Na podlagi prvega odstavka 101. člena zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92, 42/94 – odl. US RS, 1/99, 41/99, 36/00, 54/00 in 26/01) izdaja minister za delo, družino in socialne zadeve

Ta pravilnik določa metodologijo, po kateri se določijo splošni elementi za oblikovanje cen socialno varstvenih storitev iz 1. do 5. točke 11. člena zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju: cene). Ta pravilnik določa tudi posebnosti pri oblikovanju cen posameznih socialno varstvenih storitev.
Metodologija iz prejšnjega odstavka se lahko uporablja tudi za oblikovanje cen drugih socialno varstvenih storitev.
Po tem pravilniku oblikujejo cene vsi izvajalci socialno varstvenih storitev iz prvega odstavka tega člena ne glede na to, ali se storitev izvaja v okviru mreže javne službe ali izven okvira mreže javne službe.
Izvajalci socialno varstvenih storitev oblikujejo cene po tem pravilniku za standardne in nadstandardne socialno varstvene storitve.
Oblikovanje cen standardne in nadstandardne storitve mora biti ločeno.

Posamezni izrazi imajo v tem pravilniku naslednji pomen:
Standardna storitev: za standardno socialno varstveno storitev se šteje storitev, ki se izvaja na način in v obsegu, ki je določen s predpisi o standardih in normativih za izvajanje socialno varstvenih storitev in predpisi o minimalnih tehničnih pogojih za izvajanje socialno varstvenih storitev.
Nadstandardna storitev: za nadstandardno socialno varstveno storitev se šteje storitev, ki se izvaja v pogojih, ki so višji od minimalnih tehničnih pogojev za izvajanje socialno varstvenih storitev. Za nadstandardne socialno varstvene storitve se ne štejejo dodatne storitve, ki jih izvajalci ponujajo poleg izvajanja socialno varstvenih storitev po predpisanih standardih in normativih za izvajanje socialno varstvenih storitev.
Stroški storitve: stroške storitve predstavljajo vsi stroški in odhodki, ki nastajajo v zvezi z izvajanjem storitve in se upoštevajo kot element za oblikovanje cene v skladu s tem pravilnikom, ne glede na to, kdo je plačnik.
Cena storitve: cena storitve so stroški storitve, ki naj bi jih v skladu s tem pravilnikom plačeval uporabnik ali drug plačnik.
Subvencija: subvencija je del stroškov storitve, ki se pokriva iz proračunskih sredstev.
Efektivne ure: efektivne ure so ure neposredno opravljenih storitev pri uporabnikih, ki se določijo tako, da se število ur polnega delovnega časa zmanjša za predvidene odsotnosti zaradi letnega dopusta, strokovnega izpopolnjevanja, odmora za malico in dnevnih opravil, ki se ne opravljajo neposredno za uporabnika.

Stroški storitve, ki se upoštevajo kot elementi za oblikovanje cen, so:
– stroški dela,
– stroški materiala in storitev,
– stroški amortizacije,
– stroški investicijskega vzdrževanja,
– stroški financiranja.
Stroški se razčlenjujejo na elemente iz prejšnjega odstavka v skladu z enotnim kontnim načrtom, ki velja za izvajalce socialno varstvenih storitev.

Stroški dela vključujejo plače, prispevke delodajalca za socialno varnost, davek na plače in druge stroške dela, kot so regres za letni dopust, povračila stroškov prehrane med delom, povračila stroškov prevoza na delo in iz dela, jubilejne nagrade, odpravnine, solidarnostne pomoči v skladu z zakoni, kolektivno pogodbo in drugimi predpisi ter normativi in standardi za opravljanje socialno varstvenih storitev.
Višina plač in drugih stroškov dela se določi na podlagi:
– števila zaposlenih, kot ga določajo normativi za opravljanje socialno varstvenih storitev,
– akta o sistemizaciji in soglasja pristojnega ministrstva oziroma pristojnega organa občine k zaposlitvam, kadar je to soglasje potrebno, če gre za izvajalca, ki ima status javnega zavoda,
– kolektivne pogodbe, veljavne za dejavnost socialnega varstva,
– drugih predpisov in aktov, ki določajo prejemke zaposlenih.
Prispevki delodajalca za socialno varnost in davek na plače se upoštevajo kot strošek po stopnjah, ki jih določa zakon ali predpis, izdan na njegovi podlagi.

