Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji dne 4. 7. 2002

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo vrhovnega sodišča št. I Ips 72/99 z dne 15. 4. 1999, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 188/98 z dne 2. 6. 1998 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. K 53/97 z dne 3. 11. 1997 se zavrne.

1. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija v izreku navedene sodbe, s katerimi naj bi mu bila v kazenskem postopku kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 29. člena ustave. Obdolženec je bil pred Okrožnim sodiščem v Kranju obsojen, da je vlomil v zaklenjeno ročno prenosno blagajno oškodovancev, si iz nje prilastil 3.800 DEM in s tem storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo njegove zagovornice zoper sodbo zavrnilo, deloma pa je ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in mu izrečeno pogojno obsodbo spremenilo v kazen štiri mesece zapora. Njegova zagovornica je zoper sodbo višjega sodišča vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ji je vrhovno sodišče ugodilo v delu, ki se je nanašal na premoženjskopravni zahtevek oškodovancev, kot neutemeljeno pa jo je zavrnilo v delu, ki se je nanašal na zahtevo za razveljavitev sodbe. Ustavnemu sodišču pritožnik predlaga, naj ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, ji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje ali pa o zadevi samo odloči.
2. Pritožnik navaja, da si je ves čas kazenskega postopka prizadeval, da bi sodišče na glavni obravnavi poleg ostalih dokazov dovolilo tudi neposredno zaslišanje obeh oškodovancev, ki sta bila spričo neobstoja neposrednih dokazov o njegovi krivdi zelo pomembni priči. To mu ni uspelo, ker je sodišče uporabilo določbo 340. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZKP) in le prebralo njuni izpovedbi, ki sta ju podala v preiskavi pred zaprošenim sodnikom v Kopru. Zaradi krajevne oddaljenosti in s tem povezanih stroškov se zaslišanja niti obdolženec niti njegov zagovornik nista udeležila. Štela sta namreč, da bosta v primeru vložene obtožbe pričam lahko zastavila vprašanja na glavni obravnavi. Sodišče je zavrnilo tudi obdolženčev dokazni predlog za zaslišanje policista, ki je opravil ogled kraja kaznivega dejanja in svoje ugotovitve podal v zapisniku.
3. Senat ustavnega sodišča je dne 28. 3. 2002 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo.
4. Skladno z določbo 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je ustavno sodišče ustavno pritožbo vročilo vrhovnemu sodišču, Višjemu sodišču v Ljubljani in Okrožnemu sodišču v Kranju. Nobeno izmed sodišč na ustavno pritožbo ni odgovorilo.
5. Ustavno sodišče je vpogledalo kazenski spis Okrožnega sodišča v Kranju št. K 53/97.

6. Prva kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jo zatrjuje ustavni pritožnik, se nanaša na dejstvo, da je sodišče na glavni obravnavi zavrnilo njegov predlog, da bi neposredno zaslišalo oba oškodovanca, namesto tega pa je prebralo zapisnik z zaslišanja v preiskavi, ki se ga obdolženec in njegov zagovornik nista udeležila.
7. V zvezi s pravico vsakogar, ki je obdolžen kaznivega dejanja, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (tretja alinea 29. člena ustave), je ustavno sodišče v odločbi št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV, 129) postavilo kriterije, ki usmerjajo izvrševanje te pravice v konkretnih kazenskih postopkih. Vendar pa imamo pri odločanju o tej ustavni pritožbi opraviti s primerom, ko teh kriterijev ni mogoče uporabiti. Izjave obeh oškodovancev so bile v kazenski postopek pripuščene z odločitvijo preiskovalnega sodnika, da zasliši oba oškodovanca, in z odločitvijo obravnavnega senata, da se z izjavami s tega zaslišanja seznani kot z relevantnim dokaznim gradivom. Obdolžencu tako ni več treba dokazovati, da so izjave obeh oškodovancev pravno relevantne.
8. Konkretni očitek ustavnega pritožnika meri drugam. Ravnanje obravnavnega senata ter višjega in vrhovnega sodišča, ki sta to ravnanje potrdili, je treba presojati z vidika pravnega jamstva v kazenskem postopku, ki v ustavi ni izrecno navedeno, mogoče pa ga je najti v Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP). Ta v točki d) tretjega odstavka 6. člena med drugim določa, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič. Skladno z 8. členom ustave se EKČP uporablja neposredno.
