Na podlagi 18. člena zakona o varnosti v železniškem prometu (Uradni list RS, št. 85/00) izdaja minister za promet
P R A V I L N I K
o opremljenosti železniških postaj in postajališč
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(Namen pravilnika)
Ta pravilnik določa opremljenost železniških postaj in postajališč, s katero se potnikom in drugim osebam omogoči enak, samostojen in varen dostop do vlakov in z njih ter gibanje po železniški postaji ter varno in učinkovito delo železniških delavcev, ki delajo na železniškem območju.
2. člen
(Področje uporabe)
(1) Določbe tega pravilnika se morajo upoštevati v primeru prenavljanja obstoječih in gradnji novih železniških postaj oziroma postajališč.
(2) Kadar gre za prenovo oziroma sanacijo celotne obstoječe železniške postaje oziroma postajališča ali posameznega postajnega poslopja oziroma zavetišča, se določbe tega pravilnika upoštevajo glede na obstoječe prostorske razmere in zahteve spomeniškega varstva.
(3) Pri gradnji nove železniške postaje oziroma postajališča ali posameznega postajnega poslopja oziroma zavetišča je potrebno v celoti upoštevati določbe tega pravilnika.
(4) V primeru prenavljanja obstoječe železniške postaje oziroma postajališča ali posameznega postajnega poslopja oziroma zavetišča in v primeru gradnje nove železniške postaje oziroma postajališča ali posameznega postajnega poslopja oziroma zavetišča se morajo upoštevati pravilnik o zahtevah za projektiranje objektov brez grajenih ovir (Uradni list RS, št. 92/99), slovenski nacionalni standard SIST ISO/TR 9527 – Gradnja poslopij, Potrebe funkcionalno oviranih ljudi v grajenem prostoru – Vodila za projektiranje in vsi splošni predpisi o graditvi objektov.
3. člen
(Pomen izrazov)
(1) V tem pravilniku uporabljeni izrazi imajo naslednji pomen:
– JŽI je javna železniška infrastruktura;
– postajno poslopje je objekt, ki stoji znotraj železniškega območja in je na kakršen koli način povezan s storitvami pri sprejemanju in odpravljanju potnikov in pošiljk;
– postajna dvorana je javni prostor, ki je v središču peščevih poti in je namenjena sprejemanju in zadrževanju potnikov;
– peron je del prometnega mesta, ki je namenjen lažjemu vstopanju in izstopanju potnikov ter odpravi prtljage in pošiljk na vlak;
– potnik je oseba, ki ima na podlagi pogodbe pravico do prevoza;
– funkcionalno ovirane osebe so telesno prizadeti ljudje in ljudje, ki se težko gibljejo, ki uporabljajo invalidski voziček, s prizadeto funkcijo rok ali neobičajnih fizičnih proporcev, ljudje z delno ali popolno prizadetostjo sluha, ljudje z delno ali popolno prizadetostjo vida, duševno prizadeti, začasno funkcionalno ovirane osebe, kot npr. nosečnice, ljudje z zlomljenimi udi, starostniki, in drugi – npr. potniki z veliko prtljage ali z majhnimi otroki, otroškimi vozički, vozički s prtljago ali s psi, ljudje s slabo orientacijsko sposobnostjo, tujci, ki ne razumejo jezika dežele, nepismeni ipd.;
– železniški delavci so osebe v delovnem razmerju s prevoznikom ali upravljavcem javne železniške infrastrukture, ki opravljajo dela v železniškem prometu in v zvezi z njim,
– grajene ovire preprečujejo funkcionalno ovirani osebi dostop v objekt in onemogočajo ali otežujejo njegovo uporabo;
– piktogrami so slikovni simboli, ki jasno in v splošno razumljivi obliki potniku omogočajo lažje gibanje in ga vodijo po železniški postaji in postajališču;
– službeni prehod je mesto na progi, kjer se v istem nivoju križata železniška proga in pešprehod in kjer smejo progo prečkati le za to usposobljene osebe ali železniški delavci pod pogoji, ki jih določajo ta pravilnik ter drugi železniški predpisi;
– mejna železniška postaja je zadnja postaja pred državno mejno;
– PGP je priročnik o celostni grafični podobi, ki vključuje tudi celostno grafično podobo in opremo železniških postaj in postajališč JŽI;
– UIC (Union Internationale des Chemins de Fer) je Mednarodna železniška zveza. Objave, ki jih izdaja UIC, so dostopne v knjižnici Slovenskih železnic, d.d.
(2) Drugi izrazi, uporabljeni v tem pravilniku, imajo enak pomen, kot je določen v zakonu o varnosti v železniškem prometu (Uradni list RS, št. 85/00).
4. člen
(Kategorizacija železniških postaj)
(1) Železniške postaje z drugimi objekti in postajna poslopja javne železniške infrastrukture se po kriterijih razvrščajo v naslednje kategorije železniških postaj:
– železniške postaje I. reda – glavne postaje oziroma evropostaje;
– železniške postaje II. reda;
– železniške postaje III. reda.
(2) Železniške postaje I. reda so glavne postaje ali evropostaje, na katerih se voznoredno ustavljajo mednarodni vlaki in na katerih je povprečni letni dnevni promet večji od 2000 odpravljenih potnikov.
(3) Železniške postaje II. reda so postaje, na katerih se voznoredno ustavljajo mednarodni vlaki in na katerih je povprečen letni dnevni promet manjši od 2000 odpravljenih potnikov. V to skupino spadajo tudi regijsko pomembne in prestopne postaje.
(4) Železniške postaje III. reda so postaje lokalnega značaja, na katerih je povprečni letni dnevni promet manjši od 500 odpravljenih potnikov.
(5) Razporeditev železniških postaj v kategorije I. do III. reda opravi upravljavec javne železniške infrastrukture (v nadaljnjem besedilu: JŽI) v sodelovanju z lastnikom skladno z določbami drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena in na podlagi naslednjih kriterijev:
– splošni pomen postaje v prometnem in prostorskem smislu;
– število dnevnih postankov vlakov (v mednarodnem in notranjem prometu);
– število vlakovnih povezav in s tem povezana frekvenca prestopanja potnikov;
– letni pretok potnikov;
– lega postaje glede na gravitacijski okoliš.
5. člen
(Dostop na železniško postajo)
(1) Za zagotovitev enakega, samostojnega in varnega dostopa potnikov do vlakov in gibanja po železniški postaji je potrebno ustrezno urediti:
– zunanji prostor železniške postaje;
– notranji prostor železniške postaje;
– peron železniške postaje.
(2) Zunanji prostor železniške postaje je območje, ki obsega zunanje površine na območju železniške postaje, to je dostop do nje, ter območje med postajnim poslopjem in peroni, vključno z njimi.
(3) Notranji prostor železniške postaje je območje, ki obsega notranje površine v postajnem poslopju.
II. OPREMLJENOST ŽELEZNIŠKE POSTAJE I. REDA
6. člen
(Dostop v postajno poslopje)
(1) Nad vstopom v poslopje železniške postaje morata biti pričvrščena železniški znak in tabla z napisom železniška postaja.
(2) Če je pred vhodom v postajno poslopje nameščena napisno-usmerjevalna tabla, mora ta vsebovati navodila in označbe različnih možnih poti po železniški postaji. Tabla mora biti čitljiva, enostavno zasnovana, dvojezična (v slovenskem jeziku in angleškem jeziku) in dopolnjena z ustreznimi splošnimi in razumljivimi piktogrami, ki so določeni v PGP. Napisno-usmerjevalna tabla mora biti osvetljena.