Stroški materiala in storitev so vsi stroški in odhodki za nabavljeni material in za opravljene storitve in so razčlenjeni po naslednjih vrstah:
Stroški materiala so:
– stroški osnovnega materiala, ki vključujejo stroške za živila, čistilni material, material za nego, pralna sredstva, material za vzdrževanje in podobno,
– stroški pomožnega materiala, ki vključujejo stroške za izvajanje delovnih terapij, osebno nego, zaščitna sredstva za delo delavcev in uporabnikov socialno varstvenih storitev in podobno,
– stroški energije in vode,
– stroški nadomestnih delov za osnovna sredstva in materiala za vzdrževanje,
– stroški nabave drobnega inventarja z dobo trajanja do 12 mesecev,
– stroški časopisov, strokovne literature in knjig,
– stroški pisarniškega materiala,
– drugi materialni stroški.
Stroški storitev so:
– stroški za storitve za opravljanje dejavnosti, ki vključujejo stroške za pisarniške storitve, čistilne storitve, storitve varovanja zgradb in prostorov, založniške in tiskarske storitve, računalniške storitve, računovodske, revizorske in svetovalne storitve, storitve varstva pri delu, dimnikarske storitve, odvoz smeti, druge komunalne storitve, telefon, faks, elektronska pošta, poštnine, takse, supervizijo in podobno,
– stroški za službena potovanja in izobraževanje,
– stroški za tekoče vzdrževanje,
– stroški za zavarovalne premije,
– stroški za najemnine in zakupnine,
– stroški zdravstvenih storitev, ki vključujejo stroške zdravstvenih pregledov delavcev in prostorov in podobno,
– stroški za prevozne storitve,
– drugi stroški storitev, ki vključujejo stroške pregledov za varstvo pri delu in ocene tveganja, storitve študentskega servisa, sejnine, sodne postopke, članarine, storitve plačilnega prometa in podobno.
V primeru, da je v stroških storitev vključena najemnina za zgradbo in opremo ali del zgradbe in opreme, se upošteva strošek najemnine največ do višine, kot bi znašali stroški amortizacije, investicijskega vzdrževanja in stroški financiranja, določeni na način v tem pravilniku, razen za javne zavode, kjer se ta strošek upošteva v višini, s katero je ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, ali pristojni upravni organ občine soglašal.

Stroški amortizacije so stroški izračunane amortizacije v skladu z zakonom o računovodstvu in navodilom o načinu in stopnjah rednega odpisa neopredmetenih dolgoročnih sredstev in opredmetenih osnovnih sredstev, izdanim na njegovi podlagi.
Izvajalci, ki opravljajo socialno varstvene storitve v javni službi, ki se v celoti financirajo iz proračunskih sredstev, pri oblikovanju cene storitev upoštevajo kot strošek amortizacije namenska sredstva za nadomeščanje osnovnih sredstev, ki se v ta namen zagotavljajo iz proračunskih sredstev.

Stroški investicijskega vzdrževanja so stroški za večja popravila, ki ohranjajo uporabno vrednost zgradb in njenih delov ves čas njihovega trajanja, in se določijo največ v višini 30% predpisanih stopenj rednega odpisa osnovnih sredstev za zgradbe in njene dele iz prvega odstavka prejšnjega člena, kolikor ni s tem pravilnikom določeno drugače.

Pri oblikovanju cene posamezne socialno varstvene storitve se lahko v skladu z določbami tega pravilnika omeji skupna višina stroškov amortizacije in investicijskega vzdrževanja.

Stroški financiranja so stroški ali nadomestilo za vloženi kapital in se določijo v višini zmnožka do največ 60% knjigovodske vrednosti opredmetenih osnovnih sredstev in priznane letne obrestne mere.
Pod opredmetena osnovna sredstva se štejejo sredstva, uporabljena za opravljanje socialno varstvenih storitev, na dan 31. 12. preteklega leta oziroma na dan otvoritvene bilance pred začetkom poslovanja. Obseg sredstev, uporabljenih za opravljanje socialno varstvenih storitev, ugotovi revizijska družba. Izvajalec storitve predloži poročilo revizijske družbe, ki vsebuje ločen izkaz za opravljanje standardne in nadstandardne storitve, glede na predpise o minimalnih tehničnih pogojih za izvajanje socialno varstvenih storitev. Izvajalec storitve izbere revizijsko družbo, vpisano v register revizijskih družb, ob upoštevanju izpolnjevanja naslednjih pogojev:
– velikost revizijske družbe (najmanj srednje velika),
– poznavanje področja, ki je izkazano z izvajanjem podobnih nalog s področja javnega sektorja,
– neodvisnost, ki izključuje izbor revizijske družbe, ki opravlja redno revizijo računovodskih izkazov izvajalca storitve.
Predlog izbrane revizijske družbe s strani izvajalca storitve potrdi minister, pristojen za socialno varstvo, pri čemer preveri izpolnjevanje pogojev za izbor revizijske družbe.
Priznana letna obrestna mera se izračuna na naslednji način:

