, ki so v sorazmerju s prostornino pretečene vode ali drugega medija;
– »par temperaturnih zaznaval« tvori skupaj merilo za merjenje temperaturne razlike (ΔΘ) med temperaturo medija v dovodnem delu in temperaturo v povratnem delu;
– »računska enota« je ločljivi ali neločljivi sestavni del merilnika, ki sprejema signale iz merilnika pretoka in para temperaturnih zaznaval ter izračuna in prikazuje izmerjeno toplotno energijo;
– »kazalna naprava« je del računske enote merilnika, ki prikazuje rezultat meritve stalno ali na zahtevo;
– »naprava za nastavljanje« je naprava oziroma funkcija, ki je neločljivo vgrajena v računsko enoto merilnika in se uporablja za vzporedno premaknitev krivulje pogreškov, da bi se pogreški v posameznih točkah merilnega območja spravili v meje največjega dopustnega pogreška;
– »delovni tlak« je srednja vrednost tlaka, merjenega pred merilnikom pretoka merilnika in za njim, ki je odvisna tudi od trenutne vrednosti pretoka;
– »mejni vrednosti temperaturne razlike (ΔΘ(min); ΔΘ(maks))« sta mejni vrednosti območja temperaturnih razlik, znotraj katerega mora merilnik delovati brez prekoračitve največjega dopustnega pogreška. Vrednosti se navajata v enoti K (kelvin);
– »mejni vrednosti temperature delovanja (Θ (min); Θ (maks))« sta mejni vrednosti temperature vode ali drugega prenosnega medija, znotraj katerih mora merilnik delovati brez prekoračitve največjega dopustnega pogreška. Vrednosti se navajata v enoti °C (stopinja Celzija);
– »največja toplotna moč (P(s) )« je največja moč, pri kateri merilnik še lahko deluje pri zgornji meji temperaturnega območja trajno brez prekoračitve največjih dopustnih pogreškov;
– »največji dopustni tlak« je največji tlak, ki ga merilnik oziroma merilnik pretoka prenese pri največji dopustni temperaturi brez trajne okvare in brez trajne spremembe meroslovnih lastnosti;
– »največji padec tlaka« je padec tlaka pretočnega medija pri pretoku q(p) in je posledica prisotnosti merilnika oziroma njegovega merilnika pretoka v cevi;
– »nazivni obratovalni pogoji« so pogoji, ki določajo območja vrednosti vplivnih veličin, pri katerih ostaja pogrešek kazanja v okviru največjega dopustnega pogreška;
– »referenčni pogoji« so posebni obratovalni pogoji, v katerih se izvajajo meritve za namene primerjave;
– »referenčne vrednosti merjene veličine (RVM)« so specifično ožje področje vrednosti pretoka, povratne temperature in temperaturne razlike, ki je fiksno določeno za namene primerjav merilnih rezultatov;
– »vplivna veličina« je veličina, ki na splošno ni predmet merjenja, vendar vpliva na rezultat merjenja;
– »motnja« je vrednost vplivne veličine, ki je še znotraj predpisanih mejnih vrednosti, vendar zunaj vrednosti, ki so opredeljene kot nazivni obratovalni pogoji merilnika;
– »napaka« je sprememba kazanja merilnika v nazivnih obratovalnih pogojih glede na kazanje v referenčnih pogojih;
– »pomembna napaka« je tista napaka, ki preseže vrednost največjega dopustnega pogreška, a ni prehodne narave;
– »ndp« je največji relativni pogrešek merilnika kot celote ali njegovih sestavnih delov, ki je še dovoljen po tem pravilniku;
– »največji dopustni pogrešek v uporabi« je enak dvojni vrednosti največjega dopustnega pogreška kompaktnega merilnika pri overitvah. Uporablja se samo v primerih, ko se merilnik kot celota izgradi iz omrežja izključno za namen kontrole pravilnega delovanja;
– »relativni pogrešek« je algebrajska razlika med prikazano vrednostjo toplotne energije ali pretečene prostornine medija in izračunano ali izmerjeno pravo vrednostjo toplotne energije ali pretečene prostornine medija, deljena s pravo vrednostjo;
– »overitveni razdelek« je najmanjši razdelek na skali, ki pripada elementu, ki predstavlja najnižjo številčno vrednost prikazovanega rezultata meritve. Pri digitalni kazalni napravi je ta razdelek lahko prepoznaven v posebnem načinu delovanja s povečano ločljivostjo, ki se vključi samo pri overjanju;
– »ločljivost kazalne naprave« je najmanjša razlika med kazanji kazalne naprave, ki jo je še mogoče razločiti;
– »pomožne naprave« so vse naprave, ki kot del merilnika opravljajo pomožno funkcijo pri izvajanju meritve, daljinskem prenosu ali prikazovanju rezultata meritve (npr. naprava za ničliranje, naprava za nastavljanje, podvojena kazalna naprava, dajalnik impulzov, naprave za shranjevanje rezultatov merjenja glede na določeno tarifo ali druga merila itd.). Pomožne naprave so lahko mehanske ali elektronske.