(3) Pot do postajne dvorane mora voditi čimbolj naravnost, brez ovinkov in ostrih zavojev.
(4) Na postajnem območju se ne smejo postavljati začasni objekti, ki bi ovirali gibanje potnikov in zakrili postajne označevalne table.
7. člen
(Parkirna mesta za vozila potnikov in dostop do železniške postaje)
(1) V neposredni bližini železniških postaj mora biti glede na frekvenco potnikov zagotovljeno zadostno število parkirnih mest za vozila potnikov, kar omogoča uvajanje sistema “Parkiraj in se pelji“.
(2) Razdalja med parkirnimi mesti in čakalnimi mesti, rezerviranimi za funkcionalno ovirane osebe, ter vhodom v postajno poslopje ne sme presegati 150 m ali 5 minut hoje.
(3) Parkirno mesto, rezervirano za funkcionalno ovirane osebe, mora biti jasno označeno z mednarodnim znakom dostopnosti in ne sme biti zasedeno z drugimi vozili.
(4) Parkirno mesto, rezervirano za funkcionalno ovirane osebe, mora biti dovolj široko, da omogoča prehod invalidskega vozička med vozilom, kar znaša od 3,50 m do 3,75 m širine. Pri projektiranju več parkirnih mest za funkcionalno ovirane osebe skupaj se lahko prihrani nekaj prostora s tem, da se ena širina prehoda, ki mora znašati najmanj 1 m (priporočljivo je 1,20 m), uporabi hkrati za dve parkirni mesti. Pri parkirnem mestu ob pločniku je potrebno predvideti dostop (s poglobitvijo pločnika) v dolžini 6 m ter parkirno mesto najmanjše širine 3,50 m.
(5) Nekaj parkirnih mest se mora predvideti za dovoz in odvoz potnikov ter za kratkotrajno zadrževanje vozil (največ 20 minut).
(6) Zunanji prostor železniške postaje mora biti urejen tako, da omogoča optimalno povezavo z ostalimi vrstami javnega potniškega prometa in neoviran dostop urgentnih vozil.
(7) V neposredni bližini glavnih železniških postaj mora biti glede na frekvenco potnikov zagotovljeno zadostno število parkirnih mest za kolesa.
8. člen
(Višinske razlike in grajene ovire)
(1) Na poti iz zunanjega prostora železniške postaje do postajnega poslopja je potrebno poskrbeti, da se pot izogne višinskim razlikam med nivoji pohodnih površin.
(2) Če se višinski razliki iz opravičljivih razlogov ni mogoče izogniti, je potrebno predvideti pločnike s poglobljenimi robniki.
(3) Na pohodnih površinah, kjer so nameščeni usmerjevalni trakovi, ki služijo za vodenje slepih in slabovidnih oseb, se je potrebno vedno izogniti različnim višinam med nivoji pohodnih površin.
(4) V zunanjem prostoru železniške postaje se po nepotrebnem ne smejo predvideti količki in betonski stebri, ki za funkcionalno ovirane osebe predstavljajo grajene ovire.
9. člen
(Vrata z vrtljivimi krili)
(1) Za vstop v postajni objekt iz zunanjega prostora železniške postaje se lahko predvidijo tudi vrata z vrtljivimi krili.
(2) V primerih namestitve vrat z vrtljivimi krili se morajo za funkcionalno ovirane osebe, za katere lahko vrata z vrtljivimi krili predstavljajo težavno oviro, predvideti stranska vrata z avtomatskim odpiranjem, ki imajo najmanj 0,90 m široko svetlo odprtino. Za slepe in slabovidne osebe je dostop do teh vrat potrebno nakazati z usmerjevalnimi trakovi na tleh, za druge funkcionalno ovirane osebe pa z drugimi oznakami.
10. člen
(Postajno poslopje)
(1) Vhod v notranjost postajnega poslopja mora biti jasno označen in na vidnem mestu. Postajno poslopje zajema postajno dvorano, službene prostore za izvajanje rednega in varnega železniškega prometa ter druge objekte in naprave, ki omogočajo potnikom in drugim osebam varno gibanje po notranjem prostoru železniške postaje.
(2) Postajna dvorana mora biti prostorna, svetla in vedno čista. V njej oziroma v njeni neposredni bližini morajo biti:
– prostor za informacije;
– blagajne za prodajo vozovnic;
– čakalnica;
– garderobe;
– javne sanitarije.
(3) V postajni dvorani se lahko predvidijo tudi prostori za opravljanje trgovske dejavnosti in določenih storitvenih dejavnosti. Tudi v notranjosti postajnega poslopja so lahko prostori za opravljanje trgovske in storitvene dejavnosti in druga oprema, vendar ne smejo ovirati glavnega potovalnega toka potnikov in ne smejo biti napoti pomembnim postajnim točkam.
(4) Postajna dvorana je javni prostor, ki je namenjena nekadilcem. Kadilske cone je potrebno določiti posebej ter jih jasno označiti in ustrezno opremiti.
(5) V postajnem poslopju so tudi službeni prostori z napravami in opremo, ki omogočajo izvajanje železniškega prometa. Pri projektiranju službenih prostorov se uporabljajo določbe pravilnika o splošnih ukrepih in normativih varstva pri delu za gradbene objekte, namenjene za delovne in pomožne prostore (Uradni list SFRJ, št. 27/67). Specifične zahteve prometnih delovnih mest, kot npr. talna obdelava, dvojna tla, neposreden izhod na peron ipd., se določijo v projektni nalogi.
(6) V postajnem objektu se mora nahajati prostor z osnovno sanitetno opremo za nudenje prve pomoči potnikom. Prvo pomoč lahko izvaja samo za to usposobljen železniški delavec.
11. člen
(Drsna vrata)
(1) Drsna vrata morajo biti nameščena na poteh glavnega toka v postajnem poslopju, kjer je velik pretok ljudi, npr. na vhodu v zgradbo, na prehodu na perone ipd.
(2) Drsna vrata morajo biti izdelana iz varnostnega stekla in se morajo samodejno odpirati in zapirati. Ta vrata morajo omogočati, da v primeru nujnega primera ostanejo v odprtem položaju.
(3) Steklena vrata morajo biti popisana ali polepljena z logotipi, barvno folijo ali razpoznavnimi kontrastnimi nalepkami, kot so figure, znaki ipd.
(4) Površina vrat mora biti polepljena med 0,85 do 1,00 ter med 1,50 do 2 metra vratne višine. Svetla širina vrat mora biti najmanj 0,90 m.
(5) Svetla odprtina vrat mora biti tako velika, da omogoča neoviran prehod osebam na invalidskem vozičku. Glede na to se priporoča svetla odprtina vrat 1,20 m. Če so drsna vrata dvokrilna, mora biti širina krila najmanj 0,80 m.
12. člen
(Tekoča klančina)
(1) Tekoča klančina je premična klančina, ki deluje na principu tekočega traku in mora biti široka najmanj 1 m. Lahko ima naklon do 12%. Premika se lahko največ s hitrostjo 0,5 m/sek. Talna površina tekoče klančine mora biti nedrsne izvedbe. Na višini med 0,70 in 1 m mora biti pritrjena ročna opora.
(2) Tekoča klančina mora omogočati zaustavitev v sili, in to na tak način, da se onemogoči zloraba te funkcije.
