Na podlagi 169. člena poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 31. maja 2002 sprejel

S to deklaracijo izraža Državni zbor Republike Slovenije podporo stališčem do vprašanja terorizma, sprejetim z navedeno resolucijo 107. Konference Interparlamentarne unije, ki je potekala od 17. do 23. marca 2002 v Marakešu v Maroku, v skladu s priporočilom, ki ga je prejela skupina evropskih članic Interparlamentarne unije (skupina 12+), da bi povečala vedenje in zavedanje med člani in članicami nacionalnih parlamentov o nujnosti skupnega parlamentarnega delovanja v boju zoper terorizem.
Državni zbor Republike Slovenije se pridružuje skupnim prizadevanjem in naporom, kot so izraženi v resoluciji in jih bo upošteval pri svojem delu. Zato Državni zbor Republike Slovenije navedeno resolucijo prevzema v celotnem besedilu.

Resolucija Interparlamentarne unije se glasi:

“(1) ob spoznanju, da je Interparlamentarna unija na svoji 95. konferenci (aprila 1996) obsodila mednarodni terorizem kot nevarnost za socialno in politično stabilnost držav, grožnjo globalnemu razvoju demokracije in napad na varnost in posamezne svoboščine državljanov, ter pozvala države, naj sprejmejo ustrezne ukrepe za odpravo terorizma in njegovih socialnih, političnih in gospodarskih vzrokov,