Nazivne obratovalne pogoje določi proizvajalec, izpolnjevati pa morajo naslednje bistvene zahteve:
1. napajanje:
Ne glede na izvedbo zunanjega napajanja (javno izmenično omrežje ali zunanja enosmerna napetost) mora celotna konstrukcija napajalnega dela zagotavljati, da se ob morebitni prekinitvi napajanja izmerjena vrednost ohrani najmanj za obdobje enega leta.
a) izmenična napetost iz javnega omrežja:
– od –15 % do +10 % nazivne napetosti in
– od –2 % do +2 % nazivne frekvence;
b) nizkonapetostno izmenično ali enosmerno napajanje (napetost, manjša od 50 V)
– od –50 % do +50 % nazivne izmenične napetosti ali
– od –50 % do +75 % nazivne enosmerne napetosti;
c) baterijsko napajanje:
– nepolnilne baterije ali polnilne baterije, ki se zaradi kostrukcijske izvedbe merilnika ne morejo polniti med obratovanjem
Če se baterijska napetost zniža do kritične meje, pod katero zanesljivo delovanje merila kot celote ni več mogoče, se mora to alarmno stanje signalizirati na primeren način. Tik pred prekoračitvijo kritične meje se mora merjenje blokirati, zadnja izmerjena vrednost pa shraniti v poseben pomnilnik, kjer ostane dosegljiva za obdobje najmanj enega leta. Najkrajšo dobo zanesljivega delovanja brez zamenjave baterije ali ponovne vzpostavitve normalne delovne napetosti mora specificirati proizvajalec, trajati pa mora najmanj dve leti;
– polnilne baterije, ki se lahko polnijo med obratovanjem merilnika
Merilniki s tako izvedbo napajanja morajo kot prvi pogoj izpolnjevati zahteve iz točke 1.c) v primeru, da bi se zunanje napajanje prekinilo ali izključilo. Odvisno od izvedbe zunanjega napajanja morajo hkrati izpolnjevati še zahteve iz točke 1.b) v primeru prekinitve ali izklopa zunanjega napajanja oziroma točke 1.a) v primeru delujočega napajanja;
2. temperatura in temperaturna razlika pretočnega medija:
Θ (min); Θ (maks); ΔΘ (min); ΔΘ (maks) so določeni z naslednjim pogojem:
ΔΘ (maks)/ ΔΘ (min) ≥ 10; ΔΘ (min) = 2 K;
3. tlak pretočnega medija je omejen z največjim dopustnim tlakom, ki ga merilnik lahko prenese pri največji dopustni temperaturi;
4. pretoki so na spodnji meji omejeni z vrednostjo q(i), na zgornji meji z vrednostjo q(s) ter s pogojem q(p)/q(i) . 10;
5. toplotna energija je omejena s P(s);
6. okoljski razredi:
a) razred A (povprečni bivalni pogoji, zaprti prostori):
– temperatura okolice: +5 °C do +55 °C,
– nižja vlaga, normalni električni in elektromagnetni pogoji, lažje mehansko okolje;
b) razred B (težji bivalni pogoji, odprti prostori):
– temperatura okolice: –25 °C do +55 °C,
– srednje vrednosti vlage, normalni električni in elektromagnetni pogoji, lažje mehansko okolje;
c) razred C (industrijski pogoji):
– temperatura okolice: +5 °C do +55 °C,
– srednje vrednosti vlage, težji električni in elektromagnetni pogoji, lažje mehansko okolje.

Referenčni pogoji so:

– temperatura okolice:                        +15 °C do + 35 °C,
– relativna vlažnost:                              25 % do 75 %,
– zračni tlak:                                86 kPa do 106 kPa.

