Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Branka Drobnaka iz Ljubljane, ki ga zastopa Marjan Sušnik, odvetnik v Ljubljani, na seji dne 12. 9. 2002

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 498. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) se zavrne.

1. Pobudnik izpodbija prehodno določbo 498. člena zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), v skladu s katero se postopek nadaljuje po določbah novega zakona, če je bila pred njegovo uveljavitvijo na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katero se je postopek na prvi stopnji končal. Pobudnik navaja, da je tožbo vložil še v času veljavnosti zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. – v nadaljevanju: ZPP77) in po tedaj veljavnih predpisih bi bila revizija v njegovi zadevi dopustna. Navaja, da je ZPP bistveno povišal znesek vrednosti spornega predmeta za dopustnost revizije (poleg tega pa se njegova zadeva po novih predpisih kvalificira kot gospodarski spor). Glede na določbe novega zakona revizija v njegovi zadevi ni več dopustna. Ker je sodišče prve stopnje v njegovi zadevi odločilo po uveljavitvi ZPP, je sodišče ob presoji dopustnosti revizije upoštevalo določbo novega zakona in revizijo kot nedopustno zavrglo. Pobudnik je proti sklepu o zavrženju revizije vložil ustavno pritožbo, ob tem pa predlagal, naj ustavno sodišče oceni ustavno skladnost prehodne določbe 498. člena ZPP. V pobudi navaja, da je z vložitvijo tožbe pridobil pravico do revizije in da je tedaj namenoma opredelil tako visoko vrednost spornega predmeta prav zato, da si zagotovi možnost vložitve revizije. Meni, da izpodbijana določba posega v njegove pridobljene pravice in da je v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic po 22. členu ustave.

