Na podlagi prvega odstavka 9. člena zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 56/99) izdaja Vlada Republike Slovenije

(1) Ta uredba določa skupine sporazumov iz prvega odstavka 5. člena zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 56/99; v nadaljnjem besedilu: zakon), ki ustrezajo pogojem iz tretjega odstavka 5. člena zakona in zato niso prepovedani in nični.
(2) Če ni izrecno določeno drugače ali če ne izhaja kaj drugega iz smisla določb te uredbe, velja to, kar je določeno za skupine sporazumov, tudi za skupine sklepov podjetniških združenj in skupine usklajenih ravnanj.

(1) Pojmi, uporabljeni v tej uredbi, imajo naslednji pomen:
– “Konkurenčna podjetja” pomenijo dejanske ali potencialne dobavitelje na istem proizvodnem trgu.
– “Obveznost nekonkurence” pomeni vsako neposredno ali posredno obveznost, zaradi katere kupec ne proizvaja, kupuje, prodaja ali preprodaja blaga ali storitev, ki so konkurenčne pogodbenemu blagu ali storitvam, ali vsako neposredno ali posredno obveznost kupca, da mora kupiti od dobavitelja ali od drugega podjetja po izboru dobavitelja, več kot 80% celotne količine pogodbenega blaga ali storitev in njihovih substitutov na upoštevnem trgu oziroma več kot 50%, če gre za kupca v industriji motornih vozil, izračunano na podlagi vrednosti njegovih nakupov v prejšnjem koledarskem letu.
– “Obveznost izključne dobave” pomeni vsako neposredno ali posredno obveznost, zaradi katere dobavitelj prodaja pogodbeno blago ali storitve za določen namen ali preprodajo samo enemu kupcu z območja Republike Slovenije.
– “Sistem selektivne distribucije” je sistem distribucije, pri katerem se dobavitelj zavezuje, da bo neposredno ali posredno prodajal pogodbeno blago ali storitve samo distributerjem, izbranim na podlagi določenih kriterijev, ti distributerji pa se zavezujejo, da takšnega blaga ali storitev ne bodo prodajali nepooblaščenim distributerjem. V industriji motornih vozil pojem distributerja vključuje tudi serviserja.
– “Sistem kvantitativne selektivne distribucije” je sistem selektivne distribucije, pri katerem dobavitelj uporabi takšne kriterije za izbiro distributerjev ali serviserjev, ki neposredno omejujejo število izbranih distributerjev ali serviserjev.
– “Sistem kvalitativne selektivne distribucije” je sistem selektivne distribucije, pri katerem dobavitelj uporabi takšne kriterije za izbiro distributerjev ali serviserjev, ki so le kvalitativne narave, so potrebni zaradi narave pogodbenega blaga ali storitve, so enaki za vse potencialne člane sistema distribucije, se ne uporabljajo diskriminatorno in neposredno ne omejujejo števila distributerjev ali serviserjev.
– “Tehnično znanje in izkušnje” je skupnost nepatentiranih uporabnih informacij, ki izvirajo iz izkušenj dobavitelja in ki so zaupne, bistvene in določene. Zaupnost pomeni, da tehnično znanje in izkušnje kot celota ali kot natančna razporeditev in skupek njihovih sestavnih delov, ni splošno znano ali lahko dosegljivo. Bistvenost pomeni, da tehnično znanje in izkušnje vključuje informacije, ki so nujne, da kupec lahko uporablja, prodaja ali preprodaja pogodbeno blago ali storitve. Določenost pomeni, da mora biti tehnično znanje in izkušnje opisano na takšen način, da je mogoče preveriti, ali izpolnjuje kriterija zaupnosti in bistvenosti.
– “Kupec” je podjetje, ki na podlagi sporazuma iz prvega odstavka 5. člena zakona prodaja blago ali storitve za račun drugega podjetja.
– “Pooblaščeni serviser” je ponudnik storitev popravila in vzdrževanja motornih vozil, ki posluje v okviru sistema distribucije, ki ga je vzpostavil dobavitelj motornih vozil.
– “Nepooblaščeni ali neodvisni serviser” je ponudnik storitev popravila in vzdrževanja motornih vozil, ki ne posluje v okviru sistema distribucije, ki ga je vzpostavil dobavitelj motornih vozil.
– “Nadomestni deli” so deli, ki se vgradijo v ali na motorno vozilo, tako da se z njimi nadomestijo sestavni deli tega vozila.
– “Originalni nadomestni deli” so nadomestni deli, ki jih izdeluje proizvajalec sestavnih delov, ki se uporabljajo za izdelavo novega motornega vozila in ki se proizvajajo na isti proizvodni liniji, kot ti sestavni deli. Proizvajalec sestavnih delov mora dokazati, da ti nadomestni deli ustrezajo kakovosti sestavnih delov, ki so bili uporabljeni za izdelavo novega motornega vozila.
– “Nadomestni deli ustrezajoče kakovosti” so nadomestni deli, ki ustrezajo kakovosti sestavnih delov, ki se uporabljajo za izdelavo novega motornega vozila in ki jih proizvaja proizvajalec teh sestavnih delov ali kakšno drugo podjetje in za katere proizvajalec nadomestnih delov lahko dokaže, da ustrezajo kakovosti teh sestavnih delov.
– “Raziskave in razvoj” pomenijo pridobitev tehničnega znanja in izkušenj v zvezi s proizvodi ali postopki in izvajanje teoretičnih analiz, sistematičnih študij ali poskusov, vključno s poskusno proizvodnjo, tehnično preizkušanje proizvodov ali postopkov, vzpostavitev potrebnih naprav in pridobitev pravic intelektualne lastnine za rezultate.
– “Pogodbeni postopek” pomeni tehnologijo ali postopek, ki je rezultat skupnih raziskav in razvoja.
– “Pogodbeni proizvod” je proizvod, ki je rezultat skupnih raziskav in razvoja ali ki se izdela ali zagotovi z uporabo pogodbenih postopkov.
– “Izkoriščanje rezultatov” pomeni proizvodnjo ali distribucijo pogodbenih proizvodov ali uporabo proizvodnega postopka ali odstop ali licenco pravic intelektualne lastnine ali posredovanje tehničnega znanja in izkušenj, potrebnega za takšno proizvodnjo ali uporabo.
– Raziskave in razvoj ali izkoriščanje rezultatov se izvajajo “skupno”, kadar potrebno delo izvaja skupno določena skupina strokovnjakov, skupna organizacija ali skupno podjetje, kadar se potrebno delo skupno zaupa tretji osebi ali se porazdeli med stranke sporazuma kot specializacija pri raziskavah, razvoju, proizvodnji ali distribuciji.
– “Obveznost izključne nabave” pomeni obveznost nabave proizvoda, določenega v sporazumu o specializaciji, samo od stranke sporazuma, ki se ga je zavezala dobavljati.
– “Rizična premija” pomeni ocenjene stroške za kritje določenega tveganja v prihodnosti, brez vseh administrativnih ali poslovnih stroškov in proračunskih prispevkov ter dohodkov iz naložb ali pričakovanega dobička.
– “Tehnična premija” pomeni povprečen strošek za kritje določenega tveganja v preteklosti, brez vseh administrativnih ali poslovnih stroškov, proračunskih prispevkov ter dohodkov iz naložb ali pričakovanega dobička.
– “Standardni zavarovalni pogoji” se nanašajo na določbe, ki jih vsebujejo vzorčne ali referenčne zavarovalne police, ki so jih skupno pripravile zavarovalnice ali organi ali združenja zavarovalnic.
– “Sozavarovalna skupnost” pomeni skupnost, ki so jo ustanovile zavarovalnice in ki:
1. v imenu in za račun vseh udeležencev jamči za zavarovanje določene skupine tveganj ali
2. zaupa jamčenje in upravljanje zavarovanja določene skupine tveganj v njihovem imenu in za njihov račun eni od zavarovalnic, skupnemu posredniku ali skupnemu organu, ustanovljenem za ta namen.
– “Sozavarovalna skupnost pozavarovanja” pomeni skupnost, ki so jo ustanovile zavarovalnice, lahko ob pomoči ene ali več pozavarovalnic:
1. z namenom vzajemnega pozavarovanja svojih celotnih obveznosti glede določenih skupin tveganj ali njihovega dela,
2. priložnostno, da bi v imenu in za račun vseh udeležencev sprejele pozavarovanje iste skupine tveganj.
– “Novo tveganje” pomeni tveganje, za katerega ni nobenih informacij o zahtevkih, na temelju katerih bi bilo mogoče izračunati tehnične premije.
– “Varnostne naprave” pomenijo sestavne dele in opremo, ki je namenjena preprečevanju in zmanjševanju izgub, in sisteme, oblikovane iz takšnih elementov.
(2) Pojmi “podjetje”, “dobavitelj” in “kupec” vključujejo tudi z njimi povezana podjetja.

