Na podlagi prvega odstavka 27. člena in tretjega odstavka 69. člena zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93, 44/95 – odl. US, 1/96, 9/99 – odl. US, 56/99 in 22/00) izdaja Vlada Republike Slovenije
U R E D B O
o ukrepih za ohranjanje in izboljšanje kakovosti zunanjega zraka
1. člen
Ta uredba določa ukrepe za ohranjanje in izboljšanje kakovosti zunanjega zraka (v nadaljnjem besedilu: zrak) zlasti v zvezi z:
– določanjem stopnje onesnaženosti zraka,
– ocenjevanjem onesnaženosti zraka,
– zagotavljanjem podatkov o kakovosti zraka,
– zmanjševanjem onesnaženosti na območjih, kjer je zrak čezmerno onesnažen, in
– ohranjanjem kakovosti zraka na območjih, kjer je zrak dopustno onesnažen.
2. člen
Pojmi imajo po tej uredbi naslednji pomen:
1. Zrak je zrak troposfere na prostem, razen zraka na delovnih mestih.
2. Snov je vsaka snov, ki je v zraku zaradi človekovega posrednega ali neposrednega izpuščanja v zrak in lahko škodljivo učinkuje na zdravje ljudi ali okolje.
3. Raven onesnaženosti je koncentracija snovi v zraku ali usedlina, nastala z usedanjem te snovi na površinah v določenem času.
4. Mejna vrednost je predpisana raven onesnaženosti, ki ne sme biti presežena oziroma mora biti v določenem roku dosežena, če jo dejanska raven onesnaženosti presega. Mejna vrednost se določi na podlagi znanstvenih spoznanj z namenom, da se preprečijo, odpravijo ali zmanjšajo škodljivi učinki na zdravje ljudi in okolje. Mejna vrednost se predpiše na podlagi dejavnikov iz priloge 1, ki je sestavni del te uredbe, snovi, za katere se predpišejo mejne vrednosti, pa se določajo na podlagi meril iz priloge 2, ki je sestavni del te uredbe.
5. Ciljna vrednost je predpisana raven onesnaženosti, ki mora biti v določenem roku dosežena, kadar je to možno. Ciljna vrednost se določi poleg mejne vrednosti ali namesto nje z namenom, da se dolgoročneje odpravi možnost škodljivih učinkov na zdravje ljudi in okolje.
6. Alarmna vrednost je predpisana raven onesnaženosti, pri kateri je treba zagotoviti takojšnje ukrepe za zavarovanje zdravja ljudi in okolja. Alarmna vrednost se določi pri kritični ravni onesnaženosti, nad katero že kratkotrajna izpostavljenost zaradi snovi v zraku pomeni tveganje za zdravje ljudi. Alarmna vrednost se predpiše na podlagi dejavnikov iz priloge 1 te uredbe.
7. Sprejemljivo preseganje mejne vrednosti (v nadaljnjem besedilu: sprejemljivo preseganje) je v odstotkih izražena vrednost, za katero lahko raven onesnaženosti v časovno omejenem obdobju presega mejno vrednost.
8. Ocenjevanje onesnaženosti zraka (v nadaljnjem besedilu: ocenjevanje onesnaženosti) je ocenjevanje ravni onesnaženosti za posamezno snov v zraku z monitoringom (v nadaljnjem besedilu: meritve) ali uporabo metod izračunavanja, napovedovanja ali presojanja (v nadaljnjem besedilu: modelni izračuni in druge metode ocenjevanja).
9. Zgornji ocenjevalni prag je za snov predpisana raven onesnaženosti, pod katero se za ocenjevanje onesnaženosti lahko uporablja kombinacija meritev in modelnih izračunov ter drugih metod ocenjevanja.
10. Spodnji ocenjevalni prag je za snov predpisana raven onesnaženosti, pod katero se za ocenjevanje onesnaženosti lahko uporabljajo zgolj modelni izračuni in druge metode ocenjevanja.
11. Območje onesnaženosti (v nadaljnjem besedilu: območje) je skladno s to uredbo razmejen del ozemlja Republike Slovenije, na katerem se ocenjuje onesnaženost zraka in izvajajo ukrepi za ohranjanje ali izboljšanje kakovosti zraka.
