Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. Z., ki jo zastopa B. B., odvetnik v V., na seji dne 5. 4. 2002

1. Sodbi vrhovnega sodišča št. I Up 243/2000-2 z dne 23. 11. 2000 in upravnega sodišča št. U 916/98-13 z 19. 1. 2000 z dne 19. 1. 2000 se razveljavita. Odločbi Ministrstva za okolje in prostor št. 36201/0008/98 z dne 12. 5. 1998 in Upravne enote Ljubljana, izpostave Center, št. 362-581/92-07/MZ-SC, 351-235/92-07/MZ-SS z dne 4. 2. 1998 se odpravita.
2. Zadeva se vrne Upravni enoti Ljubljana, izpostavi Center, v novo odločanje.

1. Z izpodbijanimi odločbami je bila zavrnjena zahteva pritožnice za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno pok. C. C., ker pritožnica ni izkazala pravnega nasledstva (prvi odstavek 15. člena zakona o denacionalizaciji, Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju: ZDen). Pritožnica navaja, da je dedinja po pok. Č. Č., ženi oziroma vdovi po C. C. Premoženje naj bi bilo formalno sicer podržavljeno C. C., ki je bil izključni zemljiškoknjižni lastnik, vendar naj bi šlo za solastništvo premoženja obeh zakoncev, ker naj bi zakonca to premoženje ustvarila po poroki. Upravnim organom in sodiščem očita, da tega niso upoštevali, in nasprotuje ugotovitvi, da je bilo premoženje podržavljeno samo C. C. Ne glede na to pa meni, da je kot dedinja po pok. Č. Č. upravičena zahtevati vračilo podržavljenega premoženja, ker bi táko zahtevo Č. Č. kot edina dedinja po C. C. lahko vložila, če ne bi umrla pred uveljavitvijo ZDen.
2. V ustavni pritožbi pritožnica zatrjuje, da ji je bila z izpodbijanimi odločitvami, ki temeljijo na nepravilni ugotovitvi, da je bilo premoženje podržavljeno le C. C., in na pravnem stališču, po katerem pritožnica ni upravičena vložiti zahteve za denacionalizacijo, ker ni pravna naslednica po C. C., temveč po njegovi ženi, kršena pravica do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena ustave.