(1) Izjema za skupine vertikalnih sporazumov, določena v prvem odstavku 4. člena te uredbe, velja, če tržni delež dobavitelja na upoštevnem trgu, na katerem prodaja pogodbeno blago ali storitve, ne presega 30%.
(2) Če vertikalni sporazum vsebuje obveznost izključne dobave, potem izjema, določena v prvem odstavku 4. člena te uredbe, velja, če tržni delež kupca na upoštevnem trgu, na katerem kupuje pogodbeno blago ali storitve, ne presega 30%.
(3) Glede mejnih tržnih deležev za skupine vertikalnih sporazumov v industriji motornih vozil se uporabljata prvi in drugi odstavek tega člena, razen za sporazume o vzpostavitvi sistemov kvantitativne selektivne distribucije za prodajo novih motornih vozil, pri katerih mejni tržni delež dobavitelja ne sme presegati 40% in za sporazume o vzpostavitvi sistemov kvalitativne selektivne distribucije, pri katerih se mejni tržni deleži sploh ne uporabljajo.
(4) Izjema za skupine horizontalnih sporazumov, določena v prvem odstavku 13. člena te uredbe, velja:
– za skupine sporazumov o raziskavah in razvoju:
1. če udeležena podjetja niso konkurenčna podjetja, za čas trajanja raziskav in razvoja; pri skupnem izkoriščanju rezultatov pa sedem let od trenutka, ko so bili pogodbeni proizvodi prvič dani na slovenski trg,
2. če sta dve ali več udeleženih podjetij konkurenčni podjetji, za čas, določen v prejšnji točki, če v trenutku sklenitve sporazuma o raziskavah in razvoju skupni tržni delež udeleženih podjetij ne presega 25% upoštevnega trga proizvodov, ki jih je možno izboljšati ali zamenjati s pogodbenimi proizvodi,
3. po izteku obdobja iz 1. točke te alinee, dokler tržni delež udeleženih podjetij ne preseže 25% upoštevnega trga pogodbenih proizvodov;
– za skupine sporazumov o specializaciji, če skupni tržni delež udeleženih podjetij ne presega 20% upoštevnega trga.
(5) Minister, pristojen za gospodarstvo, izda pravilnik o načinu določanja upoštevnega trga in izračuna tržnega deleža.

