Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 3. 10. 2002

1. Sodba vrhovnega sodišča št. I Up 1203/2000-2 z dne 23. 8. 2001 in sodba upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. U 193/99-7 z dne 20. 10. 2000 se razveljavita. Odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 36301/0071/96 z dne 1. 6. 1999 se odpravi.
2. Zadeva se vrne Ministrstvu za okolje, prostor in energijo v novo odločanje.

1. Z izpodbijano sodbo vrhovnega sodišča je bila zavrnjena pritožnikova pritožba zoper sodbo upravnega sodišča. To je zavrnilo tožbo v upravnem sporu zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor, s katero je Ministrstvo kot pritožbeni organ v denacionalizacijskem postopku odpravilo odločbo upravnega organa prve stopnje in zavrnilo zahtevo za denacionalizacijo zemljišč. V denacionalizacijskem postopku, v katerem so bile izdane izpodbijane odločbe, je bilo ugotovljeno, da sta bili zemljišči parc. št. 544/1 in 545/3, vpisani v zemljiškoknjižnem vložku stare zemljiške knjige št. 276 k.o. V., podržavljeni C. C. (očetu pritožnika) na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58 in 3/59 popr. – v nadaljevanju: ZNNZGZ) in nanj vknjižena pravica brezplačnega uživanja. Ta pravica naj bi po njegovi smrti prešla na Č. Č. (mater pritožnika), tej pa naj bi bili zemljišči leta 1971 in 1972 odvzeti iz posesti z odločbama upravnega organa takratne Občine Tolmin. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je bila zahteva za denacionalizacijo zavrnjena, ker naj bi ne bilo Č. Č. zemljišče podržavljeno na podlagi predpisa, ki ga zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju: ZDen) v 3. členu določa kot podlago za denacionalizacijo. Navedena ne bi mogla biti upravičenka do denacionalizacije tudi zato, ker naj bi pravico uporabe na zemljiščih izgubila na podlagi odločbe iz leta 1971 oziroma iz leta 1972, torej izven časovnega okvira, ki ga določa 4. člen ZDen.
2. Pritožnik navaja, da mu ni bila vročena zavezančeva pritožba, na podlagi katere je ministrstvo v pritožbenem postopku odpravilo odločbo upravnega organa prve stopnje in zavrnilo njegovo zahtevo za denacionalizacijo. Meni, da je bila s tem storjena bistvena kršitev določb upravnega postopka in da je sodišče določbe zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, p.b. – ZUP86) razlagalo samovoljno in v nasprotju z njegovimi temeljnimi načeli. Pritožnik meni, da je upravno sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje, ugotovitvi dejanskega stanja pa nasprotuje in upravnemu sodišču očita, da ni opravilo glavne obravnave, čeprav jo je v tožbi izrecno zahteval. Tudi vrhovno sodišče naj ne bi pojasnilo, zakaj glavna obravnava ni bila opravljena in zakaj spornost dejanskega stanja ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje. Zemljišča naj bi bila namreč dejansko, a brez pravnega naslova odvzeta C. C. že takoj ob osvoboditvi, kar naj bi bilo razvidno iz odločb, izdanih v zvezi z nacionalizacijo. Na te tožbene navedbe, ki naj bi bile pomembne za opredelitev časa in načina podržavljenja, naj sodišče ne bi odgovorilo. Oprlo naj bi se le na odločbo o odvzemu zemljišč iz posesti, izdano leta 1971, ki pa naj ne bi mogla biti dokaz, da je bilo zemljišče odvzeto šele tedaj.
3. Obrazložitvi izpodbijane odločitve pritožnik očita tudi protislovnost v delu, v katerem sodišče ugotavlja, da sta bili nepremičnini nacionalizirani na podlagi ZNNZGZ (ki je naveden v 9. točki 3. člena ZDen), obenem pa da “zemljišče tudi ni bilo neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963 (4. člen ZDen) ...”. Meni, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, ker naj vrhovno sodišče ne bi presojalo pritožbenih razlogov oziroma ne podalo razlogov o tem, zakaj ni sledilo posameznim tožbenim in pritožbenim navedbam. Obrazložitev izpodbijane odločitve naj bi bila pavšalna, zaradi sklicevanja na razloge sodišča prve stopnje pa prav tako protislovna. Zato in zaradi kršitev pravil postopka naj bi bile pritožniku poleg določbe 2. člena ustave kršene tudi človekove pravice iz 14., 22. in 25. člena ustave.

4. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-507/01 z dne 3. 9. 2002 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo. Ustavna pritožba, s sklepom o njenem sprejemu, je bila poslana tudi Slovenski odškodninski družbi, d.d., U., ki je bila stranka v denacionalizacijskem postopku, v katerem so bile izdane izpodbijane odločbe. Tudi Slovenska odškodninska družba na ustavno pritožbo ni odgovorila.
5. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna, temveč preizkusi le, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Pritožnik ne more ustavne pritožbe utemeljiti z zatrjevanjem kršitev pravil postopka, ki jih ni navajal in uveljavljal v upravnem sporu. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev (prvi odstavek 51. člena ZUstS) namreč ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), temveč pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic v že vloženih pravnih sredstvih). Tako se lahko pritožnik na kršitve pravil postopka sklicuje le, kolikor jih je uveljavljal že v sodnem postopku.
6. V obravnavani zadevi je tako že zaradi pritožnikovega zatrjevanja, da naj sodišče ne bi odgovorilo na njegove tožbene navedbe, relevanten predvsem pritožnikov očitek o protislovnosti pravnega stališča, na podlagi katerega temelji izpodbijana odločitev. Zato je treba odgovoriti na vprašanje, ali je sodišče zakon uporabilo tako, da mu je dalo vsebino, ki je v nasprotju z ustavo. Gre za pravno stališče, na katerem temelji izpodbijana odločitev vrhovnega sodišča, po katerem ni pomembno, da je bila lastninska pravica odvzeta na podlagi ZNNZGZ, temveč, kdaj in na podlagi katerega predpisa je bilo podržavljenje dejansko izvršeno, tj. kdaj je bilo zemljišče odvzeto iz posesti. Zahteva za denacionalizacijo je bila namreč zavrnjena zato, ker naj Č. Č. zemljišče ne bi bilo podržavljeno na podlagi predpisa iz 3. in 4. člena ZDen. Č. Č. je bila v času odvzema zemljišč iz posesti imetnica pravice uporabe na zemljiščih, ki jo je podedovala po smrti prejšnjega lastnika. Temu pa so bila zemljišča nacionalizirana na podlagi ZNNZGZ.
7. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54-I/02) presodilo, da določba 4. člena ZDen ni v neskladju z ustavo, če se razlaga tako, da se časovni okvir, ki ga ta člen določa, ne nanaša na čas odvzema stavbnega zemljišča iz posesti. To pomeni, da priznavanje statusa upravičenca do denacionalizacije ni odvisno od časa odvzema stavbnega zemljišča iz posesti. Drugačna razlaga bi namreč pomenila poseg v lastninska pričakovanja upravičencev do denacionalizacije, torej v pravico iz 33. člena ustave (16. točka obrazložitve) in neenako obravnavanje upravičencev do denacionalizacije in s tem kršitev pravice iz drugega odstavka 14. člena ustave (17. točka obrazložitve).
8. V zvezi z vprašanjem kroga upravičencev do denacionalizacije stavbnih zemljišč pa je ustavno sodišče z isto odločbo (tj. odločbo št. U-I-130/01) presodilo, da določbe 9. točke 3. člena ter 31. in 32. člen ZDen niso v neskladju z ustavo, če se razlagajo tako, kot je navedeno v obrazložitvi citirane odločbe. Ugotovilo je, da je 9. točko 3. člena ZDen mogoče razlagati samo tako, da so upravičenke do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe na zemljiščih, ki so bila podržavljena na podlagi ZNNZGZ, in da ta določba ter 31. in 32. člen ZDen ne onemogočajo denacionalizacije zemljišč, ki so bila odvzeta imetnikom pravice uporabe, ki ob nacionalizaciji niso bili lastniki zemljišč.
