Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. A. in B. B. B. iz Ž., ki jo zastopa skrbnik za poseben primer dr. C. C., vse pa zastopa Č. Č, odvetnik v Z., na seji dne 23. maja 2002

Ustavna pritožba A. A. A. in B. B. B. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 129/98 z dne 3. 12. 1998 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cgp 795/97 z dne 31. 3. 1998 in s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VIII Pg180/95 z dne 23. 6. 1997 se zavrne.

1. Sodišče prve stopnje je kot nedopustno zavrglo tožbo tožeče stranke z ugotovitvenim zahtevkom, da spada v zapuščino tudi nerazdelna terjatev prve tožeče stranke A. A., d.o.o., Ž. (v nadaljevanju: A. A.), do prve tožene in druge tožene stranke v višini 39 600 000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi je navedlo, da je ugotovitvena tožba dopustna samo, če je tako določeno s posebnimi predpisi, kar v konkretnem primeru ni, ali če ima tožnik kakšno pravno korist od ugotovitve pravice ali pravnega razmerja še pred zapadlostjo dajatvenega zahtevka. Ker je v konkretnem primeru dajatev za plačilo odškodnine že zapadla, je sodišče prve stopnje ocenilo, da ugotovitvena tožba ni dopustna. Opozorilo je tudi, da bi bila sicer za odškodninski zahtevek legitimirana samo prva tožeča stranka A. A., ker edino ona kot gospodarski subjekt lahko zahteva povrnitev škode zaradi dejanja nelojalne konkurence. Zato naj druga in tretja tožnica ne bi bili legitimirani za vložitev tožbe. Druga in tretja tožnica pa po mnenju sodišča prve stopnje nista legitimirani za vložitev tožbe niti kot dedinji pravne osebe A. A. v zapuščinskem postopku. Višje sodišče je pritožbo druge in tretje tožnice zavrnilo. Ob tem je pojasnilo, da bi smeli tožnici vložiti ugotovitveno tožbo o obsegu zapuščine le na podlagi napotitve na pravdo s strani zapuščinskega sodišča, vendar pa sporna terjatev ne spada v zapuščino, ker je zapadla šele po zapustnikovi smrti. Tudi revizija je bila zavrnjena kot neutemeljena, vendar iz nekoliko drugačnih razlogov, kot sta jih navedli sodišči prve in druge stopnje. Vrhovno sodišče je opozorilo, da predstavlja predmet dedovanja samo poslovni delež gospodarske družbe in ne gospodarska družba kot pravni subjekt, sporna terjatev pa je terjatev prvotožnika, ki pa v obravnavanem sporu ni bil pravilno zastopan.
2. Ustavni pritožnici sta v ustavni pritožbi navedli, da imata kot dedinji poslovnega deleža prve tožnice samostojen pravni interes za ugotovitev sporne terjatve. Opozarjata tudi, da je ugotovitev terjatve edino pravno sredstvo, ki pred delitvijo zapuščine pripada dedičem za varstvo njihovih interesov, in da je po sodni praksi dedičem dovoljeno vložiti takšno ugotovitveno tožbo tudi brez posebnega napotila zapuščinskega sodišča. Tako naj bi jima bila z zavrženjem ugotovitvene tožbe kršena pravica do sodnega varstva (23. člen ustave).
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-107/99 z dne 26. 2. 2002 ustavno pritožbo v delu, v katerem sta jo vložili druga in tretja tožnica v pravdi, sprejelo v obravnavo. V skladu z določbama 6. in 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena Vrhovnemu sodišču in nasprotnima strankama v pravdi. Na navedbe iz ustavne pritožbe je odgovorila samo nasprotna stranka D. D. Navedel je, da sporna terjatev ne spada v zapuščino, ker je nastala po zapustnikovi smrti, in predlagal, naj ustavno sodišče o ustavni pritožbi odloči na javni obravnavi.

4. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna, temveč izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pri ugotavljanju, ali izpodbijani sklepi posegajo v ustavne pravice pritožnic, je ustavno sodišče na podlagi zatrjevanj, da je sodišče z zavrženjem ugotovitvene tožbe pritožnicama odvzelo pravno varstvo, izpodbijane odločbe preizkusilo z vidika morebitne kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena ustave.
5. Pravica do sodnega varstva (23. člen ustave in 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) ne pomeni le pravice do postopka in sodne odločitve, temveč pravico do meritorne odločitve.(1) Zakon sicer lahko določi posamezne procesne predpostavke, s katerimi pogojuje obveznost sodišča, da v sporu meritorno odloči, vendar je treba tako procesno predpostavko šteti za omejitev pravice do sodnega varstva. Vsaka omejitev pravice do sodnega varstva, ki jo določa zakon, ni nujno nedopustna. Takšna je, če ne ustreza načelu sorazmernosti.(2) V zvezi s pravico do sodnega varstva je opozoriti tudi, da ustavno sodišče praviloma ne presoja materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločb, temveč samo v primerih, kadar nezakonitost obenem pomeni protiustavnost. Tako ustavno sodišče v zadevi najprej presodi, ali ima sporno pravno stališče tudi ustavnopravno komponento.(3) Ta ustavnopravna komponenta je podana, če sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava o procesni legitimaciji ali pravnem interesu tožbo zavrže, s čimer stranko prikrajša za vsebinsko odločitev o njenem zahtevku.(4)
6. Dediči imajo na podlagi predpisov o dedovanju pravni interes za ugotovitev, da je določena terjatev del zapuščine ne glede na to, ali jih je sodišče na pravdo napotilo s posebnim sklepom. Takšno tožbo na ugotovitev, da sporna odškodninska terjatev spada v zapuščino, sta v konkretnem primeru vložili tudi ustavni pritožnici, ki sta svoj pravni interes opirali na to, da sta dedinji, in ne na to, da sta družbenici v gospodarski družbi, katere delež je predmet dedovanja. Sodišče prve stopnje njune tožbe zato ne bi smelo zavreči, temveč bi moralo odločiti o njeni utemeljenosti. Prvostopenjsko sodišče se z vprašanjem utemeljenosti tožbenega zahtevka ni ukvarjalo. Vendar pa iz odločbe Višjega sodišča izhaja, da je zahtevek presojalo tudi po vsebini, saj je v obrazložitvi izrecno navedlo, da zahtevku tudi sicer ne bi bilo mogoče ugoditi, ker terjatev, ki je nastala po zapustnikovi smrti, ni del zapuščine. Vrhovno sodišče pa je v svoji odločbi navedlo, da je predmet dedovanja samo poslovni delež gospodarske družbe in ne gospodarska družba kot pravni subjekt, sporna terjatev pa je terjatev prvotožnika (torej družbe A. A.). Ker iz obrazložitev odločb Višjega in Vrhovnega sodišča izhaja, da pritožnici s svojim zahtevkom tudi sicer ne bi mogli uspeti, jima v konkretnem primeru ni bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena ustave samo zaradi tega, ker o tem ni bilo odločeno v izreku. Zato je ustavno sodišče njuno ustavno pritožbo zavrnilo.
7. Predloga nasprotne stranke v pravdi za razpis javne obravnave ustavno sodišče ni sprejelo, ker je dejansko stanje dovolj pojasnjeno in tudi ni drugih razlogov, ki bi utemeljevali razpis javne obravnave.

8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnica in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Franc Testen. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi za in z enim proti. Proti je glasoval sodnik Ribičič, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.

1 Odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice na primer v zadevi Philips proti Grčiji, Series A, Vol. 209, str. 21, v zadevi Sveti samostani proti Grčiji, Series A, Vol. 301, str. 37, v zadevi Fayed proti Združenemu kraljestvu, Series A, Vol. 294-B, str. 49-50. Temu stališču sledi tudi sodna praksa ustavnega sodišča: na primer odločba št. Up-13/99 z dne 8. 3. 2001, Uradni list RS, št. 28/01 in OdlUS X, 110. Glej tudi Galič A., Pravica do poštenega sojenja v pravdnem postopku, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana, 1998, polobjava, str. 95.

2 Odločba ustavnega sodišča št. Up-13/99 z dne 8. 3. 2001, Uradni list RS, št. 28/01 in OdlUS X, 110 ter št. U-I-157/00 z dne 28. 6. 2001, Uradni list RS, št. 57/01. V slovenski pravni teoriji Galič A., 1998, str. 95.

3 Galič A., 1998, str. 103, op. 362.

4 Primerjaj tudi pri Galič A., 1998, str. 114 in nasl.