Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 5. 7. 2002

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 226/98 z dne 2. 7. 1998 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. P 331/97 z dne 2. 7. 1998 se zavrne.

1. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sklepa, s katerima mu je bilo v pravdnem postopku naloženo plačilo sodne takse za tožbo, ki jo je vložil, ter, še preden je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo, umaknil. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa višjega sodišča je razvidno, da je oprlo svojo odločitev na določbo 4. člena zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 in nasl. – v nadaljevanju: ZST), ki v prvem odstavku določa, da je takso treba plačati takrat, ko nastane taksna obveznost. Po določbi drugega odstavka 4. člena ZST pa za vlogo (po določbi prvega odstavka 106. člena takrat veljavnega zakona o pravdnem postopku – Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. – ZPP-77 je tožba vloga) nastane taksna obveznost takrat, ko se vloga izroči.
2. Pritožnik meni, da sodišča ne bi smela zahtevati plačila taks za delo, ki ga niso opravila. Tožbo je namreč pravočasno umaknil, tako da še ni bila razpisana obravnava in taksni stroški še niso nastali. Meni, da sodišče zato ne bi smelo zaračunati takse v celotnem znesku, temveč le v višini, ki ustreza delu, ki ga je opravilo. Po mnenju pritožnika je praksa sodišč, da zaračunavajo takso v celotnem znesku kljub umiku tožbe, v nasprotju s človekovimi pravicami, z izpodbijanima sklepoma pa naj bi bila kršena njegova pravica do socialne varnosti iz 50. člena ustave.

3. Senat ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-265/98 z dne 7. 5. 2001 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena Višjemu sodišču v Celju. Sodišče na navedbe v ustavni pritožbi ni odgovorilo. V postopku odločanja o ustavni pritožbi bi moralo ustavno sodišče za odločitev o tem, ali je obravnavana ustavna pritožba utemeljena, zlasti presoditi, ali dejstvo, da ZST ne vsebuje posebne določbe, ki bi določala nižje takse za primere, ko stranka tožbo umakne, predstavlja protiustavno pravno praznino.
4. Med postopkom odločanja o ustavni pritožbi pa je bil dne 13. 11. 2001 sprejet zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 93/01 – v nadaljevanju: ZST-I). Ta je ZST med drugim spremenil tudi tako, da mu je dodal 32.a člen, ki v drugem odstavku določa: “Če stranka vlogo, za katero je plačala takso, umakne preden je sodišče razpisalo narok za obravnavo, če se odloča brez obravnave, pa pred izdajo odločbe ali če stranki pred izdajo odločbe skleneta sodno poravnavo, se stranki vrne polovico takse, ki je plačana v skladu s tem zakonom.“
5. Ker je bil ZST prav v delu, v katerem predstavlja podlago izpodbijanih sodnih odločb, spremenjen, je ustavno sodišče v postopku odločanja o ustavni pritožbi preverilo, ali so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji iz druge alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS. Ta določa, da ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine ni imela pomembnejših posledic za pritožnika.

6. ZUstS sicer predvideva, da v primeru, kadar sta izpolnjena pogoja iz druge alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS, o nesprejemu ustavne pritožbe odloči senat ustavnega sodišča, vendar iz celotne zakonske ureditve izhaja, da vsako odločitev, ki jo lahko sprejme senat ustavnega sodišča, lahko sprejme tudi ustavno sodišče v celotni sestavi. Ustavno sodišče je v obravnavani zadevi zato kljub že sprejeti ustavni pritožbi lahko presodilo, ali so izpolnjeni pogoji iz druge alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS.
7. Ker je ZST-I v ureditev sodnih taks vnesel posebno določbo za primere, ko stranka tožbo umakne, vprašanje, ali je ureditev, ki takšnih položajev posebej ne ureja, protiustavna, ni več aktualno. Obravnavani primer torej ne predstavlja več pomembnejšega pravnega vprašanja, ki bi ga ustavno sodišče moralo rešiti.
8. Izpolnjen pa je tudi drugi od kumulativno predpisanih pogojev iz druge alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS. Po presoji ustavnega sodišča morebitna kršitev ustavnih pravic ali temeljnih svoboščin za pritožnika ni imela pomembnejših posledic. Pritožniku je bilo z izpodbijanim sklepom naloženo plačilo sodne takse v višini 68.150 SIT. Ker takse ni plačal pravočasno, je ta znesek višji še za znesek takse za opomin v višini 3.000 SIT ter morebitno kazensko takso in stroške prisilne izterjave, če taksa tudi po opominu ni bila plačana. Ta znesek je torej nizek, zato tudi če bi ustavno sodišče ugotovilo, da je bila z izpodbijanima sklepoma pritožniku kršena kakšna izmed človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kršitev zanj ne bi imela pomembnejših posledic.
9. Ker torej od odločitve v ustavni pritožbi ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in ker zatrjevana kršitev določb ustave za pritožnika ni imela pomembnejših posledic, je ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo, ne da bi se mu bilo treba spuščati v vprašanje, ali so bile v tem primeru z izpodbijanimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi druge alinee drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Ribičič, ki je napovedal odklonilno ločeno mnenje.