3. Senat ustavnega sodišča je dne 12. 2. 2002 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ljubljanska stanovanjska zadruga, Mestna občina Ljubljana in vrhovno sodišče na ustavno pritožbo niso odgovorili.
4. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna, temveč preizkusi le, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ustavno sodišče je tako presojalo, ali je bila pritožnici z izpodbijanimi akti glede na stališča, ki jih je sprejelo z odločbo št. U-I-138/99 z dne 18. 1. 2001 (Uradni list RS, št. 11/01 in OdlUS X, 1), kršena pravica do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen ustave).
5. Pritožnica utemeljuje svoje prepričanje, da ima pravico do denacionalizacije premoženja, ki je bilo podržavljeno pok. C. C., predvsem s tem, da je pravna naslednica pok. Č. Č., ki je bila v zapuščinskem postopku po pok. C. C. ugotovljena za edino dedinjo njegovega premoženja. Meni, da so zato, ker je Č. Č. umrla pred uveljavitvijo ZDen, vrnitev nacionaliziranega premoženja po pok. C. C. upravičeni zahtevati njeni dediči, torej tudi predlagateljica. Z izpodbijanimi odločbami so njeno zahtevo zavrnili, ker po zakonu o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. – ZD) ni zakonita dedinja pok. C. C. To se ji zdi pravno nevzdržno, saj je dedinja edine dedinje pok. C. C.
6. V prvem odstavku 15. člena ZDen je določeno, da so v primeru, če so upravičenci do denacionalizacije mrtvi ali razglašeni za mrtve, upravičenci za uveljavljanje pravic iz ZDen njihovi pravni nasledniki. Pravno nasledstvo se presoja po pravu Republike Slovenije (drugi odstavek 15. člena ZDen). Ureditev glede pravnega nasledstva fizičnih oseb vsebuje ZD. Ta v 11. do 20. členu določa zakoniti dedni red za primer, če zapustnik s svojim premoženjem ne razpolaga oporočno. V tem primeru dedujejo zapustnikovi naravni sorodniki (enake posledice ima tudi popolna posvojitev) in zakonec, ne pa tudi zakončevi naravni sorodniki, ki niso naravni sorodniki zapustnika. Slednji lahko dedujejo kot zakoniti dediči le po zapustnikovemu zakoncu. Naravni sorodniki zapustnikovega zakonca tako dedujejo zapustnikovo premoženje kot zakoniti dediči le posredno preko zapustnikovega zakonca tako, da dedujejo tisti del zapustnikovega premoženja, ki je pripadel zakoncu, če je ta dedoval.
7. ZDen v prvem odstavku 78. člena določa, da se dedovanje po umrlem v postopku denacionalizacije uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-138/99, s katero je razveljavilo 20. člen zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98 – v nadaljevanju ZDen-B) sprejelo stališče, da 20. člen ZDen-B, po katerem bi v primeru, ko dediči, ki bi dedovali v zapuščinskem postopku, izvedenem po smrti denacionalizacijskega upravičenca, v trenutku pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji niso več živi, dedovali le dediči denacionalizacijskega upravičenca, nedopustno posega v pravico do zasebne lastnine in dedovanja. Zato je ta člen razveljavilo. S tem je ponovno stopil v veljavo prvi odstavek 78. člena ZDen, po katerem v opisanem primeru dedujejo dediči dedičev. Ta je namreč kot trenutek za določitev kroga dedičev in za presojo dedne sposobnosti določil trenutek pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Tako se je krog dedičev čimbolj približal tistemu, kakršen je bil ob zapustnikovi smrti, in preko tega tistemu, kakršen bi bil, če do podržavljenja premoženja sploh ne bi prišlo.
8. Glede na opisano stališče ustavnega sodišča lahko z dedovanjem pridobijo premoženje, ki je bilo podržavljeno zapustniku, tudi tisti, ki niso njegovi dediči, če so dediči zapustnikovega dediča, ki je dedoval in je umrl pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji.1 Drugačna razlaga prvega odstavka 78. člena ZDen bi bila v neskladju s 33. členom ustave. Ker imajo torej dediči zapustnikovega dediča, ki je dedoval, pravico pridobiti premoženje z dedovanjem po denacionalizacijskem upravičencu, ki je umrl pred denacionalizacijo, morajo imeti tudi pravico vložiti zahtevo za denacionalizacijo ne glede na to, da po ZD niso zapustnikovi dediči.2 V nasprotnem primeru bi bila njihova pravica dedovati po denacionalizacijskem upravičencu odvisna od tega, ali so zapustnikovi dediči živi in ali so vložili zahtevo za denacionalizacijo. V tistih primerih, v katerih bi po denacionalizacijskem upravičencu zahtevo vložili njegovi dediči, bi lahko tudi dediči dedičev dedovali vrnjeno premoženje. V primerih, v katerih pa so živi le dediči dedičev (ki niso hkrati pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca po ZD), pa pravice vložiti zahtevo nihče ne bi imel. Ob ugotovitvi, da je določba 20. člena ZDen-B v nasprotju s 33. členom ustave posegla v pravice dedičev dedičev, ker jim je onemogočila dedovanje vrnjenega premoženja, je torej iz istih razlogov v neskladju s 33. členom ustave tudi pravno stališče, po katerem prvi odstavek 15. člena ZDen dedičem dedičev odreka pravico vložiti zahtevo za denacionalizacijo.
9. Zato je treba prvi odstavek 15. člena ZDen razumeti tako, da so pravni nasledniki upravičenca do denacionalizacije, ki je mrtev ali razglašen za mrtvega, vsi, ki po prvem odstavku 78. člena ZDen lahko pridobijo njegovo premoženje – tako njegovi dediči po ZD kot dediči njegovih dedičev, če so ti že mrtvi ali razglašeni za mrtve. Stališče, da dediči zapustnikovih dedičev niso zapustnikovi dediči, je tako sicer pravilno, vendar pa ni v skladu s 33. členom ustave stališče, da zato ne morejo uveljavljati pravic iz denacionalizacije, saj jim prvi odstavek 78. člena ZDen zagotavlja, da dedujejo kot dediči zapustnikovega dediča.
10. V konkretnem primeru so vsi organi z izpodbijanimi odločbami zavrnili pritožničino zahtevo za denacionalizacijo, ker je dedinja pok. Č. Č. in ne dedinja pok. C. C., kateremu je bilo podržavljeno premoženje. Ker je bila pok. Č. Č. dedinja pok. C. C., ima pritožnica v skladu s prvim odstavkom 78. člena ZDen možnost pridobiti premoženje, ki je bilo podržavljeno pok. C. C. Zato je bila pritožnici s tem, ko ji je bila z izpodbijanimi odločbami iz navedenega razloga zavrnjena zahteva za denacionalizacijo, kršena pravica iz 33. člena ustave. Ustavno sodišče je glede na to izpodbijane akte razveljavilo in odpravilo ter zadevo vrnilo pristojnemu organu prve stopnje v novo odločanje.
11. Pritožnica utemeljuje ustavno pritožbo še z navedbami o pomanjkljivi ugotovitvi dejanskega stanja in s tem nepravilni uporabi materialnega prava v delu, ki se nanaša na lastništvo premoženja ob podržavljenju. Glede tega ustavno sodišče (kot že uvodoma) pojasnjuje, da ni instanca, ki bi ugotavljala, ali je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo. Ustavno sodišče v skladu s 50. členom zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali je v postopku odločanja o pravicah in obveznostih posameznika prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zgolj okoliščina, da pritožnica ni uspela s trditvijo o solastništvu podržavljenega premoženja pa sama po sebi še ne pomeni kršitve katerekoli človekove pravice in temeljne svoboščine.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnica in sodniki dr. Janez Čebulj, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Franc Testen. Odločbo je sprejelo soglasno.

1 Pri tem je treba upoštevati, da imajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede podržavljenega premoženja učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno (81. člen ZDen).

2 Denacionalizacijski upravičenci so po ZDen prejšnji lastniki, ki jim je bilo premoženje podržavljeno. Njihovi pravni nasledniki pa so upravičenci za uveljavljanje pravic iz ZDen, če so denacionalizacijski upravičenci mrtvi ali razglašeni za mrtve.