Pri izvajanju posamezne meritve se temperatura in vlaga znotraj specificiranega območja ne smeta spreminjati več kot ±2,5 K oziroma ±5 %.
Referenčne vrednosti merjene veličine (RVM) za q(p) ≤ 3,5 m3/h so:

– območje temperaturne razlike:                     (40 ± 2 ) K,
ali                                    ΔΘ (maks) (–2,0) K, če je
                                               ΔΘ (maks) < 40 K,
– območje pretoka:                      (0,7 do 0,75) q(p) m3/h,
– območje temperature v
povratnem vodu:                                     (50 ± 5) °C,
ali zgornja vrednost temperature v
povratnem vodu, če je ta manjša od                        50 °C.

Določene referenčne vrednosti iz tega člena se lahko smiselno uporabljajo tudi v primeru, da se preskusi merilnika pretoka pri pretokih, večjih od 3,5 m3/h, namesto z vodo izvajajo s simuliranjem pretoka prek vhodnih impulzov v računsko enoto.
Referenčni pogoji veljajo za merilnik kot celoto. Pri preskusu posameznih sestavnih delov se smiselno upoštevajo samo bistvene vrednosti veličin.

Največji dopustni pogreški za posamezne sestavne dele merilnika so:
a) računska enota:
Ec = ± (0,5 + ΔΘ (min)/ ΔΘ).
b) par temperaturnih zaznaval:
Et = ± (0,5 + 3 ΔΘ (min)/ ΔΘ).
c) merilnik pretoka:
– razred točnosti 2: Ef = ± (2 + 0,02 q(p)/q), vendar ne več kot 5 %,
– razred točnosti 3: Ef = ± (3 + 0,05 q(p)/q), vendar ne več kot 5 %.

Ndp za merilnik kot enotno merilo v sestavljeni ali razstavljivi izvedbi, pri čemer velja, da je razred točnosti merilnika določen z razredom točnosti merilnika pretoka, so:
– E = Ec + Et + Ef,
– E = ± (3 + 4 ΔΘ (min)/ ΔΘ + 0,02 q(p)/q), za razred točnosti 2,
– E = ± (4 + 4 ΔΘ (min)/ ΔΘ + 0,05 q(p)/q), za razred točnosti 3.

Pri določanju največjega dopustnega pogreška merilnika kot celote se upošteva primerjava med vrednostjo veličine, ki jo prikazuje kazalna naprava, in dogovorno pravo vrednostjo te veličine.
Kot dogovorna prava vrednost se šteje:
1. za prostornino pretečene vode (ali drugega medija):
a) prostornina, določena neposredno ali z merjenjem mase na preskusni napravi z zahtevano merilno negotovostjo,
b) prostornina, simulirana z določenim številom vhodnih impulzov, ki prek impulzne vrednosti, izražene v obliki prirastka prostornine na impulz, določajo dogovorno pravo vrednost prostornine;
2. za temperaturno razliko:
a) temperaturna razlika, simulirana s postavitvijo temperaturnih zaznaval v termostatske kopeli z zahtevano merilno negotovostjo, ali
b) temperaturna razlika, simulirana s preciznimi upori namesto temperaturnih zaznaval;
3. za toplotno energijo: vrednost energije, izračunana po enačbi:
ΔW = k x ΔV x ΔΘ
kjer je:
ΔΘ= simulirana temperaturna razlika skladno z opisom iz točke 2.a) ali 2.b),
ΔV= simuliran prirastek prostornine skladno z opisom v točki 1.a) ali 1.b),
k= toplotni koeficient, odvisen od lastnosti pretočnega medija, lege merilnika pretoka (dovod ali povratni vod) ter temperature v dovodu in povratnem vodu.
Za potrebe izračuna se koeficient k določi iz standardiziranih tabel.

Razširjena merilna negotovost preskusne opreme, na kateri je določena dogovorna prava vrednost merjene veličine iz 9. člena tega pravilnika, mora izpolnjevati naslednji zahtevi:
– biti mora manjša od ene petine (1/5) ndp opazovanega merila kot celote ali za njegove posamezne sestavne dele ali
– če ni manjša od ene petine (1/5) ndp, jo je treba odšteti od vrednosti ndp, da se dobi nova vrednost ndp merila kot celote ali njegovega sestavnega dela.

