Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B. iz Z., na seji dne 3. 10. 2002

1. Sodba vrhovnega sodišča št. Up 1126/99 z dne 20. 12. 2000 in sodba upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. U 2035/97 z dne 8. 10. 1999 se razveljavita. Odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 46201/66/97 z dne 24. 6. 1997 in sklep Upravne enote Piran št. 351-138/93 z dne 12. 12. 1996 se odpravita.
2. Zadeva se vrne Upravni enoti Piran v novo odločanje.

1. Pritožnica je vložila zahtevo za denacionalizacijo zemljišč, ki naj bi bila podržavljena pritožničinemu pravnemu predniku C. C., ki je zemljišča oziroma pravico uporabe na njih leta 1961 kupil od prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča. Upravna enota Piran je s sklepom št. 351-138/93 z dne 12. 12. 1996 navedeno zahtevo za denacionalizacijo zavrgla, ker naj bi bila zemljišča nacionalizirana prejšnjemu lastniku in ne pritožnici oziroma njenemu pravnemu predniku. Z izpodbijano sodbo je vrhovno sodišče zavrnilo pritožničino pritožbo zoper sodbo upravnega sodišča, s katero je bila zavrnjena tožba pritožnice zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor (v nadaljevanju: ministrstvo) o zavrnitvi njene pritožbe zoper navedeni sklep upravnega organa prve stopnje.
2. Izpodbijana odločitev vrhovnega sodišča temelji na pravnem stališču, po katerem osebe, ki jim je bilo iz posesti vzeto zemljišče, na katerem niso imele lastninske pravice, temveč le pravico uporabe, niso upravičenke do denacionalizacije, ker so upravičenci do denacionalizacije po določbi 9. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju: ZDen) lahko le prejšnji lastniki, ki jim je bilo zemljišče odvzeto na podlagi predpisa iz 3. oziroma 4. člena ZDen. Prejšnji lastnik je ob nacionalizaciji na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58 in 3/59 popr. – v nadaljevanju: ZNNZGZ) pridobil pravico uživanja, ki se je kasneje preoblikovala v pravico uporabe. Po mnenju vrhovnega sodišča se je pri izvedenem pravnem prometu z nacionaliziranimi zemljišči prejšnji lastnik prostovoljno in odplačno odpovedal pravici uporabe, novi imetnik pravice uporabe, tj. pritožničin pravni prednik, pa je ob nakupu teh zemljišč zavestno sprejel pravni status nacionaliziranih nezazidanih stavbnih zemljišč, pri katerih je obstajala velika verjetnost, da bo občina uveljavila svojo zakonsko možnost za odvzem že nacionaliziranih nezazidanih stavbnih zemljišč. Zato po mnenju vrhovnega sodišča po določbah ZDen pritožničinega pravnega prednika kot kupca takega nezazidanega stavbnega zemljišča, ni mogoče šteti kot prejšnjega lastnika odvzetega zemljišča.
3. Pritožnica takemu stališču nasprotuje, ker naj bi bil ZDen sprejet zato, da popravi krivično odvzemanje zemlje. Meni, da ji je bila z odločitvijo vrhovnega sodišča kršena pravica iz 33. člena ustave. Navaja, da prejšnjemu lastniku zemljišča niso bila odvzeta in jih je v skladu s tedanjo zakonodajo, ki naj bi tak promet z zemljišči dopuščala, prodal pritožničinemu pravnemu predniku C. C. Zemljišča naj bi bila odvzeta njenemu pravnemu predniku C. C. kot “dejanskemu lastniku” kljub temu, da je formalno nacionalizacija pomenila odvzem lastninske pravice prejšnjemu lastniku Č. Č.. Žrtev odvzema zemljišč naj tako ne bi bil Č. kot prejšnji lastnik, temveč C. C., ker so bila zemljišča dejansko odvzeta slednjemu. Sklicuje se na odločbe o odvzemu zemljišč, ki so C. C. poimenovale kot prejšnjega lastnika. Ta naj bi s tem nakupom pridobil vse pravice in upravičenja prejšnjega lastnika. Tako naj bi prejšnji lastnik izgubil vse pravice glede prodanih zemljišč, vključno s pravico do denacionalizacije. Vse pravice, vključno s pravico do denacionalizacije, pa naj bi prešle na kupca, tj. pritožničinega pravnega prednika. Zato naj žrtev odvzema zemljišč ne bi bil prejšnji lastnik Č., temveč C. C. Pritožnica ustavnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da je bil razlaščenec C. C. in da zato njej kot njegovi dedinji pripada odškodnina za odvzeta zemljišča.

4. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-151/01 z dne 11. 12. 2001 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.
5. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna, temveč preizkusi le, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. V tem okviru je v obravnavani zadevi treba odgovoriti na vprašanje, ali je sodišče zakon uporabilo tako, da mu je dalo vsebino, ki je v nasprotju z ustavo. Gre za pravno stališče, na katerem temelji izpodbijana odločitev vrhovnega sodišča, po katerem kupcu nacionaliziranega stavbnega zemljišča ni mogoče priznati statusa denacionalizacijskega upravičenca ne glede na to, da mu je bila odvzeta pravica uporabe na tem zemljišču.
6. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54-I/02) v zvezi z vprašanjem kroga upravičencev do denacionalizacije stavbnih zemljišč presodilo, da določbe 9. točke 3. člena ter 31. in 32. člen ZDen niso v neskladju z ustavo, če se razlagajo tako, kot je navedeno v obrazložitvi citirane odločbe. Ugotovilo je, da je 9. točko 3. člena ZDen mogoče razlagati tako, da so upravičenke do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe na zemljiščih, ki so bila podržavljena na podlagi ZNNZGZ, in da ta določba ter 31. in 32. člen ZDen ne onemogočajo denacionalizacije zemljišč, ki so bila odvzeta imetnikom pravice uporabe, ki ob nacionalizaciji niso bili lastniki zemljišč.
7. Ustavno sodišče je presodilo, da zakonodajalec ni mogel imeti razumnega razloga, da bi onemogočil denacionalizacijo nacionaliziranih zemljišč, ki niso bila odvzeta prejšnjim lastnikom, temveč imetnikom pravice uporabe, ki so ta zemljišča pridobili od prejšnjih lastnikov. To pomeni, da bi moral biti v primerih, ko je bila odvzeta tudi pravica uporabe na zemljišču, upravičenec do denacionalizacije tisti, ki mu je bila ta pravica odvzeta, ne glede na to, ali je bil prejšnji lastnik ali tisti, ki je pravico uporabe od prejšnjega lastnika pridobil na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. Glede na to, da navedene določbe ZDen ne urejajo posebnosti denacionalizacije zemljišč, ki so bila odvzeta imetnikom pravice uporabe na zemljiščih, če ti niso bili tudi prejšnji lastniki teh zemljišč, pa bi bila navedena pravna praznina neustavna, če se je ne bi dalo zapolniti z metodami razlage. Pomenila bi namreč, da bivši imetniki pravice uporabe na stavbnih zemljiščih ne bi mogli uveljavljati denacionalizacijskih zahtevkov, kar bi bilo v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave.
8. Izpodbijana odločitev je bila torej sprejeta na podlagi pravnega stališča, ki je po navedenem v neskladju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave. Enakost pred zakonom pa pomeni tudi nearbitrarno uporabo predpisa v odnosu do vsakega posameznika. To v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil pomeni, da so ti organi, ko uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžni enake situacije obravnavati enako in torej dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. To pomeni, da se morajo uporabljati enaka pravila za enaka dejanska stanja, oziroma, da se ne morejo uporabljati enaka pravila za bistveno različna dejanska stanja.
9. Ustavno sodišče je v citirani odločbi (26. točka obrazložitve) ugotovilo, da je pravni položaj oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe, enak pravnemu položaju prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča in ne pravnemu položaju imetnikov pravice uporabe, ki jim ta pravica ni bila odvzeta: “ZDen nedvomno ureja denacionalizacijo zemljišč, odvzetih prejšnjim lastnikom. Ker so bili prejšnji lastniki v času odvzema prav tako le imetniki pravice uporabe kot tiste osebe, ki so to pravico pridobile od prejšnjih lastnikov, se pravni položaj vseh oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe na zemljiščih, ujema v za upravičenost do denacionalizacije bistvenih lastnostih.”
