Na podlagi petega odstavka 3. člena zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98, 33/2000 – odločba US, 61/2000, 100/2000 – odločba US in 21/2002) in 168. člena poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 40/93, 80/94, 3/95 – popravek, 28/96, 26/97, 46/2000, 3/2001, 9/2001, 13/2001 in 52/2001 – odločba US) je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 19. 6. 2002 sprejel

Predlog Nacionalnega programa varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju: program) temelji na določbi petega odstavka 3. člena zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98).
Program je kompleksen, interdisciplinaren in z vidika prometnovarnostne stroke zahteven dokument. Ima jasno opredeljene cilje ter aktivnosti za štiriletno obdobje.
Temeljni namen programa je bil tudi opredelitev ključnih nosilcev in časovnih rokov za izvedbo konkretnih nalog, s katerimi se bo zmanjšalo število prometnih nesreč in njihovih posledic. Vzgoja in izobraževanje, tehnični ukrepi, nadzor nad spoštovanjem varnostno-pravnih standardov, raziskovanje varnosti cestnega prometa, medijske aktivnosti in drugi ukrepi, usmerjeni v spremembe prometnovarnostnih stališč in ravnanj, so značilnosti tega dokumenta, s pomočjo katerih bo zadovoljeno njegovemu namenu in ciljem.
Program obravnava tri varnostno najbolj izpostavljene kategorije udeležencev cestnega prometa. To so pešci, kolesarji in mladi vozniki osebnih avtomobilov, ki so primarno obravnavani kot potencialne žrtve prometnih nesreč. Poleg treh najbolj ogroženih skupin udeležencev cestnega prometa pa program izpostavlja tudi dva najpogostejša vzroka prometnih nesreč, in sicer hitrost ter alkohol.

* (opomba: Izračun temelji na vrednostih stroškov posledic prometnih nesreč, ki so navedene v študiji “Vrednotenje prometnih nesreč na cestah v Republiki Sloveniji“; OMEGAconsult, projektni management, d.o.o., julij 2000.)

V Republiki Sloveniji (v nadaljnjem besedilu: RS) je prometna varnost že dalj časa nesprejemljiva in nezadovoljiva in izrazito zmanjšuje kakovost življenja naše družbe in vseh njenih pripadnikov.

V državah Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU) je leta 1995 umrlo 137 udeležencev v cestnem prometu na en milijon prebivalcev. V slovenskem prostoru jih je v istem letu umrlo kar 208, to pomeni, da smo kar za 52% presegli evropsko povprečje. Na podlagi tega kriterija je RS v letu 1995 sodila med najmanj varne evropske države, kar velja še danes. Slabšo varnost cestnega prometa imata od držav članic EU Portugalska z 288 mrtvimi in Grčija z 211 mrtvimi udeleženci cestnega prometa na en milijon prebivalcev. S 65 in 64 mrtvimi na en milijon prebivalcev pa sta Švedska in Velika Britanija najbolj varni evropski državi.

Zakon o varnosti cestnega prometa predstavlja le droben del velikega prometnovarnostnega mozaika. Brez vzgojno-izobraževalnih, nadzornih in drugih podpor ima le omejene možnosti za dolgoročno zagotavljanje boljše in predvsem stabilnejše prometne varnosti v RS. Z vzpostavitvijo prave kolektivne odgovornosti in jasnih individualnih odgovornosti ter organizacijskih in funkcionalnih vezi med načrtovalci, izvajalci, nadzorniki in ocenjevalci prometnovarnostnih procesov je program strateška in ključna podpora zakonu o varnosti cestnega prometa in varnejšemu življenju na slovenskih cestah.

Program obravnava varnost cestnega prometa celovito, tako da je iz njega možno jasno razbrati odgovore na štiri ključna vprašanja. Kje smo? Kam želimo? Kako bomo tja prišli? in Kdaj bomo tam? Odgovor na tretje vprašanje pa ni možen brez ustanovitve nacionalne organizacije za varnost cestnega prometa.
Cilj programa je sicer zmanjšanje števila umrlih, vendar pa je poleg konkretnih številčnih ciljev enako pomembna tudi vzpostavitev sistematičnega, strokovnega, usklajenega, uspešnega, učinkovitega, racionalnega in kontinuiranega dela na področju prometne varnosti v RS. Le s takšnim načinom dela bomo zagotovili osnovo za dolgoročnejše izboljševanje varnosti cestnega prometa.

