Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. Z. na seji dne 3. 10. 2002

1. Sodba vrhovnega sodišča št. I Up 1083/2001-2 z dne 16. 1. 2001 in sodba upravnega sodišča št. 1091/2000-8 z dne 24. 10. 2001 se razveljavita. Odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 462-01-57/00 z dne 18. 4. 2000 in odločba Upravne enote Grosuplje št. 351-570/93-PM z dne 16. 2. 2000 se odpravita.
2. Zadeva se vrne Upravni enoti Grosuplje v novo odločanje.

1. Z izpodbijano sodbo je bila zavrnjena pritožničina pritožba zoper sodbo upravnega sodišča. To je zavrnilo tožbo v upravnem sporu zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor, s katero je bila zavrnjena pritožničina pritožba zoper odločbo upravnega organa prve stopnje o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo zemljišča parc. št. 5, vl. št. 373 k.o. V. U. Navedena nepremičnina je bila do nacionalizacije na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58 in 3/59 popr. – v nadaljevanju: ZNNZGZ) last pritožničinega moža. Kljub nacionalizaciji je na zemljišču obdržal posest in pravico uporabe, ki je po njegovi smrti prešla na pritožnico. Z odločbo Skupščine občine Grosuplje št. 465-91/78 z dne 20. 5. 1980, izdano na podlagi 18. člena zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Uradni list RS, št. 27/72), ji je bilo zemljišče odvzeto iz posesti in dodeljeno v uporabo Občini Grosuplje. Izpodbijana odločitev temelji na pravnem stališču, po katerem pritožnica ni upravičena do denacionalizacije te nepremičnine, ker ni bila prejšnja lastnica, zemljišče, na katerem je z dedovanjem pridobila pravico uporabe, pa ji je bilo odvzeto iz posesti na podlagi predpisa, ki ni naštet v 3. členu zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju: ZDen), in izven časovnega okvira iz 4. člena ZDen. Predpis, ki je bil podlaga za odvzem zemljišča, naj bi namreč že določal pravično odškodnino.
2. Pritožnica v ustavni pritožbi nasprotuje takšnemu pravnemu stališču, ker naj bi ji bile z izpodbijanimi odločitvami, sprejetimi na njegovi podlagi, kršeni pravica do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave) in pravica do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen ustave). Po njenem mnenju brez poprejšnje nacionalizacije ne bi bil možen odvzem zemljišča na tak način, temveč bi morala občina izvesti postopek razlastitve. V tem primeru pa naj bi imela na podlagi predpisov o razlastitvi pravico zahtevati vrnitev zemljišča, saj naj bi bilo še danes nepozidano. Navaja, da naj bi v posameznih upravnih enotah vračali podržavljena zemljišča tudi dedičem, ne glede na to, kdaj je bilo zemljišče odvzeto iz posesti pravnemu nasledniku, izpolnjen naj bi moral biti le pogoj, da mu je bilo zemljišče podržavljeno na podlagi ZNNZGZ. Taka praksa naj bi bila s sprejetjem izpodbijanega stališča spremenjena po skoraj desetih letih izvajanja ZDen.

