Na podlagi prvega odstavka 27. člena zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93, 44/95 – odl. US, 1/96, 9/99 – odl. US, 56/99 in 22/00) izdaja Vlada Republike Slovenije

Ta uredba določa posebne zahteve v zvezi z emisijo snovi v zrak za velike kurilne naprave, in sicer:
– mejne vrednosti emisij,
– vrste goriv, katerih emisije zaradi zgorevanja v velikih kurilnih napravah ureja ta uredba,
– ukrepe v zvezi z zmanjševanjem emisije v zrak,
– prilagoditev starih in obstoječih kurilnih naprav določbam te uredbe.
Za vprašanja o emisijah snovi v zrak iz kurilnih naprav, ki niso posebej urejena s to uredbo, se uporablja uredba o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja (Uradni list RS, št. 73/94, 68/96 in 109/01), za vprašanja obratovalnega monitoringa emisije snovi v zrak pa pravilnik o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja ter o pogojih za njegovo izvajanje (Uradni list RS, št. 70/96, 71/00 in 99/01).

Določbe te uredbe veljajo za vse naprave, ki so namenjene proizvodnji energije in je njihova vhodna toplotna moč večja ali enaka 50 MW (v nadaljnjem besedilu: velike kurilne naprave), razen za:
1. sežigalnice odpadkov in velike kurilne naprave, v katerih se sosežigajo odpadki skladno z določbami predpisov o emisiji snovi v zrak iz sežigalnic odpadkov,
2. dizelske, bencinske ali plinske motorje,
3. velike kurilne naprave, pri katerih se produkti zgorevanja uporabljajo neposredno v proizvodnem procesu, predvsem če gre za:
a) neposredno segrevanje, sušenje ali druge postopke obdelave predmetov ali materialov, kot se to izvaja v pečeh za ponovno segrevanje ali v pečeh za toplotno obdelavo,
b) napravo za naknadno zgorevanje, kot je to oprema, namenjena čiščenju dimnih plinov z naknadnim sežigom, ki ne obratuje kot samostojna kurilna naprava,
c) napravo za regeneracijo katalizatorjev iz kreking procesov,
d) napravo za pretvorbo vodikovega sulfida v žveplo,
e) reaktor, ki se uporablja v kemični industriji,
f) koksarniško peč,
g) rekuperator toplote pri plavžu,
h) opremo ali napravo za pogon vozil, ladij in letal,
i) plinsko turbino na naftni ploščadi,
j) obstoječo plinsko turbino.
Ne glede na določbe prejšnjega odstavka pa veljajo za obstoječe plinske turbine določbe te uredbe o obveščanju in ukrepanju v primeru okvar iz 20. člena te uredbe ter določbe o meritvah emisij iz 23., 24., 25. in 26. člena te uredbe.

Pojmi imajo po tej uredbi naslednji pomen:
1. emisija je kakršen koli izpust snovi iz velike kurilne naprave v zrak;
2. dimni plini so odpadni plini iz kurilne naprave, ki so onesnaženi s snovmi v trdnem, tekočem ali plinastem stanju; njihov volumski pretok je izražen v kubičnih metrih na uro (m3/h) pri normni temperaturi 273 K in tlaku 101,3 kPa ter po korekciji za vsebnost vodnih hlapov v Nm3/h (v nadaljnjem besedilu: pri normnih pogojih);
3. mejna vrednost emisij je dovoljena količina snovi v dimnih plinih velike kurilne naprave, ki se lahko izpušča v zrak v danem časovnem obdobju. Mejna vrednost se izraža kot masa snovi na prostornino dimnega plina (mg/Nm3), preračunano glede na računsko vsebnost kisika v dimnem plinu, izraženo v volumskih odstotkih, ki znaša:
– 3 vol.% pri tekočih in plinastih gorivih,
– 6 vol.% pri trdnih gorivih in
– 15 vol.% pri plinskih turbinah;
4. stopnja razžveplanjaje razmerje med količino žvepla, vsebovano v produktih razžveplanja ter trdnih ostankih, ki ni emitirana v zrak v določenem časovnem obdobju, in celotno količino žvepla, dovedeno z gorivom, ki je uporabljeno v istem časovnem obdobju. Stopnja razžveplanja se izraža v odstotkih in se izračuna na način:

