Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 10. 7. 2002

1. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 95/98 z dne 17. 3. 1998 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 52/98 z dne 4. 3. 1998 se zavrne.
2. S sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 263/98 z dne 20. 7. 1998 in s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 316/98 z dne 1. 7. 1998 je bila pritožniku kršena pravica do osebne svobode iz 19. člena ustave.

1. S sklepom št. I K 52/98 z dne 4. 3. 1998 je Okrožno sodišče v Ljubljani po razglasitvi sodbe, s katero je pritožniku izreklo zaporno kazen, podaljšalo pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti. V obrazložitvi se je sklicevalo na okoliščino, da je bil pritožnik že večkrat obsojen za istovrstna kazniva dejanja in da je brez zaposlitve. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom št. II Kp 95/98 z dne 17. 3. 1998 zavrnilo pritožbo zoper navedeni sklep in potrdilo stališče prvostopnega sodišča, da je pripor nujen ukrep za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega premoženja. Po delno razveljavljeni sodbi je po ponovnem sojenju in izreku obsodilne sodbe Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom št. I K 316/98 z dne 1. 7. 1998 pritožniku ponovno podaljšalo pripor do pravnomočnosti sodbe. S sklepom št. II Kp 263/98 z dne 20. 7. 1998 je Višje sodišče v Ljubljani pritožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Na pritožnikov predlog je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom št. Ks 836/98 z dne 19. 8. 1998 pripor odpravilo.
2. Pritožnik zatrjuje, da so mu bile z izpodbijanimi sklepi kršene pravice iz 19., 20. in 27. člena ustave ter iz 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94). Meni, da je sodišče slabo ocenilo nevarnost ponovitve kaznivega dejanja in da podaljšanje pripora ni bilo nujno potrebno. Navaja tudi, da mu je bila prostost odvzeta protipravno, saj mu je bilo podaljšanje pripora po končani glavni obravnavi dne 4. 3. 1998 izrečeno le ustno, pisno obrazložen sklep o podaljšanju pripora pa naj bi bil prejel šele dne 9. 4. 1998. To naj bi pomenilo, da je bil pet dni v priporu brez sodne odločbe. V primeru podaljšanja pripora, ki je bilo izrečeno na glavni obravnavi dne 1. 7. 1998, pa naj bi prejel pisni odpravek sklepa šele 10. 7. 1998.
3. Senat ustavnega sodišča je s sklepom z dne 1. 10. 1998 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu z določbo 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslana Okrožnemu sodišču v Ljubljani in Višjemu sodišču v Ljubljani, ki nanjo nista odgovorili.
4. Ustavno sodišče je v postopku vpogledalo spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 52/98.

5. Po določbi drugega odstavka 19. člena ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZKP) je v času izdaje izpodbijanih sklepov v 3. točki drugega odstavka 201. člena določal, da se sme pripor odrediti, če posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo oseba ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi.
6. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika. Po stališču ustavnega sodišča je sodišče dolžno vselej, ko odloča o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti, (1) ugotoviti in navesti tiste konkretne okoliščine, iz katerih je možno napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje, (2) ugotoviti in obrazložiti, da obstoji nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi in (3) ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode (tako npr. v odločbah št. Up-74/95, št. Up-75/95 in št. Up-57/95, vse z dne 7. 7. 1995, OdlUS IV, 131, 132 in 133).
7. V dosedanjih odločitvah o pripornih zadevah je ustavno sodišče večkrat razlagalo tudi vsebino ustavnega pojma “varnost ljudi“. Tako je že v odločbi št. Up-75/95 navedlo, da iz vsebine pojma “neogibno potrebno za varnost ljudi“ iz 20. člena ustave ni mogoče vnaprej izključiti premoženjskih deliktov, češ da z njimi varnost ljudi sploh ne more biti ogrožena. V isti odločbi je ustavno sodišče še poudarilo, da nevarnost ponavljanja premoženjskih deliktov praviloma ne bo mogla odtehtati posega v osebno svobodo, če ne bo šlo za težje delikte z elementi nasilja ali drugačnega poseganja v najpomembnejše ustavno varovane dobrine drugih ljudi. Pri abstraktni presoji pripornega razloga ponovitvene navarnosti (odločba št. U-I-18/93) je ustavno sodišče sprejelo stališče, da se ustavna sintagma “varnost ljudi“ ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika. Življenje in telo sta sicer v najožjem koncentričnem krogu človekove zasebnosti, vendar je varnost ljudi lahko ogrožena tudi z napadom na tiste objekte kazenskopravnega varstva, ki ščitijo druge, širše kroge njegove zasebnosti in varnosti. Tu npr. ni govor samo o roparski tatvini kot kombiniranem napadu na premoženje in telo, ampak o takem dejanju, pri katerem je objekt varstva posameznik, človekove pravice ali temeljne svoboščine ali zdravje ljudi. O varnosti ljudi bi bilo najbrž težko govoriti, če bi jim država v praksi zagotavljala le varnost pred napadi na življenje in telo, ne pa tudi varnosti pred napadi na druge objekte kazenskopravnega varstva. V odločbi št. Up-154/95 z dne 11. 4. 1996 (OdlUS V, 67) je ustavno sodišče sprejelo stališče, da je potrebno pri presoji upoštevati, da premoženje lahko predstavlja eksistenčno podlago človeka. Ali je s storitvijo premoženjskega delikta ogrožena eksistenčna podlaga ljudi, je možno presojati glede na obseg prizadetosti te pravice, kot sta vrednost in pomembnost stvari, pa tudi glede na način storitve. Treba je namreč upoštevati, da gre pri predmetih kaznivega dejanja lahko za takšne stvari, na katerih uporabo se navezujejo na primer možnost opravljanja poklicnega dela in s tem preživljanja ljudi ter način njihovega življenja.