9. Ustavno sodišče se je v zvezi s točko d) tretjega odstavka 6. člena EKČP seznanilo s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. To je v obrazložitvi v primeru Kostovski proti Nizozemski zapisalo, da uporaba zapisnikov o izvedbi dokazov v preiskovalni fazi sama po sebi ni v nasprotju z omenjeno določbo EKČP, če so ob tem spoštovane pravice obrambe. Te med drugim zahtevajo, da ima obdolženec zadostno možnost izpodbijati obremenilne izjave in v zvezi z njimi zasliševati njihovega avtorja.1
10. ZKP v 1. točki prvega odstavka 340. člena omogoča izvedbo posameznega dokaza tako, da se na glavni obravnavi zgolj prebere zapisnik o izpovedbi priče tudi v primeru, če zaslišana oseba zaradi starosti, bolezni ali iz drugih tehtnih vzrokov ne more priti ali zelo težko pride k sodišču. Ta sicer izjemna možnost, ki jo je glede na izkazano zelo slabo zdravstveno stanje obeh oškodovancev v konkretnem primeru uporabilo prvostopenjsko sodišče, predstavlja enega izmed upravičenih in neizogibnih odstopov od načela neposrednosti v kazenskem postopku. Ne glede na to pa je obdolžencu treba omogočiti, da zaslišuje obremenilne priče, kakor mu to zagotavlja pravno jamstvo iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP.
11. Ustavnemu pritožniku torej mora biti dana možnost, da zaslišuje oba oškodovanca v zvezi z izjavami, ki sta jih dala. Ta možnost mu je bila dana s tem, da je bil med preiskavo vabljen na njuno zaslišanje pred zaprošenim preiskovalnim sodnikom v Kopru. Tega zaslišanja se, kot sam zatrjuje, ni udeležil spričo krajevne oddaljenosti in s tem povezanih stroškov ter prepričanja, da bo njuni pričevanji lahko izpodbijal med ponovnim zaslišanjem na glavni obravnavi.
12. Pri presoji zadostnosti takšne možnosti je ustavno sodišče izhajalo iz dveh kriterijev: realne možnosti, da se obdolženec udeleži tega zaslišanja, in narave tega zaslišanja.
13. Glede prvega kriterija je ustavno sodišče ugotovilo, da je bil ustavni pritožnik na preiskovalno dejanje pred zaprošenim sodnikom Okrožnega sodišča v Kopru ustrezno in pravočasno vabljen, pa se ga ni udeležil niti ni predlagal njegove preložitve, npr. zaradi kakšnih subjektivnih, a objektivno opravičljivih razlogov.
14. Razloga, ki jo za neudeležbo navaja ustavni pritožnik, sta neupoštevna. Ustavni pritožnik niti med kazenskim postopkom niti v postopku pred ustavnim sodiščem ni izkazal, zakaj bi bilo zanj osebno odpotovati v kraj zaslišanja obeh prič, na katero je bil pravilno vabljen, nemogoče oziroma zvezano z drugimi večjimi tveganji in nesorazmernimi težavami. Prav tako ni upoštevan drugi razlog, namreč da bosta ustavni pritožnik in njegov zagovornik v primeru, da bo do obtožbe prišlo, pričam lahko neposredno zastavljala vprašanja na glavni obravnavi. Skladno z veljavno koncepcijo kazenskega postopka in v njegovem okviru preiskave je ta med drugim namenjena zbiranju dokazov, za katere je nevarnost, da jih na glavni obravnavi ne bo mogoče ponoviti ali da bi bila njihova izvedba zvezana s težavami, ter dokazov, ki utegnejo biti koristni za postopek in je glede na okoliščine primera smotrno, da se izvedejo (drugi odstavek 167. člena ZKP). Obdolženec, ki zavestno opusti možnost, da je navzoč pri zaslišanju prič v fazi preiskave, sprejema nevarnost, da teh prič ne bo mogel zaslišati na glavni obravnavi, če takšnega zaslišanja tam ne bo mogoče izvesti ali pa bi bila njihova izvedba zvezana z nesorazmernimi težavami. S tem zavestno sprejema možnost, da enega izmed temeljnih procesnih jamstev ne bo mogel uveljaviti.