Merska enota za energijo je lahko joule (J) ali vatna ura (Wh). Dopustne so izvedbe, kjer je mogoče izbirati med obema merskima enotama, ki morata biti prikazani v neposredni bližini prikazane izmerjene vrednosti.
Konstrukcija kazalne naprave mora omogočati registracijo energije, ki ustreza najmanj 3.000 uram neprekinjenega delovanja pri največji moči P(s) brez prehoda skozi ničlo.
Prikazi vseh drugih podatkov (serijska številka, datum vključitve delovanja itd.), značilnih stanj (alarmna stanja, tarifna stanja) ter veličin, ki neposredno vstopajo v izračun toplotne energije, morajo biti izvedeni tako, da ne povzročajo dvoumnosti.
Navidezna ali dejanska velikost številk prikaza mora biti vsaj 4 mm.
Za potrebe overjanja je lahko uporabljen način prikaza merjenih veličin s povečano ločljivostjo. Dostop do vključitve tega načina prikaza in tudi do vseh mest, prek katerih je mogoče spreminjati meroslovne lastnosti merila in vplivati na izmerjene rezultate posameznih meritev, mora biti po overitvi zaščiten z overitvenimi oznakami ali z vstopnimi programskimi gesli, ki se aktivirajo z računalniško povezavo ali s pametno kartico (smart card).

Programska oprema, uporabljena za izvajanje posameznih glavnih ali pomožnih funkcij pri merilnikih, se razvršča po naslednjih merilih:
– stopnji tveganja glede na možnosti nepooblaščenega posega s ciljem spreminjanja meroslovnih lastnosti (v nadaljnjem besedilu: stopnja tveganja),
– stopnji programske zaščite,
– stopnji preskušanja programa,
– stopnji skladnosti programske opreme v konkretnem merilu s programsko opremo, odobreno s preskusom tipa.
Po merilih iz prejšnjega odstavka se merilniki uvrščajo v srednjo kategorijo, ki pomeni:
– stopnja programske zaščite
Tisti del programske opreme, ki je namenjen izvajanju zakonskih funkcij merilnika, je zaščiten z enostavnimi splošnimi programskimi orodji (urejevalniki besedila).
– stopnja preskušanja
Programska oprema se v postopku odobritve tipa ovrednoti na podlagi opisa programskih funkcij, ki jih mora proizvajalec ali njegov zastopnik priložiti tehnični dokumentaciji. Opis programskega dela, ki je uporabljen pri izvajanju zakonskih funkcij, je potreben predvsem s stališča uporabe merila in njegovega preskusa. Poudarek je na rezultatih praktičnega meroslovnega preskusa.
Pri določenih lastnostih merila, ki niso neposredno sestavni del preskusa tipa (npr. zaščita raznih elektronskih vmesnikov), se lahko smiselno uporabi deklaracija, ki jo je potrdil proizvajalec, da merilo, ki je predloženo kot vzorec tipa, popolnoma ustreza opisom v predloženi tehnični dokumentaciji in nima nobenih drugih funkcij poleg opisanih.
– stopnja skladnosti programske opreme v konkretnem merilu s programsko opremo, odobreno s preskusom tipa:
Programska oprema v posameznem merilu mora biti skladna s tehnično dokumentacijo, odobreno v postopku odobritve tipa. Ne glede na manjše spremembe v izvorni kodi programske opreme mora osnovna funkcija ustrezati opisu v odobreni dokumentaciji. Tisti deli programske opreme, ki so bili vgrajeni v postopku odobritve tipa, morajo ostati istovetni v vseh naslednjih posameznih merilih. Vsaka sprememba v vgrajenih programskih delih zahteva nov postopek odobritve tipa merila.
Vse ostale spremembe programske opreme so dopustne, če pri tem dokumentirane funkcije in lastnosti ostajajo nespremenjene. Organ za ugotavljanje skladnosti, ki je odobril tip merila, mora biti obveščen o vseh tovrstnih spremembah.

Merilnik kot celota mora biti zaščiten pred nepooblaščenim spreminjanjem njegovih nastavitev, pri čemer je zaščita lahko izvedena mehansko (npr. z overitvenimi oznakami) ali z vstopnimi programskimi gesli oziroma pametnimi karticami pri merilnikih, ki imajo določene funkcije izvedene s posebno programsko opremo, ki je neizbrisno shranjena v posebnem pomnilniku.