Glede na temeljno izhodišče “v najkrajšem času doseči največje možne učinke“ cilji programa izpostavljajo tri najbolj ogrožene skupine udeležencev in dva najpogostejša vzroka prometnih nesreč.

Skladno z rezultati analiz stroškov in koristi posameznih ukrepov za dosego ciljev se prouči potreba po pridobitvi stadiona tehnične kulture.
Na podlagi analiz prometnovarnostnih razmer so po smrtnosti najbolj ogrožene naslednje tri skupine prometnih udeležencev:
= > pešci,
= > kolesarji in
= > mladi vozniki.

Najpogostejša vzroka prometnih nesreča sta:
= > hitrost in
= > alkohol.

Za dosego ciljev je potrebno pripraviti in izvesti projekte, ki so osnova za podrobno opredelitev ukrepov, ter potrebne finančne in kadrovske vire.

Za vsak projekt je določen nosilec, katerega naloge so:
– konstituiranje projektne skupine,
– financiranje izdelave projekta,
– izdelava projekta,
– koordinacija izvajanja projektnih nalog,
– nadzor in vrednotenje učinkovitosti ukrepov in
– skrb za dolgoročno kontinuiteto projekta.
Projekti morajo biti pripravljeni po enotni metodologiji, ki bo omogočala medsebojno skladnost, povezanost in primerljivost.

Pešci so žrtve nesreč zaradi neustreznega ravnanja voznikov, svojih napak in neustreznih površin za pešce.
V naseljih povzročijo vozniki 71% prometnih nesreč, v katerih so smrtne žrtve pešci, zunaj naselij pa 62%. Med vzroki za nesreče, ki jih povzročijo vozniki, prevladujeta neustrezna hitrost in alkoholiziranost voznika. Vzrok velikega dela nesreč, ki jih povzročijo pešci v naseljih (50%), je alkoholiziranost pešcev.
Zlasti ogroženi so starejši od 65 let, med katerimi je bistveno več žrtev kot v drugih starostnih skupinah.

Posredni vzrok mnogih nesreč je neustrezna ureditev naselij, kjer ni varnih površin, urejenih prehodov za pešce in niso izvedeni ukrepi za umirjanje prometa.

Podobno kot med pešci je tudi med kolesarji najbolj ogrožena starostna skupina nad 65 let. Kolesarji v tej starostni skupini povzročijo skoraj 2/3 prometnih nesreč, ki so predvsem posledica slabših psihofizičnih sposobnosti. Pereč problem je tudi vožnja pod vplivom alkohola.

Med mlajšimi žrtvami izstopa starostna skupina otrok med 14. in 18. letom. Številni kolesarji so žrtve prometnih nesreč zaradi nedograjenih in neurejenih kolesarskih stez, tako v naseljih kot tudi zunaj njih.

Mladi vozniki so, glede na udeležbo v prometu, najpogostejši povzročitelji prometnih nesreč in skupaj s potniki v osebnih avtomobilih tudi najpogostejše žrtve.

Mladi vozniki povzročijo 23% vseh prometnih nesreč. Najpomembnejši vzroki nesreč, ki jih povzročijo, so: nepravilno prehitevanje (25%), neprilagojena hitrost (30%), alkohol (22%).