kjer je:
r(p) priznana letna obrestna mera
i pričakovana letna stopnja inflacije, opredeljena v makrofiskalnem scenariju, ki ga sprejme Vlada RS (opredeljena za december tekočega leta na december preteklega leta)
r(r) povprečna letna realna obrestna mera za dolgoročna posojila za osnovna sredstva gospodarstvu iz Biltena Banke Slovenije (zadnja znana)
i+r(r) seštevek pričakovane letne stopnje inflacije in realne povprečne letne realne obrestne mere.
V sredstva, ki se upoštevajo pri določanju stroškov financiranja, se ne upoštevajo sredstva iz nepridobitnih virov (dobrodelni kapital) in sredstva, pridobljena iz javnih virov.
Stroški financiranja, določeni v skladu s tem členom, se priznajo le izvajalcem, ki nimajo statusa javnega zavoda.
Koncedent lahko v razpisu za podelitev koncesije omeji višino stroškov financiranja, ki jih bo priznal v ceni storitve.

Cene socialno varstvenih storitev se določijo na osnovi načrtovanih povprečnih mesečnih stroškov za tekoče leto – elementov za oblikovanje cen, preračunanih na enoto storitve. Enota storitve je lahko ura, dan ali mesec in je za posamezno socialno varstveno storitev določena s tem pravilnikom.
Cena storitve se določi na podlagi obrazca, ki je priloga 1 tega pravilnika, kolikor ni za posamezno socialno varstveno storitev s tem pravilnikom predpisan drug obrazec.
Če izvajalec izvaja nadstandardno storitev, je dolžan ministrstvu, pristojnemu za socialno varstvo, oziroma drugemu organu, ki je po zakonu o socialnem varstvu pristojen za izdajo soglasja k ceni socialno varstvene storitve (v nadaljnjem besedilu: pristojni organ), poleg obrazca predložiti podrobno obrazložitev elementov, ki vplivajo na ceno.

V primeru, ko je uporabniku v okviru socialno varstvene storitve zagotovljena tudi prehrana, se v primeru prekinitve oskrbe, daljše od 3 dni, cena storitve zniža za strošek živil.