Za potrebe overjanja mora imeti računska enota razstavljivega ali sestavljivega merilnika možnost sprejemanja ali oddajanja signalov, ki posredujejo merjene veličine s povečano razločljivostjo.
Vhodi in izhodi za preskusne signale ne smejo povratno vplivati na meroslovne lastnosti merilnika.
Izhodni signal, ki predstavlja izmerjeno energijo, mora imeti dovolj veliko razločljivost, da relativni pogrešek tega signala zaradi razločljivosti tudi pri najmanjšem pretoku ostane zanemarljiv. Signal lahko nastopa v obliki impulzne vrednosti, podane kot impulz/energijski prirastek, ali pa v obliki podatka v ustreznem standardiziranem komunikacijskem formatu, ki je dosegljiv preko standardnega komunikacijskega konektorja. Nazivno razmerje signala s povečano razločljivostjo nasproti izmerjeni energiji določi proizvajalec.
Izhodni signal iz merilnika pretoka, ki v računsko enoto merilnika posreduje informacijo o pretečeni prostornini vode ali podobnega medija, mora imeti tako visoko razločljivost, da relativni pogrešek tudi pri najmanjšem pretoku ne preseže 0,8 %, preskusni čas pa ni daljši od 1 h pri q(p) ≤ 10 m3/h, ali 1,5 h pri q(p) > 10 m3/h.
Specifikacije vhodnih in izhodnih signalov, njihove razporeditve in označitve morajo biti skladne s standardom SIST EN 1434.
Standard iz prejšnjega odstavka se hrani in je na voljo pri nacionalnem organu za standarde.

Kot temperaturna zaznavala merilnika se lahko uporabljajo samo parna standardizirana uporovna zaznavala. Konstrukcijska izvedba para tipal, dolžina kablov ter način priključitve na računsko enoto merilnika morajo omogočati vsaj enega izmed dveh načinov simulacije temperaturne razlike iz točk 2.a) in 2.b) iz 9. člena tega pravilnika.
Izvedbe kompaktnih merilnikov, kjer je z zunanje strani dosegljivo samo eno zaznavalo, drugo pa neločljivo vgrajeno v ohišje merilnika pretoka, niso dopustne, če ne obstaja zanesljiv način simuliranja temperaturne razlike za potrebe overjanja.
Če se za temperaturna zaznavala uporabljajo standardizirana uporovna zaznavala tipa PT 100, morajo največje dopustne dolžine dvožičnih priključnih kablov ustrezati vrednostim v naslednji tabeli:

---------------------------------------------------------------------
Presek priključnega kabla (mm2)   Največja dopustna dolžina kabla (m)
---------------------------------------------------------------------
             0,22                                2,5
             0,50                                  5
             0,75                                7,5
             1,50                                 15
---------------------------------------------------------------------

Če zahteve za dolžino kablov iz tabele ni mogoče izpolniti, je treba temperaturna zaznavala priključiti štirižično. Pri tem velja, da originalne dolžine kablov, kot jih za konkretne primere uporabe in vrste zaznaval (tipi Pt 100 ali Pt 500) določa proizvajalec, ni dopustno spreminjati.

Izvedbe priključnih mest za posamezne sestavne dele pri sestavljivih merilnikih morajo izpolnjevati naslednje splošne zahteve:
– posamezno priključno mesto ne sme povratno vplivati na druge meroslovne lastnosti merilnika,
– vsako posamezno priključno mesto mora imeti predvideno možnost zaščite (overitvene oznake ali alternativne vrste zaščit, ki preprečujejo nepooblaščeno priključevanje oziroma razstavljanje merila kot celote),
– fizične izvedbe in oznake priključnih mest morajo biti skladne s standardom SIST EN 1434.

Napisi in oznake na merilniku morajo biti v slovenskem jeziku.

