Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 3. 10. 2002

1. Sodba vrhovnega sodišča št. I Up 951/2001-15 z dne 12. 12. 2001 in sodba upravnega sodišča št. U 394/2000-10 z dne 23. 8. 2001 se razveljavita.
2. Zadeva se vrne upravnemu sodišču v novo odločanje.

1. V denacionalizacijskem postopku je bila pritožniku zavrnjena zahteva za denacionalizacijo zemljišča parc. št. 139/3 k.o. Z. kljub temu, da je bilo navedeno zemljišče prejšnjima lastnikoma (pritožnikovim staršem B. in C. C.) nacionalizirano na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58 in 3/59 popr. – v nadaljevanju: ZNNZGZ). Ob nacionalizaciji zemljišče prejšnjima solastnikoma ni bilo odvzeto, na njem sta obdržala pravico brezplačnega uživanja, kasneje pravico uporabe na stavbnem zemljišču. Po smrti B. B. naj bi pravico uporabe tudi glede njenega deleža na nepremičnini prešla na C. C., njemu pa je bila nepremičnina odvzeta iz posesti na podlagi odločbe z dne 16. 3. 1971, izdane na podlagi zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (Uradni list SFRJ, št. 5/68).
2. Upravna enota Brežice je z odločbo št. 363-9/92-5 z dne 16. 9. 1999 zavrnila zahtevo za denacionalizacijo navedenega zemljišča, ker je upravni organ ugotovil, da to premoženje ni bilo odvzeto iz posesti C. C. pod prisilo, temveč po volji njega samega, saj je glede tega zemljišča dne 24. 11. 1969 sklenil prodajno pogodbo z Č., Kmetijskim trgovskim podjetjem, V. Ministrstvo za okolje in prostor je tej ugotovitvi pritrdilo in zavrnilo pritožbo. Dodalo je, da se tak zaključek lahko nanaša le na idealni enopolovični delež, ki je bil pred podržavljenjem po ZNNZGZ v lasti C. C. Do denacionalizacije deleža, ki je bil pred podržavljenjem v lasti B. B., naj C. C. ne bi mogel biti upravičen, ker ta del ni bil podržavljen njemu in mu tudi ni bil odvzet iz uporabe v časovnem okviru iz 4. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju: ZDen). Do denacionalizacije tega deleža tudi ni upravičena B. B., ker njej pravica uporabe ni bila odvzeta, saj je ob njeni smrti prešla na dediča.
3. Upravno sodišče je zavrnilo tožbo zoper navedeno odločitev. Po oceni upravnega sodišča je ministrstvo odločilo pravilno, ni pa navedlo za svojo odločitev v celoti pravilnih razlogov. Odločitev o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo naj bi bila tako pravilna, ker nepremičnina B. B. ni bila odvzeta, dedič pravice uporabe, tj. C. C., pa naj ne bi bil denacionalizacijski upravičenec. C. C. naj ne bi bil upravičenec do denacionalizacije tudi glede deleža nepremičnine, ki je bil nacionaliziran njemu, ker mu pravica uporabe ni prenehala na podlagi predpisa iz 3. in 4. člena ZDen. Podržavljenje naj bi bilo namreč končano šele z izročitvijo zemljišča občini oziroma drugemu uporabniku. Po stališču sodišča pa ni mogoče več šteti, da podlaga za denacionalizacijo izhaja iz 9. točke 3. člena ZDen, če do take izročitve ni prišlo na podlagi določb ZNNZGZ.
4. Pritožnik v ustavni pritožbi s tem, ko navaja, da so mu bile z izpodbijano odločitvijo kršene pravice do “enakopravnega položaja denacionalizacijskega upravičenca proti naštetim državnim ustanovam” in pravice “privatne lastnine”, vsebinsko zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave in pravice do zasebne lastnine iz 33. člena ustave. Nasprotuje pravnemu stališču, na podlagi katerega je bila sprejeta izpodbijana odločitev, ker meni, da je dan podržavljenja dan odvzema lastninske pravice, odločba Skupščine občine Brežice pa naj bi bila prisilno naravnana. Meni, da pravica uporabe ni mogla biti predmet pravnega prometa in da manipuliranje s prenosom pravice uporabe po smrti njegove matere ni “človeško”, ker ji je bila lastninska pravica odvzeta za časa življenja. Navaja, da je izplačana odškodnina predstavljala le 21,52% vrednosti podržavljenega premoženja.

5. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-148/02 z dne 3. 9. 2002 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.
6. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna, temveč preizkusi le, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. V tem okviru je v obravnavani zadevi treba odgovoriti na vprašanje, ali je sodišče zakon uporabilo tako, da mu je dalo vsebino, ki je v nasprotju z ustavo. Gre za dve pravni stališči, na katerih temelji izpodbijana odločitev vrhovnega sodišča. Po prvem stališču ni pomembno le, da je bila lastninska pravica odvzeta na podlagi ZNNZGZ, temveč tudi, kdaj in na podlagi katerega predpisa je bilo podržavljenje dejansko izvršeno, tj. kdaj je bilo zemljišče odvzeto iz posesti. Po drugem stališču pa uporabnikom zemljišč, ki so pravico uporabe podedovali, ni mogoče priznati statusa denacionalizacijskega upravičenca.
7. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54-I/02) presodilo, da določba 4. člena ZDen ni v neskladju z ustavo, če se razlaga tako, da se časovni okvir, ki ga ta člen določa, ne nanaša na čas odvzema stavbnega zemljišča iz posesti. To pomeni, da priznavanje statusa upravičenca do denacionalizacije ni odvisno od časa odvzema stavbnega zemljišča iz posesti. Drugačna razlaga bi namreč pomenila poseg v lastninska pričakovanja upravičencev do denacionalizacije, torej v pravico iz 33. člena ustave (16. točka obrazložitve) in neenako obravnavanje upravičencev do denacionalizacije in s tem kršitev pravice iz drugega odstavka 14. člena ustave (17. točka obrazložitve).
8. V zvezi z vprašanjem kroga upravičencev do denacionalizacije stavbnih zemljišč pa je ustavno sodišče z isto odločbo (tj. odločbo št. U-I-130/01) presodilo, da določbe 9. točke 3. člena ter 31. in 32. člen ZDen niso v neskladju z ustavo, če se razlagajo tako, kot je navedeno v obrazložitvi citirane odločbe. Ugotovilo je, da je 9. točko 3. člena ZDen mogoče razlagati samo tako, da so upravičenke do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe na zemljiščih, ki so bila podržavljena na podlagi ZNNZGZ, in da ta določba ter 31. in 32. člen ZDen ne onemogočajo denacionalizacije zemljišč, ki so bila odvzeta imetnikom pravice uporabe, ki ob nacionalizaciji niso bili lastniki zemljišč.
9. Ustavno sodišče je presodilo, da zakonodajalec ni mogel imeti razumnega razloga, da bi onemogočil denacionalizacijo nacionaliziranih zemljišč, ki niso bila odvzeta prejšnjim lastnikom, temveč imetnikom pravice uporabe, ki so ta zemljišča pridobili od prejšnjih lastnikov. To pomeni, da bi moral biti v primerih, ko je bila odvzeta tudi pravica uporabe na zemljišču, upravičenec do denacionalizacije tisti, ki mu je bila ta pravica odvzeta, ne glede na to, ali je bil prejšnji lastnik ali tisti, ki je pravico uporabe od prejšnjega lastnika pridobil na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. Glede na to, da navedene določbe ZDen ne urejajo posebnosti denacionalizacije zemljišč, ki so bila odvzeta imetnikom pravice uporabe na zemljiščih, če ti niso bili tudi prejšnji lastniki teh zemljišč, pa bi bila navedena pravna praznina neustavna, če se je ne bi dalo zapolniti z metodami razlage. Pomenila bi namreč, da bivši imetniki pravice uporabe na stavbnih zemljiščih ne bi mogli uveljavljati denacionalizacijskih zahtevkov, kar bi bilo v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave.
10. Izpodbijana odločitev je bila torej sprejeta na podlagi pravnih stališč, ki so po navedenem v neskladju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena ustave in z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave. Enakost pred zakonom pa pomeni tudi nearbitrarno uporabo predpisa v odnosu do vsakega posameznika. To v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil pomeni, da so ti organi, ko uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžni enake situacije obravnavati enako in torej dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. To pomeni, da se morajo uporabljati enaka pravila za enaka dejanska stanja oziroma da se ne smejo uporabljati enaka pravila za bistveno različna dejanska stanja.
11. Ustavno sodišče je v citirani odločbi (26. točka obrazložitve) ugotovilo, da je pravni položaj oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe, enak pravnemu položaju prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča in ne pravnemu položaju imetnikov pravice uporabe, ki jim ta pravica ni bila odvzeta: “ZDen nedvomno ureja denacionalizacijo zemljišč, odvzetih prejšnjim lastnikom. Ker so bili prejšnji lastniki v času odvzema prav tako le imetniki pravice uporabe kot tiste osebe, ki so to pravico pridobile od prejšnjih lastnikov, se pravni položaj vseh oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe na zemljiščih, ujema v za upravičenost do denacionalizacije bistvenih lastnostih.”
12. Enak pravni status vseh imetnikov pravice uporabe na zemljiščih, nacionaliziranih z ZNNZGZ, po navedenem zagotavlja tudi enak pravni položaj glede upravičenja do denacionalizacije vsem osebam, ki jim je bila ta pravica odvzeta.
13. Pritožniku sta bili torej z izpodbijanimi sodbami kršeni tako pravica do zasebne lastnine iz 33. člena ustave kot pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave, ki se v postopku odločanja o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznika kaže kot kršitev 22. člena ustave (enako varstvo pravic). Zato je ustavno sodišče sodbi vrhovnega in upravnega sodišča razveljavilo.
14. Ker se razlogi sodišč za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo razlikujejo od razlogov, s katerimi je bila zahteva za denacionalizacijo zavrnjena v upravnem postopku, ustavno sodišče odločb upravnih organov ni odpravilo. V zvezi s tem ustavno sodišče pripominja še, da se zato tudi ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je v obravnavani zadevi šlo za primer, v katerem je bila pravica uporabe na zemljiščih konzumirana zaradi sklenitve pravnega posla, ali za primer, v katerem je kljub sklenitvi pravnega posla dejansko šlo za odvzem zemljišč. V ponovljenem postopku bo moralo upravno sodišče upoštevati, da je z ustavo skladna le razlaga določb ZDen, po kateri priznavanje statusa upravičenca do denacionalizacije ni odvisno od časa odvzema stavbnega zemljišča iz posesti, in da so upravičenke do denacionalizacije stavbnih zemljišč, ki so bila podržavljena na podlagi ZNNZGZ, tudi osebe, ki so ta zemljišča (oziroma pravico uporabe na njih) podedovale od prejšnjega lastnika, če so jim bila zemljišča kasneje odvzeta. To pomeni, da tožbe zoper odločitev o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo ne bo mogoče zavrniti, ker je bilo zemljišče odvzeto iz posesti po prenehanju veljavnosti ZNNZGZ. Prav tako zahteve za denacionalizacijo ne bo mogoče zavrniti iz razloga, ker je bilo zemljišče odvzeto iz posesti osebi, ki ni bila lastnica ob nacionalizaciji.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in šeste alinee 52. člena poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: namestnik predsednice dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.