Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Sindikata državnih in družbenih organov Slovenije, Republiškega odbora sindikata, Ljubljana, ki ga zastopa Ivan Stošič, odvetnik v Ljubljani, ter Štefanije Črešnar iz Radelj ob Dravi in drugih, na seji dne 20. junija 2002

Člen 2 uredbe o spremembi in dopolnitvi uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkov zaposlenim v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih (Uradni list RS, št. 37/02) in 1. člen uredbe o spremembi uredbe o določitvi dodatkov strokovnim in administrativno-tehničnim ter drugim delavcem na sodiščih, državnih tožilstvih, državnemu pravobranilstvu in v organih za postopek o prekrških (Uradni list RS, št. 37/02) se odpravita.

1. Prvi pobudnik izpodbija uredbo o spremembi in dopolnitvi uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkov zaposlenim v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih (v nadaljevanju: uredba1) in uredbo o spremembi uredbe o določitvi dodatkov strokovnim in administrativno-tehničnim ter drugim delavcem na sodiščih, državnih tožilstvih, državnemu pravobranilstvu in v organih za postopek o prekrških (v nadaljevanju: uredba2). Pri tem izrecno ne navaja, katere določbe omenjenih predpisov izpodbija. Vendar pa iz obrazložitve pobude izhaja, da izpodbija ureditev, po kateri se povišanje dodatkov oziroma novi dodatki k plačam, ki naj bi zaposlenim v službah vlade in v upravnih organih oziroma strokovnim in administrativo-tehničnim ter drugim delavcem na sodiščih, državnih tožilstvih, javnih pravobranilstvih in v organih za postopek o prekrških (v nadaljevanju: zaposleni) pripadli s 1. 5. 2002, spremenijo v premije dodatnega pokojninskega zavarovanja. To urejata 2. člen uredbe1 in 1. člen uredbe2, zato gre šteti, da izpodbija le navedeni določbi uredb. Izpodbijana ureditev naj bi bila po mnenju prvega pobudnika v nasprotju s četrtim in šestim odstavkom 302. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZPIZ-1), ki izrecno določata prostovoljnost vključitve zaposlenih v pokojninski načrt kolektivnega zavarovanja, in v nasprotju s 303. členom tega zakona, po katerem se pokojninski načrt, ki ga financira delodajalec in s katerim je določeno, da morajo del premije prostovoljnega dodatnega zavarovanja plačevati tudi zavarovanci prostovoljnega dodatnega zavarovanja, zaposleni pri delodajalcu, ki pokojninski načrt financira, oblikuje v skladu s kolektivno pogodbo, ki jo skleneta delodajalec in reprezentativni sindikat, organiziran pri delodajalcu, oziroma v skladu s pogodbo, ki jo skleneta delodajalec in zaposleni. Pobudnik kot reprezentativni sindikat takšne kolektivne pogodbe ni sklenil, prav tako pa zaposleni, na katere se nanašata izpodbijani uredbi, z delodajalcem niso podpisali omenjene pogodbe. Pobudnik zatrjuje kršitev 14. in 153. člena ustave. Ker gre za veliko število delavcev, ki bodo z izvrševanjem izpodbijanih uredb oškodovani, predlaga, naj se izvrševanje obeh izpodbijanih uredb do dokončne odločitve ustavnega sodišča zadrži.
2. Štefanija Črešnar in druge pobudnice, zaposlene v Upravni enoti Radlje ob Dravi, izpodbijajo 2. člen uredbe1. Menijo, da je izpodbijana določba v neskladju s 120. in s 153. členom ustave, z 49. členom zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. – v nadaljevanju: ZTPDR), z 62. členom zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 in nasl. – v nadaljevanju: ZDDO) in z 11. členom zakona o razmerju plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 18/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZRPJZ). Z izpodbijano določbo naj bi vlada po mnenju pobudnic kršila njihovo pravico do izplačila plače v denarju, kot jo določata omenjeni določbi ZTPDR in ZDDO. Za ureditev, po kateri se dodatki, ki pripadajo upravnim delavcem kot plača, spremenijo v premije dodatnega pokojninskega zavarovanja, naj vlada tudi ne bi imela podlage niti v 11. členu ZRPJZ niti v drugih zakonskih določbah. ZRPJZ namreč ne pooblašča vlade, da določi način izplačila plač, temveč samo, da določi količnike znotraj razponov, določenih v 4. in 8. členu ZRPJZ. Zato naj bi bilo podano neskladje s 120. členom ustave. Poleg tega naj bi iz 303. člena ZPIZ-1 izhajalo, da gre za prostovoljno pokojninsko zavarovanje, izpodbijana ureditev pa naj prostovoljnosti ne bi upoštevala. Zato naj bi bilo podano neskladje z navedenimi zakonskimi določbami, s tem pa tudi neskladnost s 153. členom ustave. Pobudnice predlagajo, naj ustavno sodišče do končne odločitve zadrži izvrševanje izpodbijane določbe.
3. Ustavno sodišče je pobudi zaradi skupnega obravnavanja in odločanja s sklepom z dne 30. 5. 2002 združilo ter ju sprejelo v obravnavo. Ob tem je sklenilo, da bo zadevo obravnavalo prednostno. O predlogih za začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanih določb zato ni odločalo. Skladno s prvim odstavkom 28. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je pobudi poslalo vladi, ki v postavljenem roku nanju ni odgovorila. Pobudi sta bili poslani tudi Ministrstvu za finance, ki v postavljenem roku nanju prav tako ni odgovorilo.