Na merilniku ali na njegovih sestavnih delih morajo biti navedeni naslednji podatki:
1. na merilniku pretoka:
– proizvajalec (ime ali zaščitni znak),
– proizvajalčeva oznaka tipa, leto izdelave, serijska številka,
– razred točnosti,
– značilne vrednosti pretoka (q(i) , q(p) , q(s)),
– temperaturne meje (Θ(min) in Θ(max)),
– največji dovoljeni delovni tlak,
– ena ali več puščic za oznako smeri pretoka,
– okoljski razred,
– pretočni medij, če ni namenjen za vodo,
– nazivna impulzna vrednost (litri/impulz).
2. na paru temperaturnih zaznaval:
– proizvajalec (ime ali zaščitni znak),
– oznaka tipa, npr. Pt 100, leto izdelave, serijska številka,
– temperaturne meje (Θ(min) in Θ(max)),
– meje temperaturne razlike (ΔΘ(min), ΔΘ(max)),
– največji dopustni tlak (pri neposredno v pretočni medij nameščenih zaznavalih),
– identifikacija zaznaval po mestu namestitve (povratni oziroma dovodni), če je ta potrebna.
3. na računski enoti:
– proizvajalec (ime ali zaščitni znak),
– proizvajalčeva oznaka tipa, leto izdelave, serijska številka,
– tip temperaturnih zaznaval (Pt 100 ali Pt 500),
– okoljski razred,
– temperaturne meje (Θ(min) in Θ(max)),
– meje temperaturne razlike (ΔΘ(min), ΔΘ(max)),
– oblika vhodnega signala iz merilnika pretoka,
– pretočni medij, če to ni voda,
– namestitev merilnika pretoka (dovod ali povratni vod).
4. na kompaktnem merilniku:
– proizvajalec (ime ali zaščitni znak),
– proizvajalčeva oznaka tipa, leto izdelave, serijska številka,
– značilne vrednosti pretoka (q(i), q(p), q(s)),
– temperaturne meje (Θ(min) in Θ(max)),
– meje temperaturne razlike (ΔΘ(min), ΔΘ(max)),
– razred točnosti,
– največji dopustni delovni tlak za merilnik pretoka,
– pretočni medij, če ni namenjeno za vodo,
– namestitev merilnika pretoka (dovod ali povratni vod),
– ena ali več puščic za oznako smeri pretoka.

Za merilnike je obvezna odobritev tipa, ki ji sledi bodisi prva overitev bodisi izjava o skladnosti z odobrenim tipom.
Postopek odobritve tipa merila obsega:
– ugotavljanje skladnosti z zahtevami iz tega pravilnika,
– meroslovne preskuse.
Preskusna oprema za izvajanje preskusov v postopku odobritve tipa mora ustrezati zahtevam iz prve alinee 10. člena tega pravilnika. Oprema iz druge alinee 10. člena tega pravilnika se šteje za pogojno primerno samo za izvajanje preskusov pri pogoju ΔΘ ≤ 3 K.
Pred začetkom preskusov se za temperaturna tipala, merilnik pretoka in računsko enoto ali za kompaktni merilnik v referenčnih pogojih določijo največji dopustni pogreški skladno s 7. in 8. členom tega pravilnika.
Preskusni pogoji vključujejo specificirano dolžino ravnega dela cevi pred merilom in za njim, navedbo pretočnega medija (če ta ni voda) ter pretoke:
q(1) (–10, +0) %, q(2) ± 5 %, q(3) ± 5 %, q(4) ± 5 %, q(5) (–0, +10) %,
kjer so:
q(1) = q(s) in q(5) = q(i), –q(1)/q(2) = q(2)/q(3) = q(3)/q(4) = q(4)/q(5) = K in –K = (četrti koren(q(s)/q(i))
Priporočljivo je, da se v opazovanje vključi vrednost pretoka – med 0,7 q(p) in 0,75 q(p), ki je v skladu s tem pravilnikom hkrati referenčna vrednost merjene veličine (RVM).
Preskusne temperature so:
a) Θ(min) do (Θ(min) +5) °C, vendar ne manj kot 10 °C;
b) (50 ± 5) °C,
c) (85 ± 5) °C.
Temperatura vode v neposredni bližini merilnika se med preskusom ne sme spreminjati za več kot 2 K.
Pri vsaki vrednosti pretoka se izvedejo tri meritve, katerih rezultati se morajo nahajati znotraj meja ndp.
Če je v določeni točki območja pretokov pogrešek meritve večji od ndp, je treba meritev ponoviti. Ponovljeni preskus se šteje za uspešnega:
– če je aritmetična srednja vrednost treh rezultatov znotraj meja ndp in
– če sta vsaj dva rezultata znotraj meja ndp.
Kjer ni določeno drugače, se nadaljnji preskusi izvajajo v referenčnih pogojih skladno s 6. členom tega pravilnika in po programu, ki je določen s tem pravilnikom. V dogovoru z vložnikom zahteve za odobritev tipa merila lahko vrstni red preskusov in število vzorčnih meril izjemoma odstopajo od zahtev v tabeli.

