Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Marka Pirjevca iz Logatca, na seji dne 13. 6. 2002

Člen 13 zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč (Uradni list SRS, št. 34/84 in Uradni list RS, št. 26/90) ni v neskladju z ustavo.

1. Pobudnik izpodbija 13. člen zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč (v nadaljevanju: ZPPDUP). Meni, da izpodbijana določba o obveznem pokopu upepeljenih ostankov umrlega na pokopališču oziroma o obveznem razsipanju pepela le na za to določenem kraju neposredno posega v njegovo pravico, da sam odloča o usodi svojega upepeljenega telesa. Navaja, da mu 14. člen ustave zagotavlja enakost, ne glede na vero, vendar se verskim pritiskom, ki jih izvajata katoliška cerkev in država, lahko izogne le, dokler je živ. Po smrti pa tega ne more storiti, saj je lahko pokopan le v pokopališko zemljo, ki jo je blagoslovila katoliška cerkev, oziroma je njegov pepel lahko raztresen le na posebej določenem kraju, nad katerim se prav tako nahaja katoliški simbol (križ). Tako ureditev naj bi država vsiljevala predvsem iz ekonomskih razlogov, saj za opravljanje monopolne javne službe zaračunava izredno visoke dajatve. Pobudnik meni, da je sistem pokopališč v primeru pokopavanja trupel upravičen iz sanitarnih in okoljevarstvenih razlogov, ne vidi pa nobenega razloga, zakaj svojci oziroma tisti, ki ga določi pokojnik, ne bi smeli dobiti njegovih upepeljenih ostankov. Navaja še, da 14. člen ustave sicer ne govori o tem, ali se nanaša le na žive ali tudi na mrtve, vendar je po njegovem mnenju nesporno, da nekatere človekove pravice in temeljne svoboščine veljajo tudi po smrti. Dostojanstvo človeka kot zavedajočega se dela živega sveta tega planeta namreč ni končano z njegovo smrtjo. Ustavnemu sodišču zato predlaga, naj izpodbijani člen v delu, ki predpisuje polaganje pepela pokojnika na pokopališču ali posebej določenem prostoru, razveljavi in omogoči prevzem pepela svojcem oziroma osebi, določeni s strani pokojnika.
2. Na podlagi prvega in četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je ustavno sodišče državnemu zboru poslalo pobudo v odgovor. Ustavno sodišče je prejelo pojasnila državnega zbora, ki jih je poslal Sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve državnega zbora po opravljeni obravnavi na Odboru za infrastrukturo in okolje.
3. Državni zbor meni, da pobuda ni utemeljena. Odgovarja, da izpodbijana zakonska določba izrecno omogoča, da se lahko pepel iz žare raztrosi tudi na določenem kraju zunaj pokopališča na podlagi dovoljenja upravnega organa (tretji odstavek 13. člena ZPPDUP). Po mnenju državnega zbora je dovoljenje potrebno zaradi sanitarnih, okoljevarstvenih in splošnih civilizacijskih razlogov. Pojasnjuje, da pokopališč ne upravljajo verske skupnosti, temveč organizacije, ki opravljajo komunalne storitve, in krajevne skupnosti ter da se pogrebne svečanosti opravljajo v skladu s pokopališkim redom, za urejanje pokopališč in določanje pokopališkega reda pa je pristojna občina. Glede navedbe pobudnika, da organi občine posegajo v načelo enakopravnosti ne glede na vero, državni zbor meni, da ima pobudnik možnost pravnega sredstva zoper predpis ali akt, ki to načelo krši. Poudarja, da izpodbijani zakon določa, da se pogrebne in pokopališke dejavnosti ter urejanje pokopališč opravlja z dostojanstvom in s spoštovanjem do umrlih (4. člen ZPPDUP) in da je način pokopa in pogrebne svečanosti treba opraviti v skladu z voljo umrlega ali pa osebe, ki je stalno živela z njim (drugi odstavek 15. člena ZPPDUP).
4. Tudi vlada v svojem mnenju meni, da ZPPDUP ne določa, da bi se moral žarni pokop oziroma raztrositev pepela pokojnika opraviti le na določenem delu pokopališča, ampak izpodbijano določbo razume tako, da ta pravzaprav omogoča, da se zunaj pokopališča lahko opravi ne samo raztrositev pepela, ampak tudi “klasični” pokop, seveda le pod določenimi pogoji, ki jih predpisuje izpodbijani člen in ki morajo biti izpolnjeni, da se pokop lahko opravi zunaj pokopališča.
5. V zvezi z odgovorom državnega zbora in mnenjem vlade pobudnik poudarja, da pobuda ne govori o raztresanju pepela pokojnika, temveč o tem, da je tisti, ki ima dovoljenje za upepelitev, dolžan pepel izročiti svojcem. Kaj bodo ti naredili z njim, naj bi bilo odvisno od volje preminulega oziroma če ta ne bi bila izražena, od volje svojcev. Pobudnik ne razume, kako bi lahko pepel vplival na zdravje ljudi, saj je glavna sestavina človeškega telesa voda, ostalo pa so temeljni elementi, iz katerih sta zemlja in vesolje. To po pobudnikovi oceni pomeni, da pri sežigu trupla ostane 1-2 dm3 pepela, v katerem ni nobene strupene snovi. Nasprotno, okoljevarstveni problem naj bi bila širitev pokopališč. Ne strinja se s trditvijo zakonodajalca, da izpodbijano ureditev narekujejo splošni civilizacijski razlogi. Meni, da je civilizacija le ena, vendar z mnogimi kulturami, v katerih obstajajo različni načini pokopavanja mrtvih. Navaja, da je evropska kultura zadnjih 2000 let pod neposrednim in močnim vplivom krščanske cerkve. Pokopavanje, kot je v navadi na naših pokopališčih, pa se odvija na katoliški način. Čeprav pokopališč ne urejajo verske skupnosti, po njegovem mnenju vpliva krščanske skupnosti ni mogoče zanikati. Zatrjuje, da v večjem delu Združenih držav Amerike in v Avstraliji svojci prosto razpolagajo s pepelom mrtvih. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ugotovi neustavnost 13. člena, tako da za odnos pepela pokojnika ne bo potrebna vpletenost upravnih ali drugih državnih organov in bodo svojci lahko razpolagali s pepelom upepeljenega po njegovi želji oziroma po svojih željah, če želja pokojnika ni bila izražena.