Stroške storitve pomoči družini na domu sestavljajo:
– stroški za neposredno socialno oskrbo uporabnikov in
– stroški strokovne priprave, vodenja in koordiniranja (v nadaljnjem besedilu: stroški vodenja).
Stroški za neposredno socialno oskrbo uporabnikov predstavljajo stroške neposrednih socialnih oskrbovalcev na domu in so sestavljeni iz:
– stroškov dela, ki predstavljajo plače, prispevke delodajalca za socialno varnost, davek na plače in druge stroške dela socialnih oskrbovalcev na domu, uvrščenih v III. ali IV. tarifno skupino kolektivne pogodbe, za poln delovni čas, pri čemer se upošteva, da pri izvajanju standardne storitve en socialni oskrbovalec na domu pri uporabnikih opravi mesečno najmanj 120 ur efektivnega dela. Zaradi posebnosti naselja lahko občina dovoli odstopanje od normativa števila efektivnih ur. Kot korekcija plač ter prispevkov in davkov na plače zaposlenih se za plačane nepredvidene odsotnosti z dela upošteva povečanje za 3,83% na znesek plač ter prispevkov in davkov na plače socialnih oskrbovalcev na domu;
– stroškov materiala in storitev, ki predstavljajo stroške za prevozne storitve, stroške zaščitnih sredstev, stroške zdravstvenih pregledov, stroške za zavarovalne premije za zavarovanje za splošno odgovornost iz dejavnosti, stroške izobraževanja in stroške pisarniškega materiala;
– stroškov amortizacije in investicijskega vzdrževanja za vozilo. V primeru, da je v stroških za material in storitve vključena kilometrina, se ne upoštevajo stroški amortizacije in investicijskega vzdrževanja za vozila.
Stroški materiala in storitev, stroški amortizacije in stroški investicijskega vzdrževanja lahko skupaj znašajo največ 15% stroškov dela socialnih oskrbovalcev na domu.
Stroški vodenja so sestavljeni iz:
– stroškov dela, ki predstavljajo plače, prispevke delodajalca za socialno varnost, davek na plače in druge stroške dela vodje in koordinatorja, uvrščenega v VI. ali VII. tarifno skupino kolektivne pogodbe, za poln delovni čas, pri čemer se pri izvajanju standardne storitve upošteva 0,5 vodje na 100 uporabnikov in 0,5 koordinatorja na 20 socialnih oskrbovalcev na domu, ter stroškov dela drugih zaposlenih, ki opravljajo poslovodna, računovodska, knjigovodska, računalniška in druga dela (v nadaljnjem besedilu: upravno administrativna dela), pri čemer se upošteva, da ti stroški lahko znašajo največ 75% stroškov dela vodje in koordinatorja;
– stroškov materiala in storitev, ki predstavljajo skupne stroške, kot so stroški pisarniškega materiala, stroški nabave drobnega inventarja, stroški energije in vode, stroški čistilnih storitev in drugih stroškov prostorov, stroški plačilnega prometa ter stroški izobraževanja in podobno, pri čemer se upošteva, da ti stroški lahko znašajo največ 20% stroškov dela vodje in koordinatorja. Če izvajalec nima za upravno administrativna dela zaposlenih delavcev, se kot stroški storitev upoštevajo tudi stroški za upravno administrativna dela, in sicer največ v višini, kot bi za te namene znašali stroški dela, določeni v prejšnji alinei. Če izvajalec ne izvaja dejavnosti v lastnih prostorih in ne obračunava stroške amortizacije, investicijskega vzdrževanja in stroškov financiranja, se lahko kot stroški storitev upoštevajo stroški najemnine največ v višini iz tretje in četrte alinee tega odstavka;
– stroškov amortizacije in investicijskega vzdrževanja za zgradbo in opremo. Stroški amortizacije in stroški investicijskega vzdrževanja lahko skupaj znašajo največ 10% stroškov dela vodje in koordinatorja;
– stroškov financiranja v skladu z 9. členom tega pravilnika.
Če je izvajanje nalog vodenja in koordiniranja ločeno, se vsi stroški razdelijo na polovico, razen stroškov za upravno administrativna dela, ki se v celoti priključijo stroškom koordinatorja.

Cena storitve pomoči družini na domu je del stroškov storitve, ki naj bi ga v skladu s tem pravilnikom plačeval uporabnik ali drug plačnik.

Cena storitve pomoči družini na domu se določi na efektivno uro tako, da se stroški, ki se v skladu s tem pravilnikom upoštevajo pri določitvi cene, preračunajo na uro neposredne storitve za uporabnika.

Pri določanju cene standardne storitve pomoči družini na domu, ki se izvaja v javni službi, se upoštevajo vsi stroški storitve, zmanjšani za višino subvencije. Cena se določi tako, da se vsi stroški, zmanjšani za višino subvencije, preračunajo na efektivno uro.

Cena na uro, opravljena v nedeljo, se lahko poveča največ za 40%, opravljena na dan državnega praznika in dela prostega dne pa največ za 50%.

Subvencija k ceni se določi za standardno storitev pomoči družini na domu, ki se izvaja v javni službi.
Subvencijo iz sredstev proračuna Republike Slovenije določi Vlada Republike Slovenije v okviru ukrepov aktivne politike zaposlovanja. Subvencijo izplačuje izvajalcu Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje.
Subvencijo iz sredstev proračuna občine določi pristojni organ občine. Subvencijo izplačuje izvajalcu občina, za katero izvajalec izvaja storitev. Če izvaja izvajalec storitev za več občin, se stroški vodenja razdelijo med občine sorazmerno glede na število uporabnikov iz posamezne občine, del stroškov za neposredno socialno oskrbo pa na podlagi števila efektivnih ur, opravljenih za uporabnike iz posamezne občine, in odločitve občine o višini tega dela subvencije.

Cena storitve pomoči družini na domu se določi na podlagi obrazca, ki je priloga 2 tega pravilnika.
Izvajalec storitve pomoči družini na domu je dolžan vlogi za soglasje priložiti izpolnjen obrazec iz prejšnjega odstavka.