Preskusni program za merilnike in njihove sestavne dele je določen v naslednji tabeli:

---------------------------------------------------------------------------------------------------
Preskus Točka    Izpostavitev            Temperaturna  Merilnik  Računska  Kompaktni  Priporočljivo
        OIML                                zaznavala   pretoka     enota   merilnik        število
        R 75-2                                                                              vzorcev
---------------------------------------------------------------------------------------------------
                 Faktorji vpliva
---------------------------------------------------------------------------------------------------
ndp     6.4      Preskus točnosti                   x         x         x          x              2
ndp     6.5      Suhi termični preskus                     x(a)         x          x              2
ndp     6.6      Nizke temperature                         x(a)         x          x              2
ndp     6.7      Statično spreminjanje 
                 napajalne napetosti                       x(a)         x          x              2
---------------------------------------------------------------------------------------------------
                 Motnje
---------------------------------------------------------------------------------------------------
NSFa    6.8      Preskus vzdržljivosti              x         x                    x              2
NSFd    6.9      Ciklični termični preskus v       
                 prisotnosti kondenzacije                  x(a)         x          x              1
NSFd    6.10     Krajše redukcije napetosti                x(a)         x          x              3
NSFa    6.11     Električni prehodni pojavi             x(a)(b)      x(b)          x              3
NSFd    6.12     Elektromagnetno polje                  x(a)(b)      x(b)          x              3
NSFa    6.13     Elektrostatična razbremenitev             x(a)         x          x              3
NSFd    6.14     Statično magnetno polje                      x         x          x              3
NSFd    6.15     Elektromagnetno polje pri 
                 omrežni frekvenci                         x(a)         x          x              3
NSFa    6.16     Tlačni preskus                               x                    x              1
        6.17     Padec tlaka                                  x                    x              1
---------------------------------------------------------------------------------------------------

ndp = največji dopustni pogrešek,
NSFd = pomembna napaka se ne sme pojaviti v času trajanja preskusa,
NSFa = pomembna napaka se ne sme pojaviti po preskusu,
x = preskus, ki ga je treba izvesti,
a = velja samo za merilnike pretoka z elektronskimi vezji,
b = preskus je treba izvesti s priključenimi kabli.
Podrobnejša obrazložitev preskusnih pogojev je določena:
– za računsko enoto (temperature in temperaturne razlike) v OIML R 75-2, točka 6.4.2,
– za temperaturna zaznavala (najmanjša potrebna potopna globina, odzivni časi) v OIML R 75-2, točka 6.4.3.

K zahtevi za odobritev tipa merila mora vložnik zahteve poleg prilog iz drugega odstavka 5. člena pravilnika o načinih ugotavljanja skladnosti za posamezne vrste merilnih instrumentov ter o vrstah in načinih njihove označitve z oznakami skladnosti (Uradni list RS, št. 72/01) priložiti še naslednjo dokumentacijo:
– osnovne specifikacije merilnika,
– tehnični opis,
– izjavo o lastnem segrevanju temperaturnih zaznaval,
– podatek o najmanjši potopni globini temperaturnih zaznaval,
– navodilo za uporabnika,
– navodila za vgradnjo (zahteve so podrobneje določene v OIML R 75-1, 12. točka),
– načrt žigosanja merila,
– osnovne mehanske sheme,
– osnovne materialne specifikacije,
– osnovne električne sheme,
– seznam sestavnih delov,
– opis vgrajene programske opreme (način identifikacije programske verzije, diagram poteka),
– seznam programabilnih sestavnih delov,
– videz osnovne čelne plošče in opis osnovnih funkcij, ki so dosegljive prek čelne plošče,
– opis osnovnega funkcionalnega preskusa,
– opis preskusnih izhodov in razmerja signalov v odnosu do merjenih veličin.

Prva overitev merilnika ali njegovih sestavnih delov obsega:
– ugotavljanje skladnosti z odobrenim tipom,
– meroslovni preskus.
Preskusna oprema za izvajanje preskusov pri prvi overitvi mora biti skladna z zahtevami iz prve alinee 10. člena tega pravilnika. Oprema iz druge alinee 10. člena tega pravilnika se šteje za pogojno primerno samo za izvajanje preskusov pri pogoju ΔΘ ≤ 3 K.
Preskus merilnika pretoka se izvede pri naslednjih pretokih:
a) q(i) ≤ q ≤ 1,1 q(i),
b) 0,1 q(p) ≤ q ≤ 0,11 q(p),
c) 0,9 q(p) ≤ q ≤ 1,0 q(p).
Preskus se izvaja pri temperaturi (50 ± 5) °C oziroma se lahko izvede tudi s hladno vodo, če je tako določeno s certifikatom o odobritvi tipa.
Par temperaturnih zaznaval se preskusi brez ohišja za namestitev v cev po programu iz naslednje tabele:

