Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. ob Z., ki ga zastopa B. B., odvetnik v V., na seji dne 13. junija 2002

1. Sklep Okrožnega sodišča na Ptuju št. Ks 38/99 z dne 23. 7. 1999 in sklep istega sodišča št. Kpr 63/99 z dne 29. 6. 1999 se razveljavita.
2. Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču na Ptuju v novo obravnavanje.

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 29. 6. 1999 je preiskovalni sodnik ugodil predlogu Davčne uprave Ministrstva za finance Republike Slovenije za začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka, povezanim z zahtevo pristojnega državnega tožilstva za uvedbo preiskave zaradi suma storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve. Država je v zvezi s tem postopkom priglasila premoženjskopravni zahtevek v višini 92 085 777 tolarjev. Po navedenem sklepu je bilo pritožniku prepovedano razpolaganje s sredstvi na računu pri banki ter obremenitev in razpolaganje z osebnimi in tovornimi vozili. S sklepom z dne 23. 7. 1999 je zunajobravnavni senat pritožbo zoper ta sklep zavrnil. Pritožnik predlaga, naj ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje oziroma ju spremeni tako, da bi bil promet s sredstvi na bančnem računu dovoljen z odobritvijo preiskovalnega sodnika.
2. Pritožnik zatrjuje, da je sodišče v nasprotju z 22. členom ustave izpodbijani sklep izdalo brez njegovega zaslišanja. Izpodbijana sklepa naj bi prekomerno posegala v lastninsko pravico (33. člen ustave) in v pravico do podjetništva (74. člen ustave) in s tem povzročila nepopravljivo škodo. Ukrepi kazenskega postopka naj ne bi smeli povzročiti prenehanja opravljanja dejavnosti. Prav to naj bi bilo povzročeno z blokiranjem pritožnikovega žiro računa, ki ga je vodil kot samostojni podjetnik. Poleg tega bi moralo sodišče tehtati med javnim in zasebnim interesom in uporabiti milejši ukrep, primeren za dosego cilja. Terjatev Republike Slovenije naj bi ne bila pravnomočna in se v času izdaje izpodbijanih sklepov sploh še ni začela ugotavljati. Razpolaganje s sredstvi na računu naj bi bilo mogoče omejiti tudi tako, da bi sodišče odobrilo ali zavrnilo vsako želeno transakcijo posebej. Pritožnik nadalje trdi, da sploh ni bil zavezanec za plačilo davka, katerega zatajitev se mu očita. Izrekanje tako stroge sankcije v času, ko preiskava še teče in ko se višina terjatve Republike Slovenije iz naslova neplačanih davkov sploh še ni začela ugotavljati, naj bi pomenilo predpostavljanje pritožnikove krivde in s tem kršitev domneve nedolžnosti (27. člen ustave).
3. Preiskovalni sodnik je v izpodbijanem sklepu navedel, da je Republika Slovenija upravičena uveljavljati premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku in s tem tudi njegovo začasno zavarovanje. Zavzelo je stališče, da ju je ob smiselni uporabi določb zakona o izvršilnem postopku (Uradni list RS, št. 51/98 – v nadaljevanju: ZIZ) mogoče uveljavljati tudi pred začetkom kazenskega postopka. Verjetnost obstoja terjatve naj bi izhajala iz podatkov kazenske ovadbe in predvsem iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu. Na podlagi dejstva, da je pritožnik v času zbiranja obvestil in že po tem, ko mu je bila odvzeta prostost, odtujil svoje nepremično premoženje in eno izmed vozil, je sodišče sklepalo na obstoj nevarnosti, da bo zaradi pritožnikovega ravnanja uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Zunajobravnavni senat je pritožnikovo pritožbo zavrnil in potrdil stališče preiskovalnega sodnika, da je zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka mogoče uveljavljati tudi pred začetkom kazenskega postopka in da sta podani obe predpostavki, ki ju ZIZ zahteva za izdajo začasnega zavarovanja.