Izvajalec storitve pomoči družini na domu v javni službi je dolžan ob vlogi za soglasje k ceni priložiti podatke in dokazila o subvenciji iz sredstev proračuna Republike Slovenije in sredstev proračuna občin.
Izvajalec storitve pomoči družini na domu v javni službi je dolžan podatke iz prejšnjega odstavka priložiti občini, za katero izvaja storitev, tudi vsako leto najkasneje 15 dni po roku za sprejem zaključnega računa. Če občina ugotovi, da glede na višino prejetih subvencij cena ne ustreza deležu preostalih stroškov, lahko od izvajalca zahteva popravek cene v roku 15 dni. Občina izda novo soglasje k ceni, po kateri izvajalec opravlja storitev od izdaje tega soglasja dalje.

Stroški storitve socialnega servisa se določijo ob smiselnem upoštevanju določbe 12. člena tega pravilnika, s tem da se pri stroških dela upoštevajo plače delavcev glede na tarifno skupino, ki jo izvajalec določi za opravljanje posameznih storitev socialnega servisa.
Cene posameznih storitev socialnega servisa so lahko različne.

Cena storitve socialnega servisa se določi na efektivno uro tako, da se stroški, ki se v skladu s tem pravilnikom upoštevajo pri določitvi cene, preračunajo na ure neposredne storitve za uporabnika.

Cena na uro, opravljena v nedeljo, se lahko poveča največ za 40%, opravljena na dan državnega praznika in dela prostega dne pa največ za 50%.

Cena storitve socialnega servisa se določi na podlagi obrazca, ki je priloga 3 tega pravilnika.
Izvajalec storitve socialni servis je dolžan vlogi za soglasje priložiti izpolnjen obrazec iz prejšnjega odstavka. Obrazcu je dolžan priložiti tudi podrobno obrazložitev elementov, ki vplivajo na ceno.
Če izvajalec opravlja več različnih storitev socialnega servisa, za katere želi uveljaviti različne cene, je dolžan za vsako storitev priložiti poseben obrazec.

Stroški storitve se kot elementi cene pri določitvi cene socialno varstvene storitve osebne pomoči upoštevajo na naslednji način:
– stroški dela predstavljajo plače, prispevke delodajalca za socialno varnost, davek na plače in druge stroške dela strokovnih delavcev, uvrščenih v VI. ali VII. tarifno skupino, za poln delovni čas, ter stroške dela drugih zaposlenih, ki opravljajo upravno administrativna dela. Stroški dela zaposlenih, ki opravljajo upravno administrativna dela, lahko znašajo največ 30% stroškov dela strokovnih delavcev. Stroški dela se izvajalcu, ki izvaja storitev izven javne službe, povečajo za plačane nepredvidene odsotnosti z dela kot korekcija plač ter prispevkov in davkov na plače zaposlenih. Korekcija plač ter prispevkov in davkov na plače zaposlenih se upošteva v višini 3,83% na znesek plač ter prispevkov in davkov na plače zaposlenih strokovnih delavcev;
– stroški materiala in storitev, stroški amortizacije in investicijskega vzdrževanja, lahko skupaj znašajo največ 30% stroškov dela strokovnih delavcev. Če izvajalec nima za upravno administrativna dela zaposlenih delavcev, se kot stroški storitev upoštevajo tudi stroški za plačilo teh storitev, in sicer največ v višini, kot bi za te namene znašali stroški dela, določeni v prvi alinei;
– stroški financiranja se upoštevajo v skladu z 9. členom tega pravilnika.

Cena storitve izvajalca, ki izvaja storitev osebne pomoči v okviru javne službe, se določi na mesec, tako da se mesečni stroški iz prejšnjega člena preračunajo na zaposlenega strokovnega delavca.
Cena storitve izvajalca, ki izvaja storitev osebne pomoči izven javne službe, se določi na efektivno uro, tako da se mesečni stroški iz prejšnjega člena preračunajo na efektivno uro, pri čemer se upošteva, da en strokovni delavec opravi mesečno 120 efektivnih ur.

Cena storitve osebne pomoči se določi na podlagi obrazca, ki je priloga 4 tega pravilnika.
Izvajalec storitve osebne pomoči je dolžan vlogi za soglasje k ceni priložiti izpolnjen obrazec iz prejšnjega odstavka.

Cene storitve institucionalnega varstva starejših se za storitve socialne oskrbe v trajanju 24 ur dnevno določijo za naslednje kategorije oskrbe:
– oskrba I – za osebe, ki so starejše od 65 let, ki ne potrebujejo neposredne osebne pomoči;
– oskrba II – za osebe z zmernimi starostnimi in zdravstvenimi težavami z manjšim obsegom, ki potrebujejo neposredno osebno pomoč;
– oskrba III – za osebe z najzahtevnejšimi starostnimi in zdravstvenimi težavami, ki potrebujejo stalno neposredno osebno pomoč.
Cena storitve se določi na oskrbni dan.