(1) Prvi odstavek 5. člena zakona se ne uporablja za sporazume med dvema ali več podjetji, kadar za potrebe tega sporazuma vsako od teh podjetij deluje na različnih stopnjah proizvodnje ali distribucije in kadar ti sporazumi določajo pogoje, pod katerimi lahko stranke kupujejo, prodajajo ali preprodajajo določeno blago ali storitve (“vertikalni sporazumi”).
(2) Izjema, določena v prejšnjem odstavku, velja za vertikalne sporazume med podjetniškim združenjem in njegovimi člani ali med takšnim združenjem in njegovimi dobavitelji, le če so vsi njegovi člani trgovci na drobno in če noben posamezen član združenja, vključno s povezanimi podjetji, ni veliko podjetje v smislu določb zakona, ki ureja gospodarske družbe.
(3) Izjema, določena v prvem odstavku tega člena, velja za vertikalne sporazume, ki vsebujejo določbe o odstopu pravic intelektualne lastnine kupcu ali o uporabi teh pravic s strani kupca, če te določbe niso glavni namen takšnih sporazumov in so neposredno povezane z uporabo, prodajo ali preprodajo blaga ali storitev s strani kupca ali njegovih strank. Izjema velja, če te določbe v zvezi s pogodbenim blagom ali storitvami ne vsebujejo omejitev konkurence, katerih cilj ali učinek je enak vertikalnim omejitvam, za katere ta uredba ne dopušča izjeme.
(4) Izjema, določena v prvem odstavku tega člena, ne velja za vertikalne sporazume med konkurenčnimi podjetji, razen če konkurenčna podjetja sklenejo enostranski vertikalni sporazum in:
– je dobavitelj proizvajalec in distributer blaga, kupec pa je distributer in ne proizvaja blaga, ki konkurira pogodbenemu blagu ali
– dobavitelj ponuja storitve na različnih ravneh trgovanja, kupec pa ne opravlja konkurenčnih storitev na tisti ravni trgovanja, na kateri kupuje pogodbene storitve.

Izjema, določena v prvem odstavku prejšnjega člena, ne velja za vertikalne sporazume, ki imajo neposredno ali posredno za cilj:
– omejitev svobode kupca pri določanju prodajne cene, z izjemo možnosti dobavitelja, da določi najvišjo prodajno ceno ali priporoči prodajno ceno, če to nima za posledico fiksne ali najnižje prodajne cene;
– omejitev glede območja ali strank, na katero oziroma katerim lahko kupec prodaja pogodbeno blago ali storitve, razen:
1. omejitve aktivne prodaje na izključno območje ali izključni skupini strank, ki si jih je dobavitelj pridržal zase ali dodelil drugemu kupcu, kadar takšna omejitev ne omejuje prodaje s strani strank kupca,
2. omejitve prodaje končnim uporabnikom, naložene kupcu, ki deluje na stopnji trgovine na debelo,
3. omejitve prodaje nepooblaščenim distributerjem, naložene članom sistema selektivne distribucije in
4. omejitve kupčeve svobode, da prodaja sestavne dele, dobavljene za potrebe vgradnje, strankam, ki bi jih uporabile za proizvodnjo enake vrste blaga, kot ga proizvaja dobavitelj;
– omejitev aktivne ali pasivne prodaje končnim uporabnikom, naloženo članom sistema selektivne distribucije, ki poslujejo na ravni maloprodaje;
– omejitev navzkrižnih dobav med distributerji v okviru sistema selektivne distribucije, vključno med distributerji, ki delujejo na različnih ravneh trgovine;
– omejitev, dogovorjeno med dobaviteljem sestavnih delov in kupcem, ki te sestavne dele vgrajuje, ki omejuje dobavitelja pri prodaji sestavnih delov kot nadomestnih delov končnim uporabnikom ali serviserjem, ki jim kupec ni zaupal servisiranja svojega blaga.

Izjema, določena v prvem odstavku 4. člena te uredbe, ne velja za naslednje obveznosti, ki jih vsebujejo vertikalni sporazumi:
– vsaka neposredna ali posredna obveznost nekonkurence, katere trajanje je nedoločeno ali daljše od petih let. Šteje se, da je vsaka obveznost nekonkurence, ki se molče obnovi za dobo, daljšo od petih let, dogovorjena za nedoločeno dobo;
– vsaka neposredna ali posredna obveznost, zaradi katere kupec po prenehanju sporazuma ne proizvaja, kupuje, prodaja ali preprodaja blaga ali storitev, razen če se takšna obveznost nanaša na blago ali storitve, ki konkurirajo pogodbenemu blagu ali storitvam, je omejena na objekte, v katerih je kupec posloval med pogodbeno dobo in je nujna za zaščito tehničnega znanja in izkušenj, ki ga je dobavitelj prenesel na kupca ter če je trajanje takšne obveznosti nekonkurence omejeno na eno leto po prenehanju sporazuma. Ta obveznost ne vpliva na možnost dobavitelja, da naloži časovno neomejeno omejitev glede uporabe in razkritja tehničnega znanja in izkušenj, ki ni dostopno javnosti;
– vsaka neposredna ali posredna obveznost, zaradi katere člani sistema selektivne distribucije ne prodajajo blagovnih znamk določenih konkurenčnih dobaviteljev.

Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljnjem besedilu: urad) lahko odpravi ugodnost skupinske izjeme, če ugotovi, da so učinki posamičnega vertikalnega sporazuma, za katerega velja ta uredba, nezdružljivi z določili tretjega odstavka 5. člena zakona, zlasti kadar je dostop do upoštevnega trga ali konkurenca na njem pomembno omejena zaradi kumulativnega učinka vzporednih mrež podobnih vertikalnih omejitev s strani konkurenčnih dobaviteljev ali kupcev.

(1) Glede obsega izjeme za skupine vertikalnih sporazumov v industriji motornih vozil se uporablja 4. člen te uredbe.
(2) Izjema, določena v prejšnjem odstavku, velja le, če vertikalni sporazum z distributerjem ali serviserjem določa, da mora v primeru, če želi dobavitelj odstopiti od sporazuma, obvestilo o odstopu vsebovati podrobne razloge za odstop, zato da dobavitelj ne bi odstopil od vertikalnega sporazuma z distributerjem zaradi dejanj, ki niso omejitve konkurence po tej uredbi.
(3) Izjema, določena v prvem odstavku tega člena, velja le, če vertikalni sporazum z distributerjem ali serviserjem določa, da je odpovedni rok za redni odstop od sporazuma, kadar želi dobavitelj odstopiti od sporazuma, najmanj dve leti, ta rok pa se skrajša na najmanj eno leto, kadar:
– je dobavitelj v primeru odstopa od sporazuma z zakonom ali posebnim sporazumom zavezan k plačilu primerne odškodnine;
– dobavitelj odstopi od sporazuma, če je to potrebno zaradi reorganizacije celotne mreže ali njenega bistvenega dela.
(4) Izjema, določena v prvem odstavku tega člena, velja le, če vertikalni sporazum določa, da lahko stranki predložita spor v zvezi z izpolnitvijo njunih pogodbenih obveznosti neodvisnemu strokovnjaku ali arbitraži. Ta možnost ne vpliva na pravico vsake stranke do vložitve tožbe pred pristojnim sodiščem.