6. Po določbi 24. člena ZUstS mora tisti, ki vloži pobudo za začetek postopka, izkazati svoj pravni interes. Ta je podan, če predpis, katerega oceno predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Izpodbijana določba pobudniku onemogoča svobodno izbiro načina hranjenja njegovih posmrtnih ostankov po upepelitvi. Ustavno sodišče je zato pobudniku priznalo pravni interes ter pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.

7. ZPPDUP opredeljuje pokopališko in pogrebno dejavnost kot tisto dejavnost, ki obsega pogrebne storitve, storitve v zvezi z upepeljevanjem in oddajanje prostorov za grobove v najem (1. člen). Gre za obvezno lokalno gospodarsko javno službo (2. člen). Zakon določa, da se dejavnost opravlja na krajevno običajen način, z dostojanstvom in spoštovanjem do umrlih (4. člen).
8. Izpodbijana določba 13. člena ZPPDUP se glasi:

“Pokop se opravi na pokopališču.

Zunaj pokopališča je dovoljen pokop le v izjemnih primerih na podlagi dovoljenja za notranje zadeve pristojnega občinskega upravnega organa po predhodnem soglasju za zadeve zdravstvenega varstva pristojnega upravnega organa občine, kjer se tak pokop opravi.
Na podlagi dovoljenja za notranje zadeve krajevno pristojnega občinskega upravnega organa se lahko pepel iz žare raztrosi na določenem kraju zunaj pokopališča.”
9. Po zakonski ureditvi pokop ali raztrositev pepela iz žare zunaj pokopališča torej ni dovoljen, izjemoma se lahko pepel iz žare raztrosi na določenem kraju zunaj pokopališča na podlagi dovoljenja upravnega organa, pristojnega za notranje zadeve, za pokop žare s pepelom zunaj pokopališča pa je potrebno še predhodno soglasje upravnega organa, pristojnega za zdravstvo.
10. Pobudnik nasprotuje ureditvi, po kateri morajo svojci za pokop žare s pepelom ali za raztrositev pepela zunaj pokopališča pridobiti dovoljenje, oziroma meni, da bi svojci morali imeti pravico prosto razpolagati z žaro, brez kakršnekoli vpletenosti upravnih organov. Zatrjuje sicer kršitev 14. člena ustave, vendar navedbe o dostojanstvu človeka, ki naj ne bi bilo končano s smrtjo, oziroma navedbe o tem, da ne more svobodno odločiti, kje bo užival posmrtni mir, kažejo na morebitno kršitev pravic iz 34. člena in 35. člena ustave.