4. Senat ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-246/99 z dne 15. 2. 2000 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu z določbo 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) poslana Okrožnemu sodišču na Ptuju, ki nanjo ni odgovorilo.
5. Ustavno sodišče je v postopku vpogledalo spis Okrožnega sodišča na Ptuju št. Kpr 63/99.

6. S trditvijo, da ni bil zavezanec za plačilo davka, katerega zatajitev se mu očita, pritožnik izpodbija utemeljenost ugotovitve sodišč, da terjatev, katere začasno zavarovanje je bilo z izpodbijanima sklepoma dovoljeno, verjetno obstaja. Utemeljenosti te trditve ustavno sodišče ni moglo presoditi, ker izpodbijana sklepa v tem delu nista obrazložena in sta zaradi tega v nasprotju z jamstvom enakega varstva pravic (22. člen ustave).
7. Iz 22. člena ustave izvira zahteva, da so odločbe, s katerimi je pristojni organ odločil o posameznikovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih, obrazložene. Prizadeti osebi je namreč pritožba dejansko zagotovljena le, če je seznanjena z razlogi za odločitev, ki zadeva njen pravni položaj. Obrazložitev mora biti v taki meri konkretna (ne pavšalna, abstraktna in splošna), da je mogoča presoja pravne pravilnosti izdane odločitve (odločba št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996, Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40). Organ, ki odloča v posamični zadevi, mora v njej obravnavati, ovrednotiti in obrazloženo sprejeti ali zavrniti trditve in stališča prizadete osebe, ki so postavljena v skladu s procesnimi določbami in ki niso očitno pravno nepomembna (odločba št. Up-118/95 z dne 11. 6. 1998 - OdlUS VII, 227).
8. Iz narave začasnih odredb izhaja, da sodišče v postopku za njihovo izdajo ni dolžno izvesti dokaznega postopka, na podlagi katerega bi se prepričalo o utemeljenosti zahtevka, temveč zadostuje že verjetnost, da je zahtevek utemeljen. Zahtevam iz 22. člena ustave je zato zadoščeno že v primeru, ko sodišče razumno obrazloži verjetno utemeljenost zahtevka (prim. odločbo št. Up-359/01 z dne 15. 11. 2001, Uradni list RS, št. 96/01). Odločitev o začasnem zavarovanju premoženjskopravnega zahtevka pa ni vezana le na predpostavko o verjetnem obstoju terjatve. Za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku mora biti izkazana tudi vzročna zveza med uveljavljanim zahtevkom in kaznivim dejanjem. Zaradi tega so ustavne zahteve glede obrazložitve tovrstnih odločitev – kar bo utemeljeno v nadaljevanju – nekoliko strožje.
9. Pri odločanju o začasnem zavarovanju premoženjskopravnega zahtevka mora sodišče presoditi, ali so podane predpostavke za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, ki jih določa zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZKP), in ali so podane predpostavke za začasno zavarovanje tega zahtevka, ki jih glede na prvi odstavek 109. člena ZKP določa ZIZ. Najkasneje ob vročitvi odločitve o predlogu za začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka mora biti obdolženec seznanjen s predlogom za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka, iz katerega izhajajo podlaga in dokazi za njegovo utemeljenost. Izrecne določbe o tem ZKP ne vsebuje, vendar pa ta zahteva izhaja iz zgoraj opisane vsebine 22. člena ustave. Obdolženec ne more biti v enakopravnem položaju z – v tem primeru – oškodovancem, če ne ve, kaj in na kakšni podlagi ta zoper njega uveljavlja.