Cena storitve institucionalnega varstva starejših se določi za standardno storitev oskrbe I, ki se zagotavlja v dvoposteljni sobi s sanitarijami.
Stroški storitve se pri oblikovanju cene upoštevajo na naslednji način:
– stroški dela, ki vključujejo plače s prispevki delodajalca in davkom na plače, se upoštevajo največ v višini izračuna povprečnih kvalifikacijskih količnikov za število zaposlenih, potrebnih za opravljanje storitve oskrbe I v skladu s predpisanimi normativi in standardi za izvajanje storitev. Drugi stroški dela v skladu s 4. členom tega pravilnika se upoštevajo največ v povprečnem nominalnem znesku na zaposlenega. Povprečni kvalifikacijski količnik in druge stroške dela zaposlenih določi minister, pristojen za socialno varstvo, kot standard stroškov dela;
– stroški materiala in storitev se upoštevajo največ v višini standarda stroškov in odhodkov oskrbe I, ki ga določi minister, pristojen za socialno varstvo, tako da upošteva stroške v skladu s 5. členom tega pravilnika. Stroški materiala in storitev se lahko zaradi pogojev opravljanja dejavnosti, ki utemeljujejo višje stroške, upoštevajo v za 10% višjem obsegu, kot je določen s standardom stroškov in odhodkov, če ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, na podlagi dokazil izvajalca ugotovi, da v okviru določenega standarda povečanih stroškov ni možno pokrivati;
– stroški amortizacije in investicijskega vzdrževanja se upoštevajo v skladu s 6. in 7. členom tega pravilnika, vendar skupaj ne morejo presegati 20% deleža v strukturi cene;
– stroški financiranja se upoštevajo v skladu z 9. členom tega pravilnika.
V primeru iz drugega odstavka 5. člena tega pravilnika, se lahko stroški storitev povečajo za stroške najemnine, in sicer največ v višini stroškov iz tretje in četrte alinee tega odstavka. V tem primeru ni možno posebej upoštevati še stroškov iz teh dveh alinej.
Minister, pristojen za socialno varstvo, določi standarda iz prve in druge alinee drugega odstavka tega člena enkrat letno, in sicer najkasneje do 1. junija v letu.
Stroški storitve se preračunajo na oskrbni dan tako, da se upošteva 98% zasedenost kapacitet.

Če se storitev izvaja v tro- ali večposteljni sobi, se cena storitve, določena v skladu s prejšnjim členom, zniža za 10%.

Cena storitve oskrba II se določi tako, da se cena storitve oskrba I poveča za višino dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb v skladu s predpisi s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Cena storitve oskrba III se določi tako, da se cena storitve oskrba I poveča za višino dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, v primeru najtežje prizadetih pa za višino dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence, v skladu s predpisi s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Cene storitve, določene v skladu s 27., 28., 29. in 30. členom tega pravilnika, se štejejo za cene standardnih storitev.

Cene nadstandardnih storitev se določijo tako, da se cena oskrbe I poveča za stroške, ki se nanašajo na nadstandardni bivalni prostor (površina bivalnega prostora, amortizacija dodatne opreme, stroški čiščenja, poraba vode in drugo). Povečani stroški morajo biti posebej izkazani in dokumentirani. Javni zavodi lahko ceno oskrbe I zaradi nadstandardnega bivalnega prostora povečajo največ za:
– za enoposteljno sobo brez lastne kopalnice – 10% cene oskrbe I,
– za enoposteljno sobo z lastno kopalnico – 20% cene oskrbe I,
– za balkon ali teraso – 5% cene oskrbe I,
– za dodatno opremo v sobi – 5% cene oskrbe I,
– za apartma ali garsonjero s kuhinjo – 30% cene oskrbe I.
Drugi izvajalci lahko, zaradi višjih izkazanih stroškov financiranja, ceno oskrbe I povečajo za višji odstotek, kot je določeno v prejšnjem odstavku.

Cena storitve dnevnega varstva starejših se določi za storitev v trajanju 8 ur dnevno, in sicer v višini 70% cene oskrbe I, oskrbe II ali oskrbe III, glede na razvrstitev uporabnikov v kategorijo oskrbe.
Če se storitev izvaja več ali manj ur dnevno, se cena sorazmerno zviša ali zniža.