(1) Izjema, določena v prvem odstavku prejšnjega člena, ne velja za vertikalne sporazume, opisane v prvi, drugi in četrti alinei 5. člena te uredbe. Pojem kupca oziroma distributerja v tem primeru vključuje distributerja ali serviserja.
(2) Izjema, določena v prvem odstavku prejšnjega člena, ne velja tudi za vertikalne sporazume, ki imajo neposredno ali posredno za svoj cilj:
– omejitev aktivne ali pasivne prodaje motornih vozil, nadomestnih delov za vsa motorna vozila ali servisnih in vzdrževalnih storitev končnim uporabnikom, naloženo članom sistema selektivne distribucije, ki delujejo na ravni maloprodaje, z izjemo možnosti prepovedi članu sistema kvantitativne selektivne distribucije, da posluje v neodobrenem kraju poslovanja, če takšna prepoved ne omejuje distributerja ali serviserja pri razširitvi poslovanja v odobrenem kraju poslovanja;
– omejitev prodaje nadomestnih delov za motorna vozila, naloženo članom sistema selektivne distribucije, neodvisnim serviserjem, ki uporabljajo te dele za popravilo in vzdrževanje motornih vozil;
– omejitev možnosti distributerja, da prodaja katerokoli motorno vozilo, ki ustreza modelu iz pogodbenega izbora distributerja;
– omejitev možnosti distributerja motornih vozil, da sklene sporazum za zagotavljanje storitev servisiranja in vzdrževanja s pooblaščenim serviserjem, če distributer obvesti potrošnika o kraju pooblaščenega serviserja pred sklenitvijo prodajne pogodbe;
– omejitev možnosti serviserja, da omeji svojo dejavnost na zagotavljanje storitev servisiranja in vzdrževanja ter distribucijo nadomestnih delov;
– omejitev, dogovorjeno med dobaviteljem originalnih nadomestnih delov ali nadomestnih delov ustrezajoče kakovosti, orodja za servisiranje ali druge opreme in proizvajalcem motornih vozil, ki omejuje možnost dobavitelja, da prodaja to blago neodvisnim distributerjem, pooblaščenim ali neodvisnim serviserjem ali končnim uporabnikom, ki jih uporabljajo za popravilo ali vzdrževanje motornih vozil;
– omejitev možnosti distributerja ali serviserja, da pridobi originalne nadomestne dele ali nadomestne dele ustrezajoče kakovosti od neodvisnih podjetij po svoji izbiri ter da jih uporabi za popravilo in vzdrževanje motornih vozil, z izjemo možnosti dobavitelja novih motornih vozil, da zahteva uporabo originalnih nadomestnih delov, ki jih je sam dobavil, za popravila v garancijski dobi in za brezplačno servisiranje;
– omejitev, dogovorjeno med proizvajalcem motornih vozil, ki uporablja sestavne dele za prvotno izdelavo motornih vozil in dobaviteljem takšnih sestavnih delov, ki omejuje dobaviteljevo možnost, da učinkovito in vidno označi s svojo blagovno znamko ali logotipom dobavljene sestavne dele ali originalne nadomestne dele in nadomestne dele ustrezajoče kakovosti.
(3) Izjema, določena v prvem odstavku prejšnjega člena, ne velja, če dobavitelj motornih vozil neodvisnim subjektom noče dati dostopa do tehničnih informacij, opreme, orodja, vključno z vso programsko opremo in izobraževanjem, ki je potrebno za popravilo in vzdrževanje teh motornih vozil. Če je posamezen element predmet pravice intelektualne lastnine ali tvori tehnično znanje in izkušnje, dostop ne sme biti zavrnjen na način, ki bi pomenil zlorabo.

Izjema, določena v prvem odstavku 8. člena te uredbe, ne velja za naslednje obveznosti v vertikalnih sporazumih:
– vsaka neposredna ali posredna obveznost nekonkurence v zvezi s prodajo motornih vozil;
– vsaka neposredna ali posredna obveznost, zaradi katere trgovec v prodaji na drobno ne ponuja storitev lizinga, ki se nanašajo na pogodbeno blago ali ustrezajoče blago;
– vsaka neposredna ali posredna obveznost, zaradi katere distributer ali serviser po prenehanju sporazuma ne izdeluje, kupuje, prodaja ali preprodaja motornih vozil ali ne ponuja storitev popravila ali vzdrževanja;
– vsaka neposredna ali posredna obveznost, ki omejuje možnost serviserja motornih vozil, da ponuja storitve popravila ali vzdrževanja za znamke konkurenčnih dobaviteljev;
– vsaka neposredna ali posredna obveznost, zaradi katere člani sistema selektivne distribucije ne prodajajo znamk posebej določenih konkurenčnih dobaviteljev;
– vsaka neposredna ali posredna obveznost v okviru sistema selektivne distribucije, ki je daljša od petih let in ki omejuje kraj glede ustanovitve distribucije za motorna vozila, ki niso osebna;
– vsaka neposredna ali posredna obveznost glede kraja poslovanja pooblaščenega serviserja.