2. Iz pravice do pravnega sredstva po 25. členu ustave izhaja le pravica do dvostopenjskega sodnega postopka. Pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva proti drugostopenjski sodni odločbi ustava ne zagotavlja in odločitvi zakonodajalca je prepuščeno, ali bo to pravno sredstvo dopustil ali ne. Zato samo po sebi ni ustavnopravno relevantno, ali je v določenem pravdnem postopku revizija dopustna ali ne. Vprašanje pa je, ali je kaj drugače zaradi okoliščine, da bi bila v zadevah pobudnika po kriterijih ob vložitvi tožbe po tedaj veljavni ureditvi v ZPP revizija dopustna, po mejni določitvi vrednosti spornega predmeta v novem zakonu pa ne.
3. Trditev pobudnika, da je pridobil pravico do revizije z vložitvijo tožbe, je že pojmovno zgrešena. O nastanku pravice do revizije je mogoče govoriti šele po pravnomočnosti odločbe sodišča druge stopnje, saj lahko stranka revizijo (pod pogojem, da ima pravni interes) vloži le zoper takšno sodno odločbo. Stranki ni nastala pravica do revizije z vložitvijo tožbe, tako da ji med postopkom ni mogla biti odvzeta. Za nedopusten poseg v pridobljene pravice (155. člen ustave) zato ne gre. Za takšen poseg bi šlo le v primeru, če bi novi ZPP odvzel pravico vložiti revizijo stranki, ki ji je ta pravica z vročitvijo pravnomočne drugostopenjske in zanjo neugodne sodbe po tedaj veljavnem starem ZPP že nastala.
4. Prav tako je neutemeljen očitek, da izpodbijana določba uveljavlja retroaktivno veljavnost ZPP. Ustavno sodišče je sicer že sprejelo stališče, da se prepoved retroaktivnosti zakonov nanaša tudi na ureditev procesnega prava (odločba Ustavnega sodišča št. Up-65/94 z dne 12. 12. 1996, Uradni list RS, št. 24/97 in OdlUS V, 192)). Vendar se po izpodbijani določbi 498. člena ZPP zakon ne uporablja za nazaj, ne posega v pravnomočno zaključene sodne postopke in tudi ne v že opravljena procesna dejanja, v ničemer tudi ne spreminja vsebinskih kriterijev odločanja v sporu, določa le ureditev in vodenje postopka za čas od trenutka, ko zakon stopi v veljavo. Ni ustavne zahteve, da bi se sodni postopek moral končati po procesnih pravilih, po katerih se je začel. Ne gre za vprašanje pridobljenih pravic, saj pravila o teku pravdnega postopka niso pravica stranke. Zakonodajalec tako načeloma ob določitvi prehodnih določb procesnega zakona ni omejen s kakšnimi ustavnimi zahtevami in z vidika ustave je dopustna (in v procesnih zakonih tudi povsem običajna) ureditev, da nova procesna pravila začnejo veljati takoj, tudi za tekoče sodne postopke.
5. Določena omejitev glede določitve prehodnega režima v zakonu, ki ureja pravdni postopek, izhaja iz varstva načela zaupanja v pravo, ki je eno od načel pravne države po 2. členu ustave, in iz pravice do izjavljanja, ki izhaja iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu ustave. Nedopustno bi bilo namreč, če bi pravilo o takojšnji uporabi novega zakona povzročilo kakšne negativne posledice za stranko, ki se je predhodno upravičeno zanesla na ureditev po starem zakonu in je skladno s tedaj veljavno ureditvijo računala s tem, da bo določeno procesno dejanje lahko opravila še kasneje, in ni mogla vedeti, da se bo ta ureditev med postopkom spremenila. Zato npr. stranki, ki se je upravičeno zanesla npr. na ureditev v ZPP77, da lahko navaja nova dejstva in dokaze ves čas glavne obravnave ali da se lahko izogne izdaji zamudne sodbe, če zahtevku ugovarja na naroku, teh pravic ne more odvzeti uveljavitev novega zakona, ki omejuje pravico strank do navajanja novih dejstev in dokazov praviloma le na prvem naroku za glavno obravnavo (člen 286 ZPP), ali ki sankcijo izdaje zamudne sodbe veže že na opustitev odgovora na tožbo (člen 318 ZPP). ZPP v prehodnih določbah te zahteve upošteva (člen 499). Bistveno vprašanje je zato, ali uporaba novega zakona za tekoče sodne postopke povzroči, da s tem stranka izgubi določene pravice ali da so zanjo sicer nastopile kakšne negativne posledice zato, ker je določena procesna dejanja upravičeno opravljala tako, da se je zanesla na ureditev, kakršna je veljala v času, ko je ta procesna dejanja opravila, in ni mogla pričakovati, da se bo zakonska ureditev postopka v vmesnem času spremenila. Če ZPP v prehodnih določbah tega vidika ne bi upošteval, bi bile stranke, ki so določena procesna dejanja opravljale še v času veljavnosti ZPP77, v slabšem položaju tudi glede na stranke, ki so tožbo vložile šele po uveljavitvi ZPP, ki je lahko zanje sicer strožji, vendar so lahko bile seznanjene z njegovo vsebino že pred opravo relevantnih procesnih dejanj.
6. Na prvi pogled se zdi, kot da gre tudi v zadevah pobudnika za primer, ko se je zanesel na ureditev po zakonu, ki je veljal v času vložitve tožbe in temu ustrezno opravljal določena procesna dejanja (opredelitev vrednosti spornega predmeta). Navaja namreč, da se je zanesel na ureditev, po kateri je bila mejna vrednost spornega predmeta za revizijo določena v višini 80.000 SIT oziroma v gospodarskih sporih v višini 450.000 SIT in da je za zagotovitev “pravice” do revizije namenoma navedel temu ustrezno vrednost spornega predmeta. Seveda je opredelitev vrednosti spornega predmeta pomembna npr. z vidika stroškov postopka (odvetniška nagrada, sodne takse), opredelitve stvarne pristojnosti sodišča in vrste postopka ter kasneje možnosti vlaganja revizije. Vendar pa je treba upoštevati, da smisel določitve vrednosti spornega predmeta ni v tem, da bi si stranka z njeno poljubno določitvijo lahko zagotovila določeno stvarno pristojnost (okrajnega ali okrožnega sodišča), določeno vrsto postopka (spor majhne vrednosti ali redni pravdni postopek) ali kasnejšo možnost revizije v tem postopku ali nasprotno čim manjše stroške postopka. Po ureditvi v ZPP je smisel opredelitve vrednosti spornega predmeta v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora – na takšno oceno pa se nato vežejo omenjene procesne posledice. Ravnanje stranke, ki se pri opredelitvi vrednosti spornega predmeta ravna po učinku za omenjene procesne institute, ne pa po realni ekonomski vrednosti spora, ne more biti ustavnosodno varovano kot človekova pravica v zvezi z ustavnimi omejitvami določitve prehodnega režima v ZPP. Če upoštevamo izhodišče, da je v skladu s smislom navedbe vrednosti spornega predmeta le ravnanje stranke, ki to vrednost navede ob upoštevanju realnega ekonomskega pomena spora, ne pa ravnanje stranke, ki vrednost spornega predmeta opredeljuje z namenom, da omogoči ali onemogoči kasnejšo dopustnost revizije, pa je jasno, da ta opredelitev ne bi smela biti odvisna od tega, ali bi dosegala znesek, ki ga zakon postavlja kot mejno vrednost za dopustnost revizije ali ne. Zato tudi kasnejša sprememba zakona glede določitve mejnega zneska za dopustnost revizije ni mogla povzročiti negativnih posledic za stranko, ki je vrednost spornega predmeta v tožbi navajala tako, da se je zanesla na tedaj veljavno ureditev. Tako glede določitve vrednosti spornega predmeta kot tudi glede drugih ravnanj stranke v postopku ni nobenega upravičenega oziroma utemeljenega razloga, da bi stranka lahko ravnala kakorkoli drugače, odvisno od predvidevanja, ali bo v njeni zadevi kasneje dopustna revizija ali ne. Zato ni v neskladju z ustavo, če novi ZPP pogoje za dopustnost revizije glede vrednosti spornega predmeta postroži (kot tudi, če bi možnost revizije v določenih sporih povsem izključil) in če se novi zakon glede tega vprašanja uporablja tudi glede postopkov, ki so se začeli še pred njegovo uveljavitvijo.
7. Končno je treba zavrniti še očitek pobudnika glede možnosti vložitve revizije o kršitvi pravice do enakega varstva pravic po 22. členu ustave. Ni razloga, da bi glede možnosti vložitve revizije primerjali položaj pobudnika z drugimi strankami pravdnih postopkov glede na okoliščino, da je v času veljavnosti istega zakona vložil tožbo. Okoliščina časa vložitve tožbe primerjave procesnih položajev glede možnosti vlaganja izrednih pravnih sredstev ne utemeljuje nič bolj kot okoliščina časa npr. konca glavne obravnave ali izdaje sodbe sodišča prve stopnje.
8. Ker je pobuda očitno neutemeljena, jo je ustavno sodišče zavrnilo.

9. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Čebulj.