Cena storitve institucionalnega varstva se določi na obrazcu, ki je priloga 5 tega pravilnika.
Izvajalec storitve institucionalnega varstva je dolžan vlogi za soglasje k ceni priložiti izpolnjen obrazec iz prejšnjega odstavka. Obrazcu je dolžan priložiti tudi opis nadstandardnih storitev in dokazila o povečanih stroških za njihovo izvajanje.

Dodatne storitve, ki niso predmet standardnih storitev, se lahko zaračunavajo samo na podlagi izkazanih in dokumentiranih dodatnih stroškov, ki nastajajo v zvezi z opravljanjem teh storitev in le, če se uporabnik zanje odloči prostovoljno.
Dodatne storitve so lahko zlasti:
– prinašanje hrane v sobo uporabniku, ki ne potrebuje oskrbe II ali III,
– opravljanje storitev čiščenja bivalnih prostorov večkrat na teden, kot je določeno s standardi in normativi,
– pomoč pri osebni higieni v večjem obsegu, kot je določena s standardi in normativi,
– spremstvo k zdravniku, po nakupih,
– storitve frizerja, pedikerja in
– podobno.
Cene dodatnih storitev določi organ upravljanja. Cenik mora biti pri izvajalcu izobešen na vidnem mestu.
O opravljenih dodatnih storitvah za posamezne uporabnike je dolžan izvajalec voditi posebno evidenco in jih na računu, ki ga izstavi uporabniku, prikazati ločeno od storitev oskrbe.
Če ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, ugotovi, da izvajalec storitve kot dodatne storitve zaračuna storitve, ki so po vsebini del standardnih storitev, je izvajalec dolžan takšno storitev takoj črtati s cenika in uporabniku povrniti neupravičeno zaračunane storitve.

Za čas, ko so uporabniki napoteni na bolnišnično zdravljenje, zdraviliško zdravljenje ali so iz drugih razlogov odsotni, se cena oskrbe zniža za stroške živil, če so odsotnost najavili najmanj 3 dni prej, če odsotnost ni bila najavljena, pa od tretjega dneva odsotnosti dalje.

Izvajalec vloži vlogo za soglasje k ceni pri pristojnem organu pred začetkom izvajanja storitve.
Izvajalec je dolžan vlogi za soglasje priložiti izpolnjen obrazec in druge priloge, če je tako določeno s tem pravilnikom.

Kadar je za izdajo soglasja k ceni storitve pristojen občinski upravni organ, soglasje k ceni storitve izvajalca, ki izvaja storitev v okviru mreže javne službe, izda pristojni upravni organ občine, za katero izvajalec izvaja storitev, soglasje k ceni storitve izvajalca, ki izvaja storitev izven okvira mreže javne službe, pa izda pristojni upravni organ občine, v kateri je sedež izvajalca.

Pristojni organ izda soglasje k ceni socialno varstvenih storitev v roku 30 dni od prejema popolne vloge.

Izvajalec lahko pristojnemu organu zaradi sprememb, ki vplivajo na ceno in niso predmet usklajevanja cene, predlaga novo določitev cene in v ta namen poda novo vlogo za pridobitev soglasja.

Cene, oblikovane po tej metodologiji, se usklajujejo po elementih, in sicer:
– stroški dela, skladno s spremembami kolektivnih pogodb, drugih aktov za določanje plač na državni ravni in zakona o prispevkih za socialno varnost,
– stroški materiala in storitev, skladno z letnim indeksom cen življenjskih potrebščin (december na december),
– stroški amortizacije in stroški investicijskega vzdrževanja, skladno z letnim indeksom cen življenjskih potrebščin.
Uskladitev cen po elementih iz prejšnjega odstavka se opravi enkrat letno, in sicer prvega februarja, glede na letne rasti elementov. Letne rasti elementov iz prejšnjega odstavka objavi minister, pristojen za socialno varstvo.
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko izvajalec po elementih iz prvega odstavka tega člena uskladi ceno tudi, če uskladitev glede na rast elementov v vmesnem obdobju preseže 3% cene, določene ob zadnji uskladitvi.

Izvajalci, ki imajo v ceni storitve priznane tudi stroške financiranja, pri uskladitvi cen prvega februarja uskladitev tega dela cene določijo tako, da se višina na novo izračuna na način iz 9. člena tega pravilnika.

