Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik na Z., na seji dne 10. 7. 2002

S sklepom senata Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 1005/97 z dne 18. 11. 1997, s sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Kpr 728/97 z dne 12. 11. 1997, s sklepom senata Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 1115/97 z dne 23. 12. 1997, s sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Kpr 728/97 z dne 5. 12. 1997, s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 368/97 z dne 16. 12. 1997, s sklepom senata Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 1074/97 z dne 8. 12. 1997, s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 27/98 z dne 21. 1. 1998 in s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 16/98 z dne 8. 1. 1998 je bila kršena pritožnikova pravica do pravnega sredstva iz 25. člena ustave.

1. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija v izreku navedene pravnomočne sklepe o odreditvi in podaljšanju pripora ter o zavrnitvi predloga za odpravo pripora. Pripor je bil odrejen iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja goljufije in ponarejanja listin. Pritožnik navaja, da so mu bile z izpodbijanimi sklepi kršene pravice iz 20., 25., 28. in 29. člena ustave. Meni, da ni obstajal utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje in da pripor ni bil neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi. Ob odločanju o pravnih sredstvih naj bi sodišča ne odgovorila na pritožbene navedbe. Ugotovitev o obstoju ponovitvene nevarnosti naj bi temeljila na nedopustnih argumentih. Pritožnik tudi navaja, da ni imel primernega časa in možnosti za pripravo svoje obrambe, da ni imel zagovornika in da se niso izvajali dokazi v njegovo korist. Zagovornik naj ne bi imel dovolj časa za pregled spisa, poleg tega pa naj bi mu preiskovalni sodnik ne dovolil fotokopirati listin v spisu. Ker se je sodišče zagovorniku posmehovalo, naj bi mu pritožnik med zaslišanjem preklical pooblastilo. Sodišče je nato odredilo pripor, ob tem pa naj bi pritožnik ne imel zagovornika.
2. Z izpodbijanim sklepom z dne 12. 11. 1997 je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani zoper pritožnika odredil pripor zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj ponarejanja listin in goljufije. Utemeljen sum izhaja po mnenju sodišča iz podatkov kazenske ovadbe. Pritožnik naj bi se izkazoval z osebno izkaznico za drugo osebo. Pri utemeljevanju pripornega razloga je preiskovalni sodnik navedel, da je pritožnik s svojim ravnanjem pokazal izredno vztrajnost, da mu je bila zasežena obsežna dokumentacija, ki kaže, da je storil še druga tovrstna kazniva dejanja in da je povzročil razmeroma veliko premoženjsko škodo. Ocenil je, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in njihovega premoženja ter da je omejitev prostosti sorazmerna s težo kaznivih dejanj, ki se očitajo pritožniku.
3. Zunajobravnavni senat je z izpodbijanim sklepom z dne 18. 11. 1997 zavrnil pritožbo pritožnikovega zagovornika zoper navedeni prvostopenjski sklep. V obrazložitvi je navedel dejstva, iz katerih sklepa o obstoju utemeljenega suma, glede pripornega razloga pa se je senat strinjal z razlogi preiskovalnega sodnika. Senat je tudi ugotovil, da je imel pritožnik v postopku odrejanja pripora zagotovljeno obrambo s pomočjo zagovornika.
4. Z izpodbijanim sklepom z dne 5. 12. 1997 je preiskovalni sodnik zavrnil predlog za odpravo pripora. Navedel je, da se razmere glede pripornega razloga niso v ničemer spremenile. Glede obstoja utemeljenega suma je ocenil, da se izpovedba oškodovanca, ki je tekom preiskave spremenil izjavo, še ne more dokončno ocenjevati in da na utemeljenost suma kažejo prstni odtisi, najdeni na dokumentih, ki jih je oškodovanec izročil policiji.
5. S sklepom z dne 23. 12. 1997 je zunajobravnavni senat potrdil navedeni prvostopenjski sklep. Ocenil je, da izhaja utemeljen sum iz pravnomočnega sklepa o preiskavi. Ponovitveno nevarnost je dodatno argumentiral z okoliščino, da je pritožnik pokazal visoko stopnjo angažiranja pri izvršitvi.
6. Zunajobravnavni senat je s sklepom z dne 8. 12. 1997 pritožniku podaljšal pripor za en mesec. Priporni razlog je dodatno argumentiral z dejstvom, da se je pritožnik izkazoval z osebno izkaznico druge osebe in se tudi predstavljal kot ta oseba, da je brez premoženja z osebnim dohodkom 50.000 SIT, kar mu očitno ne zadošča za preživetje, in da je pritožnik utemeljeno osumljen kaznivih dejanj, ki glede razsežnosti odstopajo od običajnih.