(1) Prvi odstavek 5. člena zakona se ne uporablja za čiste sporazume o licencah patenta ter licencah tehničnega znanja in izkušenj in za mešane sporazume o licencah patenta ter tehničnega znanja in izkušenj, vključno s tistimi sporazumi, ki vključujejo pomožne omejitve, ki se nanašajo na kakšne druge pravice intelektualne lastnine, kot so patenti, in ki jih skleneta samo dve podjetji ter vključujejo eno ali več naslednjih obveznosti:
– obveznost dajalca licence, da na licenčnem območju za izkoriščanje licenčne tehnologije ne bo dal licence drugim podjetjem;
– obveznost dajalca licence, da na licenčnem območju sam ne bo izkoriščal licenčne tehnologije;
– obveznost prejemnika licence, da v času trajanja sporazuma za razlikovanje licenčnih proizvodov uporablja samo blagovno znamko ali embalažo prejemnika licence, če se sme prejemniku licence predstavljati kot proizvajalec licenčnih proizvodov;
– obveznost prejemnika licence, da omeji svojo proizvodnjo licenčnih proizvodov na količine, ki jih potrebuje za proizvodnjo svojih lastnih proizvodov in da prodaja licenčni proizvod samo kot sestavni ali nadomestni del za svoje lastne proizvode ali na kakšen drugačen način v povezavi s prodajo svojih lastnih proizvodov, če takšne količine svobodno določi prejemnik licence.
(2) Če je sporazum čisti sporazum o licenci patenta, velja izjema za obveznosti iz prejšnjega odstavka le, če in dokler je licenčni izdelek zaščiten z vzporednimi patenti na območju prejemnika licence.
(3) Če je sporazum čisti sporazum o licenci tehničnega znanja in izkušenj, velja izjema za obveznosti iz prve in druge alinee prvega odstavka tega člena za dobo, ki ni daljša od desetih let od dneva, ko je dal prejemnik licence licenčni izdelek prvič na trg, za obveznosti iz tretje in četrte alinee prvega odstavka tega člena pa ves čas trajanja sporazuma, dokler je tehnično znanje in izkušnje zaupno in bistveno.
(4) Če je sporazum mešani sporazum o licenci patenta ter tehničnega znanja in izkušenj, velja izjema za obveznosti iz prvega odstavka tega člena, če je licenčna tehnologija zaščitena s potrebnim patentom, dokler je s takšnim patentom zaščiten licenčni izdelek, če je trajanje takšne zaščite daljše od rokov, določenih v prejšnjem odstavku.

Izjema, določena v prvem odstavku prejšnjega člena, ne velja, če:
– je ena stranka omejena pri določanju cen, elementov cen ali popustov za licenčne proizvode;
– je ena stranka na trgu Republike Slovenije omejena pri konkuriranju z drugo stranko, s podjetji, ki so z drugo stranko povezana ali z drugimi podjetji, glede razvoja in raziskav, proizvodnje, uporabe ali distribucije konkurenčnih proizvodov;
– sta bili stranki sporazuma pred podelitvijo licence konkurenčna proizvajalca in je ena od njiju na istem tehničnem področju uporabe ali na istem proizvodnem trgu omejena glede strank, ki jih lahko oskrbuje, zlasti tako, da ne sme dobavljati določenim skupinam strank, uporabljati določenih oblik distribucije ali zaradi delitve strank uporabljati določenih vrst embalaže;
– je količina licenčnih proizvodov, ki jih sme ena stranka proizvesti ali prodati ali število operacij za izkoriščanje licenčne tehnologije, ki jih sme izvesti, predmet omejitev;
– je prejemnik licence zavezan, da mora dajalcu licence v celoti ali deloma odstopiti pravice do izboljšav ali novih uporab licenčne tehnologije.

(1) Prvi odstavek 5. člena zakona se ne uporablja za sporazume med dvema ali več podjetji, kadar za potrebe tega sporazuma vsako od teh podjetij deluje na isti stopnji proizvodnje ali trgovine (»horizontalni sporazumi«).
(2) Izjema, določena v prejšnjem odstavku, obsega skupine sporazumov o raziskavah in razvoju ter skupine sporazumov o specializaciji.
(3) Sporazumi o raziskavah in razvoju se nanašajo na pogoje, pod katerimi ta podjetja zasledujejo:
– skupne raziskave in razvoj proizvodov ali postopkov in skupno izkoriščanje rezultatov teh raziskav in razvoja,
– skupno izkoriščanje rezultatov raziskav in razvoja proizvodov ali postopkov, ki sta ga na podlagi prej sklenjenega sporazuma skupno opravljali isti stranki ali
– skupne raziskave in razvoj proizvodov ali postopkov, brez skupnega izkoriščanja rezultatov.
(4) Sporazumi o specializaciji se nanašajo na pogoje, pod katerimi se ta podjetja specializirajo pri proizvodnji proizvodov:
– sporazumi o enostranski specializaciji, pri katerih se ena stranka zaveže, da ne bo več proizvajala določenih proizvodov ali da se bo vzdržala od proizvodnje teh proizvodov in da jih bo kupovala od konkurenčnega podjetja, medtem ko se konkurenčno podjetje zaveže, da bo proizvajalo in dobavljalo ta proizvod;
– sporazumi o obojestranski specializaciji, pri katerih se dve ali več strank vzajemno zaveže, da ne bodo več proizvajale ali da se bodo vzdržale od proizvodnje določenih, toda različnih proizvodov in da bodo kupovale te proizvode od drugih strank, ki se zavezujejo, da jim jih bodo dobavljale;
– sporazumi o skupni proizvodnji, pri katerih se dve ali več strank zaveže k skupni proizvodnji določenih proizvodov.
(5) Izjema, določena v prvem odstavku tega člena, velja, tudi če:
– se stranke v okviru sporazuma o enostranski ali obojestranski specializaciji ali sporazuma o skupni proizvodnji zavežejo k obveznosti izključne nabave in/ali izključne dobave ali
– stranke v okviru sporazuma o skupni proizvodnji proizvodov, ki so cilj sporazuma o specializaciji, ne prodajajo neodvisno, temveč zagotovijo skupno distribucijo ali se strinjajo z imenovanjem tretje osebe za izključnega ali neizključnega distributerja, če ta tretja oseba ni konkurenčno podjetje.
(6) Izjema, določena v prvem odstavku tega člena, velja tudi za tiste določbe horizontalnih sporazumov, ki ne predstavljajo glavnega namena takšnega sporazuma, ampak so z njimi neposredno povezane in nujne za njihovo izvajanje. Izjema pa ne velja za določbe, ki imajo isti cilj kot omejitve konkurence, naštete v prvem odstavku 15. člena te uredbe.