Vzrok 43% prometnih nesreč z mrtvimi ter 35% prometnih nesreč s telesno poškodovanimi je neprilagojena hitrost. Pri prometnih nesrečah, kjer se kot posledica pojavlja samo materialna škoda, pa se hitrost kot vzrok pojavlja v 22%.
S hitrostjo so nedvomno tesno povezani tudi nekateri drugi vzroki, med katere sodijo: prekratka varnostna razdalja, nepravilnosti pri prehitevanju, nepravilna stran in smer vožnje ter izsiljevanje prednosti. S podrobnejšo analizo omenjenih vzrokov prometnih nesreč pridemo do ugotovitve, da je s hitrostjo povezanih približno 2/3 vseh prometnih nesreč.
Neprilagojena hitrost kot vzrok prometnih nesreč je evropski pojav, ki na lestvici vzrokov vodi že desetletja. Bistvo problema izhaja iz različnih ekonomskih in socialnih pritiskov. Uporaba motornih vozil je večinoma potrebna zaradi zadovoljevanja različnih vrst ciljev (podjetniški, turistični), ki pa so v nasprotju s prometnovarnostnimi cilji (umirjanje prometa, 85% hitrost, omejitve hitrosti prometa).

Alkohol izrazito vpliva na človeka, torej tudi na voznika in njegovo ravnanje v cestnem prometu. Alkohol zavira delovanje vseh človekovih funkcij, ki so pomembne za varno udeležbo v cestnem prometu (zmanjšuje zbranost, zmožnost zaznavanja dražljajev in odzivanja nanje, predvsem pa povečuje število napak, ki jih voznik naredi med vožnjo), in tudi delovanje človekove “osebnostne zavore“, ki zagotavlja socialno prilagojeno vedenje, obenem pa povečuje zaupanje v lastne sposobnosti in v zmožnost obvladovanja situacije. Posledica je seveda vožnja preko svojih zmožnosti in zmožnosti vozila, ob tem pa voznik ne upošteva prometnih razmer in drugih udeležencev v cestnem prometu. Voznik, ki vozi pod vplivom alkohola, je potencialna nevarnost za vse udeležence v cestnem prometu (tudi zase) in ima po statističnih podatkih kar nekajkrat večjo možnost za povzročitev prometne nesreče z najhujšimi posledicami kot drugi vozniki.

V prometnih nesrečah s smrtnim izidom je pod vplivom alkohola približno vsak tretji povzročitelj prometne nesreče, v prometnih nesrečah s telesnimi posledicami vsak peti, v prometnih nesrečah z materialno škodo pa vsak deseti.

Poleg že omenjenih najbolj razvidnih in izstopajočih problemov so v RS nesprejemljiva dejstva tudi nezadovoljiva koordinacija načrtovanja, izvajanja in ocenjevanja učinkovitosti prometnovarnostnih ukrepov in pomanjkanje znanstvenega raziskovanja varnosti cestnega prometa. Prav slednje pa povzroča pogoste kratkoročno naravnane in pragmatično oblikovane rešitve prometnovarnostnih problemov.
Vzpostavitev učinkovitega izvajanja programa je možna s prepoznavo in odpravo ključnih družbenih problemov, ki ovirajo celovito zagotavljanje varnosti cestnega prometa.
Ti problemi so:
– nezadostna družbenopolitična podpora,
– neustrezna in neučinkovita organizacijska in funkcionalna struktura državnih in lokalnih organov,
– neopredeljene odgovornosti za izvedbo posameznih nalog,
– pomanjkljiva horizontalna in vertikalna koordinacija ter komunikacija pri načrtovanju, izvajanju, nadzoru in vrednotenju nalog,
– neustrezna in nezadostna kadrovska zasedba teles, ki sprejemajo in izvajajo programske aktivnosti,
– pomanjkanje finančnih virov,
– nepravočasno izvajanje nalog,
– pomanjkanje integriranega podatkovnega sistema,
– pomanjkanje raziskav o varnosti cestnega prometa,
– nekontinuirano izvajanje izobraževanja in usposabljanja načrtovalcev in izvajalcev programa in prometnih udeležencev.
Program je strateško naravnan tako, da ob upoštevanju omenjenih problemov najprej vzpostavlja osnovne organizacijske in funkcionalne povezave na državni in lokalni ravni.
Zato je program v svojem strateškem delu razdeljen v dve časovni obdobji:
– pripravljalno obdobje od začetka leta 2002 do konca leta 2003, v katerem se prične s projektnim delom,
– obdobje izvajanja konkretnih prometnovarnostnih ukrepov, ki bodo opredeljeni s pomočjo projektov od začetka leta 2004 naprej.
Program jasno opredeljuje konkretne naloge, njegove nosilce in vire ter s tem tudi odgovornost.