(3) Naprave je potrebno redno vzdrževati in zagotavljati njihovo brezhibno delovanje.
13. člen
(Tekoče stopnice)
(1) Na tleh pešpoti, v stičiščih s tekočimi stopnicami, se s pasovi, ki morajo biti v drugačni teksturi kot pešpot in rumene barve ter širine najmanj 0,30 m, nakažejo tekoče stopnice. S kontrastno barvo se lahko označijo tudi robovi posameznih stopnic. Priporočljivo je, da so pred začetkom vzpona štiri stopnice v isti ravnini. Naklon stopnic ne sme presegati 30%. Tekoče stopnice se lahko premikajo s hitrostjo največ 0,5 m/sek. Kjer so tekoče stopnice izpostavljene različnim vremenskim razmeram, jih je potrebno zaščititi pred vremenskimi vplivi.
(2) Tekoče stopnice morajo omogočati zaustavitev v sili, in to na tak način, da se onemogoči zloraba te funkcije.
(3) Naprave je potrebno redno vzdrževati in zagotavljati njihovo brezhibno delovanje.
14. člen
(Stopnice in držaji)
(1) Stopnice se morajo urediti v skladu z veljavnimi predpisi za dimenzioniranje in oblikovanje stopnic. Robovi stopnic se po celotni širini stopniščne rame označijo z rumeno barvo v širini 5 cm od roba stopnice na nastopni in čelni strani stopnic. Na tleh pešpoti, v stičiščih s stopniščem se s pasom, ki mora biti v drugačni teksturi kot pešpot in rumene barve ter širine najmanj 0,30 m, nakažejo stopnice.
(2) Na sprednji rob nastopne ploskve stopnic se lahko pritrdi protidrsni trak. Kakovost in izvedba trakov mora ustrezati pričakovani obremenitvi stopnic in zagotavljati varno hojo.
(3) Držaji ob stopnicah se lahko namestijo v dveh različnih višinah, da služijo potnikom ne glede na njihovo telesno višino. Držaji ograj morajo biti vodoravno podaljšani na začetku in koncu stopnic vsaj za 0,30 m.
(4) Stopnice na prostem morajo biti zaščitene pred vremenskimi vplivi.
(5) Na najmanj vsakih 11 do 13 stopnic mora biti predviden podest.
15. člen
(Sanitarije)
(1) Sanitarije je potrebno dimenzionirati glede na podatke o pretoku potnikov in času zadrževanja potnikov v notranjem prostoru železniške postaje.
(2) Kadar so na železniški postaji sanitarije s samo eno moško in eno žensko kabino, mora biti ta dovolj prostorna in opremljena tako, da jo lahko uporabljajo tudi funkcionalno ovirane osebe.
(3) Za izvedbo in opremo sanitarij morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:
– sanitarije morajo biti jasno označene;
– ločene morajo biti na moški in ženski del;
– biti morajo čiste, brezhibno delujoče in dobro osvetljene (najmanj 100 luksov);
– opremiti se morajo z nedrsno talno oblogo, sistemom za zaklepanje, držalom za toaletni papir, metlico, obešalnikom, posodo za odpadke, umivalnikom z ogledalom, milnikom, držalom za brisače ali sušilnikom rok ter posodo za odpadke;
– imeti morajo umivalnico in previjalno mizo.
(4) V sanitarni enoti za funkcionalno ovirane osebe morajo biti ob zahtevah, določenih v prejšnjem odstavku tega člena, izpolnjene še naslednje zahteve:
– na obeh straneh straniščne školjke se morajo namestiti držala;
– ogledalo se pritrdi pod nagibom;
– v sanitarni enoti se mora predvideti naprava za klic v sili.
(5) V primeru, da je sanitarna oprema označena s kakršnimkoli napisom, mora biti ta izveden na tak način, da ga lahko razumejo tudi slepe in slabovidne osebe.
16. člen
(Avtomati za vozovnice)
(1) Za hitro oskrbo z vozovnicami je priporočljivo, da se na nadzorovanem in svetlem mestu notranjosti glavne železniške postaje namestijo avtomati za vozovnice.
(2) Reža, skozi katero se vloži denar ali kreditna kartica, sme biti največ 1,30 m od tal.
(3) Avtomati za vozovnice morajo biti za slabovidne osebe prirejeni tako, da je tekst lahko berljiv (velikost pisave 18 pik, barvna kombinacija pa rumeno/črna ali belo/rumena) in da ima tipkovnica izhodiščno orientacijsko točko.
(4) Tipkovnica se mora lahko vdajati na pritisk (15 newtonov). Za slepe in slabovidne osebe, ki ne poznajo pisave za slepe, se lahko kot vodilo dodajo številke in navodila v reliefni pisavi. Če to ni mogoče, morajo slepe in slabovidne osebe skozi postopek voditi zvočna navodila.
(5) Za boljše razumevanje navodil za delovanje avtomata za vozovnice je potrebno njihovo razumljivost razširiti tudi s piktogrami in tako omogočiti dostopnost programa tudi tujcem (večjezični menu).
17. člen
(Blagajne za prodajo vozovnic)
(1) Blagajne za prodajo vozovnic so v postajni dvorani in so urejene tako, da imajo prodajno okno, pri katerem lahko potniki kupijo vozovnice.
(2) Prodajno okno je lahko urejeno tako, da ima vmesno zasteklitev, ki ločuje železniškega delavca od potnika ali pa se uredi v obliki prodajnega okna odprtega tipa, ki nima vmesne zasteklitve in omogoča osebni kontakt med potnikom in železniškim delavcem. Imeti mora dovolj širok izdajni pult, da lahko potnik vozovnico plača in odloži odvečno prtljago.
(3) Vmesna zasteklitev prodajnega okna mora imeti perforacijo. V izdajni pult se mora vgraditi kaseta za izmenjavo denarja in vozovnic. Prodajno okno se lahko po potrebi za pomoč naglušnim pri sporazumevanju opremi tudi z indukcijskimi komunikacijskimi zankami. Na vidnem mestu mora biti označba delovnega časa.
(4) Vsaj eno prodajno okno mora biti na višini, da ga lahko uporabljajo osebe na invalidskem vozičku.
(5) Izogibati se je potrebno izstopajočim elementom iz ravnine prodajnega okna zaradi varnosti slepih in slabovidnih oseb.
(6) Kadar so vsa prodajna okna za vozovnice nameščena v eni zaprti dvorani, morajo vanjo voditi avtomatska drsna vrata. V njej morajo biti sedeži za čakajoče v vrsti. Dodatno mora biti dvorana opremljena z zvočnim napovednikom odhodov in prihodov vlakov ter svetlobnim napisom na višini od 1,40 do 1,60 m, kjer je prikazan napovednik odhodov in prihodov vlakov.
(7) V bližini vhodnih vrat v postajno dvorano mora biti nameščen gumb za klic v sili, ki omogoča, da lahko funkcionalno ovirane osebe in drugi potniki, ki potrebujejo pomoč, pokličejo železniškega delavca.
(8) Pred prodajno okno za vozovnice se lahko vgradi avtomatski sistem za izdajanje čakalnih številk v višini 1,30 m od tal. Če se vgradi avtomatski sistem za izdajanje čakalnih številk, se mora vsaka številka slikovno in zvočno napovedati ter tonsko najaviti.