15. V zvezi z drugim kriterijem je ustavno sodišče ugotovilo, da sta obdolženec in njegov zagovornik po četrtem odstavku 178. člena ZKP lahko navzoča pri zaslišanju prič. Po sedmem odstavku istega člena lahko priči postavljata posamezna vprašanja. Poleg tega imata pravico zahtevati, da se glede posameznega preiskovalnega dejanja (v konkretnem primeru zaslišanja obeh oškodovancev) v zapisnik vpišejo njune pripombe glede njegove izvedbe, prav tako pa lahko predlagata izvedbo posameznih dokazov (v konkretnem primeru npr. soočenja med obema oškodovancema, njuno soočenje s policistom, ki je opravil ogled kraja kaznivega dejanja ipd.). Možnost zasliševati pričo v zvezi z izjavami, ki jih je dala, in sicer izpodbijati njihovo verodostojnost, kot je v preiskavi dana obdolžencu in njegovemu zagovorniku, je glede na v slovenskem pravnem redu uveljavljeno mešano koncepcijo kazenskega postopka po svoji naravi v vseh bistvenih potezah podobna možnosti, ki jo imata na glavni obravnavi.
16. Glede na povedano v 13., 14. in 15. točki te obrazložitve je možnost, ki jo je imel ustavni pritožnik za zasliševanje in za izpodbijanje izjav obeh oškodovancev, šteti za zadostno. Zato v konkretnem primeru s tem, da prvostopenjsko sodišče ni neposredno zaslišalo obeh oškodovancev, temveč je le prebralo zapisnik njunega zaslišanja v preiskavi, ni kršilo pritožnikovih pravnih jamstev v kazenskem postopku.

17. Druga izmed kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jo zatrjuje ustavni pritožnik, se nanaša na dejstvo, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje policista, ki je opravil ogled kraja kaznivega dejanja in je svoje ugotovitve podal v zapisniku. Iz ustavne pritožbe je smiselno razbrati, da mu je bila po njegovem mnenju tudi s tem (tj. ne le z opustitvijo neposrednega zaslišanja obeh oškodovancev na glavni obravnavi) kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alinee 29. člena ustave.
18. Iz kazenskega spisa izhaja, da je zagovornica ustavnega pritožnika na glavni obravnavi pred prvostopenjskim sodiščem dne 3. 11. 1997 predlagala, naj se zasliši policista, ki je opravil ogled kraja kaznivega dejanja. Menila je, da si v kazenskem postopku z zapisnikom, ki ga je policist sestavil po ogledu, ni mogoče pomagati, prav tako pa se ji je zdelo nenavadno, da policist na blagajni, v katero je bilo vlomljeno, ni našel prstnih odtisov. Policist tudi ni izmeril odprtine, ki nastane, če se okno odpre (obramba je namreč nakazovala možnost, da bi storilec v prostor, kjer se je blagajna nahajala, prišel skozi priprto okno, ne pa skozi sicer zaklenjena vrata, katerih ključ je v kritičnem času imel le obdolženec, tj. ustavni pritožnik). Zagovornici se je zdelo čudno, da v zapisniku ni omenjena kuverta, v kateri se je denar nahajal. Na kuverti naj bi bilo specificirano, koliko denarja in v kakšnih bankovcih je v blagajni, v katero je bilo vlomljeno, sploh bilo, na podlagi česar naj bi oškodovanca ugotovila, da je bil denar vzet in koliko ga je bilo vzetega.
19. Prvostopenjsko sodišče je dokazni predlog zavrnilo. Zavrnitev predloga je obrazložilo v sodbi. V njej pravi, da nejasnosti in pomanjkljivosti v zapisniku ne obstajajo, policist pa ob morebitnem zaslišanju ne bi mogel pojasniti več, kot je ugotovil ob ogledu in zapisal v zapisniku. Na drugem mestu v obrazložitvi sodbe je še navedlo, da storilec v prostor ni mogel priti skozi priprto okno, saj iz zapisnika o ogledu izhaja, da sta bili polici na zunanji in notranji strani okna prašni in brez sledov, ki bi kazali na to, da je nekdo skušal v spalnico priti skozi okno.
20. V pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo je zagovornica ustavnega pritožnika v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje policista navedla, da je nenavadno, da na balkonski ograji in na tleh ni nobenih sledi, čeprav je obdolženec tam za oba oškodovanca vsak dan zalival rože. Posebno vprašanje naj bi predstavljala kuverta, saj te ni in je niti zapisnik o ogledu na omenja, čeprav naj bi iz specifikacije na njej izhajalo, koliko denarja v njej manjka. V zapisniku naj bi bilo tudi govor o prstanu, ki je izginil (in ki kasneje v obtožbi ni zajet).
