Ustavno sodišče je v postopku, začetem na pobudo Aleksandra Blažiča iz Nove Gorice, na seji dne 20. junija 2002

Prvi in tretji odstavek 113. člena ter drugi odstavek 119. člena zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83, 36/83 – popr., 42/85, 2/86 – popr., 47/87 in 5/90 ter Uradni list RS, št. 10/91, 13/93, 66/93, 39/96, 61/96 – odl. US, 35/97, 73/97 – odl. US, 87/97, 73/98, 31/2000 in 24/01) iz razlogov, navedenih v 15. točki obrazložitve te odločbe, niso v neskladju z ustavo.

1. Pobudnik navaja, da je bil z odločbo Sodnika za prekrške Nova Gorica kaznovan za cestnoprometni prekršek (vožnja pod vplivom alkohola). Izrečena naj bi mu bila denarna kazen in varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas dveh mesecev. Zoper navedeno odločbo naj bi se pritožil, vendar o pritožbi v času vložitve pobude za oceno ustavnosti še ni bilo odločeno. Pobudnik navaja, da v zadevi ni bil neposredno zaslišan niti mu za to ni bila dana možnost. Sodnik za prekrške naj bi mu bil poslal poziv, naj v roku osmih dni po prejemu poziva in kaznovalnega predloga poda pisni zagovor z opozorilom, da bo odločba o prekršku izdana tudi, če tega ne bo storil. Pobudnik po lastnih navedbah pisnega zagovora ni vložil, kljub temu pa je prejel odločbo o prekršku.
2. Pobudnik meni, da so določbe prvega in tretjega odstavka 113. člena ter drugega odstavka 119. člena zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP), ki naj bi ju v postopku uporabil sodnik za prekrške, v nasprotju z 29. členom (pravna jamstva v kazenskem postopku), s 14. členom (enakost pred zakonom) in s 15. členom (uresničevanje in omejevanje pravic) ustave.
3. Pobudnik navaja, da je šlo glede na merila Evropskega sodišča za človekove pravice pri konkretno obravnavani zadevi glede na izrečene sankcije za “kazensko zadevo“. Zato bi morala zanjo po njegovem mnenju veljati materialno in procesnopravna jamstva, določena v 5. in 6. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP).
4. Nadalje navaja, da je zaslišanje stranke v postopku eno temeljnih načel postopka o prekršku kot dela kazenskega prava in najbolj temeljna procesna pravica v pravu sploh. Bistvo tega načela naj torej ne bi bilo v navzočnosti obdolženca na zaslišanju oziroma ustni obravnavi, pač pa v možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ter da se seznani s potekom dokaznega postopka in se postopka tudi udeleži.
5. Po mnenju pobudnika lahko obveznost neposrednega zaslišanja obdolženca izključi le zakon. Organ, ki odloča o prekršku, naj ne bi imel arbitrarne pravice odločati o tem. Pobudnik meni, da bi morala obdolžencu biti dana možnost neposrednega zaslišanja brez njegove izrecne zahteve. Navaja tudi, da načelo neposrednega zaslišanja zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZKP) in ZP uvrščata med temeljna načela postopka. Po določbah ZKP sodnik nima možnosti odločanja, ali bo opravil neposredno zaslišanje ali zahteval pisni zagovor, medtem ko mu ZP to možnost daje. To je po mnenju pobudnika nedopustno, ker v postopku o prekršku s tem niso uresničena načela neposrednosti, ustnosti in javnosti.
6. V postopku njenega preizkusa je bila pobuda na podlagi prvega in četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslana Državnemu zboru, ki se je o njej izjavil, in na podlagi prvega odstavka 26. člena ZUstS Ministrstvu za pravosodje, ki je o navedbah pobude podalo svoje stališče.