18. člen
(Telefon)
(1) V notranjem prostoru železniške postaje in na peronih mora biti glede na pretok potnikov zadostno število javnih telefonskih aparatov, ki omogočajo klicanje s telefonsko ali kreditno kartico ter omogočajo brezplačen klic v sili.
(2) Kadar je na železniški postaji več javnih telefonskih aparatov, mora biti med njimi vsaj eden, ki je za potrebe naglušnih oseb opremljen z ojačevalcem za glasnost, in vsaj eden s teletekstom. Višina enega telefonskega aparata mora biti prilagojena za uporabo potniku na invalidskem vozičku.
(3) Številke in črke na zaslonu javnega telefonskega aparata morajo kontrastno izstopati iz ozadja (priporočljivi so rumeni znaki na črni ali modri osnovi). Tipke morajo biti dovolj široke.
(4) Vsa navodila za uporabo javnega telefonskega aparata morajo biti jasna in nedvoumna, da potnik lahko brez težav uporablja napravo.
(5) Upravljavec JŽI lahko z javnim obvestilom omeji uporabo mobilnih telefonov v določenih prostorih in na določenih mestih notranjega prostora železniške postaje, če uporaba mobilnih telefonov ovira ali preprečuje varno delovanje procesov, povezanih z opravljanjem prevoznih storitev v železniškem prometu.
19. člen
(Čakalnica)
(1) Na železniški postaji mora biti v območju postajne dvorane predvidena vsaj ena čakalnica, ki je namenjena vsem potnikom in obiskovalcem in je ustrezno opremljena tudi za dostop funkcionalno oviranih oseb. Čakalnica mora biti, razen v izjemnih primerih, ko to ni mogoče, urejena kot zaprt prostor, ki je dostopen skozi avtomatska drsna vrata. V njej morajo biti naslednji elementi:
– informacije o voznem redu, ki morajo biti podane na papirju ali na ekranu;
– informacije o času;
– sedeži, ki morajo imeti naslone za roke;
– telefon za funkcionalno ovirane osebe;
– izložba z informacijskim materialom;
– na vidnem mestu mora biti naveden čas odprtosti čakalnice.
(2) V čakalnici se mora zagotoviti varnost oseb, ki se v njej mudijo. Vsaj ena stena čakalnice mora biti steklena, da je prostor preglednejši. Steklena površina mora biti iz varnostnega stekla in označena z nalepkami.
(3) Čakalnica mora biti dovolj prostorna, da se vanjo omogoči dostop tudi osebam na invalidskih vozičkih.
20. člen
(Transportna klančina za prtljago)
(1) Ob strani stopniščne rame na stopniščih, kjer je dovolj prostora, se mora predvideti transportna klančina za prtljago, kamor lahko potniki odložijo prtljago in jo brez težav pripeljejo na peron. Transportna klančina za prtljago se lahko predvidi samo na eni strani stopnišča in mora imeti protidrsno odložno podlago.
(2) Hitrost gibanja transportne klančine za prtljago mora biti majhna in usklajena s hojo po stopnicah. Najmanjša širina transportne klančine za prtljago je 0,30 m, v nobenem primeru pa transportna klančina za prtljago ne sme ovirati prehoda po stopnišču.
(3) Transportne klančine za prtljago ni potrebno predvideti, če na postaji že obstaja dvigalo.
(4) Kadar se na stopnišče naknadno vgradi transportna klančina za prtljago, se s tem ne sme ogroziti minimalna širina uporabne stopniščne rame.
21. člen
(Garderobe)
(1) Na železniški postaji se mora za shranjevanje prtljage predvideti garderoba, kjer prtljago prevzame v hrambo železniški delavec. Poleg takšne oblike se lahko v primeru večjih potreb za shranjevanje prtljage predvidi tudi možnost shranjevanja v prtljažnih predalnikih. Vse možnosti hrambe prtljage, ki jih imajo potniki na razpolago, se morajo ponazoriti s piktogrami.
(2) V primeru, da se predvidi možnost shranjevanja prtljage v prtljažnih predalnikih, mora biti sistem za zapiranje prtljažnih predalnikov za potnike na invalidskih vozičkih na višini 0,80 m. Prtljažni predalniki se morajo postaviti na višini 0,30 m od tal in morajo biti visoki 1,10 m. Najmanjši razmiki med prtljažnimi predalniki morajo biti 1,50 m, da se lahko potnik na invalidskem vozičku neovirano giblje. Prtljažni predalniki se za potrebe slepih in slabovidnih oseb opremijo še z reliefnimi navodili.
(3) Za uporabo prtljažnih predalnikov mora biti v neposredni bližini avtomat za menjavo denarja v žetone.
(4) Na vidnem mestu mora biti označen delovni čas garderobe.
(5) Železniški delavec mora imeti nadzor nad prtljago, ki se hrani v garderobi ali v prtljažnih predalnikih, in mora ustrezno ukrepati, če potnik želi shraniti naslednje predmete:
– snovi in predmete, ki se po predpisih ne smejo prevažati kot prtljaga;
– predmete, ki utegnejo povzročati škodo drugi, že shranjeni prtljagi;
– živali;
– nevarne snovi in predmete, eksplozivne in lahko vnetljive snovi, predmete in snovi, ki se lahko same vnamejo, strupene, radioaktivne ali jedke ter zaudarjajoče ali kužne snovi;
– napolnjeno orožje.
22. člen
(Vozički za prtljago)
(1) Vozički za prtljago so namenjeni potnikom za enostaven prenos prtljage in morajo glede na frekvenco potnikov v zadostnem številu stati ob vhodih v postajna poslopja in na peronih.
(2) Vozički za prtljago morajo biti takšne izvedbe, da se pri obremenitvi do 100 kg s sprostitvijo pregibnega držala brez težav ustavijo. Pregibno držalo mora biti nameščeno na višini od 0,80 do 1,10 m od tal. Dimenzije vozičkov morajo biti takšne, da jih lahko prevažamo z dvigalom.
23. člen
(Klančine za potnike)
(1) Klančina je vsaka pešpot ali grajena poševnina z vzdolžnim naklonom, večjim od 5% oziroma 1:20 (ena enota višine proti dvajsetim enotam dolžine).
(2) Klančine se načrtujejo kot alternativna rešitev k zunanjim stopnicam za osebe, ki s težavo premagujejo stopnice ali jih sploh ne morejo uporabljati.
(3) Klančina mora biti trdna, njena površina mora biti nedrsna. Če se uporabijo kovinske konstrukcije z mrežami, mere odprtin v obeh smereh ne smejo biti večje od 15 mm.
(4) Največji dopustni naklon zunanje klančine je 8% (1:12), optimalni pa 5% (1:20).
(5) Na obeh straneh klančine in zavojih klančine v drugo smer ali križanju dveh klančin ali križanja klančine s pešpotjo se mora v smeri gibanja zagotoviti vodoravno površino dolžine 1,50 m.
(6) Za slepe in slabovidne osebe se mora površino ob vznožju klančine in na njenem vrhu, po vsej širini poudariti z drugačno talno obdelavo in barvo v dolžini vsaj 0,60 m.
(7) Dolžina klančine ne sme biti daljša od 6 m. V primeru, ko je klančina daljša od 6 m se mora predvideti prekinitev klančine z vodoravnim počivališčem oziroma podestom, ki osebi na invalidskem vozičku pri vožnji navzgor omogoči počitek in pri vožnji navzdol prepreči prevelik pospešek. Vodoravno počivališče mora imeti naslednje mere: širina je enaka širini klančine, dolžina je 1,50 m na vrhu klančine, ob vznožju je optimalna dolžina 1,80 m.