5. upravljavec naprave je fizična ali pravna oseba, na katerega se glasijo dovoljenja za obratovanje velike kurilne naprave. Upravljavec naprave je tudi investitor, ki namerava graditi oziroma gradi veliko kurilno napravo;
6. goriva so vse v kurilno napravo dovedene gorljive snovi razen odpadkov, za katere veljajo določbe predpisov o emisiji snovi v zrak iz sežigalnic odpadkov;
7. velika kurilna naprava je naprava, v kateri se uporablja z zgorevanjem goriv pridobljena toplota;
8. velika kurilna naprava s kombinirano kurjavo je tista, v kateri lahko izmenično zgorevata dve ali več vrst goriv;
9. velika kurilna naprava z mešano kurjavo je tista, v kateri hkrati zgoreva dve ali več vrst goriv;
10. nova velika kurilna naprava je velika kurilna naprava, za katero je bilo pridobljeno dovoljenje za gradnjo po uveljavitvi te uredbe, in naprava, za katero je bilo pridobljeno dovoljenje za gradnjo pred uveljavitvijo te uredbe, vendar je začela poskusno obratovati več kot eno leto po uveljavitvi te uredbe;
11. obstoječa velika kurilna naprava je velika kurilna naprava, za katero je bilo pridobljeno dovoljenje za gradnjo pred uveljavitvijo te uredbe in je začela poskusno obratovati najkasneje eno leto po uveljavitvi te uredbe;
12. stara velika kurilna naprava je obstoječa velika kurilna naprava, ki je začela obratovati pred 1. julijem 1987;
13. biomasa so proizvodi iz rastlin ali njihovih delov, ki izvirajo iz kmetijstva ali gozdarstva in se lahko z namenom energetske izrabe uporabljajo kot gorivo. Med te proizvode sodijo:
– rastlinski odpadki iz kmetijstva in gozdarstva,
– rastlinski odpadki, ki nastajajo v industrijskih obratih za proizvodnjo hrane, če se uporabijo za pridobivanje toplote,
– odpadna rastlinska vlakna iz proizvodnje celuloze in papirja, če se izvaja sosežig zaradi pridobivanja toplote,
– odpadna pluta,
– lesni odpadki, razen tistih, predvsem gradbenih odpadkov, ki so onesnaženi s premaznimi sredstvi in sredstvi za zaščito lesa, ki vsebujejo halogenirane organske spojine ali težke kovine;
14. plinske turbine so pogonski rotacijski stroji, ki pretvarjajo toplotno energijo v mehansko delo in imajo enega ali več vrtečih se kompresorjev, gorilnik za izgorevanje goriva in eno ali več turbin;
15. zemeljski plin je naravni plin v obliki metana, ki ne vsebuje več kot 20 volumskih odstotkov nečistoč in drugih sestavin.

Upravljavec mora zagotoviti, da se dimni plini izpuščajo v okolje samo skozi odvodnik dimnih plinov velike kurilne naprave.
Pri načrtovanju gradnje novih velikih kurilnih naprav in rekonstrukcije obstoječih ali starih velikih kurilnih naprav mora investitor zagotoviti, da se pri izračunu višine odvodnika dimnih plinov upošteva vse možne vplive na okolje in zdravje ljudi v neposredni okolici velike kurilne naprave.
V primeru namestitve dveh ali več kurilnih naprav, katerih skupna vhodna toplotna moč presega 50 MW, se te štejejo kot ena velika kurilna naprava, če se v postopku za presojo vplivov na okolje ugotovi, da je tehnično izvedljivo izpuščati njihove dimne pline skozi skupni odvodnik dimnih plinov in če to ne povzroči več kot 100-odstotne podražitve gradnje v primerjavi s stroški gradnje posamičnih odvodnikov dimnih plinov.