4. Izpodbijana uredba1 v 2. členu določa, da povišanje dodatkov oziroma novi dodatki iz 8., 9., 10., 14., 15. in 16. člena uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih (Uradni list RS, št. 35/96 in nasl.) pripadajo zaposlenim od 1. 5. 2002 dalje kot premije kolektivnega prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja v smislu 303. člena ZPIZ-1. Premije se začnejo vplačevati na njihove osebne račune, ko bodo vzpostavljeni ustrezni pogoji, pri čemer se najkasneje do 1. 12. 2002 vplačajo premije za šest mesecev skupaj. Zaposleni, ki se bodo upokojili pred potekom 10 let od vzpostavitve sistema kolektivnega prostovoljnega zavarovanja, lahko izbirajo med vključitvijo v kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje in nakazovanjem premije v obdobju do izpolnitve pogojev starosti in pokojninske dobe na poseben denarni račun, iz katerega se delavcu ob upokojitvi v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju izplačajo denarna sredstva v znesku vplačanih sredstev, povečanih za minimalni zajamčeni donos oziroma za enak donos, kot bo veljal za zaposlene, vključene v dodatno pokojninsko zavarovanje, v skladu z 298. členom ZPIZ-1. Enako vsebino ima izpodbijana določba 1. člena uredbe2, le da se nanaša na dodatke iz 2. člena uredbe o določitvi dodatkov strokovnim in administrativno-tehničnim ter drugim delavcem na sodiščih, državnih tožilstvih, državnem pravobranilstvu in v organih za postopek o prekrških (Uradni list RS, št. 38/96 in nasl.).
5. Izpodbijani določbi obeh uredb predvidevata spremembo novih oziroma povišanih dodatkov k plači, ki pripadajo zaposlenim od 1. 5. 2002 dalje, v premije kolektivnega prostovoljnega dodatnega zavarovanja. Pri tem se sklicujeta na določbo 303. člena ZPIZ-1, ki se nanaša na primere kolektivnih dodatnih pokojninskih zavarovanj, ko morajo del premije takšnega zavarovanja plačevati tudi zavarovanci prostovoljnega dodatnega zavarovanja, zaposleni pri delodajalcu, ki sicer financira pokojninski načrt tega zavarovanja(1). Navedeno pomeni, da se z izpodbijanima določbama predvideva vzpostavitev sistema kolektivnega prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, v katerem morajo del premije plačevati tudi zaposleni, vključeni v takšen sistem zavarovanja (zavarovanci), pri čemer naj bi njihov prispevek predstavljali novi oziroma povišani dodatki k plači, ki jim pripadajo od 1. 5. 2002 dalje in ki se skladno z izpodbijanima določbama spreminjajo v premije prostovoljnega kolektivnega pokojninskega zavarovanja. Po izpodbijani ureditvi se torej omenjeni del plače ne izplača zaposlenim, temveč vplača neposredno na njihove osebne račune v sistemu kolektivnega prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Do takšnega vplačila dela plače zaposlenih v omenjeni sistem zavarovanja pride neposredno na podlagi izpodbijanih določb obeh uredb in ne glede na to, ali zaposleni s tem soglaša. Takšna ureditev, ki dejansko pomeni od volje zaposlenih neodvisno in torej obvezno vključitev zaposlenih v sistem prostovoljnega kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, zato nasprotuje temeljni značilnosti