Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe A., d. d., v likvidaciji, Ž., ki jo zastopa B. B. B., odvetnica v Z., na seji dne 16. 5. 2002

Ustavna pritožba družbe A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 62/01 z dne 14. 6. 2001 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 35/01 z dne 23. 1. 2001 in sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. XI Pg 92/99 z dne 1. 2. 2000 ter sodbo zaradi izostanka Okrožnega sodišča v Ljubljani št. XI Pg 92/99 z dne 15. 11. 1999 se zavrne.

1. Sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu pritožnice za obnovo postopka, končanega s sodbo zaradi izostanka Okrožnega sodišča v Ljubljani št. XI Pg 92/99 z dne 15. 11. 1999, ker je ugotovilo, da niso podani zatrjevani obnovitveni razlogi iz 2. in 3. točke 394. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 – v nadaljevanju: ZPP). Kot prepozno je zavrglo podrejeno pritožbo vloženo zoper isto sodbo. Višje sodišče je s sklepom št. I Cpg 35/2001 z dne 23. 1. 2001 pritožbo zoper navedeni sklep kot neutemeljeno zavrnilo. Vrhovno sodišče je s sklepom št. III Ips 62/01 z dne 14. 6. 2001 kot neutemeljeno zavrnilo revizijo zoper sklep Višjega sodišča.
2. Pritožnica v ustavni pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh njenih navedb, zlasti do navedbe v pripravljalni vlogi z dne 20. 1. 2000, da ji sodba zaradi izostanka in vsa druga pisanja niso bila vročena po določbah ZPP in da ni izvedlo predlaganih dokazov. Odločbo naj bi izdalo le na podlagi navedb iz vloge z dne 16. 12. 1999 in dopolnitve te vloge z dne 23. 12. 1999. Višje in Vrhovno sodišče sta sklepe sodišča prve stopnje potrdili. Ker se sodišča niso opredelila do vseh navedb pritožnice in ker niso izvedla predlaganih dokazov, naj bi bile pritožnici kršene ustavne pravice iz drugega odstavka 14. člena (splošno načelo enakosti), 22. člena (enako varstvo pravic) in 25. člena (pravica do pravnega sredstva) ustave.

3. Senat Ustavnega sodišča je dne 20. 11. 2001 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z določbami 6. in 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je Ustavno sodišče sklep o sprejemu ustavne pritožbe in ustavno pritožbo vročilo Vrhovnemu sodišču in Višjemu sodišču v Ljubljani, ki nanjo nista odgovorili.
4. Ustavna pritožba in sklep sta bila vročena tudi nasprotni stranki v sporu, ki je na navedbe v pritožbi obširno odgovorila. Meni, da so sodišča svoja stališča v izpodbijanih sklepih obširno in izčrpno obrazložila ter tako razumno utemeljila zakaj dokazni predlogi pritožnika, ki so bili posredovani sodišču po izteku zakonskega roka za vložitev predloga za obnovo postopka, niso mogli biti upoštevani. Po njenem mnenju je ustavna pritožba neutemeljena. Meni, da želi pritožnica z vložitvijo ustavne pritožbe le zavlačevati izpolnitev svoje obveznosti.

5. Ustavno sodišče ni instanca rednemu sodstvu, zato v postopku ustavne pritožbe zoper posamične akte ne more presojati njihove pravilnosti oziroma zakonitosti same po sebi. Skladno s šesto alineo prvega odstavka 160. člena ustave presoja ustavno sodišče v postopku ustavne pritožbe le, ali so bile z izpodbijanim aktom pritožnici kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.
6. V postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, ki odločajo o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih, mora biti vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic (22. člen ustave). Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave, izhaja zahteva po kontradiktornem postopku. V njem mora biti vsaki stranki dana možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke in o rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki. Navedena ustavna določba terja od sodišča, da mora postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese.
7. Pravica stranke, da se izjavi glede navedb in predlogov nasprotne stranke, ki vplivajo na odločitev sodišča, in pravica, da enakopravno sodeluje v samem postopku predpostavlja, da je stranka seznanjena oziroma da ima pravico biti seznanjena z vsemi navedbami in predlogi, ter obveznost sodišča, da stranko seznani (vroči vloge nasprotne stranke) z navedbami in predlogi nasprotne stranke ter da jo vabi na naroke. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi odločbe tudi opredeli. Pravica do pravnega sredstva iz 25. člena ustave pa zahteva tudi, da je stranki pravilno vročena odločba sodišča. Odločba, ki stranki ni vročena ali ji ni vročena pravilno, zanjo sploh še ne obstaja. Nasproti stranki začne učinkovati šele s pravilno vročitvijo.