Za obstoječo veliko kurilno napravo so mejne vrednosti emisij za žveplove okside, dušikove okside, ogljikov monoksid in prah določene v tabelah in grafih z oznako “A“ iz prilog 1, 2, 3, 4, 5 in priloge 6, ki so sestavni del te uredbe.
Ministrstvo, pristojno za okolje, (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo) lahko upravljavcu obstoječe velike kurilne naprave odobri, da velja za njegovo veliko kurilno napravo namesto mejne vrednosti emisij za žveplove okside iz grafa A v prilogi 1 te uredbe mejna vrednost za stopnjo razžveplanja iz tabele A.1 v prilogi 1 te uredbe, če iz ekonomske študije, priložene k vlogi upravljavca, sledi, da mejne vrednosti emisij za žveplove okside iz tabele A v prilogi 1 ni možno dosegati z ekonomsko upravičenimi postopki čiščenja.

Ne glede na določbe prvega odstavka prejšnjega člena je za obstoječo veliko kurilno napravo z vhodno toplotno močjo večjo ali enako 400 MW, ki ne obratuje več kot 2000 ur na leto do 31. decembra 2015 in ne več kot 1500 ur na leto od 1. januarja 2016 dalje, mejna vrednost emisije za žveplove okside enaka 800 mg/Nm3.
Letno število ur obratovanja iz prejšnjega odstavka se izračuna kot letno povprečje ur iz podatkov o obratovanju obstoječe velike kurilne naprave v obdobju petih let.

Ne glede na določbe prvega odstavka 5. člena te uredbe veljajo za obstoječo veliko kurilno napravo na trdno gorivo z vhodno toplotno močjo večjo kot 500 MW naslednje mejne vrednosti emisije za dušikove okside:
1. – 500 mg/Nm3 do 31. decembra 2015 ali
– 600 mg/Nm3 do 31. decembra 2015, če od 1. januarja 2008 dalje ne obratuje več kot 2000 ur na leto;
2. 450 mg/Nm3 od 1. januarja 2016 dalje, če od tega datuma dalje ne obratuje več kot 1500 ur na leto.
Ne glede na določbe prvega odstavka 5. člena te uredbe je za obstoječo veliko kurilno napravo na trdno gorivo z vsebnostjo hlapnih spojin manjšo kot 10%, ki je obratovala v letu 2000 neprekinjeno in nadaljuje z obratovanjem, mejna vrednost emisije za dušikove okside do 1. januarja 2018 enaka 1200 mg/Nm3.
Za povprečno število ur obratovanja na leto v tem členu velja letno povprečje za obdobje petih let obratovanja obstoječe velike kurilne naprave.

Ne glede na določbe prvega odstavka 5. člena te uredbe je za obstoječe velike kurilne naprave z vhodno toplotno močjo manjšo kot 500 MW v primeru uporabe tekočih goriv z deležem pepela pri zgorevanju večjim kot 0,06% mejna vrednost emisije za prah 100 mg/Nm3, pri čemer je treba upoštevati 3% računsko vsebnost kisika.

Za nove velike kurilne naprave so mejne vrednosti emisij za žveplove okside, dušikove okside, ogljikov monoksid in prah, določene v tabelah B iz prilog 1, 2, 3, 4, 5 in priloge 6 ter v tabeli B1 iz priloge 4 te uredbe.
Ministrstvo lahko upravljavcu nove velike kurilne naprave odobri, da velja za njegovo veliko kurilno napravo namesto mejne vrednosti emisij za žveplove okside iz tabele B v prilogi 1 te uredbe mejna vrednost emisije 300 mg/Nm3 ali mejna vrednost za stopnjo razžveplanja iz tabele B.1 v prilogi 1 te uredbe, če se v postopku presoje vplivov na okolje na podlagi posebne ekonomske študije ugotovi, da mejne vrednosti emisij za žveplove okside iz tabele B v prilogi 1 te uredbe zaradi lastnosti goriva ni možno dosegati z ekonomsko upravičenimi postopki čiščenja.
Pri novi veliki kurilni napravi mora upravljavec zagotoviti, da se uporabi soproizvodnja toplotne in električne energije, kolikor se s študijo, izdelano v postopku presoje vplivov na okolje, izkaže, da je to ekonomsko in tehnično izvedljivo.

Mejne vrednosti iz prvega odstavka prejšnjega člena ne veljajo za plinsko turbino, ki obratuje manj kot 500 ur na leto in se uporablja kot rezervna plinska turbina. Upravljavec rezervne plinske turbine mora vsako leto predložiti ministrstvu poročilo o času obratovanja plinske turbine, v skladu s predpisi o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu.