8. Po že sprejetih stališčih ustavnega sodišča je torej dopustno odrediti ali podaljšati pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti tudi v primeru premoženjskih deliktov, vendar le, če obstoji nevarnost ponavljanja težjih kaznivih dejanj, ko je ogrožanje varnosti ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev obdolženca, tako velik poseg v njihovo pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Eden od kriterijev presoje so tudi okoliščine storitve in teža kaznivega dejanja, ki se obdolžencu očita. Kriterij teže kaznivega dejanja je upošteval tudi ZKP, ki v t. i. skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem, ki se vodi v primeru kaznivih dejanj, za katera je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali kazen zapora do treh let, omejuje možnost odreditve pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti. Po ZKP, ki je veljal v času izdaje izpodbijanih določb, je bilo v skrajšanem postopku dopustno odrediti pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti le, če je šlo za kaznivo dejanje zoper javni red in mir, zoper spolno nedotakljivost ali za kaznivo dejanje s prvinami nasilja, za katera se sme izreči kazen zapora dveh let (2. točka prvega odstavka 432. člena ZKP). Iz tega izhaja, da že po presoji zakonodajalca v primerih kaznivih dejanj z manjšo stopnjo družbene nevarnosti varnost ljudi ne more biti ogrožena do te mere, da bi to odtehtalo poseg v osebno svobodo obdolženca še preden mu je dokazano, da je očitano dejanje res storil.
9. Iz priloženih listin in podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bil zoper pritožnika odrejen pripor s sklepom preiskovalnega sodnika z dne 1. 2. 1998 zaradi utemeljenega suma storitve treh kaznivih dejanj zoper premoženje in pravni promet. Dne 2. 2. 1998 je bila zoper pritožnika vložena obtožba in istega dne s sklepom senata na podlagi določbe prvega odstavka 207. člena ZKP podaljšan pripor. Obtožba je pritožniku očitala storitev (1) kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: KZ), ki ga je pritožnik storil tako, da je vlomil v osebni avtomobil in iz njega vzel polnilec za mobilni telefon, sončna očala in ključe (drugega) avtomobila, (2) kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 211. člena KZ (tatvina registrske tablice), in (3) kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ (predrugačenje in uporaba ukradene registrske tablice). S sodbo št. I K 52/98 z dne 4. 3. 1998 je sodišče pritožnika spoznalo za krivega dejanj, ki mu jih je očitala obtožba in mu izreklo za prvo dejanje kazen enega leta zapora, za drugo dejanje dva meseca zapora in za tretje dejanje tri mesece zapora. Na glavni obravnavi dne 4. 3. 1998 je sodišče s sklepom pritožniku podaljšalo pripor do pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče je obsodilno sodbo razveljavilo glede krivde za kaznivo dejanje velike tatvine in zadevo vrnilo v ponovno sojenje, ker ni bila ugotovljena vrednost odvzetih stvari. Ob ponovnem sojenju je na glavni obravnavi dne 1. 7. 1998, po ugotovitvi, da znaša vrednost ukradenih stvari po oceni oškodovanca približno 35.000 SIT, državno tožilstvo modificiralo obtožbo glede vrednosti in kaznivo dejanje pravno kvalificiralo kot malo tatvino po drugem odstavku 211. člena KZ. Sodišče je istega dne izreklo sodbo, s katero je pritožniku za navedeno dejanje izreklo kazen treh mesecev zapora in ponovno podaljšalo pripor do pravnomočnosti sodbe.
