Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo državnega sveta, na seji dne 9. 5. 2002

Določbe drugega odstavka 10. člena zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/01) niso v neskladju z ustavo.

1. Državni svet, ki lahko po prvem odstavku 23. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) vloži zahtevo za oceno ustavnosti zakonskih določb, izpodbija določbe o tem, da se višina odškodnine za vojaškega vojnega invalida iz 2. člena in civilnega invalida vojne iz 4. člena zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95 in nasl. – ZVojI) določi drugače, kot (drugim) žrtvam vojnega nasilja po zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95 in nasl. – v nadaljevanju: ZZVN) in upravičencem po zakonu o popravi krivic (Uradni list RS, št. 59/96 in nasl. – ZPKri), namreč tako, da se ob upoštevanju splošne gornje meje in 9. člena zakona o poplačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (v nadaljevanju: ZSPOZ) znesek invalidnine na dan uveljavitve zakona za posamezni mesec, do katerega je invalid upravičen glede na skupino invalidnosti, pomnoži s količnikom 10.
2. Očitek predlagatelja je, da je tak drugačen način odmerjanja odškodnine diskriminatoren in to v škodo civilnih invalidov vojne. O teh meni, da zanje ustava v tretjem odstavku 50. člena ukazuje zakonodajalcu posebno varstvo, “še posebej zato, ker so bili vsa leta ... do 1969, ko je bilo urejeno varstvo za najtežje civilne invalide vojne, zanikani v primerjavi z vojaškimi vojnimi invalidi,” do kraja pa so bili z njimi izenačeni do leta 1993.
3. Ureditev, ko za odmero odškodnine drugim žrtvam vojnega in povojnega nasilja velja kriterij trajanja vojnega nasilja (v mesecih), za invalide pa kriterij višine mesečne invalidnine (in njeno pomnoženje z 10), šteje predlagatelj za nasprotno prvemu in drugemu odstavku 14. člena ustave; predlaga, naj tudi ustavno sodišče ugotovi tako neskladnost.
4. Predlagatelj meni, da bi bila pravična le taka ureditev, ko bi tudi za civilne invalide vojne veljal pri odmeri odškodnine enak kriterij, t.j. trajanje vojnega nasilja, pri čemer bi moral zakonodajalec pri ugotavljanju trajanja tega nasilja zanje upoštevati ves čas od dogodka, zaradi katerega je nastala invalidnost, “do prvega sistemskega varstva (od leta 1969 do 1993)”, kar se po predlagateljevih navedbah giblje med 200 in 500 meseci. Tako gledanje utemeljuje državni svet s splošnimi pravili odškodninskega prava.
5. Državni zbor odgovarja, da po njegovem izpodbijana določba ni v neskladju z ustavo. Poudarja, da na podlagi različnosti oziroma značilnosti dejanskih stanj, na katerih temelji priznanje statusa posamezne kategorije upravičencev, izpodbijani člen z določitvijo drugačnih kriterijev za upravičence iz njegovega prvega in drugega odstavka v načelo enakosti pred zakonom ne posega. Pristavlja, da “čas trajanja invalidnosti po vsebini nikakor ne more predstavljati časa trajanja nasilja”.
6. Vlada je poslala pisno mnenje, da izpodbijane določbe niso v neskladju z ustavo, pri njih ne gre za zapostavljanje kogarkoli zaradi njegove invalidnosti (prvi odstavek 14. člena ustave), pač pa za primerno različno urejanje različnih dejanskih stanov. Medtem ko je pri žrtvah vojnega nasilja primerno odmeriti odškodnino glede na trajanje nasilja, to “v primerih, ko je bilo nasilno dejanje hipno ali kratkotrajno, kot je to nasilna smrt ali poškodba s trajnimi posledicami” ne bi bilo primerno. Zato je zakonodajalec za take primere izbral kriterij, ki upošteva težo trajnih posledic, namreč višino invalidnine. Časa, ko so bile po vojni pravice civilnih invalidov vojne zanikane, po mnenju vlade ni mogoče enačiti s časom vojnega nasilja in tega nobeden od zakonov, ki določajo dejanske stanove, katerih pravna posledica je tudi pravica do odškodnine po ZSPOZ, ne stori.