Ne glede na določbe prvega odstavka 9. člena te uredbe je za plinsko turbino, ki je nova velika kurilna naprava, pri uporabi zemeljskega plina mejna vrednost emisije za dušikove okside ob upoštevanju 15% računske vsebnosti kisika v dimnih plinih enaka:
1. 75 mg/Nm3 za:
– plinske turbine za soproizvodnjo toplotne in električne energije s skupnim izkoristkom večjim kot 75%
– plinske turbine v kombiniranem ciklu s povprečnim letnim izkoristkom pri proizvodnji elektrike večjim kot 55%,
– plinske turbine za mehanske pogone ne glede na izkoristek

Za stare velike kurilne naprave veljajo glede mejnih vrednosti emisij za žveplove okside, dušikove okside, ogljikov monoksid in prah določbe iz 5. do 8. člena te uredbe.

Ne glede na določbe prejšnjega člena velja za staro veliko kurilno napravo z vhodno toplotno močjo večjo ali enako 500 MW mejna vrednost emisije za prah 100 mg/Nm3 ob upoštevanju 6% računske vsebnosti kisika v dimnih plinih, če se uporablja trdna goriva z naslednjimi lastnostmi:
– kurilnost manjša od 5800 kJ/kg, izražena kot spodnja kurilna vrednost,
– delež vlage večji od 45% (m/m),
– skupni delež pepela in vlage večji od 60% (m/m),
– delež kalcijevega oksida večji od 10% (m/m).
Upravljavcu stare velike kurilne naprave potrdi mejne vrednosti emisije za prah iz prejšnjega odstavka ministrstvo na podlagi vloge, kateri mora priložiti dokazila o lastnostih trdnega goriva.

Določbe o mejnih vrednostih emisij iz 12. člena te uredbe ne veljajo za staro veliko kurilno napravo, za katero upravljavec:
– najkasneje do 30. junija 2004 v pisni izjavi obvesti ministrstvo, da bo velika kurilna naprava prenehala obratovati s 1. januarjem 2016, med 1. januarjem 2008 in 31. decembrom 2015 pa skupno ne bo obratovala več kot 20.000 ur in
– vsako leto obratovanja predloži ministrstvu poročilo o času obratovanja stare velike kurilne naprave, skladno s predpisi o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu.

V primeru rekonstrukcije kurilne naprave, pri kateri se poveča zmogljivost za več kot 50 MW, veljajo za novi del naprave mejne vrednosti emisij za žveplove okside, dušikove okside, ogljikov monoksid in prah, ki veljajo za nove velike kurilne naprave, pri čemer se upošteva vhodna toplotna moč celotne naprave.
Določbe prejšnjega odstavka ne veljajo za rekonstruirano veliko kurilno napravo z mešano kurjavo, če se kot gorivo uporablja ostanke destilacij in pretvorb surove nafte, same ali zmešane z drugimi gorivi, proizvedena toplota pa se uporablja za lastne potrebe rafinerije.
Če zaradi rekonstrukcije obstoječe ali stare velike kurilne naprave nastane v okolici čezmerna onesnaženost zunanjega zraka, veljajo za rekonstruirano kurilno napravo enake mejne vrednosti kot za novo veliko kurilno napravo.
Pri rekonstruirani veliki kurilni napravi mora upravljavec zagotoviti, da se uporabi soproizvodnja toplotne in električne energije, kolikor se s študijo, izdelano v postopku presoje vplivov na okolje, izkaže, da je to ekonomsko in tehnično izvedljivo.

Za veliko kurilno napravo z mešano kurjavo se izračuna mejna vrednost emisij na naslednji način:
a) iz prilog 1, 2, 3, 4, 5 in 6 te uredbe se odberejo mejne vrednosti emisij, ki veljajo za posamezno vrsto goriva glede na nazivno vhodno toplotno moč naprave;
b) za vsako gorivo posebej se izračuna utežena mejna vrednost emisij kot zmnožek mejne vrednosti emisij iz prejšnje točke in deleža vhodne toplotne energije, ki jo pri zgorevanju prispeva posamezno gorivo;
c) mejna vrednost emisije velike kurilne naprave je enaka vsoti uteženih mejnih vrednosti emisij iz prejšnje točke.