Izvajalec storitve je dolžan pristojnemu organu pošiljati obvestilo o višini cene, usklajene v skladu z določbo 41. in 42. člena tega pravilnika, v roku 15 dni od uskladitve.
Izvajalec lahko začne zaračunavati storitve po 30 dneh od dneva, ko je poslal obvestilo, če pristojni organ v tem roku ne oporeka pravilnosti uskladitve cene.

Ne glede na določbe 9. člena tega pravilnika se lahko stroški financiranja v prvem letu po uveljavitvi tega pravilnika določijo v višini zmnožka do največ 35% knjigovodske vrednosti opredmetenih osnovnih sredstev in priznane letne obrestne mere.
Delež knjigovodske vrednosti opredmetenih osnovnih sredstev se lahko, dokler ne doseže 60% knjigovodske vrednosti opredmetenih osnovnih sredstev, vsako leto zviša sorazmerno z nižanjem priznane letne obrestne mere oziroma povprečne letne realne obrestne mere za dolgoročna posojila za osnovna sredstva, ki jo določi Banka Slovenije.
Minister, pristojen za socialno varstvo, vsako leto določi možno povečanje deleža knjigovodske vrednosti opredmetenih osnovnih sredstev, ki ga je možno upoštevati v ceni storitev.

Ne glede na določbo 12. člena tega pravilnika lahko izvajalec storitve pomoči družini na domu, ki ima ob uveljavitvi tega pravilnika zaposlene oskrbovalce, ki so glede na stopnjo strokovne izobrazbe uvrščeni v V. tarifno skupino kolektivne pogodbe, za te delavce upošteva strošek glede na njihovo obstoječo uvrstitev v tarifno skupino.

Izvajalci storitev osebne pomoči, pomoči družini na domu, socialnega servisa in institucionalnega varstva starejših, ki opravljajo storitve na dan uveljavitve tega pravilnika, so dolžni uskladiti ceno storitve z določbami tega pravilnika do 1. januarja 2003.
Cene storitev, ki veljajo na dan uveljavitve tega pravilnika, se do uskladitve v skladu s prejšnjim odstavkom uporabljajo in usklajujejo v skladu s tem pravilnikom.

Storitve izvajalcev, ki na dan uveljavitve tega pravilnika izvajajo storitve v javni službi, cena teh storitev pa ni določena, se plačujejo kot do sedaj.

Za financiranje centrov za socialno delo, ki na dan uveljavitve tega pravilnika opravljajo storitve osebne pomoči v okviru javne službe in jih občina ne sofinancira s 15%-nim deležem stroškov javne službe, se od naslednjega meseca po uveljavitvi tega pravilnika do uskladitve cen v skladu z določbo prvega odstavka 46. člena tega pravilnika, uporablja mesečna vrednost, ki znaša za enega strokovnega delavca VI. tarifne skupine 627.573,32 SIT in za enega strokovnega delavca VII. tarifne skupine 675.132,70 SIT mesečno.
Glede na obseg storitev, ki ga zagotavljajo občine v skladu z nacionalnim programom socialnega varstva do leta 2005 (Uradni list RS, št. 31/00), se za plačilo storitev izvajalcev uporablja količnik potrebnega števila strokovnih delavcev, ki odpade na posamezno občino, določen v tabeli, ki je priloga 6 tega pravilnika.

Za financiranje centrov za socialno delo, ki na dan uveljavitve tega pravilnika opravljajo storitve pomoči na domu v okviru javne službe in jih občina ne sofinancira s 15%-nim deležem stroškov javne službe, se od naslednjega meseca po uveljavitvi tega pravilnika do uskladitve cen v skladu z določbo prvega odstavka 46. člena tega pravilnika, za plačilo stroškov vodenja iz 12. člena tega pravilnika uporablja vrednost, ki za enega strokovnega delavca znaša 748.979 SIT mesečno.
Glede na obseg storitev, ki so ga občine dolžne zagotoviti v skladu z nacionalnim programom socialnega varstva do leta 2005 se za plačilo stroškov vodenja izvajalcev uporablja vrednost iz prejšnjega odstavka, pomnožena s količnikom potrebnega števila strokovnih delavcev za posamezno občino, ki je določen v tabeli, ki je priloga 7 tega pravilnika.

Minister, pristojen za socialno varstvo, določi standard stroškov dela in standard stroškov in odhodkov iz drugega odstavka 28. člena tega pravilnika, v 30 dneh po uveljavitvi tega pravilnika.

Z dnem uveljavitve tega pravilnika preneha veljati pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev (Uradni list RS, št. 10/94, 22/94, 82/94 in 37/95).

Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu RS.