12. Poselitveno območje je območje mestne občine z več kot 100.000 prebivalci.
3. člen
Za potrebe ocenjevanja onesnaženosti in ohranjanje ter izboljševanje kakovosti zraka se ozemlje Republike Slovenije razmeji na območja, za katera se glede na dejansko stopnjo onesnaženosti zraka določi:
– I. stopnja onesnaženosti zraka za poselitveno območje ali območje, na katerem raven onesnaženosti ene ali več snovi iz priloge 3, ki je sestavni del te uredbe (v nadaljnjem besedilu: priloga 3), presega vsoto predpisane mejne vrednosti in vrednosti sprejemljivega preseganja ali presega predpisano mejno vrednost, če sprejemljivo preseganje za snov ni predpisano (v nadaljnjem besedilu: območje I. stopnje onesnaženosti),
– II. stopnja onesnaženosti zraka za poselitveno območje ali območje, na katerem je raven onesnaženosti ene ali več snovi iz priloge 3 višja od predpisane mejne vrednosti in nižja od vsote mejne vrednosti in vrednosti sprejemljivega preseganja (v nadaljnjem besedilu: območje II. stopnje onesnaženosti), in
– III. stopnja onesnaženosti zraka za poselitveno območje ali območje, na katerem raven onesnaženosti nobene od snovi iz priloge 3 ne presega predpisane mejne vrednosti (v nadaljnjem besedilu: območje III. stopnje onesnaženosti).
Razmejitev območij in njihovo stopnjo onesnaženosti na predlog ministrstva, pristojnega za varstvo okolja (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo) določi Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada).
4. člen
Ministrstvo zagotavlja ocenjevanje onesnaženosti na vseh območjih iz drugega odstavka prejšnjega člena za vse snovi iz priloge 3, za katere so predpisane mejne ali ciljne vrednosti.
Ocenjevanje onesnaženosti iz prejšnjega odstavka zagotavlja ministrstvo neposredno.
5. člen
Pri ocenjevanju onesnaženosti se posebej upošteva poseljenost posameznih območij, onesnaženemu zraku izpostavljene zavarovane naravne vrednote in okolje kot celoto.
Ocenjevanje onesnaženosti se izvaja na podlagi programa ocenjevanja onesnaženosti zraka, ki ga za petletno obdobje pripravi ministrstvo.
Vsebina in obseg programa iz prejšnjega odstavka, metode merjenja, tehnike modelnih izračunov in drugih metod ocenjevanja ter drugi elementi ocenjevanja onesnaženosti se določijo skladno s predpisi, ki urejajo metodologijo za izvajanje in druge pogoje za ocenjevanje onesnaženosti zraka s snovmi iz priloge 3.
6. člen
V okviru ocenjevanja onesnaženosti so skladno s predpisi, ki urejajo metodologijo za izvajanje in druge pogoje za ocenjevanje onesnaženosti zraka s snovmi iz priloge 3, meritve obvezne na:
– poselitvenih območjih,
– območjih, v katerih je raven onesnaženosti snovi iz priloge 3 nižja od predpisane mejne vrednosti in višja od vrednosti spodnjega ocenjevalnega praga, in
– drugih območjih, kjer raven onesnaženosti snovi iz priloge 3 presega predpisano mejno vrednost.
Na območjih iz prejšnjega odstavka se za ocenjevanje onesnaženosti lahko dodatno uporabljajo modelni izračuni in druge metode ocenjevanja, da se zagotovi zadostne podatke o kakovosti zraka.
Ocenjevanje onesnaženosti se lahko zagotavlja na podlagi kombinacije meritev in modelnih izračunov in drugih metod ocenjevanja, kjer je raven onesnaženosti snovi iz priloge 3 v reprezentativnem obdobju med vrednostima spodnjega in zgornjega ocenjevalnega praga.
Ocenjevanje onesnaženosti se lahko zagotavlja zgolj na podlagi modelnih izračunov in drugih metod ocenjevanja, kjer je raven onesnaženosti snovi iz priloge 3 v reprezentativnem obdobju nižja od vrednosti spodnjega ocenjevalnega praga.
Določba prejšnjega odstavka ne velja za poselitvena območja, kadar gre za snovi iz priloge 3, za katere je predpisana alarmna vrednost.
7. člen
Zrak je na območju poselitve ali drugem območju čezmerno onesnažen, če raven onesnaženosti najmanj ene snovi iz priloge 3 presega predpisano število preseganj mejne vrednosti ali mejno vrednost.
8. člen
Na poselitvenem območju ali drugem območju, kjer je zrak čezmerno onesnažen, je treba z ukrepi za izboljšanje kakovosti zraka zagotoviti, da se ravni onesnaženosti snovi iz priloge 3 znižajo do predpisanih mejnih vrednosti do s predpisi določenega roka.
V primerih iz prejšnjega odstavka je do roka iz prejšnjega odstavka dovoljena takšna čezmerna onesnaženost zraka, ki ne presega vsote mejne vrednosti in sprejemljivega preseganja, če je to za snov iz priloge 3 predpisano.
Pri ukrepih za izboljšanje kakovosti zraka je treba upoštevati varstvo voda in tal ter varstvo pri delu, ukrepi pa tudi ne smejo povzročiti škodljivih vplivov na okolje v sosednjih državah.