21. Višje sodišče je na te pritožbene navedbe odgovorilo, da se trditve o kuverti niso pričele pojavljati šele na sodišču, saj je iz podatkov v spisu razvidno, da je oškodovanka policistu povedala, da je bila v blagajni skupaj z denarjem tudi kuverta, ta kuverta pa je po izpovedbi oškodovankinega sina ostala v banki, ko je oškodovanka tam položila denar, ki je po tatvini ostal v kuverti. Na druge pritožbene navedbe, ki so se nanašale na potrebnost zaslišanja policista, drugostopenjsko sodišče ni odgovorilo.
22. Zoper sodbo višjega sodišča je zagovornica ustavnega pritožnika vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje policista je navedla, da bi ta moral nujno razjasniti trditve o kuverti, na podlagi katere oziroma zapisov na njej je bila ugotovljena vsota ukradenega denarja.
23. Vrhovno sodišče v tem delu zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugodilo. Štelo je, da se obramba v tem delu na strinja z dokazno oceno prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča, zato s tem napada ugotovljeno dejansko stanje, kar ni predmet presoje v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti.
24. V zvezi s tretjo alineo 29. člena ustave, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist, je ustavno sodišče v že navedeni odločbi št. Up-34/93 sprejelo naslednja stališča: (1) sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; (2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (3) predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni; (4) obramba mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; (5) v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.
25. Iz obrazložitev sodb prvostopenjskega in višjega sodišča je razbrati, da po njunem mnenju obramba ni zadostila tretjemu in četrtemu kriteriju iz odločbe št. Up-34/93, namreč pravni relevantnosti dokaza in verjetnemu izkazu te pravne relevantnosti. To je razvidno predvsem iz ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da v zapisniku o ogledu ni nejasnosti, da po njegovem mnenju policist ne bi mogel pojasniti nič dodatnega, kar bi bilo relevantno za izrek sodbe, pa tudi iz logičnega opiranja na zapisnik pri utemeljevanju dokazanosti nekaterih relevantnih dejstev. Višje sodišče je pojasnilo, zakaj šteje pritožbene navedbe v zvezi s kuverto, v kateri naj bi se nahajal ukradeni denar, za nerelevantne. Glede drugih pritožbenih navedb, ki utemeljujejo relevantnost zaslišanja policista, je višje sodišče zapisalo, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, iz česar je razumeti, da tudi druge navedbe obrambe višjega sodišča niso prepričale, da bi bila izvedba takšnega dokaza pravno relevantna.
26. Zagovornica ustavnega pritožnika je v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer izpodbijala zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje policista, vendar ga je v celoti oprla na vprašanje obstoja kuverte, v kateri naj bi se nahajal ukradeni denar. Pri tem ni v ničemer konkretno izkazovala, zakaj naj bi bilo razlogovanje višjega sodišča napačno in naj bi bil zato dokaz pravno relevanten.
27. Ustavno sodišče je v sklepu št. Up-11/00 z dne 25. 4. 2002 (ki je priložen) implicitno postavilo kriterij, po katerem je odločati v primeru, ko posamezno sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, ker takšnega dokaza eksplicitno ali implicitno ne šteje za relevantnega v okviru kriterijev iz navedene odločbe št. Up-34/93, ustavni pritožnik pa v ustavni pritožbi navaja, da mu je bilo s takšnim ravnanjem kršeno procesno jamstvo iz tretje alinee 29. člena ustave. V takšnem primeru mora ustavni pritožnik v vseh pravnih sredstvih, ki jih vlaga zoper takšno odločitev, vključno z ustavno pritožbo, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o vloženem pravnem sredstvu odločala.
28. Ker ustavni pritožnik tega ni storil niti v zahtevi za varstvo zakonitosti niti v ustavni pritožbi, je ustavno sodišče ugotovilo, da ustavni pritožnik skozi kazenski postopek ni zadostil kriteriju, po katerem bi moral s potrebno stopnjo verjetnosti izkazati pravno relevantnost predlaganega dokaza. Zato mu niti z zavrnitvijo predloga za zaslišanje policista, ki je opravil ogled kraja kaznivega dejanja, ni bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alinee 29. člena ustave.
29. Ker je ustavno sodišče ugotovilo, da ustavnemu pritožniku z izpodbijanimi sodbami niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, je ustavno pritožbo zavrnilo.

30. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Čebulj in Ribičič. Sodnik Ribičič je napovedal odklonilno ločeno mnenje, sodnik Fišer pa pritrdilno ločeno mnenje.

1 Zadeva Kostovski proti Nizozemski, sodba z dne 20. 11. 1989, Publ. ECHR A no. 166, par. 41.