10. Za kaznivo dejanje t. i. vlomne tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ, ki ga je pritožniku očitala prvotna obtožba, je zagrožena kazen do petih let zapora. Za kaznivo dejanje t. i. male tatvine po drugem odstavku 211. člena KZ je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta, za kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ pa kazen zapora do treh let. Zoper pritožnika je tako tekel postopek za eno dejanje, ki se obravnava v rednem postopku, in za dve dejanji, ki se glede na višino zagrožene kazni (do treh let zapora) obravnavata v skrajšanem postopku. Po spremembi obtožbe dne 1. 7. 1998, ko je tožilstvo očitano kaznivo dejanje prekvalificiralo v kaznivo dejanje male tatvine, ki se glede na višino zagrožene kazni (do enega leta zapora) obravnava v skrajšanem postopku, niso bili več izpolnjeni zakonski pogoji za podaljšanje pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti. Kot je navedeno že v 9. točki obrazložitve te odločbe, ZKP za takšne primere ni predvideval možnosti odreditve pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti, niti v primeru, če je bila obdolžencu izrečena zaporna kazen (peti odstavek 443. člena v zvezi s 432. členom ZKP). Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 316/98 z dne 1. 7. 1998 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 263/98 z dne 20. 7. 1998 sta tako nezakonita in predstavljata kršitev pritožnikove pravice do osebne svobode iz 19. člena ustave. Glede na to, da je veljavnost izpodbijanih sklepov v času izdaje te odločbe že potekla in je bil pripor zoper pritožnika odpravljen (s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 836/98 z dne 19. 8. 1998), je ustavno sodišče le ugotovilo, da je bila z izpodbijanimi sklepi, navedenimi v 2. točki izreka, pritožniku kršena pravica do osebne svobode iz 19. člena ustave.
11. Neutemeljena pa je ustavna pritožba zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 52/98 z dne 4. 3. 1998 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 95/98 z dne 17. 3. 1998, s katerimi je bil pripor podaljšan po izreku prve (kasneje delno razveljavljene) obsodilne sodbe. Glede na pravno kvalifikacijo – za eno od kaznivih dejanj, ki mu jih je očitala obtožba, je bilo pristojno okrožno sodišče v rednem postopku – je bilo pripor dopustno podaljšati ob izpolnjenih pogojih iz 361. člena ZKP, ki v primeru izrečene zaporne kazni dopušča podaljšanje pripora tudi iz razloga ponovitvene nevarnosti.
12. Po pregledu izpodbijanih sodnih odločb in listin iz kazenskega spisa ustavno sodišče ugotavlja, da je sodišče v tem primeru o podaljšanju pripora odločalo v skladu z ustavnimi in zakonskimi pogoji ter v skladu s kriteriji iz zgoraj navedenih odločb ustavnega sodišča. O obstoju ponovitvene nevarnosti je sklepalo na podlagi okoliščine, da je pritožnik brez redne zaposlitve, zlasti pa na podlagi njegove predhodne kaznovanosti za kazniva dejanja premoženjske narave. Iz prejšnjih sklepov o odreditvi in podaljšanju pripora (I Kpd 109/98, Ks 118/98 in Ks 120/98) in podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je bil pritožnik v obdobju od 1989 do uvedbe tega kazenskega postopka že večkrat obsojen za istovrstna kazniva dejanja, in sicer pretežno za kazniva dejanja velike tatvine in odvzem motornega vozila. Razvidno je nadalje, da sta ob odločanju o priporu proti pritožniku tekla še dva kazenska postopka zaradi premoženjskih deliktov in da so bila kazniva dejanja, ki so predmet konkretnega kazenskega postopka, storjena v času preizkusne dobe, določene v prejšnji pogojni obsodbi, ki mu je bila izrečena zaradi serije vlomov v avtomobile. Ob upoštevanju ugotovljene ponovitvene nevarnosti, dejstva, da vsebuje eno od kaznivih dejanj, za katera je bil pritožnik v konkretnem primeru obsojen, tudi element sile (vlomna tatvina), in da spada to dejanje med težje premoženjske delikte, saj je zanj zagrožena dokaj visoka zaporna kazen, skupaj s pritožnikovo obsežno predhodno kaznovanostjo in z odprtimi kazenskimi postopki za istovrstna kazniva dejanja, ni nerazumno sklepanje sodišča, da je bil pripor neogibno potreben za varnost ljudi. ZKP v času izdaje izpodbijanih sklepov drugega sredstva, s katerim bi bilo mogoče preprečiti ponovitev kaznivega dejanja, ni predvideval.

13. Uveljavljanje kršitve pravice iz 19. člena ustave, ki naj bi bila storjena s tem, da je bil pritožnik v priporu ne da bi mu bila vročena sodna odločba, ne more biti predmet ustavne pritožbe zoper izpodbijane akte. Sklep o podaljšanju pripora lahko učinkuje šele od njegove vročitve pritožniku in se zato ne more nanašati na čas odvzema prostosti pred tem. V tem delu ustavne pritožbe gre lahko le za to, da je bila z morebitnim nezakonitim dejanjem, ki naj ne bi imelo podlage v sodni odločbi, kršena pritožnikova pravica do osebne svobode. Po določbi drugega odstavka 157. člena ustave odloča o zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, v upravnem sporu pristojno sodišče. Iz navedb v ustavni pritožbi izhaja, da pritožnik v tem primeru ni izčrpal vseh pravnih sredstev. Zato glede kršitve pravic, ki jih pritožnik uveljavlja v tem delu, ni izpolnjena procesna predpostavka iz 51. člena ZUstS.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 47. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Odločbo je sprejelo soglasno.