Nov poseg v okolje ali rekonstrukcija objekta ali naprave na območju I. in II. stopnje onesnaženosti ne sme povzročiti povečanja onesnaženosti zraka s snovmi iz priloge 3.
Za poseg v okolje in objekt ali napravo iz prejšnjega odstavka, za katerega je skladno s predpisi potrebno okoljevarstveno soglasje, se izpolnjenost zahteve iz prejšnjega odstavka preverja v postopku presoje vplivov na okolje.
9. člen
Ukrepe za izboljšanje kakovosti zraka za območje I. stopnje onesnaženosti določi vlada, tako da zanj predpiše status ogroženega okolja in režim celovite sanacije skladno z zakonom, ki ureja varstvo okolja.
Režim celovite sanacije iz prejšnjega odstavka se mora nanašati na vse snovi iz priloge 3, ki na območju povzročajo čezmerno onesnaženost.
Predpis iz prvega odstavka tega člena mora vsebovati podatke iz priloge 4, ki je sestavni del te uredbe.
10. člen
Na poselitvenem območju ali drugem območju, kjer zrak ni čezmerno onesnažen, je treba z ukrepi za ohranjanje kakovosti zraka zagotoviti, da ravni onesnaženosti snovi iz priloge 3 ne presežejo predpisanih mejnih vrednosti in da se obstoječa kakovost zraka ne slabša.
Nov poseg v okolje ali rekonstrukcija objekta ali naprave na območju III. stopnje onesnaženosti ne sme povzročiti, da raven onesnaženosti katere koli snovi iz priloge 3 preseže predpisano mejno vrednost.
Za poseg v okolje in objekt ali napravo iz prejšnjega odstavka, za katerega je skladno s predpisi potrebno okoljevarstveno soglasje, se izpolnjenost zahteve iz prejšnjega odstavka preverja v postopku presoje vplivov na okolje.
11. člen
Vlada določi načrt kratkoročnih obveznih ukrepov za preprečevanje čezmerne onesnaženosti zraka, ki jih je treba izvesti kadar obstaja nevarnost, da bo raven onesnaženosti snovi iz priloge 3 presegla predpisano mejno ali alarmno vrednost.
Ukrepi iz prejšnjega odstavka morajo zmanjšati nevarnost preseganja mejnih vrednosti ali alarmne vrednosti in njeno trajanje.
Vlada lahko v načrtu iz prvega odstavka tega člena kot obvezen ukrep določi tudi začasno omejitev ali ustavitev prometa z motornimi vozili ali druge dejavnosti ali delovanja, ki bi lahko bistveno prispevalo k čezmerni onesnaženosti zraka, če nevarnosti za preseganje mejne ali alarmne vrednosti ni mogoče odpraviti z drugimi ukrepi.
12. člen
Ministrstvo zagotavlja redne in ažurne informacije o ravneh onesnaženosti snovi iz priloge 3 skladno s predpisom, ki ureja redno obveščanje javnosti o kakovosti zraka.
Če na območju raven onesnaženosti najmanj ene od snovi iz priloge 3 preseže alarmno vrednost, se obveščanje javnosti o tem ter dajanje opozoril in napotil prebivalstvu izvaja skladno s predpisom, ki ureja opozorila, priporočila in izredne ukrepe v primeru prekoračitve alarmne vrednosti.
13. člen
Če ni na razpolago zadostnih rezultatov reprezentativnih meritev ravni onesnaženosti snovi iz priloge 3, vlada prvič določi območja in stopnjo njihove onesnaženosti iz drugega odstavka 3. člena te uredbe na podlagi preliminarne ocene onesnaženosti zraka, ki jo pripravi in izdela ministrstvo po posebnem programu meritev, ocen in izračunov za pridobitev podatkov o kakovosti zraka v obsegu, ki omogoča določitev območij in njihove stopnje onesnaženosti.
14. člen
Z dnem uveljavitve te uredbe prenehajo veljati:
– odlok o razvrstitvi območij v SR Sloveniji v območja onesnaženosti zraka za potrebe varstva zraka (Uradni list SRS, št. 19/88),
– pravilnik o vsebini sanacijskih programov na področju varstva zraka (Uradni list SRS, št. 9/89) in
– pravilnik o pogojih in postopku strokovnega nadzora nad onesnaževanjem in onesnaženostjo zraka (Uradni list SRS, št. 10/85).
15. člen
Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 356-13/2002-1
Ljubljana, dne 3. junija 2002.
Vlada Republike Slovenije
dr. Janez Drnovšek l. r.