(8) Širina klančine ne sme biti manjša od 0,90 m.
(9) Zaradi zagotovitve varnosti se na krajših klančinah z dvigom do 0,25 m izvede rob v višini od 0,05 do 0,10 m. Pri klančinah z dvigom od 0,25 do 1,50 m se morata namestiti ograja ali zid z držajem, ki morata biti visoka od 0,85 do 0,90 m. Za potrebe slabovidnih in slepih oseb se morajo namestiti držaji.
(10) Zunanje klančine morajo tudi v neugodnih vremenskih razmerah zagotavljati varno uporabo.
(11) Pri načrtovanju klančin znotraj stavbe, se morajo upoštevati ista pravila kot pri načrtovanju zunanjih klančin. V primeru, ko ni možna drugačna izvedba, je pri načrtovanju klančin znotraj stavbe dopustna večja strmina kot pri načrtovanju zunanjih klančin, in to do 10%.
(12) Na železniških postajah, kjer je frekvenca potnikov manjša, lahko klančine nadomestijo druge oblike hitrejšega in udobnejšega premoščanja nivojskih razlik.
24. člen
(Pot na peron)
(1) Pot, ki vodi od postajnega poslopja železniške postaje na perone in je namenjena potnikom, mora biti jasno označena.
(2) Dostop na perone mora biti ne glede na število potnikov in vlakov izveden izvennivojsko.
25. člen
(Obseg perona)
(1) Peron mora biti tako širok, da omogoča potnikom, zlasti tistim, ki so na invalidskem vozičku, da se lahko po njem neovirano gibajo in da se lahko ob prevozu vlakov z večjo hitrostjo od njegovega skrajnega roba dovolj odmaknejo na njegov varni del.
(2) Tehnične zahteve glede peronov so določene v predpisu, ki določa splošne ukrepe in normative za projektiranje, gradnjo in vzdrževanje prog.
26. člen
(Sprejemno mesto)
(1) Na železniški postaji se lahko predvidi sprejemno mesto, na katerem se zberejo potniki in se v spremstvu železniških delavcev z električnim vozilom odpeljejo na peron oziroma do želenega vagona vlaka.
(2) Če je na železniški postaji takšno sprejemno mesto, ga je potrebno jasno označiti.
27. člen
(Dvigala na peronih)
(1) Dvigala na peronih se izvedejo za najenostavnejšo premostitev večjih višinskih razlik, na katere zadene potnik na poti od postajnega poslopja na železniški postaji do perona.
(2) Kabina osebnega javnega dvigala mora imeti minimalne mere 1,10 x 1,40 m in širino vrat 0,90 m. Minimalna nosilnost dvigala mora znašati 630 kg.
(3) Vidne stene dvižnega jaška in vrata dvigala morajo biti iz varnostnega stekla. Steklene površine se označijo z logotipom ali slikovnim materialom. Vrata dvigala morajo biti drsna, z avtomatskim odpiranjem. Fotocelica mora biti v obliki letve po celotni dolžini. Znotraj kabine mora biti ob steni držalo okroglega profila (2 r = 4 cm), in to na višini 0,90 m.
(4) Kabinsko tipkalo in klicni gumbi pred dvigalom morajo biti na višini od 0,90 do 1,20 m, tako da jih doseže tudi potnik na invalidskem vozičku. Za slepe in slabovidne osebe se kot vodilo dodajo številke oziroma črke v reliefni pisavi in pisavi za slepe ter zvočne najave.
(5) Za neoviran dostop v dvigalo se mora pred vrati v dvigalo predvideti minimalna prosta površina tal 1,50 x 1,50 m.
28. člen
(Dvižne ploščadi)
(1) Dvižne ploščadi se vgrajujejo pri adaptacijah obstoječih postajnih poslopij in peronov, ko ni prostora za izvedbo dvigal. Namenjene so funkcionalno oviranim osebam in potnikom na invalidskem vozičku za premostitev večjih višinskih razlik na poti od postajnega poslopja do peronov.
(2) Če se izvede stopniščna dvižna ploščad, se tirnica, po kateri se dviga in spušča ploščad, pritrdi v zid ob stopniščni rami. Dvižna ploščad mora imeti minimalno nosilnost 250 kg in površino nosilnega dela 1 x 1,20 m. Ploščad se upravlja s tipkalom na napravi in na zidu. Naprava je zložljiva in jo je potrebno postaviti navpično ob steno, da ne zavzame prevelike širine stopniščne rame.
(3) Če se izvede vertikalna dvižna ploščad, mora ta imeti nosilnost od 250 do 300 kg in mora omogočati višino dviga 1,80 m. Velikost ploščadi mora biti 0,90 x 1,40 m. Vstopni in izstopni del ploščadi mora imeti širino od 0,85 do 0,90 m.
(4) Naprave iz drugega in tretjega odstavka tega člena se lahko uporabljajo samo v navzočnosti železniškega delavca, ki se prikliče s klicnim gumbom, nameščenim ob stopniščni dvižni ploščadi, na višini 1,20 m.
29. člen
(Premično osebno dvigalo)
(1) V primeru, ko je višina med nivojem perona in nivojem vlaka previsoka, mora biti na železniški postaji dostopno premično osebno dvigalo, s katerim se funkcionalno oviranim osebam omogoči vstop na vlak. Tovrstna naprava mora biti stabilne izvedbe. Zaradi preprečitve sunkovitih tresljajev ob uporabi se priporoča premično osebno dvigalo s hidravličnim mehanizmom.
(2) Premično osebno dvigalo se lahko uporablja le s pomočjo železniških delavcev.
30. člen
(Talna obdelava peronov, varnostne oznake in usmerjevalni trakovi)
(1) Površina peronov mora biti takšna, da je v vseh vremenskih razmerah nedrseča in jo je možno enostavno vzdrževati oziroma čistiti. V primeru, da so peroni tlakovani, morajo biti fuge zapolnjene do višine talne obloge.
(2) Na talni površini perona morajo biti varnostne oznake, ki opozarjajo potnike na nevarno območje. Varnostne oznake se ponazorijo z barvo in z drugačno teksturo, kot je ostala talna površina. Varnostna oznaka, ki se ponazori z drugačno teksturo, kot je ostala talna površina, reliefno ne sme biti tako groba, da bi ovirala gibanje potnikov na vozičkih, niti tako gladka, da bi obstajala nevarnost zdrsa. Varnostna oznaka, ki se ponazori z barvo, mora izstopati od ostale talne površine. Uporablja se rumena barva.
(3) Talne varnostne oznake so:
– varnostni trak vzporedno s tiri, ki se izvede na razdalji 0,5 m od roba perona v obliki 0,30 m širokega traku. V primeru, da širina perona tega ne dopušča (npr. zožena površina srečevanja potnikov na peronu), se izvede 0,1 m širok trak;
– varnostno opozorilo stopnišča, ki se izvede na tleh pešpoti na stikih s stopnišči s pasovi širine 0,30 m ali več, v drugačni teksturi in v rumeni barvi. Robovi stopnic se po celotni širini stopniščne rame označijo z rumeno barvo v širini 5 cm od roba stopnice na nastopni in čelni strani stopnic;
– varnostna označba klančine, ki se izvede na tleh ob vznožju in na vrhu klančine s pasom širine 0,60 m v drugačni teksturi in v rumeni barvi.