Za dosego ciljev varnosti cestnega prometa program predvideva uresničitev naslednjih strateških nalog na državni in lokalni ravni:
Na državni ravni:
– vzpostaviti in zagotoviti optimalno organizacijsko in funkcionalno strukturo,
– opredeliti odgovornost za izvedbo posameznih nalog,
– zagotoviti horizontalno in vertikalno koordinacijo ter komunikacijo pri načrtovanju, izvajanju, nadzoru in vrednotenju nalog,
– opredeliti zagotavljanje finančnih virov,
– vzpostaviti in vzdrževati integrirani podatkovni sistem,
– zagotoviti in izvajati ustrezne raziskave,
– proučiti možnosti financiranja in izgradnje stadiona tehnične kulture,
– tekoče izvajati izobraževanje in usposabljanje načrtovalcev in izvajalcev programa in udeležencev v prometu,
– spremljati vrednotenje in načrtovanje prometnovarnostnih ukrepov in
– zagotoviti programu družbenopolitično podporo.
Na lokalni ravni:
– sprejeti program varnosti cestnega prometa z opredeljenimi cilji in nalogami,
– zagotoviti ustrezno strokovno podporo za nadziranje opredeljenih programskih nalog in skrbeti za njihovo kakovostno izvajanje,
– predlagati dodatne aktivnosti, če so te potrebne za zagotavljanje varnosti cestnega prometa na območju samoupravnih lokalnih skupnosti, in
– sodelovati z nacionalno organizacijo za varnost cestnega prometa.
Nacionalna organizacija za varnost cestnega prometa in nosilci posameznih projektov so dolžni samoupravnim lokalnim skupnostim posredovati vse potrebne programske podlage in navodila za izvedbo nalog.
Soodvisnost državne in lokalne ravni:

Namen promocije je motivirati, aktivirati in pridobiti podporo strokovne in širše javnosti za nujnost pridobitve programa varnosti cestnega prometa in uresničevanja načrtovanih ukrepov za zagotavljanje prometne varnosti.
Promocija mora sprožiti in vzdrževati celovit proces družbenega in osebnega ozaveščanja o nujnosti kvalitativnih sprememb pri zagotavljanju prometne varnosti in obnašanju v prometu.
Promocija mora vsebovati elemente:
– informiranja,
– prepoznavnosti,
– osebne identifikacije s problemom in vzbujanja odgovornosti,
– pojasnjevanja in prepričevanja,
– vzgoje,
– komunikacije in povratne informacije ipd.

Promocijski načrt mora biti izdelan v roku šestih mesecev od sprejetja programa.
Po svojem konstituiranju bo izvedbo promocijskih aktivnosti postopoma prevzela nacionalna organizacija za varnost cestnega prometa.

V prvih dveh letih (2002 in 2003) izvajanja programa bodo finančni viri izključno redna proračunska sredstva, ki jih bodo posamezni proračunski uporabniki namenili izvajanju programa.
Sredstva za izvajanje, spremljanje, vrednotenje in popravke projektov v letih 2004 in 2005 morajo biti zagotovljena (brez dodatnih finančnih sredstev) iz rednih proračunskih prihodkov pristojnih ministrstev in dodatnih virov, zlasti od tistih organizacij, ki so ekonomsko zainteresirane za izboljšanje prometne varnosti.
Ocenjena družbena škoda zaradi žrtev v prometu znaša približno 64 milijard tolarjev na leto. Da bodo zastavljeni cilji programa doseženi, mora RS letno vložiti 5-8% sredstev od višine družbene škode za izvedbo ukrepov iz posameznih programov.