Za veliko kurilno napravo z mešano kurjavo, v kateri se samostojno ali z drugimi gorivi uporabljajo kot gorivo ostanki destilacij in pretvorb surove nafte, pridobljena energija pa se rabi za lastne potrebe rafinerije, veljajo mejne vrednosti goriva, za katerega so predpisane največje mejne vrednosti (v nadaljnjem besedilu: glavno gorivo), če je toplotni prispevek tega goriva enak ali večji od 50%.
Če je toplotni prispevek glavnega goriva manjši kot 50%, se izračuna mejna vrednost emisij na naslednji način:
a) iz prilog 1, 2, 3, 4, 5 in 6 te uredbe se odberejo mejne vrednosti emisij, ki veljajo za posamezno vrsto goriva posebej glede na nazivno vhodno toplotno moč naprave;
b) izračuna se mejna vrednost emisije za glavno gorivo, tako da se iz prilog te uredbe odbrana mejna vrednost za glavno gorivo pomnoži s faktorjem 2 in od tega zmnožka odšteje mejna vrednost za gorivo, za katerega je predpisana najnižja mejna vrednost. Če imata dve ali več goriv enaki mejni vrednosti emisij, se za glavno gorivo vzame gorivo z večjim deležem vhodne toplotne energije;
c) izračuna se utežena mejna vrednost emisij za glavno gorivo tako, da se izračunana mejna vrednost emisije za glavno gorivo iz prejšnje točke pomnoži z deležem vhodne toplotne energije, ki ga to gorivo prispeva v kurišče,
d) izračunajo se utežene mejne vrednosti emisij za druga goriva, tako da se mejne vrednosti emisije za posamezna goriva iz točke a) tega odstavka pomnožijo z deleži vhodne toplotne energije, ki jih ta goriva prispevajo v kurišče;
e) mejna vrednost emisij velike kurilne naprave je enaka vsoti uteženih mejnih vrednosti emisij iz točk c) in d) tega odstavka.

Ne glede na določbe prejšnjega člena lahko ministrstvo v postopku presoje vplivov na okolje za nove velike kurilne naprave, ali na podlagi vloge upravljavca obstoječe ali stare velike kurilne naprave, dovoli, da je srednja mejna vrednost za žveplove okside vseh kurilnih naprav znotraj ene rafinerije pri poljubnem načinu kombiniranja goriv enaka:
– 1000 mg/Nm3, če gre za obstoječe in stare velike kurilne naprave,
– 600 mg/Nm3, če gre za nove velike kurilne naprave, razen plinskih turbin,
če se s tem ne poveča skupna emisija žveplovih oksidov iz obstoječih kurilnih naprav znotraj rafinerije.

Za veliko kurilno napravo s kombinirano kurjavo veljajo mejne vrednosti emisij za tisto gorivo, ki trenutno zgoreva v veliki kurilni napravi.

Velike kurilne naprave, ki imajo vgrajene naprave za čiščenje dimnih plinov, lahko obratujejo brez teh naprav v primeru okvare, motnje ali izpada največ 120 ur na leto, od tega največ 24 ur nepretrgoma v posameznih primerih.
Če upravljavec ne more vzpostaviti normalnih razmer v 24 urah, mora zmanjšati ali ustaviti obratovanje velike kurilne naprave ali uporabiti drugo gorivo, če s tem prepreči preseganje predpisanih mejnih vrednosti emisij.
Upravljavec mora vsako okvaro, motnjo ali izpad naprave za čiščenje dimnih plinov ter vsako preseganje predpisanih mejnih vrednosti nemudoma, najkasneje pa v 48 urah, prijaviti ministrstvu ter inšpektorju, pristojnemu za varstvo okolja.
Ministrstvo lahko v izjemnih primerih dovoli tudi preseganje časovnih omejitev za čas obratovanja brez čistilne naprave iz prvega odstavka tega člena, če:
a) je ogrožena neprekinjena oskrba z energijo ali
b) bi druga kurilna naprava, s katero bi za omejen čas nadomestili izpad velike kurilne naprave z okvaro, povzročala večjo obremenitev okolja zaradi emisij v zrak.

Ministrstvo lahko dovoli upravljavcu velike kurilne naprave, ki uporablja gorivo z nizko vsebnostjo žvepla, začasno preseganje mejnih vrednosti emisij žveplovih oksidov za največ šest mesecev, če k vlogi priloži dokazila, da na trgu ni možno nabaviti goriva z nizko vsebnostjo žvepla.