Izjema, določena v prvem odstavku prejšnjega člena, velja za sporazume o raziskavah in razvoju pod naslednjimi pogoji:
– vse stranke sporazuma morajo imeti dostop do rezultatov skupnih raziskav in razvoja zaradi nadaljnjih raziskav ali izkoriščanja;
– če sporazum o raziskavah in razvoju obsega samo skupne raziskave in razvoj, mora biti vsaka stranka sporazuma svobodna, da lahko neodvisno izkorišča rezultate skupnih raziskav in razvoja in vsega prej obstoječega tehničnega znanja in izkušenj, potrebnega za namene takšnega izkoriščanja;
– vsako skupno izkoriščanje se mora nanašati na rezultate, ki so zaščiteni s pravicami intelektualne lastnine ali tvorijo tehnično znanje in izkušnje, ki bistveno prispeva k tehničnemu ali gospodarskemu napredku, in so odločilni za proizvodnjo pogodbenih proizvodov ali uporabo pogodbenih postopkov;
– podjetja, ki so zadolžena za specializirano proizvodnjo, morajo izpolniti naročila vseh strank sporazuma, razen kadar pogodba o raziskavah in razvoju predvideva tudi skupno distribucijo.

(1) Izjema, določena v prvem odstavku 13. člena te uredbe, ne velja za sporazume o raziskavah in razvoju, ki imajo neposredno ali posredno za cilj:
– omejitev svobode udeleženih podjetij, da izvajajo raziskave in razvoj neodvisno ali v sodelovanju s tretjimi osebami na področjih, ki niso povezana s področjem sporazuma, ali na istem ali povezanem področju po prenehanju sporazuma;
– prepoved izpodbijanja veljavnosti pravic intelektualne lastnine po prenehanju sporazuma;
– omejitev proizvodnje ali prodaje;
– določanje cen pri prodaji pogodbenih proizvodov tretji osebi;
– omejitev glede strank, ki jih udeleženo podjetje lahko oskrbuje po preteku sedmih let od trenutka, ko so bili pogodbeni proizvodi prvič dani na slovensko tržišče;
– prepoved pasivne prodaje pogodbenih proizvodov na ozemljih, pridržanih za druge stranke sporazumov;
– prepoved podeljevanja licence za proizvodnjo pogodbenih proizvodov ali za uporabo pogodbenih postopkov tretjim osebam, kadar sporazum ne predvideva izkoriščanja rezultatov skupnih raziskav in razvoja s strani vsaj ene pogodbene stranke, ali kadar se to ne izvaja.
(2) Izjema, določena v prvem odstavku 13. člena te uredbe, ne velja za sporazume o specializaciji, ki imajo neposredno ali posredno za cilj:
– določanje cen pri prodaji proizvodov tretjim osebam,
– omejitev proizvodnje ali prodaje ali
– delitev trgov ali strank.
(3) Prvi oziroma drugi odstavek tega člena se ne uporabljata za:
– določitev proizvodnih ciljev, kadar izkoriščanje rezultatov vključuje skupno proizvodnjo pogodbenih proizvodov;
– določitev prodajnih ciljev in določitev cen za neposredne stranke, kadar izkoriščanje rezultatov vsebuje skupno distribucijo pogodbenih proizvodov;
– določbe o dogovorjeni količini proizvodov v okviru sporazumov o enostranski ali obojestranski specializaciji ali o določitvi obsega zmogljivosti in proizvodnje v proizvodnem skupnem podjemu v okviru sporazumov o skupni proizvodnji;
– določitev prodajnih ciljev in cen proizvodov, ki jih proizvodni skupni podjem zaračunava svojim neposrednim strankam v okviru druge alinee petega odstavka 13. člena te uredbe.

Urad lahko odpravi ugodnost skupinske izjeme, če ugotovi, da so učinki posamičnega horizontalnega sporazuma, za katerega velja ta uredba, nezdružljivi z določili tretjega odstavka 5. člena zakona, zlasti kadar:
– pri sporazumih o raziskavah in razvoju obstoj sporazuma o raziskavah in razvoju bistveno omejuje možnosti tretjih oseb, da bi izvajale raziskave in razvoj na področju, ki je povezano s področjem sporazuma zaradi omejenih raziskovalnih zmogljivosti ali kadar obstoj sporazuma o raziskavah in razvoju zaradi posebnosti v dobavi bistveno omejuje dostop tretjih oseb do trga pogodbenih proizvodov ali stranke sporazuma brez opravičljivega razloga ne izkoriščajo rezultatov raziskav in razvoja ali pogodbeni proizvodi niso podvrženi učinkoviti konkurenci na trgu s strani enakih proizvodov ali proizvodov, ki jih uporabniki štejejo za enakovredne, ali lahko obstoj sporazuma o raziskavah in razvoju izloči učinkovito konkurenco na področju raziskav in razvoja na določenem trgu;
– pri sporazumih o specializaciji sporazum ne daje pomembnih rezultatov v smislu racionalizacije, ali se potrošnikom ne zagotavlja pravičnega deleža doseženih koristi ali proizvodi, ki so predmet sporazuma o specializaciji, niso podvrženi učinkoviti konkurenci na trgu s strani enakih proizvodov ali proizvodov, ki jih uporabniki štejejo za enakovredne.