(2) ob spoznanju, da je boj za narodno osvoboditev in neodvisnost od tuje okupacije zakonita, v mednarodnih resolucijah določena pravica, in da tak cilj sam po sebi ni teroristično dejanje, s poudarkom na dejstvu, da noben boj ne opravičuje napadov, zlasti tistih, v katere so vpleteni nedolžni civilisti, ali katerokoli druge oblike organiziranega državnega terorizma,
(3) ob ponovni potrditvi svoje resolucije z naslovom “Prispevek svetovnih parlamentov v boju proti terorizmu“, ki je bila sprejeta na 105. konferenci Interparlamentarne unije (aprila 2001) in je teroristična dejanja obsodila kot neupravičena v vseh primerih, naj gre za politična, filozofska, ideološka, rasna, etnična, verska ali druga prepričanja, ki naj bi tovrstna dejanja opravičevala, ter pozvala vse parlamente, naj sprejmejo ukrepe za boj proti mednarodnemu terorizmu v skladu z resolucijo 55/158 Generalne skupščine Združenih narodov,
(4) v prepričanju, da je treba kot teroristična dejanja obsoditi vsa nasilna dejanja, ki jih posamezniki, organizacije ali države storijo proti eni ali več državam, njihovim institucijam in ljudem, da bi jih ustrahovali, in ki močno oškodujejo, oslabijo ali uničijo temeljne svoboščine, demokracijo, spoštovanje človekovih pravic, državljanske pravice in pravno državo v tej ali teh državah, prav tako pa tudi podporo takim dejanjem s strani držav,
(5) v prepričanju, da mednarodni terorizem očitno krši vrednote in načela mednarodnega humanitarnega prava in raznih konvencij Združenih narodov, zlasti Splošne deklaracije o človekovih pravicah (Resolucija 217 A (III), ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela 10. decembra 1948), ki pravi, da ima vsakdo pravico do življenja, svobode in osebne varnosti, kar Interparlamentarna unija vztrajno potrjuje,
(6) ob sklicevanju na resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov 1368 (2001) z dne 12. septembra 2001, ki poziva države, naj z okrepitvijo sodelovanja in celovitim izvajanjem ustreznih mednarodnih protiterorističnih konvencij preprečijo in zatrejo teroristične napade,
(7) s potrditvijo resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov 1373 (2001) z dne 28. septembra 2001, ki poziva države, naj sprejmejo protiteroristične ukrepe na področju financ, kazenskega prava in informacijske tehnologije, in se vzdržijo nudenja aktivne ali pasivne pomoči teroristom ali terorističnim skupinam,
(8) ob sklicevanju na Mednarodno konvencijo o preprečevanju financiranja terorizma, ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela 9. decembra 1999 in na podlagi katere morajo vse države podpisnice izročiti osebe, vpletene v financiranje terorističnih dejavnosti, in sprejeti ukrepe za preiskovanje sumljivih finančnih poslov,
(9) ob zaskrbljujočem spoznanju, da vse tesnejše povezovanje med terorizmom in organiziranim kriminalom, vključno z nezakonitim trgovanjem z mamili, orožjem in ljudmi ter pranjem denarja, predstavlja glavno oviro za izpolnjevanje prizadevanj narodov za razvoj, blagostanje, mir in varnost,
(10) s ponovno potrditvijo potrebe po preprečevanju groženj mednarodnega terorizma za svetovni mir in mednarodno varnost z vsemi sredstvi ter v skladu z Ustanovno listino Združenih narodov, Splošno deklaracijo o človekovih pravicah in sporazumi Združenih narodov o človekovih pravicah,
(11) ob priznanju in zadovoljstvu zaradi vse tesnejšega mednarodnega sodelovanja v boju proti mednarodnemu terorizmu,
(12) glede na to, da obsodba terorizma ne more biti ločena od pomoči njegovim žrtvam,
(13) v prepričanju, da lahko svetovni parlamenti in parlamentarci s pomočjo mednarodnega in nacionalnega sodelovanja bistveno prispevajo k boju proti globalnemu terorizmu in odpravljanju njegovih temeljnih vzrokov,
(14) ob zavesti, da je namen terorističnih dejanj tudi oslabitev struktur in kohezije civilne družbe, ki se mora na napad na svoje vrednote odzvati brez škode za svojo odprtost, človečnost in zavezanost standardom človekovih pravic ter posamezne pravice in svoboščine,
(15) ob priznanju, da imajo ob pojavu terorizma pomembno vlogo tudi pomanjkanje demokracije in spoštovanja človekovih pravic ter nepripravljenost za reševanje regionalnih sporov z mirnimi sredstvi,
1. Poziva vse nacionalne parlamente, naj, če tega niso že storili, sprejmejo ali omogočijo sprejetje konvencij Združenih narodov o terorizmu, zlasti Mednarodne konvencije o preprečevanju financiranja terorizma, ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela 9. decembra 1999; naj čimprej uvedejo potrebne izvedbene ukrepe; in naj se zavzamejo za sklenitev in sprejetje osnutka Konvencije za preprečevanje jedrskega terorizma ter osnutka splošne Konvencije za odpravo terorizma, ki sta trenutno v postopku pred Generalno skupščino OZN;
2. Poziva tudi vse države in mednarodne organizacije, naj preučijo možnost zagotavljanja tehnične in finančne pomoči državam, ki tako pomoč potrebujejo, da bi se okrepila njihova sposobnost sprejemanja učinkovitih ukrepov proti terorizmu in nadnacionalnemu organiziranemu kriminalu, vključno z nezakonitim trgovanjem z mamili, orožjem in ljudmi ter pranjem denarja;
3. Ponavlja svoj poziv, naslovljen na vse parlamente sveta – v tem smislu se sklicuje na resolucijo z naslovom “Zagotavljanje spoštovanja načel mednarodnega prava v korist svetovnega miru in varnosti“, ki jo je sprejela 105. konferenca Interparlamentarne unije (april 2001), da bi dosegla soglasje glede področja uporabe konvencij o terorizmu;
4. Ponavlja tudi svoj poziv vsem parlamentom sveta, naj poskrbijo za ratifikacijo Rimskega statuta, s katerim je bilo ustanovljeno Mednarodno kazensko sodišče, in priznajo, da je treba mednarodne teroriste kazensko preganjati in privesti pred državno ali mednarodno sodišče (npr. Mednarodno kazensko sodišče);
5. Ponovno potrjuje načelo, ki ga je uvedla Generalna skupščina Združenih narodov v svoji resoluciji z dne 24. oktobra 1970 (2625) (XXV) in podprl Varnostni svet v resoluciji 1189 (1998), na podlagi katerega se je vsaka država dolžna vzdržati organiziranja, spodbujanja, podpiranja ali sodelovanja v terorističnih dejanjih v drugi državi oziroma ne sme dopustiti, da na njenem ozemlju potekajo organizirane dejavnosti, ki so namenjene takim dejanjem;
6. Poziva parlamentarce vsega sveta, naj v skladu z resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov 1377 (2001) z dne 12. novembra 2001 o globalnem prizadevanju za preprečevanje terorizma odigrajo svojo vlogo v širjenju medkulturnega razumevanja, reševanju regionalnih sporov in mednarodnem sodelovanju pri vprašanjih globalne in razvojne politike, da bi obsežno in dolgotrajno odpravili temeljne vzroke terorizma;
7. Izraža potrebo po okrepitvi medparlamentarne izmenjave podatkov in izkušenj v zvezi z izvrševanjem učinkovitih zakonodajnih ukrepov, in poudarja podporo Interparlamentarne unije v usklajevanju zakonodajnih pobud za preprečevanje terorizma;
8. Poudarja vlogo parlamentarcev in voditeljev civilne družbe po vsem svetu v krepitvi demokracije, spodbujanju človekovih pravic, podpiranju mirnega reševanja sporov in odpravi okupacije kot najučinkovitejših sredstvih za preprečevanje terorizma;
9. Poziva parlamente, naj v izraz nacionalne solidarnosti sprejmejo zakonodajne ukrepe, ki zagotavljajo odškodnino za žrtve terorističnih dejanj;
10. Poziva parlamente sveta, naj svoja prizadevanja za odpravo socialnih krivic, odtujevanja in ekstremizma, ki predstavljajo gojišče terorizma, okrepijo z razvojnimi ukrepi in posebno pozornost posvetijo pobudam civilne družbe;
11. Poudarja pomen dialoga med narodi pri preprečevanju terorizma, poudarja vlogo civilne družbe v tem dialogu in vabi parlamentarce in parlamentarke, naj sprejmejo ukrepe za spodbujanje dialoga med narodi in znotraj njih ter pospeševanje programov za mir, s posebnim poudarkom na vzgojni reformi, katere cilj je pluralizem, strpnost in vzajemno razumevanje;
12. Ponavlja, da terorizma ni mogoče povezati z vero, narodnostjo ali narodom in da poskus, da bi ga povezali z vero, narodnostjo ali narodom ali opravičili v imenu vere, narodnosti ali naroda, predstavlja nevarnost za celotno človeštvo;
13. Poudarja potrebo po rednih parlamentarnih razpravah o mednarodnem terorizmu, da bi se to vprašanje ohranilo na političnem dnevnem redu in bi zagotovili nadaljnje ukrepe na podlagi resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov 1373, zlasti glede poročila, ki ga mora vsaka država predložiti Združenim narodom;
14. Poudarja tudi potrebo po preprečevanju sporov in poziva vse strani, naj obstoječe spore zaustavijo ob polnem spoštovanju varnosti vseh oseb, ki so vanje vpletene.“