9. Ustavno sodišče je presodilo, da zakonodajalec ni mogel imeti razumnega razloga, da bi onemogočil denacionalizacijo nacionaliziranih zemljišč, ki niso bila odvzeta prejšnjim lastnikom, temveč imetnikom pravice uporabe, ki so ta zemljišča pridobili od prejšnjih lastnikov. To pomeni, da bi moral biti v primerih, ko je bila odvzeta tudi pravica uporabe na zemljišču, upravičenec do denacionalizacije tisti, ki mu je bila ta pravica odvzeta, ne glede na to, ali je bil prejšnji lastnik ali tisti, ki je pravico uporabe od prejšnjega lastnika pridobil na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. Glede na to, da navedene določbe ZDen ne urejajo posebnosti denacionalizacije zemljišč, ki so bila odvzeta imetnikom pravice uporabe na zemljiščih, če ti niso bili tudi prejšnji lastniki teh zemljišč, pa bi bila navedena pravna praznina neustavna, če se je ne bi dalo zapolniti z metodami razlage. Pomenila bi namreč, da bivši imetniki pravice uporabe na stavbnih zemljiščih ne bi mogli uveljavljati denacionalizacijskih zahtevkov, kar bi bilo v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave.
10. Izpodbijana odločitev je bila torej sprejeta na podlagi pravnih stališč, ki so po navedenem v neskladju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena ustave in z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave. Enakost pred zakonom pa pomeni tudi nearbitrarno uporabo predpisa v odnosu do vsakega posameznika. To v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil pomeni, da so ti organi, ko uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžni enake situacije obravnavati enako in torej dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. To pomeni, da se morajo uporabljati enaka pravila za enaka dejanska stanja, oziroma, da se ne morejo uporabljati enaka pravila za bistveno različna dejanska stanja.
11. Ustavno sodišče je v citirani odločbi (26. točka obrazložitve) ugotovilo, da je pravni položaj oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe, enak pravnemu položaju prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča in ne pravnemu položaju imetnikov pravice uporabe, ki jim ta pravica ni bila odvzeta: “ZDen nedvomno ureja denacionalizacijo zemljišč, odvzetih prejšnjim lastnikom. Ker so bili prejšnji lastniki v času odvzema prav tako le imetniki pravice uporabe kot tiste osebe, ki so to pravico pridobile od prejšnjih lastnikov, se pravni položaj vseh oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe na zemljiščih, ujema v za upravičenost do denacionalizacije bistvenih lastnostih.”
12. Enak pravni status vseh imetnikov pravice uporabe na zemljiščih, nacionaliziranih z ZNNZGZ, pa po navedenem zagotavlja tudi enak pravni položaj glede upravičenja do denacionalizacije vsem osebam, ki jim je bila ta pravica odvzeta.
13. Pritožniku sta bili torej z izpodbijanimi odločbami kršeni tako pravica do zasebne lastnine iz 33. člena ustave kot pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave, ki se v postopku odločanja o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznika kaže kot kršitev 22. člena ustave (enako varstvo pravic). Zato je ustavno sodišče razveljavilo sodbi vrhovnega in upravnega sodišča ter odpravilo odločbo ministrstva. Zadevo je vrnilo pristojnemu pritožbenemu organu v novo odločanje.
14. V ponovljenem postopku bo moralo ministrstvo pri ponovnem odločanju o pritožbi Slovenske odškodninske družbe zoper odločbo upravnega organa prve stopnje upoštevati, da je z ustavo skladna le razlaga določb ZDen, po kateri priznavanje statusa upravičenca do denacionalizacije ni odvisno od časa odvzema stavbnega zemljišča iz posesti, in da so upravičenci do denacionalizacije stavbnih zemljišč, ki so bila podržavljena na podlagi ZNNZGZ, tudi osebe, ki so ta zemljišča (oziroma pravico uporabe na njih) podedovale od prejšnjega lastnika, če so jim bila zemljišča kasneje odvzeta. To pomeni, da zahteve za denacionalizacijo ne bo mogoče zavrniti iz razloga, ker so bila zemljišča odvzeta iz posesti po prenehanju veljavnosti ZNNZGZ. Prav tako zahteve za denacionalizacijo ne bo mogoče zavreči ali zavrniti iz razloga, ker so bila zemljišča odvzeta iz posesti osebam, ki niso bile lastnice ob nacionalizaciji.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS ter šeste alinee 52. člena poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: namestnik predsednice dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sodnik Jože Tratnik je bil v zadevi izločen. Odločbo je sprejelo soglasno.

Ljubljana, dne 14. oktobra 2002 .