Državna raven
Za politično koordinacijo pri izvajanju programa bo vlada ustanovila odbor nacionalnega programa varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju: odbor). Člani odbora bodo minister, pristojen za notranje zadeve, minister, pristojen za promet, minister, pristojen za šolstvo, znanost in šport, minister, pristojen za gospodarstvo, minister, pristojen za zdravje, minister, pristojen za finance in predsednik nacionalne organizacije za varnost prometa. Odbor bo vodil minister, ki ga bo določila vlada.
Odbor bo obravnaval in sprejemal polletna poročila o rezultatih in izvajanju posameznih nalog in državnemu zboru pripravljal letna poročila o izvajanju programa.
Za strokovno izvajanje programa varnosti cestnega prometa mora vlada ustanoviti nacionalno organizacijo za varnost cestnega prometa. Nacionalna organizacija za varnost cestnega prometa se ustanovi z reorganizacijo sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu RS tako, da sodelujejo v njem vsi organi in organizacije, ki imajo med svojimi pristojnostmi in nalogami tudi področje varnosti cestnega prometa, strokovne organizacije in posamezni strokovnjaki, organizacije civilne družbe in lokalne skupnosti. Vlada zagotovi za delovanje strokovne službe ustrezne kadrovske, finančne in tehnične pogoje.

Nacionalna organizacija za varnost cestnega prometa bo:
– skrbela za koordinacijo izvajanja programov, ki zahtevajo sodelovanje vladnih organov, drugih organizacij, civilne družbe in strokovnjakov,
– odločala o razporejanju sredstev, zbranih na podlagi programa, določala prioritete glede na stroškovno učinkovitost programov in skrbela za namensko in smotrno uporabo sredstev,
– pomagala pri delu lokalnih odborov in sodelovala pri usklajevanju programov za reševanje problemov, ki presegajo lokalno raven,
– skrbela za promocijo programa.
Do vzpostavitve nacionalne organizacije za varnost cestnega prometa izvajanje programa vodi in koordinira začasni programski odbor, sestavljen iz predstavnikov ministrstva za promet, ministrstva za notranje zadeve, ministrstva za šolstvo, znanost in šport, ministrstva za zdravje in ministrstva za gospodarstvo. Začasni programski odbor vodi član sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu RS.

Lokalna raven
Pri dejavnostih s področja zagotavljanja varnosti cestnega prometa aktivno sodelujejo tudi samoupravne lokalne skupnosti. Te skladno z programom oblikujejo svoje programe, v katerih so zajete pristojnosti in naloge s področja varnosti cestnega prometa na njihovem območju. Lokalnim skupnostim se priporoča, da se za izvajanje nalog ustrezno strokovno organizirajo.

Nosilci projektov in posameznih nalog v programu so odgovorni za načrtovanje in izvedbo stalnih in občasnih oblik izobraževanja in usposabljanja nosilcev in izvajalcev nalog na državni ravni, v samoupravnih lokalnih skupnostih in med posameznimi izvajalci.
Na horizontalni ravni nosilci projektov in posameznih nalog:
– skrbijo za izobraževanje in usposabljanje,
– zagotavljajo skladno in povezano izvajanje nalog, pretok informacij in znanja ter
– skrbijo za spremljanje novosti na svojih področjih, zlasti izvajanja nacionalnih programov varnosti cestnega prometa v tujini.
Horizontalna raven izobraževanja in usposabljanja:

Na vertikalni ravni nosilci projektov in posameznih nalog:
– skrbijo za izobraževanje in usposabljanje za svoje področje.
Vertikalna raven izobraževanja in usposabljanja:

Izobraževanje in usposabljanje mora slediti ciljem in smotrom tega nacionalnega programa. S ciljem zagotovitve bolj učinkovitega usposabljanja in izpopolnjevanja voznikov motornih vozil in mladih voznikov je potrebno analizirati obstoječe stanje in ga skladno z ugotovitvami prenoviti. Poseben poudarek je potrebno posvetiti vzgoji za strpno, uvidevno, civilizirano in kulturno vedenje vseh udeležencev v prometu ter razviti in utrjevati človeške vrednote pri vseh udeležencih v prometu.
Kot možnost učinkovitega usposabljanja neposrednih udeležencev cestnega prometa se proučijo možnosti široke uporabe stadiona tehnične kulture v Sloveniji.