10. Tudi vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi navaja, da je C. C. “... ob nakupu hiše in spornih parcel zavestno sprejel pravni status nacionaliziranih nezazidanih stavbnih zemljišč”. Verjetnost, da bo občina uveljavljala možnost za odvzem nacionaliziranih zemljišč, ni bila odvisna od tega, ali je pravico uporabe na zemljiščih imel prejšnji lastnik ali kupec. Enak pravni status vseh imetnikov pravice uporabe na zemljiščih, nacionaliziranih z ZNNZGZ, po navedenem zagotavlja tudi enak pravni položaj glede upravičenja do denacionalizacije vsem osebam, ki jim je bila ta pravica odvzeta.
11. Pritožnici je bila torej z izpodbijanimi odločbami kršena pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave, ki se v postopku odločanja o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznika kaže kot kršitev 22. člena ustave (enako varstvo pravic). Zato je ustavno sodišče razveljavilo sodbi vrhovnega in upravnega sodišča ter odpravilo odločbo ministrstva in sklep upravne enote.
12. Ker je bilo treba izpodbijane odločbe razveljaviti in odpraviti že zaradi kršitve drugega odstavka 14. člena in 22. člena ustave, se ustavnemu sodišču ni bilo treba spuščati v presojo, ali je bila z izpodbijanimi odločitvami pritožnici kršena tudi pravica iz 33. člena ustave.
13. Če ustavno sodišče odpravi posamični akt, lahko na podlagi prvega odstavka 60. člena ZUstS odloči tudi o sporni pravici oziroma svoboščini, če je to nujno zaradi odprave posledic, ki so na podlagi odpravljenega posamičnega akta že nastale ali če to terja narava ustavne pravice oziroma svoboščine, in če je na podlagi podatkov v spisu možno odločiti. Pritožnica ni izkazala nujnosti odločitve o sami pravici zaradi odprave posledic. Predlaga namreč plačilo odškodnine za odvzeta zemljišča, za katero pa (če je pravna naslednica osebe, ki ji je bila odvzeta pravica uporabe na zemljišču, ki je bilo nacionalizirano na podlagi ZNNZGZ) ne more biti prikrajšana, če bo v novem postopku ugotovljeno, da je na podlagi določb ZDen njen pravni prednik upravičen do take odškodnine. Tudi narava ustavne pravice, ki je bila pritožnici kršena, ne zahteva, da bi ustavno sodišče samo odločilo o zahtevi za denacionalizacijo. Poleg tega pa ustavno sodišče v spisu niti ni imelo na razpolago vseh potrebnih podatkov. Ali bo oziroma v kolikšnem obsegu bo uspela pritožnica z zahtevo za denacionalizacijo zemljišč, bo namreč upravni organ lahko odločil šele na podlagi ugotovitev o izpolnjevanju drugih z ZDen določenih pogojev, ki jih zaradi (sedaj odpravljene) odločitve o zavrženju zahteve še ni ugotavljal. Zato je ustavno sodišče zadevo vrnilo v novo odločanje pristojnemu organu prve stopnje.
14. V ponovljenem postopku pa bo moral upravni organ upoštevati, da je z ustavo skladna le razlaga določb ZDen, po kateri so upravičenci do denacionalizacije stavbnih zemljišč, ki so bila podržavljena na podlagi ZNNZGZ, tudi osebe, ki so ta zemljišča (oziroma pravico uporabe na njih) kupila od prejšnjih lastnikov, če so jim bila zemljišča kasneje odvzeta. To pomeni, da zahteve za denacionalizacijo ne bo mogel zavreči ali zavrniti iz razloga, ker njen pravni prednik, po katerem uveljavlja denacionalizacijo, ni bil lastnik ob nacionalizaciji.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednice dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.