Predsednik
PRILOGA 1
DEJAVNIKI, KI SO PODLAGA ZA PREDPISOVANJE
MEJNIH IN ALARMNIH VREDNOSTI
Pri predpisovanju mejnih vrednosti in alarmne vrednosti se
upoštevajo naslednji dejavniki:
- stopnja izpostavljenosti posameznih skupin prebivalstva, zlasti
občutljivih podskupin,
- klimatske razmere,
- občutljivost rastlin in živali ter njihovih habitatov,
- kulturna dediščina, izpostavljena onesnaženemu zraku,
- ekonomska in tehnična izvedljivost ukrepov za zmanjšanje
onesnaženosti in
- prenos snovi v zraku na velike razdalje.
PRILOGA 2
MERILA ZA DOLOČANJE SNOVI, ZA KATERE
SE PREDPIŠEJO MEJNE VREDNOSTI
Za določanje snovi v zunanjem zraku, za katere se predpišejo
mejne vrednosti, se uporabljajo naslednja merila:
- verjetnost, resnost in pogostost pojavljanja škodljivih vplivov
na zdravje ljudi in okolje kot celoto, zlasti škodljivih vplivov
z nepopravljivimi učinki,
- povsod prisotna in visoka koncentracija snovi v zunanjem zraku,
- okoljske spremembe ali metabolične spremembe, ki lahko vodijo v
nastanek kemičnih snovi z višjo stopnjo toksičnosti,
- obstojnost snovi v okolju, zlasti če snov ni biorazgradljiva in
se lahko akumulira v človeškem organizmu, okolju ali prehrambeni
verigi,
- pomen vplivov glede na obseg izpostavljenega prebivalstva,
živih organizmov ali ekosistemov in glede na obstoj posebej
občutljivih elementov na prizadetem območju in
- stopnja tveganja.
PRILOGA 3
SEZNAM SNOVI
Snovi, na katere se nanašajo ukrepi za ohranjanje in izboljšanje
kakovosti zraka so:
1. žveplov dioksid
2. dušikov dioksid
3. drobni delci
4. suspendirani delci
5. svinec
6. ozon
7. benzen
8. ogljikov monoksid
9. poliaromatski ogljikovodiki
10. kadmij
11. arzen
12. nikelj
13. živo srebro
PRILOGA 4
PODATKI, KI MORAJO BITI VKLJUČENI V PREDPIS
O STATUSU OGROŽENEGA OKOLJA IN REŽIMU
CELOVITE SANACIJE
1. Lokalizacija čezmerne onesnaženosti:
- regija ali področje,
- naselje (kartografski prikaz),
- merilna postaja (kartografski prikaz, geografske koordinate).
2. Splošni podatki:
- vrsta območja (naselje, industrijsko ali ruralno področje),
- ocena obsega onesnaženosti (km2) in števila prebivalstva,
izpostavljenega onesnaženemu zunanjemu zraku,
- uporabni klimatski podatki,
- pomembni topografski podatki,
- potrebni podatki o elementih na območju, ki jih je treba
zavarovati.
3. Odgovorne osebe:
- naziv in naslov oseb, odgovornih za pripravo in izvedbo ukrepov
v okviru režima celovite sanacije.
4. Lastnosti in ocena onesnaženosti:
- koncentracije snovi, ugotovljene na območju v letih pred
pričetkom izvajanja režima celovite sanacije,
- koncentracije snovi, izmerjene pred pričetkom izvajanja režima
celovite sanacije,
- tehnike, uporabljene za ocenjevanje onesnaženosti.
5. Izvor onesnaženosti:
- seznam vseh večjih virov onesnaževanja zraka (kartografski
prikaz),
- celotna količina emisij snovi iz teh virov onesnaževanja v zrak
(v t /leto),
- podatki o onesnaženosti zraka zaradi vplivov iz drugih območij.
6. Analiza stanja:
- razčlenitev dejavnikov, ki povzročajo čezmerno onesnaženost
(cestni promet, cestni promet zaradi tranzita, .....),
- razčlenitev možnih ukrepov za izboljšanje kakovosti zunanjega
zraka.
7. Razčlenitev ukrepov za izboljšanje kakovosti zunanjega zraka,
ki so se izvajali pred uveljavitvijo zahtev te uredbe:
- ukrepi na lokalni in državni ravni in
- ugotovljeni učinki teh ukrepov.
8. Razčlenitev ukrepov za izboljšanje kakovosti zunanjega zraka:
- seznam in opis vseh predvidenih ukrepov,
- časovni potek in roki za izvedbo ukrepov,
- ocena načrtovanega izboljšanja kakovosti zunanjega zraka in
čas, ko bodo predvidoma doseženi zadani cilji.
9. Opis dolgoročno naravnanih načrtovanih ali izvedenih ukrepov.
10. Seznam publikacij in dokumentov, ki dopolnjujejo v prejšnjih
točkah podane podatke.