(4) Usmerjevalni trakovi se vgrajujejo v talne površine in so namenjeni slepim, slabovidnim in nepismenim osebam, da se na poti orientirajo. Potnike lahko vodijo od postajnega objekta do peronov in po peronih. Priporočljivi so predvsem na peronih. Usmerjevalni trakovi morajo biti iz nedrsečih reliefnih plošč, ki se razlikujejo od ostalih površin in jih lahko slepe in slabovidne osebe zaznajo ob hoji.
(5) Usmerjevalni trakovi so lahko:
– usmerjavalni trakovi, ki nakazujejo pot in se izvedejo s ploščami rebričaste površine. Plošče se sestavljajo v trakove. Smer poteka reber je pravokotna na smer gibanja. Širina trakov mora biti najmanj 0,60 m. Pozicijo trakov je potrebno prilagoditi posameznim peronom;
– usmerjevalni trakovi na odcepih poti. Izvedejo se s ploščami s poglobljenimi krožnimi površinami. Plošče se sestavljajo v trakove. Širina trakov mora biti najmanj 0,60 m. V vogalih lahko plošče sestavimo v večjo površino.
(6) V primeru izvedbe usmerjevalnih trakov ob stopnicah, izhodih dvigal, tekočih klančinah in tekočih stopnicah se vgrajujejo usmerjevalni trakovi, ki ponazarjajo odcepe poti.
31. člen
(Oprema peronov)
(1) Peroni se lahko opremijo samo s takšno opremo, s katero se ne ovira gibanje potnikov po peronu. Na peronih postaje morajo biti:
– elektronska informacijsko-usmerjevalna tabla, ki je postavljena pod določenim vidnim kotom in potnike tekoče obvešča o prihodu in odhodu vlakov na tem peronu. Napisi na informacijsko-usmerjevalnih tablah morajo biti čitljivi. Z njimi se morajo potnikom posredovati informacije o odhodni postaji, številki vlaka, ciljni postaji in pomembnih vmesnih postajah;
– steber za klic v sili in informacije, ki je povezan s postajno službo za informacije, ki ima stalno zasedeno delovno mesto. Steber mora biti viden od daleč in na njem mora biti klicni gumb nameščen na primerni višini;
– ozvočenje, ki se uredi v skladu s 34. členom tega pravilnika;
– oglasne table, preko katerih se posredujejo informacije slušno prizadetim;
– vozni redi prihodov in odhodov vlakov;
– tabla o sestavi vlakov, ki omogoča potnikom, da lahko ugotovijo, v katerem delu vlaka imajo rezerviran sedež;
– oznake sektorjev peronov, ki omogočajo potniku, da lahko pričaka vagon, v katerem ima rezerviran sedež, na točno določenem mestu postanka;
– oznake tirov;
– oznake izhodov in zasilnih izhodov;
– napisne table postaj;
– ure,
– posode za odpadke.
(2) Podrobnejše zahteve glede opreme peronov se določijo v PGP.
32. člen
(Ovire na poteh komunikacijskih tokov)
(1) Potnikom se mora zagotoviti varno gibanje po postajnem območju tako, da se na poteh komunikacijskih tokov ne postavlja ovir. Ovire, ki lahko otežujejo varno gibanje potnikov, so npr. telefonske govorilnice, poštni nabiralniki, cvetlična korita, sedežni elementi, prostostoječe informacijske table in vozni redi, posode za odpadke, bančni avtomati in podobno. Na poteh komunikacijskih tokov se ne nameščajo prostostoječe stopnice. Če se izvedbi prostostoječih stopnic ni mogoče izogniti, se mora predvideti zavarovanje območja pod njimi in ob njih.
(2) Če se na poteh komunikacijskih tokov ni mogoče izogniti oviram, morajo biti le-te primerno oblikovane in postavljene tako, da potnika čimmanj ovirajo, ter poudarjene z barvo.
33. člen
(Zasilni izhodi)
(1) V postajnih poslopjih in na peronih postaj morajo biti na najvidnejših mestih nameščene oznake zasilnih izhodov. Zasilni izhodi morajo biti označeni s piktogrami, ki so razločni in razumljivi.
(2) Za lažjo orientacijo slabovidnih in duševno prizadetih potnikov se lahko posebej označi talna površina poti do zasilnih izhodov.
(3) Priporočljive so svetlobne označitve zasilnih izhodov (60 do 100 luksov).
(4) Neposredno ob zasilnem izhodu se lahko namesti alarmna naprava za akustično orientacijo in priklic železniškega delavca.
34. člen
(Zvočne informacije – informacije preko zvočnikov)
(1) Zvočna sporočila morajo preseči hrup v postajnem poslopju in na peronih. Biti morajo razločna in kratka. Pomembna sporočila se ponovijo 3-krat.
(2) Zvočna sporočila morajo biti posredovana vsaj v dveh jezikih, obvezno v slovenskem in angleškem jeziku.
(3) Pri zvočnih sporočilih mora biti indeks razumljivosti govora najmanj 0,45.
(4) Ozvočenje se dimenzionira glede na velikost železniške postaje in obstoječi hrup. Za izvedbo ozvočenja na železniških postajah so potrebni precizni akustični izračuni, ki omogočijo, da so zvočna sporočila razumljiva v vseh pogojih, tudi ob največjem hrupu.
(5) Zvočniki se morajo namestiti najmanj 1,70 m nad tlemi.
35. člen
(Razsvetljava)
(1) Za zagotovitev varnega gibanja potnikov na postajnem območju postaj je potrebno izvesti kvalitetno razsvetljavo.
(2) Na območjih gibanja potnikov je potrebno zagotoviti naslednjo moč osvetlitve:
– 40 luksov na peronih;
– 100 luksov na peronih pod nivojem terena;
– 120 luksov na stopnicah s svetlobnim poudarkom na začetku in koncu stopnic;
– 50 luksov na klančinah z največ 50 luksi poudarka na začetku, koncu in morebitnih vmesnih odcepih, s tem da se osvetlitev klančine v primeru, če je klančina locirana med območjema z močnejšo osvetlitvijo, lahko prilagodi okolici;
– od 50 do 100 luksov v podhodih;
– največ 100 in najmanj 20 luksov (priporočljivo je 50 luksov) na površini pred vstopom v postajne objekte.
(3) Na območjih čakanja potnikov se z dodatnimi svetili lahko osvetlijo zasilni izhodi, različna opozorila, prodajni pulti kart, panoji z voznimi redi in ostala obvestila potnikom.
(4) Peroni, ki so kriti s steklom ali kakšnim drugim transparentnim materialom, ne smejo biti čez dan osvetljeni z umetno svetlobo.
(5) Razsvetljava mora biti izvedena tako, da se prepreči potnikom dostop do stikal. Razsvetljavo mora upravljati pooblaščeni delavec ali pa se upravlja preko avtomata.
36. člen
(Vidne informacije)
(1) Vidne informacije morajo biti locirane na takšni višini, da so na bralni razdalji razločne in vselej tam, kjer jih potnik potrebuje.
(2) Informacijske table, ki ne posredujejo informacij, vezanih na potovanje z vlaki, ne smejo segati v vidno polje železniških informacijskih tabel in se morajo od njih tudi oblikovno razlikovati.
(3) Informacijske in usmerjevalne table morajo biti nameščene tako, da se prepreči njihovo bleščanje.