Prvi odstavek 5. člena zakona se ne uporablja za sporazume med dvema ali več podjetji na področju zavarovalništva, ki se nanašajo na pogoje sodelovanja med strankami glede:
– skupnega izračuna indikativnih tehničnih premij ali oblikovanja in distribucije tablic smrtnosti in tablic, ki prikazujejo frekvenco bolezni, nesreč in invalidnosti, v povezavi z zavarovanjem, ki vsebuje element kapitalizacije;
– skupnega izvajanja študij z namenom določitve indikativnih rizičnih premij in posredovanja rezultatov študij;
– skupnega oblikovanja in posredovanja nezavezujočih zavarovalnih pogojev za neposredno zavarovanje, ki se razvijejo in dogovorijo v povezavi z izračuni in/ali študijami, navedenimi v prejšnjih alineah, in le, če so potrebni in se uporabijo izključno za namene takšnih izračunov ali študij;
– skupnega oblikovanja in posredovanja nezavezujočih modelov, ki prikazujejo dobičke, ki naj bi bili ustvarjeni iz zavarovalne police, ki vključuje element kapitalizacije;
– ustanovitve in poslovanja skupin zavarovalnic ali zavarovalnic in pozavarovalnic za skupno kritje določene skupine tveganj, v obliki sozavarovanja ali sozavarovanja pozavarovanja;
– oblikovanja, priznanja in posredovanja:
1. tehničnih specifikacij za varnostne naprave,
2. postopkov za ocenitev in odobritev skladnosti varnostnih naprav s takšnimi specifikacijami,
3. pravil ali kodeksov za vgradnjo in vzdrževanje varnostnih naprav in
4. pravil za ovrednotenje in odobritev podjetij, ki vgrajujejo in vzdržujejo varnostne naprave.

(Pogoji za veljavnost izjeme)
Izjema, določena v prvi in drugi alinei prejšnjega člena, velja pod naslednjimi pogoji:
– če vse indikativne tehnične premije in tablice temeljijo na zbirki podatkov, ki je pridobljena skozi določeno število kritičnih let, izbranih kot opazovano obdobje, in se nanašajo na enaka ali primerljiva tveganja. Teh podatkov mora biti dovolj za oblikovanje osnove, ki se lahko statistično obdeluje in ki bo med drugim dala podatke o:
1. številu zahtevkov v navedenem obdobju,
2. številu posamičnih zavarovanih tveganj v vsakem od kritičnih let izbranega opazovanega obdobja,
3. skupnem plačanem ali zapadlem znesku za zahtevke iz navedenega obdobja,
4. skupnem znesku zavarovanega kapitala za vsako kritično leto izbranega opazovanega obdobja;
– izračuni, tablice ali rezultati študij morajo vključevati izjavo, da so zgolj ponazorilni;
– izračuni, tablice in rezultati študij ne smejo vsebovati elementov naključja, prihodkov iz rezervacij, administrativnih ali poslovnih stroškov;
– izračuni, tablice in rezultati študij ne smejo vsebovati ali razkrivati identitete zavarovalnic, ki so posredovale podatke za te izračune;
– v izračunih in tablicah morajo biti statistični podatki uvrščeni v najožje možne skupine, ki so še primerne za vključitev v posamezno smiselno skupino statističnega vzorca;
– izračuni, tablice in rezultati študij morajo biti dostopni pod sprejemljivimi in nediskriminatornimi pogoji vsaki zavarovalnici, ki jih zahteva, vključno z zavarovalnicami, ki niso prisotne na geografskem ali proizvodnem trgu, na katerega se omenjeni izračuni, tablice in rezultati študij nanašajo;
– če se študije nanašajo samo na verjetne učinke splošnih okoliščin, ki niso lastne udeleženim podjetjem, glede pogostnosti ali višine zahtevkov ali dobičkonosnosti različnih vrst naložb.

Izjema, določena v 17. členu te uredbe, ne velja, kadar udeležene zavarovalnice sprejmejo zavezo ali obveznost med seboj, ali zavežejo druge zavarovalnice, da ne smejo uporabljati drugih izračunov ali tablic, razen tistih, oblikovanih v skladu s prvo alineo 17. člena te uredbe, ali da ne smejo odstopiti od rezultatov študij, navedenih v drugi alinei 17. člena te uredbe.

(1) Izjema, določena v tretji alinei 17. člena te uredbe, velja, če standardni pogoji zavarovanja:
– vključujejo izrecno izjavo o nezavezujoči naravi teh pogojev;
– izrecno omenjajo, da udeležene zavarovalnice lahko svojim strankam svobodno ponudijo drugačne zavarovalne pogoje in
– so dostopni vsaki zainteresirani osebi.
(2) Izjema, določena v četrti alinei 17. člena te uredbe, velja, če se nezavezujoči modeli oblikujejo in posredujejo izključno kot smernice.

(1) Izjema, določena v tretji alinei 17. člena te uredbe, ne velja, če standardni zavarovalni pogoji vsebujejo določbe, ki:
– nalagajo vsestransko kritje, vključno s tveganji, ki jim ni izpostavljeno veliko zavarovancev naenkrat, razen če so takšni pogoji zavarovanja zakonsko določeni;
– nakazujejo višino kritja ali del, ki ga mora imetnik police plačati sam (presežek);
– dovoljujejo zavarovalcu, da obdrži polico, tudi če odpove del kritja, da zviša premijo, ne da bi se spremenilo tveganja ali obseg kritja, ali da kako drugače spremeni zavarovalne pogoje brez izrecnega soglasja zavarovanca;
– omogočajo zavarovalcu spremembo trajanja zavarovalne police brez izrecnega soglasja zavarovanca;
– nalagajo imetniku police na področju neživljenjskega zavarovanja pogodbeno dobo, daljšo od treh let ;
– nalagajo podaljšanje pogodbe za več kot eno leto, kadar se pogodba avtomatično podaljša, če imetnik police ob izteku danega obdobja te police ne odpove;
– zahtevajo od imetnika police privolitev v obnovo police, ki je bila zaradi prenehanja obstoja zavarovanega tveganja suspendirana, če je ta spet izpostavljen enakemu tveganju;
– zahtevajo, da zavarovanec pridobi kritje za različne rizike od istega zavarovalca;
– zahtevajo od zavarovanca, da mora v primeru odtujitve predmeta zavarovanja od pridobitelja doseči prevzem zavarovalne police;
– izključujejo ali omejujejo kritje tveganja, če imetnik police uporablja varnostne naprave, ali podjetja, ki te naprave vgrajujejo ali vzdržujejo, in ki so skladna z specifikacijami, določenimi s strani združenja zavarovalnic.
(2) Izjema, določena v tretji alinei 17. člena te uredbe, ne velja za zavarovalnice ali združenja zavarovalnic, ki se dogovorijo med seboj ali se dogovorijo, da bodo zavezali druge zavarovalnice, da ne bodo uporabljale nobenih drugih pogojev, razen standardnih zavarovalnih pogojev, ki so bili oblikovani na podlagi sporazuma med zgoraj navedenimi udeleženci.
(3) Ne glede na oblikovanje posebnih zavarovalnih pogojev, posebne družbene ali poklicne skupine prebivalstva, izjema, določena v tretji alinei 17. člena te uredbe ne velja za sporazume, ki izključujejo kritje določenih skupin tveganj zaradi značilnosti, povezanih z imetnikom police.
(4) Izjema, določena v četrti alinei 17. člena te uredbe, ne velja, če nezavezujoči modeli vključujejo samo natančno določene obrestne mere ali vsebujejo podatke o višini administrativnih stroškov, ne glede na obveznosti določene z zakonom.
(5) Izjema, določena v četrti alinei 17. člena te uredbe, ne velja za zavarovalnice ali združenja zavarovalnic, ki se dogovorijo med seboj ali zavežejo druga podjetja, da ne bodo uporabljala nobenih drugih modelov, ki ponazarjajo ugodnosti zavarovalne police, razen tistih, ki so bili oblikovani na podlagi sporazuma med zgoraj navedenimi udeleženci.