11. Ustava v 34. in 35. členu varuje človekovo osebno dostojanstvo, osebnostne pravice, njegovo varnost in zasebnost. Pravica do osebnega dostojanstva posamezniku zagotavlja priznanje njegove vrednosti, ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja. Iz te človekove lastnosti pa izvira tudi jamstvo osebnostnih pravic. Že ime pove, da so to pravice, ki gredo človeku kot osebi, kot takemu. Z jamstvom osebnostnih pravic so zagotovljeni tisti elementi posameznikove osebnosti, ki niso varovani z drugimi določbami ustave (s svobodo vesti, izražanja itn.), a je šele skupaj z njimi posamezniku dana možnost, da se svobodno razvija in oblikuje svoje življenje v skladu z lastnimi odločitvami (tako ustavno sodišče v odločbi št. U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999, Uradni list RS, št. 60/99 in OdlUS VIII, 174). Ustavnosodna presoja je v ta okvir vključila tudi splošno svobodo ravnanja (npr. v odločbi št. U-I-137/93 z dne 2. 6. 1994, Uradni list RS, št. 42/94 in OdlUS III, 62).
12. V okvir splošne svobode ravnanja sodi tudi pravica posameznika, da odloča o tem, kaj se bo po njegovi smrti zgodilo z njegovimi posmrtnimi ostanki, to je v obravnavanem primeru s pepelom pokojnika. Vendar splošna svoboda ravnanja ne pomeni neomejene in abstraktne “naravne” svobode. Uresničuje se lahko le v ustavnih okvirih. V vsebinskem smislu pravica do splošne svobode ravnanja pomeni pravno določeno svobodo, ki je omejena, toda v teh mejah hkrati tudi zaščitena. Kot člani družbene skupnosti morajo posamezniki trpeti omejitve splošne svobode ravnanja, ki jih narekujejo interesi drugih in skupnosti kot celote. Te omejitve same po sebi ne pomenijo posega v splošno svobodo ravnanja, temveč pomenijo opredelitev njene ustavnopravno varovane vsebine. Glede na navedeno je ustavno sodišče moralo najprej ugotoviti, ali gre pri izpodbijani ureditvi za poseg v ustavno pravico do splošne svobode ravnanja ali pa izpodbijana ureditev izhaja iz narave pravice same kot njen sestavni del.
13. Odnos do mrtvih je eno temeljnih civilizacijskih vprašanj, zato pri normativnem urejanju obstaja močan javnopravni interes, ki od države zahteva varovanje določene civilizacijske ravni glede ravnanja z mrtvimi. Z drugega zornega kota to pomeni, da je država dolžna zagotavljati takšno ravnanje z mrtvimi, ki izhaja iz prevladujoče civilizacijske ravni odnosa do mrtvih na njenem območju. V teh mejah se mora gibati zakonodajalec pri urejanju vprašanj, povezanih s pokopom umrlih oziroma z ravnanjem z njihovimi posmrtnimi ostanki, kakršen je tudi pepel pokojnika. V ta namen lahko določi vsebino splošne svobode ravnanja tako, da po eni strani zagotavlja ustrezen odnos do mrtvih, po drugi strani pa glede teh vprašanj varuje in spodbuja socialno sožitje v mejah splošno sprejemljivega glede na doseženo stopnjo stanja stvari.
14. Iz zakonodajnega postopka in obrazložitve predloga ZPPDUP izhaja, da je bil eden od bistvenih namenov zakona zagotoviti, da se pokopališka in pogrebna dejavnost in seveda v tem okviru ravnanje s posmrtnimi ostanki pokojnikov opravlja tako, da sta zagotovljena spoštovanje do umrlih in njihovo dostojanstvo. S tem, ko je zakonodajalec z izpodbijano ureditvijo določil način pokopa oziroma način ravnanja s posmrtnimi ostanki, ni omejil posameznikove svobode ravnanja pri odločanju o tem, kako naj se ravna z njegovimi posmrtnimi ostanki, temveč ji je glede tega njenega vidika določil vsebino, ki jo narekujeta izkazovanje in ohranjanje dostojanstva in spoštovanja do umrlih. Zaradi narave zakonskega urejanja z zakonom ni mogoče zajeti vseh specifičnih, v dejanskem življenju pojavljajočih se primerov, ki so drugačni od prevladujočih, ki jih ureja zakon kot splošen predpis, katerega bistvena značilnost je abstraktnost. Takšnim specifičnim primerom je namenjen tisti del izpodbijane norme, ki omogoča, da se na podlagi dovoljenja pristojnega upravnega organa pepel pokojnika lahko raztrosi na določenem kraju zunaj pokopališča.
15. Na podlagi navedenega je ustavno sodišče odločilo, da izpodbijane določbe 13. člena ZPPDUP niso v neskladju z ustavo.

16. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnik Ribičič je dal pritrdilno ločeno mnenje.