(4) Vidne informacije morajo biti prepoznavne in razumljive vsem, tudi vidno delno prizadetim. Najboljšo vidljivost se doseže z ustrezno obliko in velikostjo napisov in piktogramov ter barvno kombinacijo. Uporabljajo se lahko svetle črke in piktogrami na temni podlagi ali temne na svetli podlagi. Pri izbiri komplementarnih barv je vidno zaznavanje zaradi kontrasta največje.
(5) Barve, ki se uporabijo na informacijskih tablah, imajo naslednji pomen:
– zelena barva pomeni prosto pot;
– rdeča barva pomeni, da pot ni prosta, ali prepoved;
– rumena barva pomeni tveganje ali nevarnost.
(6) Na železniškem območju se uporabljajo predpisane vidne informacije in barve, določene v PGP.
37. člen
(Uporaba barv v prostoru)
(1) Zaradi večje varnosti gibanja potnikov, posebej slabovidnih in slepih oseb, se morajo v prostorih postajnih poslopju in na zunanjih površinah železniškega območja barvno in tonsko poudariti določeni gradbeni elementi in oprema. Barva stebrov se mora razlikovati od barve talne površine, stopnice morajo imeti barvno poudarjene robove, stopniščna držala se morajo barvno razlikovati od ozadja, barva vrat se mora razlikovati od barve sten ipd.
(2) Glede uporabe barv in barvnih kombinacij se mora upoštevati:
– da se rdeča, modra in zelena barva jasno razlikujejo od nevtralnih sivih, belih in črnih površin;
– da so najbolj vidne oranžna, rumena in rdeča barva;
– da je najtežje razpoznavna barva za slabovidne modra, pogosto jo dojemajo kot sivkasto;
– da je objekt v svetli barvi na svetlem ali temnem ozadju videti svetlejši, kot je;
– da kombinacije komplementarnih barv zaznave povečajo: modra-rumena, črna-bela.
(3) Da se notranjost postajnih poslopij laže zaznava, se morajo stene, strop in tla med seboj razlikovati v barvi oziroma tonu. Tla morajo biti 10–20% temnejša kot stene in stropovi, ker so tla običajno zaradi stropnih luči bolje osvetljena. Da je oprema bolj vidna, se mora na temnejša tla dajati svetla oprema, na svetlejša pa temna.
(4) Vzorci se lahko uporabijo samo, če imajo jasen pomen. S črtami na tleh se ponazarja pot, ki vodi potnike do določenih ciljev na postajnem območju.
III.OPREMLJENOST POSTAJ II. REDA
38. člen
(Postajno poslopje)
(1) Vhod v notranjost postajnega poslopja mora biti jasno označen in na vidnem mestu. Postajno poslopje zajema postajno dvorano, službene prostore za izvajanje rednega in varnega železniškega prometa ter druge objekte in naprave, ki omogočajo potnikom in drugim osebam varno gibanje po notranjem prostoru železniške postaje.
(2) Postajna dvorana mora biti prostorna, svetla in vedno čista. V njej oziroma v njeni neposredni bližini morajo biti:
– blagajne za prodajo vozovnic in informacije;
– čakalnica;
– javne sanitarije.
(3) V postajni dvorani se lahko predvidijo tudi prostori za opravljanje trgovske dejavnosti in določenih storitvenih dejavnosti. Tudi v notranjosti postajnega poslopja so lahko prostori za opravljanje trgovske in storitvene dejavnosti in druga oprema, vendar ti ne smejo ovirati glavnega potovalnega toka potnikov in ne smejo biti napoti pomembnim postajnim točkam.
(4) Postajna dvorana je javni prostor, ki je namenjena nekadilcem.
(5) V postajnem poslopju so tudi službeni prostori z napravami in opremo, ki omogočajo izvajanje železniškega prometa. Pri projektiranju službenih prostorov se uporabljajo določbe pravilnika o splošnih ukrepih in normativih varstva pri delu za gradbene objekte, namenjene za delovne in pomožne prostore (Uradni list SFRJ, št. 27/67). Specifične zahteve prometnih delovnih mest, kot npr. talna obdelava, dvojna tla, neposreden izhod na peron ipd., se določijo v projektni nalogi.
39. člen
(Čakalnica)
(1) Na železniški postaji mora biti v območju postajne dvorane predvidena čakalnica, ki je namenjena vsem potnikom in obiskovalcem. Čakalnica mora vsebovati naslednje elemente:
– informacije o voznem redu, ki morajo biti podane na papirju ali na ekranu;
– informacije o času;
– sedeže;
– izložba z informacijskim materialom;
– na vidnem mestu mora biti naveden čas odprtosti čakalnice.
(2) Čakalnica mora biti dovolj prostorna, da se vanjo omogoči dostop tudi osebam na invalidskih vozičkih.
40. člen
(Nivojski prehodi čez tir)
(1) V primerih, ko je dostop na peron mogoč le s prečkanjem tirov v istem nivoju, mora železniški delavec funkcionalno oviranim osebam pomagati, in jih spremljati čez prehod.
(2) Površina potniških prehodov čez tire in eventualna dostopna klančina do prehoda čez tire morata biti izvedeni iz gumijastih nedrsnih montažnih elementov.
(3) Na železniških postajah s podhodi ali nadhodi in brez dvigal, kjer je frekvenca potnikov manjša, je ob spremstvu železniškega delavca funkcionalno oviranim osebam dopusten prehod preko službenih nivojskih prehodov.
41. člen
(Oprema peronov)
(1) Peroni se lahko opremijo samo s takšno opremo, s katero se ne ovira gibanje potnikov po peronu. Na peronih postaj morajo biti:
– ozvočenje, ki se uredi v skladu s 34. členom tega pravilnika;
– vozni redi prihodov in odhodov vlakov;
– oznake tirov;
– oznake izhodov in zasilnih izhodov;
– napisne table postaj;
– ure;
– posode za odpadke.
(2) Podrobnejše zahteve glede opreme peronov se določijo v PGP.
42. člen
(Drugi pogoji)
Pri projektiranju postaj drugega reda se morajo upoštevati tudi določbe 6. člena, prvega, tretjega, četrtega, petega, šestega in sedmega odstavka 7. člena, 8. člena, 14. člena, 15. člena, razen pete alinee tretjega odstavka, 16. člena, prvega do petega odstavka 17. člena, 23. člena, 24. člena, 25. člena, prvega, drugega in tretjega odstavka 30. člena, 32. člena, 33. člena, 34. člena, 35. člena, 36. člena in 37. člena tega pravilnika.
IV. OPREMLJENOST POSTAJ III. REDA
43. člen
(Postajno poslopje)
(1) Vhod v notranjost postajnega poslopja mora biti jasno označen in na vidnem mestu. Postajno poslopje zajema prostor, namenjen potnikom, službene prostore za izvajanje rednega in varnega železniškega prometa ter druge objekte in naprave, ki omogočajo potnikom in drugim osebam varno gibanje po notranjem prostoru železniške postaje.
(2) Prostor, namenjen potnikom, mora biti svetel, vedno čist, namenjen je nekadilcem in v njem morata biti:
– blagajna za prodajo vozovnic in informacije;
– čakalnica.
(3) V notranjosti postajnega poslopja so lahko prostori za opravljanje trgovske in storitvene dejavnosti in druga oprema, vendar ti ne smejo ovirati glavnega potovalnega toka potnikov in ne smejo biti napoti pomembnim postajnim točkam.