Ministrstvo lahko dovoli upravljavcu velike kurilne naprave, ki nima vgrajene naprave za čiščenje dimnih plinov in ki običajno uporablja za gorivo samo plin, preseganje mejnih vrednosti emisij za žveplove okside, dušikove okside, ogljikov monoksid in prah za največ deset dni, če k vlogi priloži dokazila, da na trgu ni možno nabaviti plina.
Dovoljeni čas preseganja mejnih vrednosti emisij iz prejšnjega odstavka je lahko tudi daljši, če je ogrožena neprekinjena oskrba z energijo.

Za snovi iz prilog od 1 do 6 te uredbe so obvezne trajne meritve koncentracij v dimnih plinih.
Ne glede na prejšnji odstavek lahko ministrstvo na podlagi vloge upravljavca velike kurilne naprave dovoli opustitev trajnih meritev koncentracije ene ali več snovi v dimnih plinih, in sicer:
– pri kotlih in plinskih turbinah na zemeljski plin za emisije žveplovih oksidov in prahu;
– pri plinskih turbinah ali kotlih, ki kurijo olje z znano vsebnostjo žvepla in nimajo vgrajene razžveplevalne naprave;
– pri kotlih na biomaso za emisije žveplovih oksidov, če upravljavec naprave dokaže, da emisije žveplovih oksidov pod nobenimi pogoji ne presegajo zahtevanih mejnih vrednosti.
V primerih iz prejšnjega odstavka se morajo namesto trajnih meritev najmanj vsakih 6 mesecev izvajati občasne meritve.
Upravljavec velike kurilne naprave mora hraniti dokazila o vsebnosti žvepla v gorivu najmanj 5 let.

Za veliko kurilno napravo, za katero se mora skladno z določbami drugega odstavka 5. člena in drugega odstavka 9. člena zagotavljati predpisane stopnje razžveplanja skladno s tabelama A.1 in B.1 iz priloge 1 te uredbe, mora upravljavec zagotoviti merjenje emisij žveplovih oksidov. Poleg tega mora zagotavljati redno merjenje vsebnosti žvepla v gorivu, ki je dovedeno v kurilno napravo in dokazovati doseganje predpisane stopnje razžveplanja na podlagi trajnih meritev.

Vrednost 95% področja zaupanja posamezne meritve ne sme presegati naslednjih odstotkov mejne vrednosti emisije:

– žveplovi oksidi                   20%,
– dušikovi oksidi                   20%,
– prah                              30%,
– ogljikov monoksid                 10%.

Polurne in dnevne povprečne vrednosti za validacijo se določijo iz veljavnih meritev povprečnih polurnih vrednosti, tako da se od njih odšteje področje zaupanja iz prejšnjega odstavka.
Če je v enem dnevu več kot šest izmerjenih polurnih povprečnih vrednosti neveljavnih zaradi motenj v delovanju sistema za izvajanje emisijskega monitoringa ali zaradi njegovega vzdrževanja, je meritev dnevne povprečne vrednosti za ta dan neveljavna.
Če so meritve dnevnih povprečnih vrednosti zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka neveljavne več kot desetkrat v letu, lahko ministrstvo zahteva, da upravljavec naprave izvede ustrezne ukrepe za izboljšanje zanesljivosti sistema za izvajanje emisijskega monitoringa.
Če se emisijski monitoring izvaja na podlagi trajnih meritev, se rezultati meritev med zagonom in zaustavitvijo velike kurilne naprave ter med okvaro, motnjo ali izpadom čistilne naprave ne upoštevajo pri njihovem vrednotenju.
Če se emisijski monitoring izvaja na podlagi občasnih meritev, velika kurilna naprava čezmerno obremenjuje okolje, če ena od vrednosti občasnih meritev presega mejno vrednost emisij.

