Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 16. 5. 2002

1. Sodba vrhovnega sodišča št. I Up 710/99 z dne 17. 10. 2001 in sodba upravnega sodišča št. U 2175/97 z dne 22. 6. 1999 se razveljavita.
2. Zadeva se vrne upravnemu sodišču v novo sojenje.

1. Pritožnica navaja, da je ugotovitev v izpodbijanih sodbah o tem, da se je njen prednik B. B. prekršil zoper državljanske dolžnosti, neresnična. Poudarja, da je imel njen prednik stalno prebivališče v Z., da je bil nasilno odpeljan v taborišče Teharje in nato izgnan v Avstrijo. V času zaplembe premoženja v letu 1945 in vse do pridobitve avstrijskega državljanstva leta 1951 naj bi bil B. B. jugoslovanski državljan. Dokazila, ki jih je predlagala v postopku, niso bila upoštevana. Meni, da ugotovitve v izpodbijanih odločbah in sodbah temeljijo “na domnevah brez kakršnihkoli dokazov.”

2. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-517/01 z dne 26. 3. 2002 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.
3. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna, temveč preizkusi le, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ustavno sodišče je tako presojalo, ali je bila pritožnici z izpodbijanima sodbama glede na stališča, ki jih je sprejelo z odločbo št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97 in OdlUS VI, 43), kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave, ki je poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave.
4. Na podlagi prvega odstavka 9. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju: ZDen) je upravičenec do denacionalizacije tisti, ki je imel ob podržavljenju status jugoslovanskega državljana. Za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva v času odvzema premoženja se uporabljajo takrat veljavni predpisi o državljanstvu in sicer zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48 – v nadaljevanju: ZDrž45). Z novelo ZDrž45, ki je začela veljati 4. 12. 1948, je bil sprejet novi drugi odstavek 35. člena. Določil je, da se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Predpisal je torej izjemo od pravila iz prvega odstavka 35. člena, po katerem veljajo za državljane FLRJ vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Določba 35. člena ZDrž45 se je uporabljala retroaktivno, kar je pomenilo, da določene osebe nemške narodnosti, pri katerih sta bila izpolnjena še druga dva pogoja, to sta odsotnost in nelojalno ravnanje, niso pridobile državljanstva FLRJ.
5. Ustavno sodišče je vprašanje, ali je retroaktivna uporaba drugega odstavka 35. člena ZDrž45 pri današnjem ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva ustavno dopustna, že presojalo. Z odločbo št. U-I-23/93 je ugotovilo, da retroaktivna uporaba določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž45 ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima. Zato je odločilo, da je uporaba takšne določbe z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva ustavno dopustna (41. do 45. točka obrazložitve odločbe št. U-I-23/93). Uporaba navedene določbe v postopku ugotavljanja državljanstva zato ne more pomeniti kršitve kakšne ustavne pravice.
6. Do kršitve ustavne pravice pa lahko pride z nepravilno uporabo določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž45 v konkretnih postopkih ugotavljanja jugoslovanskega državljanstva. Tako nepravilno uporabo te določbe v tistem delu, ki se nanaša na nelojalno ravnanje, je Ustavno sodišče ugotovilo z odločbo št. U-I-23/93. Ugotovilo je, da se je določba tretjega odstavka 63. člena ZDen v tistem delu, v katerem določa, da v postopku ugotavljanja državljanstva ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ, v sodni praksi razlagala protiustavno in v nasprotju s splošnimi interpretacijskimi pravili. Stališče sodne prakse, da je treba določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen razlagati kot pravno fikcijo nelojalnosti, zoper katero ni mogoč nasproten dokaz, je ustavno sodišče ocenilo kot kršitev načela enakosti iz prvega odstavka 14. člena ustave in kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. Po presoji ustavnega sodišča določba drugega odstavka 35. člena ZDrž45 vsebuje domnevo nelojalnosti, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva upravičena, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega. Ker je bila pri ustavnosodni presoji ugotovljena le napačna (protiustavna) razlaga, Ustavno sodišče določbe tretjega odstavka 63. člena ZDen v izpodbijanem delu ni razveljavilo. Pred izdajo navedene odločbe ustavnega sodišča so pristojni upravni organi v postopkih ugotavljali, ali je oseba, katere državljanstvo se je ugotavljalo, nemške narodnosti in ali je zapustila ozemlje takratne Jugoslavije pred uveljavitvijo drugega odstavka 35. člena ZDrž45, to je pred 4. 12. 1948. Nelojalno ravnanje med ali pred vojno kot tretji pogoj se glede na že opisano stališče sodne prakse ni ugotavljalo oziroma strankam ni bilo omogočeno, da bi izpodbijale domnevo nelojalnosti.