(4) V postajnem poslopju so tudi službeni prostori z napravami in opremo, ki omogočajo izvajanje železniškega prometa. Pri projektiranju službenih prostorov se uporabljajo določbe pravilnika o splošnih ukrepih in normativih varstva pri delu za gradbene objekte, namenjene za delovne in pomožne prostore (Uradni list SFRJ, št. 27/67). Specifične zahteve prometnih delovnih mest, kot npr. talna obdelava, dvojna tla, neposreden izhod na peron ipd., se določijo v projektni nalogi.
44. člen
(Blagajne za prodajo vozovnic)
(1) Blagajna za prodajo vozovnic je v prostoru, namenjenem potnikom. Imeti mora prodajno okno, pri katerem lahko potniki kupijo vozovnice.
(2) Prodajno okno mora biti urejeno tako, da ima vmesno zasteklitev, ki ločuje železniškega delavca od potnika. Imeti mora dovolj širok izdajni pult, da lahko potnik plača vozovnico in odloži odvečno prtljago.
(3) Vmesna zasteklitev prodajnega okna mora imeti perforacijo. V izdajni pult se mora vgraditi kaseta za izmenjavo denarja in vozovnic. Prodajno okno se lahko po potrebi za pomoč naglušnim pri sporazumevanju opremi tudi z indukcijskimi komunikacijskimi zankami. Na vidnem mestu mora biti označba delovnega časa.
(4) Prodajno okno mora biti na višini, da ga lahko uporabljajo osebe na invalidskem vozičku.
(5) Zaradi varnosti slepih in slabovidnih oseb se je potrebno izogibati izstopajočim elementom iz ravnine prodajnega okna.
45. člen
(Čakalnica)
(1) Na železniški postaji mora biti predvidena čakalnica, ki je namenjena vsem potnikom in obiskovalcem. V njej se morajo nahajati naslednji elementi:
– informacije o voznem redu, ki morajo biti podane na papirju ali na ekranu;
– informacije o času;
– sedeži;
– izložba z informacijskim materialom;
– na vidnem mestu mora biti naveden čas odprtosti čakalnice.
(2) Čakalnica mora biti dovolj prostorna, da se vanjo omogoči dostop tudi osebam na invalidskih vozičkih.
46. člen
(Oprema peronov)
(1) Peroni se lahko opremijo samo s takšno opremo, s katero se ne ovira gibanje potnikov po peronu. Na peronih morajo biti:
– vozni redi prihodov in odhodov vlakov;
– oznake tirov;
– oznake izhodov in zasilnih izhodov;
– napisne table postaj;
– posode za odpadke.
(2) Podrobnejše zahteve glede opreme peronov se določijo v PGP.
47. člen
(Drugi pogoji)
Pri projektiranju postaj tretjega reda se morajo upoštevati tudi določbe 6. člena, prvega, tretjega, četrtega, petega, šestega in sedmega odstavka 7. člena, prvega, tretjega in četrtega odstavka 8. člena, 14. člena, 16. člena, 23. člena, 24. člena, 25. člena, prvega, drugega in tretjega odstavka 30. člena, 32. člena, 33. člena, 35. člena, 36. člena, 37. člena in 40. člena tega pravilnika.
V. MEJNE ŽELEZNIŠKE POSTAJE
48. člen
(Informacijski elementi)
Vsi informacijski elementi na mejni železniški postaji morajo biti v slovenskem jeziku in jeziku mejne države.
49. člen
(Zvočne informacije)
Zvočna sporočila se morajo na mejnih železniških postajah izvajati v slovenskem in angleškem jeziku ter jeziku mejne države.
50. člen
(Opremljenost)
Mejne železniške postaje se morajo opremiti z nivojem opremljenosti, predpisanim skladno s tem pravilnikom, glede na kategorijo, v katero se razporedi posamezna mejna železniška postaja skladno s 4. členom tega pravilnika.
VI. POSTAJALIŠČA
51. člen
(Postajališče in zavetišče)
(1) Postajališča so mesta na železniški progi, ki so namenjena za vstopanje in izstopanje potnikov.
(2) Postajališča morajo imeti zavetišče, ki omogoča potnikom zavetje v primeru neugodnih vremenskih razmer. Z zavetiščem morajo biti opremljeni tudi peroni večjih železniških postaj.
(3) Zavetišče se mora postaviti vzporedno s peronom, tako da je streha najmanj 3 m oddaljena od osi bližnjega tira. Za izvedbo zavetišča se uporabljajo določbe predpisa, ki ureja splošne ukrepe in normative za projektiranje, gradnjo in vzdrževanje zgornjega ustroja in PGP.
(4) Zavetišče mora vsebovati:
– napisno tablo z imenom postajališča, ki se namesti levo in desno od zavetišča;
– posodo za odpadke;
– klop in/ali sedeže;
– vitrino za vozni red.
(5) V zavetišču so lahko panoji za reklamiranje ali za lokalno informiranje in avtomat za vozovnice.
(6) Zavetišče mora biti razsvetljeno.
(7) Tlak v zavetišču se mora prilagoditi tlaku ostalega dela perona.
(8) Nova zavetišča na postajališčih morajo biti oblikovno poenotena oziroma se lahko po presoji prilagajajo lokalnim tipološkim elementom (npr. naklon strehe, kritina, obdelava sten). Ti morajo biti razpoznavni kot element JŽI in v skladu s PGP.
(9) Za zavetiščne objekte na peronih glavnih postaj ni obvezujoča oblikovna poenotenost.
(10) Na peronih postajališč morajo biti označbe tirov, označena mora ta biti pot od zavetišča do perona in smer izhoda s perona. Če je postajališče na dvotirni progi, morajo biti označbe tirov dopolnjene z označbami smeri voznih poti vlakov. Na tleh perona mora biti varnostna oznaka. Varnostna oznaka se izvede vzporedno s tiri na razdalji 0,5 m od roba tira v obliki 0,1 m širokega traku rumene barve.
(11) Dostopi na perone na postajališčih se urejajo v mejah obstoječih prostorskih danosti in glede na pretok potnikov ob upoštevanju določb 14. člena, 23. člena, 24. člena, prvega in drugega odstavka 30. člena in 46. člena tega pravilnika.
VI. TEHNIČNE SPECIFIKACIJE
52. člen
Na podlagi tega pravilnika se izdelajo tehnične specifikacije, kot navodila za projektiranje, gradnjo in oblikovanje vseh v tem pravilniku omenjenih postajnih in drugih objektov.
VII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
53. člen
(Ureditev obstoječih železniških postaj in postajališč)
Vse obstoječe železniške postaje in postajališča se morajo urediti v skladu z določbami tega pravilnika, UIC standardom 140 in 413 ter Tehničnimi specifikacijami za opremljenost in celostno grafično podobo železniških postaj in postajališč JŽI, v rokih, ki jih predpisuje Nacionalni program razvoja javne železniške infrastrukture, vendar najkasneje v roku, določenem v 111. členu zakona o varnosti v železniškem prometu (Uradni list RS, št. 85/00).
54. člen
(Kategorizacija obstoječih železniških postaj)
Razporeditev obstoječih železniških postaj v kategorije I. do III. reda izvrši upravljavec JŽI skladno s četrtim odstavkom 4. člena tega pravilnika v enem letu od njegove uveljavitve.
55. člen
(Uveljavitev pravilnika)
Ta pravilnik začne veljati 1. januarja 2003.
Št. 2610-12/2002/4-0503
Ljubljana, dne 5. junija 2002.
Minister
za promet
Jakob Presečnik l. r.