7. Očitek predlagatelja izpodbijanemu ZSPOZ je osredotočen na drugi odstavek 10. člena tega zakona in leti na samo dejstvo, da je zakonodajalec predpisal dva načina določanja višine odškodnine, natančneje: da je poleg prvega (vrsta in trajanje vojnega nasilja) določil še drugega, namreč znesek mesečne invalidnine.
8. Gledanje, da bi zakonodajalec zaradi ustavnega načela enakosti vseh pred zakonom ne smel predpisati več kot zgolj en način določanja odškodnine iz ZSPOZ, je zmotno. Kot ustavno sodišče pogosto pojasnjuje, omenjeno ustavno načelo ukazuje zakonodajalcu, da enako obravnava enake dejanske stanove, kar pa hkrati pomeni, da mora primerno različno obravnavati med seboj upoštevno različne dejanske stanove. Pri tem ne sme ravnati arbitrarno. Med drugim mora različnost ureditev temeljiti na tehtnih dejanskih medsebojnih različnostih.
9. Tudi iz navedb v zahtevi izhaja, da so med upravičenci s statusom žrtev vojnega nasilja po ZZVN in tistimi, katerih upravičenost je zgolj v dejstvu invalidnosti, očitne in bistvene razlike. Zato je zakonodajalec ta dva statusa, vsakega v svojem zakonu, bistveno različno uredil. Ena od značilnosti statusa žrtve po ZZVN je, da gre za dalj časa trajajoče nasilje nad posameznikom, iz katerega nastane upravičenje, in je trajanje nasilja tudi kriterij za stopnjo upravičenja, značilnost statusa invalida pa je, da praviloma nastane z nesrečnim dogodkom. Že zaradi tega je imel zakonodajalec očitno razumne razloge, da je določanje odškodnine po ZSPOZ za invalide uredil posebej in tako, kot ustreza specifičnostim tega statusa.
10. V utemeljevanju svoje zahteve predlagatelj smiselno očita izpodbijani določbi, da s posebno ureditvijo za invalide krši določbo prvega odstavka 14. člena ustave, ker osebno okoliščino invalidnosti uporabi za diskriminacijo invalidov pri zagotavljanju človekovih pravic in svoboščin. Očitek ne drži: izpodbijane določbe ne uporabljajo invalidnosti za diskriminacijo, temveč nasprotno za podlago posebnim upravičenjem.
11. S trditvijo v obrazložitvi zahteve, češ da civilni invalidi vojne nedvomno sodijo med tiste, ki jim tretji odstavek 50. člena ustave zagotavlja posebno varstvo, načenja predlagatelj vprašanje ustavnosti ZZVN. Novela, objavljena v Uradnem listu RS, št. 43/99, statusa žrtve ne priznava zgolj na podlagi dejstva invalidnosti. Zato s tako trditvijo predlagatelj ne more uspešno izpodbijati ustavnosti ZZVN.
12. To velja tudi za predlagateljeva zatrjevanja, kako bi moral zakonodajalec civilnim invalidom vojne priznati v ZSPOZ odškodnino za ves čas od posameznega nastanka invalidnosti do tedaj, ko je bil status civilnih invalidov vojne prvikrat zakonsko urejen ali celo do tedaj, ko je bil urejen dokončno. Taki pogledi so lahko tehtni in jih je mogoče uveljavljati v oblikah demokratičnega pritiska na zakonodajalca. Ni pa mogoče s tem utemeljevati neskladja drugega odstavka 10. člena ZSPOZ z ustavo.
13. Ni torej v neskladju z ustavnim načelom enakosti vseh pred zakonom, da je zakonodajalec z izpodbijano določbo posebej uredil določanje višine odškodnine po ZSPOZ za žrtve vojnega nasilja in invalide.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZUstS in šeste alinee 52. člena poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo soglasno.