10. Nadalje mora sodišče presoditi, ali gre za zahtevek, ki ga je dopustno uveljavljati v kazenskem postopku. Uveljavljanje civilnopravnih zahtevkov v kazenskem postopku izvira iz stare ideje, naj se oškodovancu dŕ možnost, da čimprej in s čim manjšim naporom pride do povračila škode, ki mu je bila povzročena kot žrtvi kaznivega dejanja. Zakonodaje, ki poznajo ta institut, na različne načine urejajo pravico do uveljavljanja premoženjskopravnih zahtevkov v kazenskem postopku (npr. glede upravičencev, istočasnega teka kazenskega in civilnega postopka in stopnje vezanosti na odločitev, ki je izdana prva, dispozitivnosti oziroma oficialnosti vodenja postopka), vsem pa je skupno, da pravico omejujejo na zahtevke, ki jih je mogoče uveljavljati v pravdi.1 Taka je tudi ureditev v ZKP (drugi odstavek 100. člena in 101. člena ZKP). Izpodbijana sklepa na to vprašanje ne odgovarjata, čeprav je izhajajoč iz opisanega namena instituta vsaj sporno, ali je kot premoženjskopravni zahtevek dopustno uveljavljati terjatve iz naslova neplačanih davkov.
11. Pri utemeljevanju, da terjatev verjetno obstaja, ni dovolj, da se sodišče zgolj na splošno sklicuje na listine, ki so v kazenskem spisu. Če naj bo prizadeti osebi zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo, mora biti v odločbi navedeno, iz katerih dejstev izhaja verjetnost obstoja terjatve ter katere listine in druge dokaze je sodišče štelo za odločilne in zakaj. Premoženjskopravni zahtevek je sicer pogosto tako neposredno povezan s kaznivim dejanjem, da ta verjetnost izhaja iz okoliščin, na katerih temelji utemeljen sum storitve kaznivega dejanja. Vendar pa v času pred uvedbo kazenskega postopka, ko je bilo v obravnavanem primeru odločeno o začasnem zavarovanju premoženjskopravnega zahtevka, sodišče še ni opravilo tovrstne presoje. Poleg razlogov glede verjetnega obstoja terjatve mora zato odločitev o začasnem zavarovanju vključevati obrazloženo presojo, da terjatev verjetno izvira iz kaznivega dejanja. Nadalje mora tudi obstoj subjektivne nevarnosti temeljiti na konkretnih okoliščinah, iz katerih izhaja na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep o obstoju nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve zaradi dolžnikovega ravnanja onemogočena ali precej otežena.
12. Odločitev sodišča glede verjetnega obstoja terjatve je pomanjkljiva. Preiskovalni sodnik je v sklepu navedel le, da verjetnost obstoja terjatve izhaja iz podatkov kazenske ovadbe in predvsem iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu. V prvostopenjskem sklepu o začasnem zavarovanju premoženjskopravnega zahtevka torej ni navedeno, iz katerih dejstev izhaja verjetnost obstoja terjatve ter katere dokaze je sodišče štelo za odločilne in zakaj. Prav tako ni obrazloženo, da terjatev verjetno izhaja iz kaznivega dejanja. Pomanjkljiva je tudi odločitev zunajobravnavnega senata. Pritožbena navedba, da je sklicevanje na omenjeno dokumentacijo premalo, je bila namreč zavrnjena s pavšalno oceno, da je stališče preiskovalnega sodnika o verjetnem obstoju terjatve pravilno. Prvostopenjski sklep je pritožnika prikrajšal za učinkovito pritožbo, drugostopenjski sklep pa ne odgovarja na pritožnikove bistvene navedbe. Ker sta oba izpodbijana sklepa v nasprotju z 22. členom ustave, ju je ustavno sodišče razveljavilo. V novem postopku bo moralo sodišče o začasnem zavarovanju premoženjskopravnega zahtevka odločiti ob upoštevanju zahtev, navedenih v odločbi.
13. Ker je ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo že iz navedenega razloga, se v presojo o obstoju drugih zatrjevanih kršitev ustavnih pravic ni bilo potrebno spuščati.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

1 Kobe, Povrnitev škode kot predmet kazenskega postopka – adhezijski postopek (Primerjalnopravni prikaz in analiza), Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete v Ljubljani, XXVII. letnik, Ljubljana, 1978, str. 99 in naslednje.