Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji dne 3. 10. 2002

1. Sodba vrhovnega sodišča št. I Up 1107/2001 z dne 20. 3. 2002 in sodba upravnega sodišča št. U 1298/2000 z dne 6. 6. 2001 se razveljavita.
2. Zadeva se vrne upravnemu sodišču v novo odločanje.

1. Upravno sodišče je ugodilo tožbi Slovenske odškodninske družbe in odpravilo odločbo Ministrstva za okolje in prostor, s katero je to zavrnilo pritožbo Slovenskega odškodninskega sklada zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Ravne na Koroškem o denacionalizaciji podržavljenih nepremičnin in zadevo vrnilo temu organu v nov postopek. Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper navedeno sodbo upravnega sodišča, ker je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da je pri denacionalizaciji stavbnega zemljišča pomemben tudi akt, na podlagi katerega je moral prejšnji lastnik nacionaliziranega zemljišča to zemljišče izročiti občini. Tudi po presoji vrhovnega sodišča je denacionalizacija stavbnega zemljišča mogoča samo, če je bilo takšno zemljišče podržavljeno po katerem od predpisov iz 3. ali 4. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju: ZDen) oziroma na način iz 5. člena ZDen ter tudi odvzeto iz posesti po eni izmed določenih podlag v navedenih členih. Če je bilo zemljišče sicer podržavljeno na podlagi predpisov iz 3. oziroma 4. člena ZDen, pa je prejšnji lastnik na njem obdržal pravico uporabe, denacionalizacija takšnega zemljišča ni mogoča, če je bilo zemljišče odvzeto na podlagi predpisa, ki ga ZDen ne upošteva kot podlago za denacionalizacijo.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da je bila prejšnji lastnici odvzeta pravica uporabe na zemljiščih in za to plačana odškodnina po letu 1963, zaradi česar po navedenem stališču sodišč denacionalizacija ni mogoča. Z izpodbijano odločitvijo, sprejeto na podlagi navedenega pravnega stališča, naj bi bile pritožniku kršene pravica do zasebne lastnine iz 33. člena ustave, pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave ter pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave. Pravno stališče, ki je bilo podlaga za izpodbijano odločitev sodišč, naj bi bilo v nasprotju s 3. členom ZDen, ki v 9. točki kot podlago za denacionalizacijo našteva tudi zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58 in 3/59 popr. – v nadaljevanju: ZNNZGZ). To pa naj bi bil predpis, na podlagi katerega je bilo prejšnji lastnici podržavljeno stavbno zemljišče. Tudi iz določb 31. in 32. člena ZDen naj bi izhajalo, da čas odvzema nacionaliziranega zemljišča iz posesti ne more biti odločilen za pravico do denacionalizacije. Določbo 32. člena ZDen pa naj bi bilo mogoče razlagati le tako, da se upravičencu nezazidano stavbno zemljišče vrne v last in posest ne glede na to, kdaj je bilo odvzeto iz posesti. Če stavbnega zemljišča ni mogoče vrniti, naj bi enako kot v drugih primerih, ko podržavljenega premoženja ni mogoče vrniti v naravi, upravičencem pripadala odškodnina. Tudi v teh primerih naj ne bi bilo odločilno, kdaj je bilo podržavljeno zemljišče odvzeto iz posesti. Drugačno stališče naj bi predstavljalo neenakopravno obravnavanje upravičencev in bi bilo v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena in z 22. členom ustave. Zato naj bi bilo že prejeto odškodnino mogoče upoštevati v okviru določb 4. in 72. člena ZDen in ne kot razlog za odklonitev pravice do denacionalizacije. Ker naj bi izpodbijani sodbi spreminjali prakso odločanja v denacionalizacijskih postopkih, v katerih naj bi upravna enota odločala o denacionalizaciji stavbnih zemljišč ne glede na to, kdaj so bila odvzeta iz posesti, naj bi bila pritožniku kršena pravica tudi do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave.

3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-359/02 z dne 3. 9. 2002 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo. Ustavna pritožba je bila poslana tudi Slovenski odškodninski družbi, d.d., V., ki je bila stranka v denacionalizacijskem postopku, v katerem so bile izdane izpodbijane odločbe. Tudi Slovenska odškodninska družba na ustavno pritožbo ni odgovorila.
4. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna, temveč preizkusi le, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. V tem okviru je v obravnavani zadevi treba odgovoriti na vprašanje, ali je sodišče zakon uporabilo tako, da mu je dalo vsebino, ki je v nasprotju z ustavo. Gre za pravno stališče, na katerem temelji izpodbijana odločitev vrhovnega sodišča, po katerem ni pomembno, da je bila lastninska pravica odvzeta na podlagi ZNNZGZ, temveč, kdaj in na podlagi katerega predpisa je bilo podržavljenje dejansko izvršeno, tj. kdaj je bilo zemljišče odvzeto iz posesti. Upravno sodišče je namreč odpravilo odločbo Ministrstva za okolje in prostor, s katero je ta pritožbeni upravni organ zavrnil pritožbo Slovenske odškodninske družbe. Zadevo je vrnilo ministrstvu v nov postopek, v katerem naj bi upravni organ, glede na to, da je bil dejanski odvzem zemljišč izvršen v letih 1975, 1976, 1978 in 1980, moral upoštevati navedeno pravno mnenje sodišča. Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo temu stališču pritrdilo.
5. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54-I/02) ob presoji ustavnosti 4. člena ZDen ugotovilo, da je upravičenost do denacionalizacije glede na jasno določbo 3. člena ZDen odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti (13. in 16. točka obrazložitve). Čas odvzema iz posesti in predpis, ki je bil podlaga za odvzem, pa pride v poštev pri ugotavljanju, kolikšno odškodnino so za odvzeto zemljišče upravičenci že prejeli, ker je treba prejeto odškodnino obravnavati v okviru določb 72. člena ZDen (15. točka obrazložitve). To pomeni, da priznavanje statusa upravičenca do denacionalizacije ni odvisno od časa odvzema stavbnega zemljišča iz posesti. Drugačna razlaga bi namreč pomenila poseg v lastninska pričakovanja upravičencev do denacionalizacije, torej v pravico iz 33. člena ustave (16. točka obrazložitve) in neenako obravnavanje upravičencev do denacionalizacije in s tem kršitev pravice iz drugega odstavka 14. člena ustave (17. točka obrazložitve).
6. Izpodbijana odločitev je bila torej sprejeta na podlagi pravnega stališča, ki je po navedenem v neskladju s 33. členom ustave in z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave. S tem pa sta bili pritožniku z izpodbijanimi sodbami kršeni pravici do zasebne lastnine iz 33. člena ustave in pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave, ki se v postopku odločanja o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznika kaže kot kršitev 22. člena ustave (enako varstvo pravic). Zato je ustavno sodišče sodbi vrhovnega in upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo upravnemu sodišču v novo odločanje.
7. V ponovljenem postopku bo moralo upravno sodišče pri ponovnem odločanju o tožbi Slovenske odškodninske družbe zoper odločbo pritožbenega upravnega organa upoštevati, da je z ustavo skladna le razlaga določb ZDen, po kateri priznavanje statusa upravičenca do denacionalizacije ni odvisno od časa odvzema stavbnega zemljišča iz posesti. To pomeni, da odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 462-01-35/00 z dne 9. 6. 2000 ne bo moglo odpraviti iz razloga, ker so bila zemljišča odvzeta iz posesti po prenehanju veljavnosti ZNNZGZ.

8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in šeste alinee 52. člena poslovnika ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: namestnik predsednice dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.