3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-202/02 z dne 3. 9. 2002 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.
4. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna, temveč preizkusi le, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. V tem okviru je v obravnavani zadevi treba odgovoriti na vprašanje, ali je sodišče zakon uporabilo tako, da mu je dalo vsebino, ki je v nasprotju z ustavo. Gre za dve pravni stališči, na katerih temelji izpodbijana odločitev vrhovnega sodišča. Po prvem stališču ni pomembno le, da je bila lastninska pravica odvzeta na podlagi ZNNZGZ, temveč tudi, kdaj in na podlagi katerega predpisa je bilo podržavljenje dejansko izvršeno, tj. kdaj je bilo zemljišče odvzeto iz posesti. Po drugem stališču pa uporabnikom zemljišč, ki so pravico uporabe podedovali, ni mogoče priznati statusa denacionalizacijskega upravičenca.
5. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54-I/02) presodilo, da določba 4. člena ZDen ni v neskladju z ustavo, če se razlaga tako, da se časovni okvir, ki ga ta člen določa, ne nanaša na čas odvzema stavbnega zemljišča iz posesti. To pomeni, da priznavanje statusa upravičenca do denacionalizacije ni odvisno od časa odvzema stavbnega zemljišča iz posesti. Drugačna razlaga bi namreč pomenila poseg v lastninska pričakovanja upravičencev do denacionalizacije, torej v pravico iz 33. člena ustave (16. točka obrazložitve) in neenako obravnavanje upravičencev do denacionalizacije in s tem kršitev pravice iz drugega odstavka 14. člena ustave (17. točka obrazložitve).
6. V zvezi z vprašanjem kroga upravičencev do denacionalizacije stavbnih zemljišč je ustavno sodišče z isto odločbo (tj. odločbo št. U-I-130/01) presodilo, da določbe 9. točke 3. člena ter 31. in 32. člen ZDen niso v neskladju z ustavo, če se razlagajo tako, kot je navedeno v obrazložitvi citirane odločbe. Ugotovilo je, da je 9. točko 3. člena ZDen mogoče razlagati samo tako, da so upravičenke do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe na zemljiščih, ki so bila podržavljena na podlagi ZNNZGZ, in da ta določba ter 31. in 32. člen ZDen ne onemogočajo denacionalizacije zemljišč, ki so bila odvzeta imetnikom pravice uporabe, ki ob nacionalizaciji niso bili lastniki zemljišč.
7. Ustavno sodišče je presodilo, da zakonodajalec ni mogel imeti razumnega razloga, da bi onemogočil denacionalizacijo nacionaliziranih zemljišč, ki niso bila odvzeta prejšnjim lastnikom, temveč imetnikom pravice uporabe, ki so ta zemljišča pridobili od prejšnjih lastnikov. To pomeni, da bi moral biti v primerih, ko je bila odvzeta tudi pravica uporabe na zemljišču, upravičenec do denacionalizacije tisti, ki mu je bila ta pravica odvzeta, ne glede na to, ali je bil prejšnji lastnik ali tisti, ki je pravico uporabe od prejšnjega lastnika pridobil na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. Glede na to, da navedene določbe ZDen ne urejajo posebnosti denacionalizacije zemljišč, ki so bila odvzeta imetnikom pravice uporabe na zemljiščih, če ti niso bili tudi prejšnji lastniki teh zemljišč, pa bi bila navedena pravna praznina neustavna, če se je ne bi dalo zapolniti z metodami razlage. Pomenila bi namreč, da bivši imetniki pravice uporabe na stavbnih zemljiščih ne bi mogli uveljavljati denacionalizacijskih zahtevkov, kar bi bilo v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave.
8. Izpodbijana odločitev je bila torej sprejeta na podlagi pravnih stališč, ki so po navedenem v neskladju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena ustave in z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave. Enakost pred zakonom pa pomeni tudi nearbitrarno uporabo predpisa v odnosu do vsakega posameznika. To v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil pomeni, da so ti organi, ko uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžni enake situacije obravnavati enako in torej dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. To pomeni, da se morajo uporabljati enaka pravila za enaka dejanska stanja oziroma da se ne smejo uporabljati enaka pravila za bistveno različna dejanska stanja.
9. Ustavno sodišče je v citirani odločbi (26. točka obrazložitve) ugotovilo, da je pravni položaj oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe, enak pravnemu položaju prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča in ne pravnemu položaju imetnikov pravice uporabe, ki jim ta pravica ni bila odvzeta: “ZDen nedvomno ureja denacionalizacijo zemljišč, odvzetih prejšnjim lastnikom. Ker so bili prejšnji lastniki v času odvzema prav tako le imetniki pravice uporabe kot tiste osebe, ki so to pravico pridobile od prejšnjih lastnikov, se pravni položaj vseh oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe na zemljiščih, ujema v za upravičenost do denacionalizacije bistvenih lastnostih.”
10. Enak pravni status vseh imetnikov pravice uporabe na zemljiščih, nacionaliziranih z ZNNZGZ, pa po navedenem zagotavlja tudi enak pravni položaj glede upravičenja do denacionalizacije vsem osebam, ki jim je bila ta pravica odvzeta.
11. Pritožnici sta bili torej z izpodbijanimi sodbami kršeni tako pravica do zasebne lastnine iz 33. člena ustave kot pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave, ki se v postopku odločanja o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznika kaže kot kršitev 22. člena ustave (enako varstvo pravic). Zato je ustavno sodišče sodbi vrhovnega in upravnega sodišča razveljavilo, odločbi Ministrstva in upravne enote pa odpravilo ter zadevo vrnilo Upravni enoti Grosuplje v novo odločanje.
12. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ upoštevati, da je z ustavo skladna le razlaga določb ZDen, po kateri priznavanje statusa upravičenca do denacionalizacije ni odvisno od časa odvzema stavbnega zemljišča iz posesti, in da so upravičenci do denacionalizacije stavbnih zemljišč, ki so bila podržavljena na podlagi ZNNZGZ, tudi osebe, ki so ta zemljišča (oziroma pravico uporabe na njih) podedovale od prejšnjega lastnika, če so jim bila zemljišča kasneje odvzeta. To pomeni, da zahteve za denacionalizacijo ne bo mogoče zavrniti iz razloga, ker je bilo zemljišče odvzeto iz posesti po prenehanju veljavnosti ZNNZGZ. Prav tako zahteve za denacionalizacijo ne bo mogoče zavrniti iz razloga, ker je bilo zemljišče odvzeto iz posesti osebi, ki ni bila lastnica ob nacionalizaciji.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in šeste alinee 52. člena poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: namestnik predsednice dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sodnik Jože Tratnik je bil v zadevi izločen. Odločbo je sprejelo soglasno.