7. Po mnenju Državnega zbora pobuda ni utemeljena. Meni, da je pravo o prekrških sicer del kaznovalnega prava, vendar se razlikuje od kazenskega prava. Iz razlik med obema vrstama dejanj, ki so kazniva, izhaja po mnenju nasprotnega udeleženca tudi upravičeno različna ureditev postopkov, zato izpodbijane določbe niso v nasprotju s 14. členom ustave. Neutemeljeno naj bi bilo tudi zatrjevanje neskladnosti z 29. členom ustave, saj navedena določba zagotavlja pravice vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, v obravnavanem primeru pa naj ne bi šlo za takšno protipravno ravnanje, ki bi bilo po svoji nevarnosti primerljivo s kaznivimi dejanji. Nasprotni udeleženec še poudarja, da pobudnik izpodbija tiste zakonske določbe, po katerih je od njega samega odvisno, ali bo v postopku o prekršku neposredno zaslišan ali ne. Podobno stališče sta do pobude izrazila tudi Vlada in Ministrstvo za pravosodje.
8. Odgovor Državnega zbora je bil poslan pobudniku, ki je nanj odgovoril. V odgovoru dodatno navaja, da so izpodbijane zakonske določbe v nasprotju z 22. členom (enako varstvo pravic) ustave, predvsem pa z drugo, tretjo in četrto alineo 29. člena ustave. Nadalje navaja, da je ustavno sodišče že v odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126) presodilo, da je 29. člen ustave uporabljiv tudi za postopek o prekršku. Meni, da dopuščanje pisnega zagovora lahko vodi do nedopustnega arbitriranja sodnika in posledično do kršenja poštenega postopka. Zavrača tudi navedbe Državnega zbora, da je odvisno od samega obdolženca, ali bo neposredno zaslišan v postopku za prekrške ali ne, in navaja, da mu to možnost daje sodnik. Meni tudi, da njegova konkretna zadeva ni bila lažja kršitev z manj hudimi posledicami.

9. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS, je takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
10. Izpodbijane določbe se v celotnem besedilu glasijo:
– 113. člen: “(1) Obdolženec se zasliši praviloma ustno. Obdolžencu se pove, česa je obdolžen, nato pa se vpraša, kaj lahko navede v svoj zagovor; pri tem se mu pove, da se ni dolžan zagovarjati in tudi ne odgovarjati na vprašanja. Pri zaslišanju se mu lahko dovoli, da uporablja svoje zapiske.
(3) Organ, ki vodi postopek o prekršku, lahko zahteva od obdolženca, naj poda svoj zagovor pismeno, če spozna, da glede na pomen prekrška in podatke, ki so navedeni v predlogu, ni potrebno neposredno ustno zaslišanje. V takem primeru lahko da obdolženec svoj zagovor pismeno, ali pa zahteva ustno zaslišanje.“
– 119. člen: “(2) Obdolžencu je treba v vabilu povedati, česa je obdolžen in ali se mora zaradi zaslišanja zglasiti osebno ali pa sme podati svoj zagovor pismeno. Obdolženca, ki je povabljen, da pride osebno, je treba v vabilu opomniti, da bo odrejena privedba, če se ne bo odzval vabilu. Če za pravilno odločitev ni nujno, da bi bil obdolženec zaslišan, ga je treba v vabilu opomniti, da bo odločba o prekršku izdana brez njegovega zaslišanja, če se vabilu ne bo odzval.“
11. Po oceni ustavnega sodišča očitek pobudnika, da je izpodbijana ureditev v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena ustave, ni utemeljen. Načela enakosti pred zakonom namreč ni mogoče pojmovati kot enostavno splošno enakost vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj. Po ustaljeni praksi ustavnega sodišča načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da predpis – kadar podlaga za različno urejanje niso osebne okoliščine iz prvega odstavka 14. člena ustave – ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, pač pa da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Za razlikovanje mora torej obstajati razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog. Prav zakonsko urejanje namreč pomeni upoštevanje in tudi vzpostavljanje različnih položajev med pravnimi subjekti. Načelo enakosti pred zakonom torej zakonodajalca zavezuje, da enaka dejanska stanja ureja enako, različna pa različno (tako tudi v odločbi št. U-I-79/93 z dne 5. 5. 1994, Uradni list RS, št. 29/94 in OdlUS III, 41). Zato zgolj dejstvo, da so nekatera vprašanja v postopku o prekrških urejena drugače kot v kazenskem postopku, še ne pomeni kršitve načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena ustave.
