Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Ž., na seji dne 30. maja 2002

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 133/2000 z dne 20. 2. 2001 se razveljavi.
2. Zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. Pritožniku je bila s pravnomočno sodbo priznana pravica do izplačevanja akontacije vojaške starostne pokojnine od 1. 11. 1991 dalje. Z dopolnilno sodbo št. Ps 141/94 z dne 8. 12. 1994 je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani zavrnilo pritožnikov zahtevek za plačilo zamudnih obresti od pripadajočih mesečnih zneskov pokojnine. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo št. Psp 28/95 z dne 18. 1. 1996 pritožbo pritožnika zoper dopolnilno sodbo zavrnilo. Vrhovno sodišče je s sodbo št. VIII Ips 59/96 z dne 15. 4. 1997 zavrnilo tudi revizijo pritožnika. Postavilo se je na stališče, da je pokojnina občasna denarna dajatev, za katero velja na podlagi prvega odstavka 279. člena zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju: ZOR) prepoved obrestovanja. Zoper omenjeno sodbo Vrhovnega sodišča je pritožnik vložil ustavno pritožbo. Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-219/97 z dne 13. 4. 2000 (OdlUS IX, 135) sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Ugotovilo je, da izpodbijana sodba odstopa od siceršnje sodne prakse, ki na podlagi tretjega odstavka 279. člena ZOR priznava zamudne obresti za občasne denarne dajatve od vložitve tožbe dalje, ne da bi to odstopanje kakorkoli utemeljila. S tem je bila po oceni ustavnega sodišča kršena pritožnikova pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. S sodbo št. VIII Ips 133/2000 z dne 20. 2. 2001 je Vrhovno sodišče revizijo pritožnika ponovno zavrnilo. Štelo je, da o utemeljenosti zahtevka za plačilo zakonitih zamudnih obresti od neplačanih akontacij vojaških pokojnin od vložitve tožbe dalje ni bilo mogoče odločati, ker pritožnik takšnega zahtevka ni uveljavljal.
2. Zoper sodbo Vrhovnega sodišča z dne 20. 2. 2001 vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev 14. člena ustave. Meni, da je stališče Vrhovnega sodišča, po katerem pritožnik ni postavil zahtevka za plačilo zamudnih obresti od neplačanih zneskov akontacij vojaških pokojnin za čas od vložitve tožbe dalje, nepravilno. Predlaga, naj ustavno sodišče samo odloči o njegovem zahtevku.
3. Senat ustavnega sodišča je dne 26. 3. 2002 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z določbama 6. in 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je ustavno sodišče sklep o sprejemu ustavne pritožbe in ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču in nasprotni stranki (toženki) ter stranskemu intervenientu v postopku. Omenjeni na ustavno pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožnik zatrjuje, da je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo kršilo 14. člen ustave. Splošno načelo enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave) na področju sodnega in drugega varstva pravic zagotavlja pravica do enakega varstva pravic (22. člen ustave). Kršitev te pravice med drugim predstavlja tudi sprejem očitno napačne sodbe oziroma sodbe brez razumne pravne obrazložitve. Ustava v 22. členu namreč zagotavlja tudi prepoved sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti pri odločanju. Prav to kršitev je mogoče očitati izpodbijani sodbi.
5. Pritrditi gre namreč pritožniku, da je v njegovem tožbenem zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti vsebovan tudi zahtevek za plačilo zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe dalje. S tožbo z dne 5. 8. 1993 je pritožnik zahteval plačilo akontacij vojaških starostnih pokojnin za čas od 1. 11. 1991 do dneva pravnomočnosti odločitve sodišča. Hkrati je zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih zapadlih mesečnih zneskov akontacij od vsakega prvega dne v mesecu dalje za akontacijo, zapadlo v preteklem mesecu. V takšnem zahtevku, s katerim je torej pritožnik od zneskov akontacij, zapadlih pred vložitvijo tožbe, uveljavljal plačilo zamudnih obresti že od vsakega prvega dne v mesecu po mesecu zapadlosti zneska akontacije v plačilo, je gotovo zajet tudi zahtevek za plačilo zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe dalje. Prav tako pa je s takšnim zahtevkom tožnik uveljavljal tudi plačilo zamudnih obresti od mesečnih zneskov akontacij vojaških pokojnin, ki so zapadle v plačilo po dnevu vložitve tožbe. Stališče Vrhovnega sodišča, da pritožnik zahtevka za plačilo zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe dalje ni uveljavljal, je glede na navedeno tako očitno napačno, da je z njim poseženo v pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave.
6. Navedena kršitev predstavlja razlog za ugoditev ustavni pritožbi. Zato je ustavno izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Kot je bilo navedeno že v odločbi ustavnega sodišča št. Up-219/97, bo moralo ob ponovnem odločanju o pritožnikovem zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti Vrhovno sodišče svojo odločitev o zavrnitvi tega zahtevka ustrezno spremeniti ali pa obrazložiti, zakaj pri pokojninskih dajatvah ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 279. člena ZOR, ki sicer tudi pri občasnih denarnih dajatvah dopušča uveljavljanje zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje.

7. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.