Upravljavec naprave mora skladno s predpisi o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu najkasneje do 31. januarja tekočega leta predložiti ministrstvu za preteklo koledarsko leto podatke o:
1. skupnih letnih količinah emisij žveplovih oksidov, dušikovih oksidov, ogljikovega monoksida in prahu. Če izvaja trajne meritve, mora poleg letnih količin emisij poročati še o dnevnih količinah emisije za posamezno snov na osnovi volumskega pretoka dimnih plinov. Če izvaja občasne meritve, oceni skupne letne količine emisij na osnovi rezultatov občasnih meritev, ustrezno preračunanih na celoletno obratovalno obdobje;
2. skupni letni količini vhodne toplotne energije po uporabljenih gorivih (biomasa, druga trdna goriva, tekoča goriva, zemeljski plin in druga plinasta goriva), izračunanih na podlagi njihovih neto kaloričnih vrednosti.

Nadzorstvo nad izvajanjem te uredbe opravljajo inšpektorji, pristojni za varstvo okolja.

Z denarno kaznijo od 100.000 do 10,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek gospodarska družba ali druga pravna oseba ali posameznik, ki ga stori v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, če kot upravljavec naprave ne ravna v skladu z določbami te uredbe, in sicer:
– ne prijavi okvare, motnje ali izpada naprave za čiščenje dimnih plinov ali druge okvare, ki je povzročila preseganje mejnih vrednosti, v skladu s tretjim odstavkom 20. člena,
– ne upošteva časovnih omejitev obratovanja brez čistilnih naprav v skladu s prvim odstavkom 20. člena in ne prepreči čezmernega obremenjevanja v skladu z drugim odstavkom 20. člena,
– ne poroča ministrstvu o letni časovni dinamiki obratovanja naprave v skladu z 10. in 14. členom,
– ne izvaja meritev emisij v skladu s 23. do 25. členom,
– v rokih iz 26. člena te uredbe ne predloži ministrstvu poročila o skupnih letnih količinah emisij žveplovih oksidov, dušikovih oksidov, ogljikovega monoksida in prahu, o dnevnih količinah emisije za posamezno snov in o skupni letni količini vhodne toplotne energije.
Z denarno kaznijo od 10.000 do 500.000 tolarjev se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba gospodarske družbe ali druge pravne osebe.

Upravljavci starih in obstoječih velikih kurilnih naprav morajo prilagoditi emisije žveplovih oksidov, dušikovih oksidov, ogljikovega monoksida in prahu ter druge zahteve, skladno z določbami te uredbe, najkasneje do 1. januarja 2008.
Upravljavci starih in obstoječih velikih kurilnih naprav morajo zagotoviti izvedbo meritev skladno z določbami 23. člena te uredbe od 27. novembra 2004 dalje.
Ne glede na določbe prejšnjega odstavka so za stare in obstoječe velike kurilne naprave do 27. novembra 2004 obvezne:
– trajne meritve emisij žveplovih oksidov, dušikovih oksidov in ogljikovega monoksida pri vhodni toplotni moči večji ali enaki od 100 MW
– trajne meritve emisije skupnega prahu pri vhodni toplotni moči večji ali enaki 50 MW.
Če se pri starih in obstoječih velikih kurilnih napravah z vhodno toplotno močjo manjšo od 100 MW ne izvajajo trajne meritve emisij žveplovih oksidov, dušikovih oksidov in ogljikovega monoksida, se morajo najmanj vsakih 6 mesecev izvajati občasne meritve.
Z dnem uveljavitve te uredbe prenehajo za nove plinske turbine veljati določbe uredbe o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih motorjev z notranjim izgorevanjem in nepremičnih plinskih turbin (Uradni list RS, št. 73/94) v delu, ki se nanaša na plinske turbine.
Z dnem uveljavitve te uredbe prenehajo veljati določbe uredbe o emisiji snovi v zrak iz kurilnih naprav (Uradni list RS, št. 73/94, 51/98 in 105/00) v delu, ki se nanaša na velike kurilne naprave.
Ne glede na določbe prejšnjega odstavka ostanejo za stare in obstoječe velike kurilne naprave do vključno 31. decembra 2007 v veljavi določbe 13. člena uredbe o emisiji snovi v zrak iz kurilnih naprav (Uradni list RS, št. 73/94, 51/98 in 105/00).

Ta uredba začne veljati 27. novembra 2002.

* Ta uredba povzema vsebino direktive EC o omejevanju emisije snovi v zrak iz velikih kurilnih naprav (2001/80/EC).