12. Pritožnikov nadaljnji očitek je, da izpodbijana zakonska ureditev lahko vodi do nedopustnega arbitriranja sodnika in posledično do kršenja poštenega postopka, zato naj bi bile izpodbijane določbe v nasprotju z 22. členom ustave, predvsem pa z drugo (pravica do sojenja v navzočnosti), s tretjo (pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca) in s četrto alineo (pravica obdolženca, da ni dolžan izpovedati zoper sebe in svoje bližnje ali priznati krivde) 29. člena ustave.
13. Ustava v 22. in 23. členu ustave opredeljuje temeljno pravico do poštenega sojenja. V 23. členu določa, da ima vsakdo pravico, da o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. V skladu z določbo 22. člena ustave je v postopku pred sodiščem vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic. Ustavno sodišče je že zavzelo stališče (sklep št. U-I-345/98 z dne 19. 11. 1998, OdlUS VII, 208), da je določba 29. člena ustave specialna v razmerju do pravice iz 22. člena in iz 23. člena ustave. Določba 29. člena ustave našteva minimalne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da mu zagotovijo pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Za pošteno sojenje pa je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da se izjavi tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve.
14. Pravica obdolženca v postopku o prekršku, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve, je zagotovljena z 22. členom ustave. Sodnik je pri odločanju po določbi 125. člena ustave vezan na ustavo in zakon; po določbi prvega odstavka 15. člena ustave se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave. Če sodnik meni, da je zakonska določba, ki jo mora uporabiti v konkretnem primeru oziroma na podlagi katere mora postopati v konkretnem primeru, protiustavna, mora prekiniti postopek in začeti postopek pred ustavnim sodiščem (156. člen ustave). Sicer pa mora ravnati v skladu z zakonom, vendar nobene zakonske določbe ne sme uporabljati ali razlagati tako, da bi s tem kršil ustavne pravice strank v postopku (tako že v odločbi št. Up-120/97).
15. Izpodbijane določbe prvega in tretjega odstavka 113. člena ter drugega odstavka 119. člena ZP se nanašajo na pravico do zaslišanja v postopku o prekršku. Iz njih je razbrati ustavno pravico pobudnika do izjave iz 22. člena ustave. Ta ustavna pravica ne preprečuje zakonodajalcu, da predvidi možnost podajanja zagovora v pisni obliki. Zato zakonska ureditev zgolj zaradi tega, ker to možnost predvideva, zgolj zaradi tega ni v neskladju z ustavo. Vendar pa ob tem obdolžencu ne sme biti vzeta pravica, da zahteva ustno zaslišanje pred organom, ki bo odločil o obtožbi proti njemu. Če izpodbijano zakonsko ureditev razlagamo skupaj z določbo 22. člena ustave, iz nje jasno izhaja, da mora sodnik za prekrške v vabilu iz drugega odstavka 119. člena ZP obdolženca izrecno poučiti o njegovi pravici, da lahko namesto predložitve pisnega zagovora zahteva ustno zaslišanje. Ta obveznost sodnika za prekrške izrecno izhaja tudi iz drugega odstavka 58. člena ZP, ki določa, da mora organ, ki vodi postopek o prekršku, poskrbeti, da nevednost ali nepoučenost obdolženca ni v škodo pravicam, ki mu gredo v postopku. Pravice, ki izhajajo iz ustave neposredno (prvi odstavek 15. člena), so sestavni del teh pravic.
16. Iz navedenega je razvidno, da je določbi 113. in 119. člena ZP mogoče razlagati samo tako, da obdolžencu zagotavljata pravico, da se, če to želi, ustno izjavi o obtožbi proti njemu. Ali je v posameznem primeru ta pravica spoštovana, pa ne more biti predmet presoje v okviru ocene ustavnosti predpisa, temveč je lahko le predmet konkretnega postopka in po izčrpanosti vseh pravnih sredstev (ob pogojih iz 50. do 60. člena ZUstS) tudi predmet ustavne pritožbe.
17. Na podlagi navedenega je ustavno sodišče odločilo, da izpodbijane odločbe ZP niso v neskladju z ustavo.

18. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 21. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.