7. Višje sodišče je s sklepom z dne 16. 12. 1997 zavrnilo pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora. V obrazložitvi je obširno navedlo dejstva in dokaze, iz katerih je sklepalo na obstoj utemeljenega suma, pritrdilo pa je tudi razlogom prvostopenjskega sodišča glede obstoja pripornega razloga.
8. S sklepom z dne 8. 1. 1998 je senat okrožnega sodišča na predlog preiskovalnega sodnika pritožniku podaljšal pripor do 10. 2. 1998. Senat je ocenil, da bo treba v nadaljevanju: preiskave ponovno zaslišati oškodovanca. Obstoj ponovitvene nevarnosti je senat utemeljil z istimi okoliščinami in dejstvi kot v prejšnjih sklepih in ocenil, da je glede na zatrjevani obseg kriminalne dejavnosti in visok znesek pridobljene premoženjske koristi podano sorazmerje med ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode in varstvom ljudi oziroma njihovega premoženja.
9. Kot je razvidno iz kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Kpr 728/97, je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom št. II Kp 27/98 z dne 21. 1. 1998 zavrnilo pritožbo pritožnika in obeh njegovih zagovornikov in potrdilo zgoraj navedeni sklep o podaljšanju pripora. Pritožnik tega sklepa v ustavni pritožbi ni navedel. Ker pa je iz ustavne pritožbe razvidno, da predlaga presojo vseh sklepov, ki so bili podlaga za pripor, je ustavno sodišče presojalo tudi ta sklep.
10. Vrhovno sodišče je s sklepom št. II Kr 3/98 z dne 10. 2. 1998 zavrnilo predlog okrožne državne tožilke za podaljšanje pripora v preiskavi.

11. Pritožnikovi očitki, da ni imel zagovornika in možnosti za pripravo svoje obrambe, niso utemeljeni. Iz podatkov kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Kpr 728/97 izhaja, da je bil ob zaslišanju in obravnavanju predloga za odreditev pripora navzoč pritožnikov zagovornik, ki je imel pred tem več kot eno uro časa za preučitev spisa. Obramba s pomočjo zagovornika mu je bila zagotovljena tudi v nadaljnjem postopku, saj je zagovornik zoper sklep o odreditvi pripora vložil pritožbo, ki jo je pritožbeno sodišče tudi obravnavalo.
12. Po določbi drugega odstavka 19. člena ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZKP) je v času izdaje izpodbijanih sklepov določal v 3. točki drugega odstavka 201. člena, da se sme pripor odrediti, če posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo oseba ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi.
13. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika. Po stališču ustavnega sodišča je sodišče dolžno vselej, ko odloča o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti, (1) ugotoviti in navesti tiste konkretne okoliščine, iz katerih je možno napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje, (2) ugotoviti in obrazložiti, da obstoji nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi in (3) ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode (tako npr. v odločbah št. Up-74/95, št. Up-75/95 in št. Up-57/95, vse z dne 7. 7. 1995, OdlUS IV, 131, 132 in 133).
14. Glede presoje obstoja nevarnosti ponavljanja kaznivega dejanja je ustavno sodišče v odločbi št. Up-123/95 in Up-127/95 z dne 6. 10. 1995 (OdlUS IV, 135) zavzelo stališče, da okoliščine storitve in teža očitanega kaznivega dejanja same po sebi ne utemeljujejo sklepa o ponovitveni nevarnosti. Pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti je mogoče odrediti šele, ko tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, in njegovo dosedanje življenje omogočajo zanesljiv konkretiziran sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve nekega specifičnega kaznivega dejanja pred izrekom sodbe. V dosedanjih odločitvah o pripornih zadevah je ustavno sodišče večkrat razlagalo tudi vsebino ustavnega pojma “varnost ljudi“. Tako je že v odločbi št. Up-75/95 navedlo, da iz vsebine pojma “neogibno potrebno za varnost ljudi“ iz 20. člena ustave ni mogoče vnaprej izključiti premoženjskih deliktov, češ da z njimi varnost ljudi sploh ne more biti ogrožena. V isti odločbi je ustavno sodišče še poudarilo, da nevarnost ponavljanja premoženjskih deliktov praviloma ne bo mogla odtehtati posega v osebno svobodo, če ne bo šlo za težje delikte z elementi nasilja ali drugačnega poseganja v najpomembnejše ustavno varovane dobrine drugih ljudi. Po že sprejetih stališčih ustavnega sodišča je torej dopustno odrediti ali podaljšati pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti tudi v primeru premoženjskih deliktov, vendar le, če obstoji nevarnost ponavljanja težjih kaznivih dejanj, ko je ogrožanje varnosti ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev obdolženca, tako velik poseg v njihovo pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Po stališču ustavnega sodišča morajo sodišča ob vsakem podaljšanju pripora in ob odločanju o predlogih za odpravo pripora presoditi, ali so podani ustavni in zakonski pogoji za tak ukrep in svojo presojo tudi obrazložiti.