Na področju informatike je treba razviti in vzpostaviti enoten podatkovni sistem, ki bo zajemal izključno statistične podatke o prometnih nesrečah, njihovih lokacijah, udeležencih prometnih nesreč, poškodbah in zdravljenju udeležencev, ukrepih organov sodne oblasti, cestah, vremenu in druge podatke potrebne za analiziranje prometnih nesreč.
Vzpostavitev podatkovnega sistema je prvi pogoj za:
– spremljanje, vrednotenje in spreminjanje programa,
– raziskave o prometni varnosti in
– primerjanje podatkov s tujino.

Tuje izkušnje pri izvajanju nacionalnih programov opozarjajo na številne ovire, ki jih delijo na:
– zunanje ovire,
– notranje ovire.
Med zunanje ovire sodijo predvsem:
– ignoriranje programa
Veliko ljudi se ne zaveda pomena programa. Namesto, da bi se pozanimali o cilju in poteku uveljavljanja programa, menijo, da le oni vedo, kako je potrebno zadeve reševati in kakšen bi bil pravilen program. Ti ljudje največkrat menijo, da je izvajanje in vrednotenje programa izguba časa in denarja.
– “uradniška modrost“
Pripravljavci programa lahko predvidijo negativne rezultate. Marsikateri deli programa so težko uresničljivi, določenih ciljev pa v obliki, kot so bili zastavljeni, sploh ni možno uresničiti. Ta dejstva lahko ustvarjajo negativen odnos do programa.
– premajhna politična podpora
Odločitev, da se bo začel program izvajati, je politična. Če se ta odločitev ne sprejme ali pa je politična podpora med izvajanjem programa premajhna, je zelo težko pričakovati uspešno uresničitev programa.
Med notranje ovire pa sodijo:
– pomanjkljivo znanje izvajalcev programa
Med najpomembnejše notranje ovire za uresničitev programa moramo uvrstiti pomanjkljivo uresničitev posameznih faz programa. Ko je posamezna faza uresničena, je izredno težko popravljati stvari za nazaj. Pogosto je za slabo izvajanje določene faze programa krivo pomanjkanje znanja izvajalcev oziroma predhodne slabe ocene položaja. Vzroki so predvsem:
– preširoko zastavljeni cilji programa,
– nepravilna izbira ciljev,
– nepravilna določitev ukrepov za dosego ciljev,
– neustrezne povratne informacije izvajalcem programa,
– pomanjkanje opreme, podatkovnih baz, nedorečeni postopki.
Nekateri notranji vplivi še lahko ovirajo izvajanje programa, vendar pa so odvisni tudi od zatečenega stanja oziroma spremenjenih zunanjih okoliščin:
– spreminjanje ciljev programa med izvajanjem,
– neustrezne metode zbiranja statističnih podatkov in neustrezne baze podatkov,
– neustrezni roki za izvedbo posameznih faz programa,
– pomanjkljiva kontrola izvajanja programa,
– premajhna podpora ljudi.
Za izvajanje programa je odločilnega pomena podpora nekaterih ključnih oseb, ki pospešujejo izvajanje programa. Tudi v zvezi s tem se lahko pojavijo nekatere ovire:
– izvajanje programa ne vodijo tisti, ki so ga načrtovali,
– ključne osebe so odšle na druga delovna mesta,
– najodgovornejši za izvajanje programa niso dovolj aktivni,
– slaba komunikacija med izvajalci programa ter med izvajalci in okolico.

Program je oblikovan tako, da ustvarja pogoje, ki celotni družbi in posameznikom omogočajo vključitev v prizadevanja za zmanjšanje števila in posledic prometnih nesreč.
Le skupna predanost načelom varnosti prometa bo spremenila osebni odnos in obnašanje ljudi v prometu, da bo cesta varna za vsakogar.
Program se ob upoštevanju razmer in možnosti loteva osrednjih problemov prometne varnosti z različnih zornih kotov.
Prepletanje ukrepov s področij inženiringa, vzgoje in izobraževanja ter nadzora nad spoštovanjem prometnopravnih standardov vzpostavlja temeljit in obsežen proces aktivnosti za zmanjšanje in ublažitev negativnih pojavov (posledic) v cestnem prometu.
Nenazadnje želimo s programom v RS nazorno prikazati, kje smo, kaj želimo in kako lahko skupaj zagotovimo kvaliteto sobivanja tudi na slovenskih cestah.