8. Glede na navedbe pritožnice je torej treba odgovoriti na vprašanje, ali je sodišče v postopku s predlogom za obnovo postopka oziroma v postopku s pritožbo, v katerem ni upoštevalo novih navedb in ni sprejelo novih dokaznih predlogov, kršilo načelo enakega obravnavanja in pravico do pravnega sredstva. Sodišče prve stopnje je pri obravnavi predloga za obnovo postopka (399. člen ZPP) in pri oceni pravočasnosti in dopustnosti pritožbe (334. člen ZPP) upoštevalo samo navedbe in dokazne predloge v obsegu in glede na vsebino pritožničine vloge, ki je bila vložena dne 16. 12. 1999, in dopolnitve te vloge dne 23. 12. 1999. Ni pa upoštevalo navedb in predlogov iz vloge z dne 20. 1. 2000, ker je štelo, da je vložena po izteku roka za vložitev predloga za obnovo postopka (druga točka prvega odstavka 396. člena ZPP) oziroma po izteku roka za vložitev pritožbe. S to vlogo je namreč pritožnica svoje prejšnje navedbe spremenila in prvič navedla, da je sodišče vročilo tožbo, vabila in sodbo zaradi izostanka, na drug naslov in ne na naslov, kakor je vpisan v sodnem registru, kar naj bi bilo razvidno že iz samega spisa. Sodišče prve stopnje je tudi ocenilo, da navedbe ne predstavljajo novih dejstev, ki bi tožencu (sedaj pritožnici) ne bile znane že ob vložitvi predloga za obnovo postopka, saj je sam navedel, da izhaja to dejstvo iz spisa.
9. Stališče sodišča prve stopnje, ki sta ga potrdili Višje sodišče v Ljubljani in Vrhovno sodišče, je torej bilo, da se predlog za obnovo postopka oziroma podrejeno pritožba obravnava samo v obsegu in iz razlogov ter glede na vsebino (navedbe), kakor izhajajo iz vlog, ki so bile vložene pravočasno, to je do izteka zakonskega roka za njihovo vložitev. V poznejših vlogah ni možno predloga za obnovo oziroma pritožbe poljubno spreminjati ter navajati novih razlogov oziroma dejstev in predlagati dokazov, ki bi jih stranka lahko navajala in predlagala že prej (spreminjati dejansko podlago). Navedeno stališče sodišč, ki izhaja iz določb ZPP, ki določajo vsebino predloga za obnovo postopka (drugi odstavek 397. člena) oziroma vsebino pritožbe (335. člen), roke za vložitev predloga za obnovo (396. člen) oziroma pritožbe (333. člen v povezavi s 493. členom) ter postopek s predlogom oziroma pritožbo (meje preizkusa oziroma obravnave predloga oziroma pritožbe), kakor tudi zakonska ureditev nista ustavno-pravno sporna.
Prekluzivni roki za vložitev pravnih sredstev sicer predstavljajo poseg v pravico stranke, da se izjavi (22. člen ustave), saj sodišče vloge oziroma dopolnitve pravočasno vložene vloge, ki navaja razloge ali dejstva, ki niso bila navedena v pravočasni vlogi, vložene po preteku takšnega roka, ne bo vsebinsko obravnavalo. Določitev takšnih rokov pa je ustavno dopustna, saj služi zagotovitvi jasnosti in gotovosti v medsebojnih pravnih razmerjih in je s tem v interesu vseh strank pravnega razmerja, prav tako pa v interesu instituta učinkovitega sodnega varstva v celoti (23. člen ustave). Podan mora biti torej legitimen namen določitve prekluzivnega roka. Tako določeni roki tudi ne smejo biti pretirano kratki, saj bi se sicer praktično izenačili z odvzemom pravice do sodnega varstva. Dolžina teh rokov kot tudi njihov prekluzivni učinek morata tudi dovolj jasno in nedvoumno izhajati iz zakona. Ni namreč dopustno, da bi zaradi ne dovolj jasne zakonske norme stranki bila dokončno odvzeta pravica do sodnega varstva.
10. Prekluzivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka oziroma pritožbe je določen v ZPP in je v interesu strank. Njihov interes je, da se sporna razmerja v gospodarskih sporih rešujejo hitro. To je tudi v interesu učinkovitega sodnega varstva v celoti. Zakonske določbe, na katerih temelji izpodbijano stališče, so jasne in določne, predpisani roki pa tudi niso pretirano kratki. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da so stranke v gospodarskih sporih gospodarske družbe in ne posamezniki. To, da je pritožnica s potekom predpisanega roka objektivne in prekluzivne narave izgubila pravico do navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov, očitno ni v neskladju s pravico do enakega varstva pravic in tudi ne s pravico do pravnega sredstva.
11. V konkretni zadevi je ključnega pomena predvsem to, kdaj je bila sodba zaradi izostanka vročena in ali je bila pravilno vročena. Od dneva vročitve namreč teče rok za vložitev pravnega sredstva in je od tega dejstva tudi odvisno, ali je bila vloga pritožnice z dne 20. 1. 2000 še pravočasna ali ne. Od tega je tudi odvisno, ali je bilo ravnanje sodišča pravilno in ali ni bilo očitanih kršitev ustavnih pravic.
12. Kot izhaja iz sklepa sodišča prve stopnje kakor tudi iz sklepa Višjega sodišča, sta sodišči prepričljivo obrazložili in utemeljili pravilnost vročitve sodbe zaradi izostanka. Sodišče je vsa pisanja vročalo na naslov pritožnice, kakor je vpisan v sodnem registru, vendar neuspešno, saj pritožnica ni zagotovila prevzem pošiljk na tem naslovu. Zato je sodišče vročalo pisanja na podlagi četrtega odstavka 141. člena ZPP. Kot izhaja iz prvotne vloge, tudi pritožnica ni zatrjevala, da bi sodbe zaradi izostanka ne prejela, temveč, da so ji bile nepravilno vročene, saj bi ji po njenem mnenju morale biti vročene na naslov likvidacijskega upravitelja (pritožnica je v postopku redne likvidacije). Da je takšno stališče pritožnice napačno, so sodišča izčrpno utemeljila v izpodbijanih sodbah.
13. Glede na ugotovitev sodišča, da je bila sodba zaradi izostanka pravilno vročena na naslov, kakor je vpisan v sodni register, je bila torej vročitev opravljena 23. 11. 1999. Od tega datuma tečejo prekluzivni roki za vložitev pravnih sredstev. Pritožnica je vložila predlog za obnovo postopka iz 2. in 3. točke 394. člena ZPP, za vložitev katerega je rok 30 dni od vročitve odločbe (2. točka prvega odstavka 396. člena) in podrejeno pritožbo, za vložitev katere je rok 8 dni od vročitve odločbe (493. člen ZPP). Vloga, ki jo je pritožnica vložila 20. 1. 2000 in v kateri je navedla nova dejstva in predlagala nove dokaze, je bila torej prepozna, kakor je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako je prepričljivo ocenilo in utemeljilo tudi, da navedenih dejstev ni mogoče šteti za nova dejstva, ki pritožnici ne bi bila znana že ob vložitvi predloga za obnovo postopka oziroma pritožbe ali ki bi jih izvedela šele po izteku roka za njuno vložitev. Pritožnica je namreč izjavila, da navedena dejstva izhajajo tudi iz spisa. Glede na to izjavo pa jih je lahko pritožnica ugotovila najpozneje 15. 12. 1999. To je namreč datum, ko naj bi po njenih navedbah prejela sodbo zaradi izostanka. Pri tem ustavno sodišče še dodaja, da bi bile navedbe pritožnice v vlogi z dne 20. 1. 2000 nerelevantne oziroma navedene po izteku prekluzivnega roka tudi, če bi sodišča štela, da ji je bila sodba zaradi izostanka vročena šele tega dne. S tem, ko sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb in predlaganih dokazov iz vloge pritožnice z dne 20. 1. 2000 ni bila kršena njena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave in tudi ne pravica do pravnega sredstva iz 25. člena ustave. Zato je ustavno sodišče pritožbo zavrnilo.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednice dr. Janez Čebulj ter sodnici in sodniki Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo soglasno.