7. V obravnavani zadevi upravni organ prve stopnje kljub navedenemu stališču sodne prakse ni ugotavljal le nemške narodnosti pritožničinega prednika in njegove odsotnosti iz države, temveč je ugotovil tudi njegovo nelojalno ravnanje. Na podlagi podatkov, ki jih je pridobil od Arhiva Republike Slovenije pri Ministrstvu za kulturo, je ugotovil, da se je pritožničin prednik B. B. kot član V. med vojno opredelil za nemško narodnost in na ta način optiral za nemški U. ter da je na tej podlagi pridobil nemško državljanstvo. Glede obstoja nelojalnega ravnanja upravni organ prve stopnje le navaja, da “so bila ta dejanja po vojni opredeljena kot nelojalno ravnanje proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ”. Zato je odločil, da se na podlagi drugega odstavka 35. člena ZDrž45 B. B. ni štel za jugoslovanskega državljana (odločba Sekretariata za notranje zadeve Občine Brežice št. 201-298/92-2 z dne 3. 2. 1994). Ministrstvo za notranje zadeve kot drugostopenjski organ je odločalo o pritožbi zoper navedeno odločbo že v času veljavnosti odločbe ustavnega sodišča št. U-I-23/93 in jo zavrnilo (odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/3a-XVII-22.545/1 z dne 1. 7. 1997). V svoji odločbi organ druge stopnje najprej navaja, da upravni organ prve stopnje obstoja nelojalnega ravnanja, v skladu z določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen, ni ugotavljal, v nadaljevanju pa, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje upravičeno uporabil novelo drugega odstavka 35. člena ZDrž45, “saj so bili v postopku ugotovljeni in izkazani vsi trije pogoji iz citirane novele, in sicer pokojnikova nemška narodnost, prebivanje v tujini pred 4. 12. 1948, z vključitvijo v V. pa tudi nelojalno ravnanje”. Upravni organ druge stopnje je ocenil, da imajo pisni dokazi o dejstvih, evidentiranih v času dogodkov, večjo težo kot izjave prič, da je bil B. B. pošten Slovenec in je govoril slovensko. Iz navedenih obrazložitev odločb prve in druge stopnje je razvidno, da sta upravna organa ugotavljala obstoj nelojalnega ravnanja kot tretjega pogoja za priznanje jugoslovanskega državljanstva na podlagi dokazov, ki sta jih zbrala in katere je predlagala pritožnica (priči) za dokazovanje nemške narodnosti.
8. Upravno sodišče je zavrnilo pritožničino tožbo in potrdilo odločbo upravnega organa druge stopnje. Glede ugotovljenega nelojalnega ravnanja pa je navedlo, da pritožnica zakonske domneve o nelojalnosti ni izpodbila. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožbo z obrazložitvijo, da pritožnica niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu ni navajala in dokazovala zakoniti domnevi nasprotnih dejstev in konkretnih okoliščin, čeprav ji je bila ta možnost dana.
9. Glede na navedeno je razvidno, da upravna organa prve in druge stopnje nista upoštevala določbe tretjega odstavka 63. člena ZDen, ki določa, da v postopku ugotavljanja državljanstva denacionalizacijskega upravičenca ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Zadostovalo bi, da bi upravni organ ugotavljal le nemško narodnost pritožničinega prednika in njegovo odsotnost iz države. Kolikor je upravni organ na podlagi zbranih podatkov ugotavljal nelojalnost pritožničinega prednika, bi pritožnici moral dati možnost, da se pred izdajo odločbe o njih izjavi. Kot je razvidno iz izpodbijanih upravnih odločb, pa pritožnici to ni bilo omogočeno. Člen 22 ustave namreč vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. V upravnem postopku je ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave uveljavljena zlasti z določbo 8. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – ZUP), ki med temeljna načela upravnega postopka uvršča načelo zaslišanja strank. To načelo zahteva, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločbo. Enako je določal tudi prejšnji zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, p.b. – ZUP86), ki je veljal v času odločanja upravnih organov. Če stranki ni dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, gre za kršitev načela zaslišanja strank, ki obenem predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. Ker upravni organ prve stopnje ni ravnal v skladu z navedenim, temveč je sam ugotovil obstoj nelojalnega ravnanja pritožničinega prednika, ne da bi pritožnici dal možnost, da se izjavi glede obstoja tega pogoja, je kršil pritožničino pravico iz 22. člena ustave. Ta kršitev niti v pritožbenem postopku niti v postopku pred pristojnima sodiščema ni bila odpravljena.
10. Postopek za ugotovitev državljanstva pritožničinega prednika se je začel na zahtevo Sekretariata za notranje zadeve Občine Brežice že v letu 1992 (prva odločba št. 201-298/92 z dne 2. 2. 1993 je bila odpravljena), kar pomeni, da je denacionalizacijski postopek zaradi reševanja predhodnega vprašanja, tj. ugotovitve državljanstva denacionalizacijskega upravičenca, prekinjen že deset let. Da bi se postopek ugotavljanja državljanstva čimprej končal, je ustavno sodišče razveljavilo le sodbi upravnega in vrhovnega sodišča in vrnilo zadevo upravnemu sodišču v novo sojenje. Kot je bilo že ugotovljeno, je bil obstoj nelojalnosti pritožničinega prednika ugotovljen na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj pritožnica glede na stališče sodne prakse ni imela možnosti predlagati dokazov, s katerimi bi izpodbijala nelojalnost oziroma dokazovala lojalnost svojega prednika. Ker je bilo dejansko stanje v upravnem postopku nepopolno ugotovljeno, lahko Upravno sodišče odloča le po opravljeni glavni obravnavi (prvi in drugi odstavek 50. člena ZUS). Zato bo Upravno sodišče moralo razpisati glavno obravnavo in dati stranki možnost dokazovanja dejstev in okoliščin za izpodbijanje domneve nelojalnosti (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-23/93). V novem postopku bo pritožnica imela možnost dokazovati, da nelojalnost njenega prednika ni obstajala. Pri tem se pritožnica ne bo mogla opirati le na morebitno pomanjkanje podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč bo lahko uspešna le, če bo ponudila navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost, ali pa bo dokazala obstoj (drugih) okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti (tako v odločbi št. Up-278/97 z dne 9. 10. 1997; OdlUS VI, 189). Šele na tej podlagi bo Upravno sodišče lahko sprejelo ustrezno odločitev.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednice dr. Janez Čebulj ter sodnici in sodniki Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo soglasno.