Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude Franca Drolca iz Hrastnika in Inge Drolc por. Leskovšek iz Dola pri Hrastniku, Janka Ivana Ključarja iz Celja in Antona Marinclja iz Ribnice, na seji dne 9. 5. 2002

Drugi odstavek 10. člena in drugi odstavek 23. člena zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 59/96, 11/01 in 87/01) se razveljavita.

1. Pobudniki v povsem enakih pobudah izpodbijajo drugi odstavek 10. člena zakona o popravi krivic (v nadaljevanju: ZPKri), ki določa, da se zahteva za priznanje statusa po tem zakonu lahko vloži najkasneje do 31. 12. 2001, ter drugi odstavek 23. člena, po katerem se revizija iz 21. člena lahko vloži najkasneje do 31. 12. 2001. Ta rok so po lastnih navedbah vsi omenjeni pobudniki zamudili, s čimer tudi izkazujejo svoj pravni interes za vložitev pobude. Menijo, da z rokom, kakršen je, zakonodajalec nalašč prikrajša mnoge upravičence, ker hote spregleda, da mnogi od njih žive v odmaknjenosti ali v tujini in zato ne izvejo pravočasno za nove pravne možnosti, ki tudi niso bile primerno razglašene v javnosti. Določbama očitajo kršitev 2. člena ustave, da je Slovenija pravna in socialna država, 5. člena, da država varuje človekove pravice in temeljne svoboščine, drugega odstavka 14. člena, da so pred zakonom vsi enaki, in 26. člena ustave, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo je povzročila država in njeni organi. Opozarjajo na odločbo ustavnega sodišča št. U-I-14/00 z dne 7. 12. 2000 (Uradni list RS, št. 1/01 in odl. US IX, 2), s katero je to sodišče razveljavilo določbo o prekluzivnem roku za uveljavljanje statusa po zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS št. 63/95 in nasl. – ZZVN), z obrazložitvijo, da je prekratek in zato v neskladju z načeli pravne države (2. člen ustave). Tudi oni smiselno predlagajo oziroma pričakujejo razveljavitev izpodbijanih določb.
2. Državni zbor v postavljenem roku na pobude ni odgovoril.
3. Vlada v svojem mnenju o pobudi zavzame stališče, da izpodbijani rok, ki je bil prvotno 18 mesecev, z zakonom o spremembah ZPKri (Uradni list RS, št. 11/01 – ZPKri-A) pa podaljšan še za deset mesecev in dva dni, nikakor ni kratek, uzakonitev primernega prekluzivnega roka pa da je v skladu z načeli pravne države, ker daje pravnim razmerjem, nastalim med državo in posameznim upravičencem, stabilnost; trajna finančna obremenitev države prinaša nasprotno pravno in socialno negotovost, v končni posledici lahko državi onemogoča izvrševanje njene socialne funkcije. Opozarja, da je v zadevi št. U-I-14/00 ustavno sodišče ugotovilo le neprimerno kratkost, ne pa nasploh neprimernosti prekluzivnega roka. Predlaga zavrnitev te pobude.
4. Ministrstvo za pravosodje na zahtevo ustavnega sodišča sporoča, da je do poteka prvotnega 18-mesečnega roka prispelo v reševanje okrog 3.400 zahtev za priznanje statusa po ZPKri, do poteka naknadnega roka še toliko in v treh mesecih po preteku tega roka (1. 1. 2002) več kot 300. Ocenjuje, da so upravičeni večinoma stari, revni in bolni; ker so bili skozi vse povojno obdobje zatirani in poniževani, mnogi še zdaj niti ne verjamejo, da bodo po ZPKri in ZSPOZ zares kdaj dobili kaj odškodnine. Poleg tega jih od vlaganja zahtev odvrača tudi nejevera, da bi brez pisnih dokumentov – teh pa večinoma nimajo – lahko prišli do statusa po ZPKri.

5. Ustavno sodišče je pobude sprejelo, jih združilo za skupno obravnavanje in odločanje in jih obravnavalo kot prednostne. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS), je takoj nadaljevalo z odločanjem o sami stvari.
6. Pobude ne izpodbijajo prekluzivnega roka iz drugega odstavka 10. člena ter iz drugega odstavka 23. člena ZPKri nasploh, temveč mu očitajo neprimerno kratkost. Zato se je tudi ustavno sodišče omejilo na presojo primernosti tega roka.
7. Kot je ustavno sodišče ugotovilo že v obrazložitvi svoje odločbe št. U-I-14/00, na katero se tudi v tej zadevi sklicuje, lahko prekluzivni rok, ki je neprimerno kratek, povzroči táko učinkovanje zakona oziroma taka stanja, ki so v nasprotju z namenom zakona. V obravnavanem primeru se je zakonodajalec odločil, da priznava določenim kategorijam občanov (nekdanji politični zaporniki, svojci po vojni pobitih in še nekaj sorodnih kategorij) posebna upravičenja. Če je za uveljavljanje tako oblikovanega statusa uzakonil prekratek rok, je s tem povzročil, da nekateri od tistih, ki jim je status namenjen, tega statusa ne bodo deležni. Tako uzakonjen prekluzivni rok učinkuje torej v nasprotju z zakonodajalčevim temeljnim namenom.
8. Po presoji ustavnega sodišča je tudi podaljšani rok, ki se je iztekel 31. 12. 2001, prekratek. O tem prepričujejo tako naravne, socialne in psihološke značilnosti velikega dela zainteresiranih, na katere opozarja upravni organ, ki se z njimi srečuje, kakor tudi podatki o številu zahtev, vloženih po preteku prvega, a tudi že po preteku drugega prekluzivnega roka, ki ga sporoča. Ti podatki dokazujejo, da zakonodajalec pri predvidevanju, do kdaj bodo morebitni upravičenci sposobni prehoditi pot od seznanjenja z zakonom in z možnostmi, ki jim jih prinaša, do vložitve argumentirane zahteve, ni dovolj upošteval zaviralnih okoliščin, s katerimi je pri teh kategorijah interesentov treba računati. To pa je povzročilo upoštevno število primerov, ki za prizadete predstavljajo kršitev načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave) in ki ogrožajo njihovo zaupanje v pravo in v dobre namene zakonodajalca, kar je v neskladju z načeli pravne države (2. člen ustave). Zato je ustavno sodišče izpodbijani določbi razveljavilo.
9. Zaradi razveljavitve bodo zahteve za priznanje statusa po ZPKri, ki so bile poslane po 31. 2. 2001, obravnavane kot pravočasne, če še niso bile zavržene kot prepozne, če so bile, se lahko vložijo ponovno. Kot pravočasne bodo obravnavane tudi zahteve, ki bodo poslane po objavi te odločbe v Uradnem listu RS, vse dokler ne bo potekel morebitni novi uzakonjeni prekluzivni rok.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena ZUstS in šeste alinee 52. člena poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo soglasno.