zakonske ureditve tega zavarovanja in sicer prostovoljnosti zavarovanja. Že iz samega poimenovanja tega zavarovanja kot prostovoljnega namreč izhaja, da gre za zavarovanje, pri katerem za razliko od obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja (1. člen ZPIZ-1), vključitev v sistem zavarovanja ni obvezna, temveč temelji na prosti odločitvi zavarovanca. Prostovoljnost vključitve v sistem kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja jasno izhaja tudi iz določb četrtega oziroma šestega odstavka 302. člena ZPIZ-1. Četrti odstavek tega člena namreč določa, da morajo imeti pravico do vključitve v pokojninski načrt kolektivnega zavarovanja (in da torej ne gre za obveznost) pod enakimi pogoji vsi zaposleni pri delodajalcu, ki oblikuje pokojninski načrt kolektivnega zavarovanja. Šesti odstavek pa določa, da vključitev v pokojninski načrt kolektivnega zavarovanja ne sme biti pogoj za sklenitev delovnega razmerja pri delodajalcu. To pomeni, da delodajalec ne sme pogojevati zaposlitve posameznega delavca z vključitvijo v sistem kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki ga sicer organizira za svoje zaposlene. Iz tega pa nedvomno izhaja, da je vključitev v sistem kolektivnega dodatnega zavarovanja prostovoljna in torej temelji na prosti odločitvi vsakega posameznega zaposlenega.
6. Izpodbijana ureditev, ki ne upošteva prostovoljnosti vključitve v predvideni sistem kolektivnega prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, temveč neodvisno od volje zaposlenih predvideva avtomatično nakazovanje dela njihove plače v takšen sistem zavarovanja, torej nasprotuje bistveni značilnosti zakonske ureditve takšnega zavarovanja (prostovoljnosti zavarovanja) in v zvezi s tem še zlasti določbama četrtega in šestega odstavka 302. člena ZPIZ-1. Kot takšna je izpodbijana ureditev nezakonita in posledično tudi v neskladju z ustavo (tretji odstavek 153. člena).
7. ZUstS v drugem odstavku 45. člena določa, da ustavno sodišče protiustavne ali nezakonite podzakonske predpise odpravi ali razveljavi. Pri odločitvi, ali bi izpodbijani določbi razveljavilo ali odpravilo, je ustavno sodišče upoštevalo, da so na njuni podlagi že lahko nastale škodljive posledice (neizplačilo povišanih oziroma novih dodatkov ob izplačilu majskih plač), ki jih je treba odpraviti. Zato je izpodbijani določbi odpravilo. Ker je ustavno sodišče izpodbijani določbi odpravilo že iz navedenih razlogov, se mu v presojo ostalih navedb pobudnikov ni bilo treba spuščati.

8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi drugega odstavka 45. člena ZUstS in šeste alinee 52. člena poslovnika ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

1 Kolektivno prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje je zavarovanje, v katerega se vključijo zaposleni preko svojega delodajalca. Nasprotje predstavlja individualno prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, v katerega se lahko samostojno vključijo posamezniki. Pri tem je za kolektivno zavarovanje značilno, da ga za zaposlene, ki se vključijo v to zavarovanje, v celoti ali delno financira delodajalec (293. člen ZPIZ-1).