----------------------------------------------------------------
Temperaturno območje preskusov
----------------------------------------------------------------
Zap. št.             Za Θ(min)                           Območje
----------------------------------------------------------------
1                    < 20 °C            Θ(min) do (Θ(min)+ 10 K)
                     > / = 20 °C                  35 °C do 45 °C
2                    vse Θ(min)                   75 °C do 85 °C
3                    vse Θ(min)        (Θ(max) – 30 K) do Θ(max)
----------------------------------------------------------------

Če certifikat o odobritvi tipa tako določa, je mogoče tudi odstopanje od tega programa.
Globina potopa v termostatske kopeli pri vseh navedenih preskusih ne sme biti manjša od nazivne najmanjše globine potopa.
Izračun odstopanja izmerjenih uporovnih vrednosti in meritev izolacijske upornosti sta podrobneje določena v OIML R 75-2, točki 7.2.1. in 7.2.2.

Preskus samostojne računske enote pri prvi overitvi se izvede v naslednjih pogojih:
a) ΔΘ (min) ≤ ΔΘ ≤ 1,2 ΔΘ (min);
b) 10 K ≤ ΔΘ ≤ 20 K;
c) ΔΘ (max) – 5 K ≤ ΔΘ ≤ ΔΘ (max).
Vrednosti simuliranega pretoka ne smejo prekoračiti območja delovanja računske enote.
Za temperaturo v povratku se lahko izbirajo vrednosti iz območja med 40 °C in 70 °C, če s tem ni prekoračena meja Θ(max).
Med preskusom računske enote v okviru prve overitve je dopustno namesto vrednosti, prikazane na kazalni napravi, upoštevati izhodne impulze z visoko ločljivostjo. Vsaj en preskus mora vključevati tudi neposredni odčitek kazalne naprave.
Preskus računske enote vključno s parom temperaturnih zaznaval mora vključevati:
– temperaturna območja iz petega odstavka prejšnjega člena in prvega odstavka tega člena, če se temperaturna zaznavala obravnavajo kot ločljiva od računske enote, in
– temperaturna območja iz prvega odstavka tega člena, če so temperaturna zaznavala neločljiva od računske enote.
Preskus kompaktnega merilnika je treba izvesti vsaj pri naslednjih pogojih:

a) ΔΘ (min) < / = ΔΘ  < / = 1,2 ΔΘ (min)        in 0,9 q(p) < / = q < / = 1,0 q(p);
b) 10 K < / = ΔΘ < / = 20 K                    in 0,2 q(p) < / = q < / = 0,22 q(p);
c) ΔΘ (max) – 5 K  < / = ΔΘ  < / = ΔΘ (max)         in q(i) < / = q < / = 1,1 q(i).

Najmanjši obseg dokumentacije, potrebne pri izvedbi prve overitve merilnika, je:
– osnovne specifikacije merilnika in njegovih sestavnih delov,
– načrt žigosanja,
– opis osnovnega funkcionalnega preskusa,
– opis preskusnih izhodov in razmerja signalov v odnosu do merjenih veličin,
– opis preskusnih pogojev za prvo overitev,
– opis posebnih preskusnih pogojev, če so bili določeni v certifikatu o odobritvi tipa.

Za merilnike so obvezne redne in izredne overitve.
Obseg preskusov pri redni in izredni overitvi sestavljivega in kompaktnega merilnika oziroma njegovih sestavnih delov je enak kot pri prvi overitvi.
Za redne overitve veljajo vrednosti največjih dopustnih pogreškov iz 7. in 8. člena tega pravilnika.

Enotni rok za redne overitve vseh izvedb merilnikov in njihovih sestavnih delov je pet let.

Merilniki, ki imajo na dan uveljavitve tega pravilnika veljavno odobritev tipa merila in prvo overitev na podlagi pravilnika o metroloških pogojih, ki jih morajo izpolnjevati merilniki toplotne energije (Uradni list SFRJ, št. 56/88; 71/88 in 74/90), se smejo še naprej dajati v redno oziroma izredno overitev po tem pravilniku, če glede največjih dopustnih pogreškov izpolnjujejo zahteve iz 7. in 8. člena tega pravilnika.

Z dnem uveljavitve tega pravilnika se preneha uporabljati pravilnik o metroloških pogojih, ki jih morajo izpolnjevati merilniki toplotne energije (Uradni list SFRJ, št. 56/88; 71/88 in 74/90).

Ta pravilnik začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Ljubljana, dne. 21. marca 2002.