15. Iz izpodbijanih sklepov ni razvidna presoja, zakaj in kako naj bi okoliščine, ki so navedene v obrazložitvi odločb, opravičevale nevarnost, da bo pritožnik ponovil kaznivo dejanje. Sklepi navajajo okoliščino, da je pritožnik pokazal pri izvrševanju kaznivih dejanj izjemno vztrajnost, ki pa je z ničimer ne utemeljijo. Dodatne okoliščine, da naj bi šlo za nekakšno dejavnost in da naj bi bila povzročena razmeroma velika škoda, so presplošne, če sodišče ne obrazloži, zakaj naj bi to pri pritožniku pomenilo obstoj ponovitvene nevarnosti. Po stališču ustavnega sodišča okoliščine storitve in teža očitanega kaznivega dejanja same po sebi ne utemeljujejo sklepa o ponovitveni nevarnosti. Pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti je mogoče odrediti šele, ko tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, in njegovo dosedanje življenje omogočajo zanesljiv konkretiziran sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve nekega specifičnega kaznivega dejanja (tako v odločbi št. Up-123/95 in Up-127/95). Iz izpodbijanih sklepov o odreditvi pripora je razvidno, da sta sodišči o ponovitveni nevarnosti sklepali zgolj na podlagi okoliščin in teže kaznivega dejanja, ne da bi sploh ugotavljali subjektivne okoliščine na strani pritožnika. V sklepih po podaljšanju pripora so sicer navedene tudi okoliščine, ki jih je pritožnik navedel med osebnimi podatki – da je po poklicu natakar in samostojni podjetnik ter da je brez premoženja z osebnim dohodkom 50.000 SIT, iz česar je sodišče sklepalo, da mu ti dohodki ne zadoščajo za preživljanje. Ni pa razvidno, da bi sodišče ugotavljalo in pri presoji upoštevalo tudi druge relevantne okoliščine, ki bi lahko kazale na obstoj realne nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, kot so predhodna kaznovanost, in dejstvo, da ima razkritje kaznivega dejanja in uvedba kazenskega postopka nedvomno določen vpliv na obnašanje obdolžencev v času do obravnave. Višje sodišče je v sklepu z dne 21. 1. 1998, s katerim je odločalo o pritožbah zoper drugo podaljšanje pripora, pritožbene navedbe, da pritožnik še ni bil kaznovan in da je bil v časopisu objavljen članek z njegovo fotografijo, zavrnilo s pavšalno navedbo, da to niso zadostne okoliščine, s katerimi bi bilo mogoče ovreči oceno o obstoju ponovitvene nevarnosti.
16. Iz izpodbijanih sklepov tudi ni razvidna presoja, ali je v konkretnem primeru glede na vrsto in težo kaznivega dejanja pripor res neogibno potreben za varnost ljudi – torej ali je ogrožanje varnosti ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev pritožnika, tako velik poseg v njihovo pravico do varnosti, da odtehta poseg v pritožnikovo pravico do osebne svobode.
17. Glede na navedeno je ustavno sodišče ugotovilo, da sodišča pri odločanju o priporu niso ravnala v skladu s pogoji, ki jih določata ustava v 20. členu in ki jih je določal ZKP v 3. točki drugega odstavka 201. člena, oziroma to vsaj iz izpodbijanih sklepov ni razvidno. S tem je bila pritožniku kršena pravica iz 25. člena ustave, ki jo je treba po ustaljeni praksi ustavnega sodišča razumeti kot pravico do učinkovitega pravnega sredstva in ki je kršena, če v obrazložitvi niso dovolj določno navedeni razlogi, na katerih odločitev temelji. Ker so izpodbijani sklepi že prenehali veljati, je ustavno sodišče zgolj ugotovilo, da je bila z njimi kršena ustavna pravica.

18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 47. člena v zvezi z 49. členom zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.