(1) Za sozavarovalne skupnosti in sozavarovalne skupnosti pozavarovanja, ki so ustanovljene na novo zaradi kritja novega tveganja, velja izjema, določena v peti alinei 17. člena te uredbe, za dobo treh let od datuma prve ustanovitve skupnosti, ne glede na njen tržni delež.
(2) Za sozavarovalne skupnosti in sozavarovalne skupnosti pozavarovanja, ki ne izpolnjujejo pogojev po prvemu odstavku tega člena, velja izjema, določena v peti alinei 17. člena te uredbe, če zavarovalni produkti, za katere jamči skupnost, na nobenem od trgov, na katerih je takšna skupnost prisotna, ne presegajo:
– več kot 20% upoštevnega trga v primeru sozavarovalnih skupnosti in
– več kot 25% upoštevnega trga v primeru sozavarovalne skupnosti pozavarovanja.

Izjema, določena v peti alinei 17. člena te uredbe, velja, če:
– lahko vsako od udeleženih podjetij brez sankcij kadarkoli izstopi iz skupnosti, ob največ enoletnem odpovednem roku;
– notranja pravila skupnosti ne zavezujejo nobenega člana skupnosti, da zavaruje ali pozavaruje preko skupnosti kakršnokoli tveganje, ki ga krije skupnost;
– sporazum ne omejuje proizvodnje ali prodaje;
– sporazum ne deli trgov ali strank;
– se člani sozavarovalne skupnosti pozavarovanja ne dogovarjajo glede nobenih drugih premij, razen rizičnih premij.

Izjema, določena v šesti alinei 17. člena te uredbe, velja, če:
– so tehnične specifikacije in postopki za ocenitev skladnosti natančni, tehnično opravičljivi in sorazmerni glede na cilj, ki naj bi ga določena varnostna naprava dosegla;
– so pravila za ovrednotenje podjetij, ki vgrajujejo in vzdržujejo varnostne naprave, objektivna, se nanašajo le na tehnično usposobljenost in so nediskriminatorna;
– tehnične specifikacije in pravila vključujejo izjavo, da lahko zavarovalnice v posameznih primerih odobrijo uporabo drugačnih varnostnih naprav oziroma dopustijo odstop od navedenih pravil podjetjem za vgradnjo in vzdrževanje;
– so takšne specifikacije dostopne vsaki zainteresirani osebi;
– ovrednotenje usklajenosti prosilcu ne povzroča nobenih izdatkov, ki niso sorazmerni s stroški postopka odobritve;
– se za naprave in za podjetja, ki vgrajujejo in vzdržujejo takšne naprave in ki izpolnjujejo kriterije, na nediskriminatoren način o tem izda potrdilo v roku šestih mesecev od dneva vloge, razen kadar je zaradi zadržkov tehnične narave potreben razumen dodatni rok;
– da lahko vsako podjetje, ki želi pridobiti oceno o skladnosti z določenimi tehničnimi specifikacijami in pravili, takšno ocenitev zahteva kadarkoli.

Urad lahko odpravi ugodnost skupinske izjeme, če ugotovi, da so učinki posamičnega horizontalnega sporazuma, za katerega velja ta uredba, nezdružljivi z določili tretjega odstavka 5. člena zakona.

Z dnem uveljavitve te uredbe preneha veljati uredba o skupinskih izjemah (Uradni list RS, št. 59/00).

(1) Urad obvesti podjetja, ki so vložila zahteve za podelitev posamične izjeme v skladu s 7. členom zakona in izpolnjujejo pogoje za izjemo po tej uredbi, da velja izjema za zahtevane sporazume z začetkom veljavnosti uredbe.
(2) Če zahteva, vložena na podlagi 7. člena zakona, ne izpolnjuje pogojev iz te uredbe, urad nadaljuje postopek podelitve posamične izjeme v skladu z določbami zakona.

(1) Sporazumi, ki na dan uveljavitve te uredbe že veljajo in izpolnjujejo pogoje za skupinsko izjemo, določeno v uredbi o skupinskih izjemah (Uradni list RS, št. 59/00), uživajo ugodnost skupinske izjeme še 6 mesecev po uveljavitvi te uredbe.
(2) Po preteku roka iz prejšnjega odstavka morajo podjetja sporazume iz prejšnjega odstavka spremeniti tako, da bodo izpolnjevali pogoje za skupinsko izjemo, določeno v tej uredbi.

(1) Minister, pristojen za gospodarstvo, izda pravilnik iz 3. člena v šestih mesecih po uveljavitvi te uredbe.
(2) Do uveljavitve pravilnika iz 3. člena se uporablja navodilo o načinu in pogojih določanja upoštevnega trga (Uradni list RS, št. 83/00).

Ta uredba začne veljati trideseti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.