Na podlagi četrtega odstavka 80. člena zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93, 44/95 – odl. US, 1/96, 9/99 – odl. US, 56/99, 22/00 in 67/02) izdaja Vlada Republike Slovenije

Ta uredba določa takso za obremenjevanje zraka (v nadaljnjem besedilu: taksa) z emisijo ogljikovega dioksida (v nadaljnjem besedilu: CO2) v zrak pri zgorevanju goriv ali drugih gorljivih organskih snovi (v nadaljnjem besedilu: taksa), njeno višino, način obračunavanja in plačevanja.

Izrazi, uporabljeni v tej uredbi, imajo naslednji pomen:
1. Gorivo je organska spojina z vsebnostjo ogljika, vodika, kisika in drugih snovi, v trdnem, tekočem ali plinastem stanju, ki se uporablja za pridobivanje toplote ter za pogon motorjev in turbin.
2. Gorljive organske snovi so snovi, ki se kot goriva po predpisih o emisiji snovi v zrak iz kurilnih naprav uporabljajo v kurilnih napravah ali v industrijskih pečeh. Za gorljive organske snovi se štejejo tudi organski odpadki, ki se sosežigajo v kurilnih napravah in v industrijskih pečeh ali sežigajo v sežigalnicah odpadkov.
3. Domači premog je premog, ki je pridobljen v premogovnikih na ozemlju Republike Slovenije.
4. Zavezanec za plačilo takse je oseba, ki z dajanjem v promet uvoženega ali na ozemlju Republike Slovenije proizvedenega goriva posredno povzroči obremenjevanje zraka z emisijo CO2. Zavezanec za plačilo takse je tudi upravljavec kurilne naprave, industrijske peči ali sežigalnice odpadkov, ki s sežiganjem gorljivih organskih snovi obremenjuje zrak z emisijo CO2.
5. Upravičeni stroški so dodatni stroški nakupa in opremljanja zemljišč, izgradnje ali rekonstrukcije objektov in naprav, nabave opreme, ki so potrebni za doseganje namenov varstva okolja iz 19. člena te uredbe. Upravičeni stroški ne vključujejo gospodarske koristi zaradi povečanja proizvodnih kapacitet.
6. Ukrepi učinkovite rabe energije so ukrepi uvajanja najboljših dosegljivih tehnologij v industrijskih obratih ali napravah za oskrbo naselij s toploto ali plinom, ki so določeni v tehničnih specifikacijah za tehnologije trajnostnega razvoja in jih za posamezno vrsto industrijskih obratov in kurilnih naprav izdaja v imenu in po pooblastilu Evropske Komisije European IPPC Bureau. Ukrep učinkovite rabe energije je tudi vgradnja opreme v obrat ali napravo iz prejšnjega stavka, če je namenjena energetskemu upravljanju.
7. Obstoječi večji vir obremenjevanja zraka z emisijo CO2 so objekti in naprave industrijskega obrata ali kurilne naprave za oskrbo naselij s toploto, za katere so njihovi lastniki pridobili dovoljenje za gradnjo pred uveljavitvijo te uredbe.

(1) Taksa se plačuje zaradi uporabe goriv in sežiganja gorljivih organskih snovi in je v celoti prihodek proračuna Republike Slovenije.
(2) Del vplačane takse je namenski prihodek proračuna Republike Slovenije, in sicer v višini, potrebni za vračilo takse na podlagi popolnih zahtevkov za vračilo, skladno z določbami 18. člena te uredbe.
(3) Ne glede na določbe prvega odstavka tega člena se taksa ne plačuje za:
– uporabo biomase za ogrevanje,
– uporabo trdnih, tekočih in plinastih goriv, če se pridobivajo iz biomase,
– uporabo bioplina, če se pridobiva v čistilnih napravah odpadnih voda ali na odlagališčih odpadkov in
– uporabo predelanih živalskih beljakovin in maščob.
Taksa se ne obračunava in ne plačuje od mineralnih olj in plina za pogonski namen iz točk 1.1, 1.2, 1.3, 1.4, 2.1, 3.1, 4.1 in 6.1 točke 1. člena uredbe o določitvi zneska trošarine za mineralna olja in plin (Uradni list RS, št. 38/01, 47/01, 57/01, 61/01, 81/01, 85/01 in 5/02).

Taksa se plačuje v višini, ki znaša:
– 10% osnove za gorljive organske snovi, ki se sežigajo kot nevarni odpadki ter za goriva, ki se rabijo za sežig nevarnih odpadkov v sežigalnicah nevarnih odpadkov,
– 25% osnove za gorljive organske snovi, ki zgorevajo v dogorevalnih napravah za čiščenje odpadnih plinov s sežiganjem, ki ne obratujejo kot samostojna kurilna naprava,
– 50% osnove za gorljive organske snovi, ki se sosežigajo kot odpadki v kurilnih napravah in industrijskih pečeh ali se sežigajo kot odpadki v sežigalnicah odpadkov in
– 100% osnove za zgorevanje drugih goriv.

(1) Podlaga za izračun osnove za obračunavanje takse je enota obremenitve zraka z emisijo CO2 (v nadaljnjem besedilu: enota obremenitve) in je enaka emisiji 1 kg CO2.
(2) Osnova za takso je seštevek enot obremenitve kupljene količine goriv ali enot obremenitve zgorelih gorljivih organskih snovi.
(3) Ceno za enoto obremenitve določi Vlada Republike Slovenije.

(1) Zavezanec za plačilo takse za goriva za ogrevanje, ki so trošarinski izdelki po zakonu o trošarinah (v nadaljnjem besedilu: trošarinski zavezanec), takso obračunava in plačuje po postopkih in na način, kot da bi bila trošarina, razen uporabe goriv za ogrevanje za namene, za katere se ne plača trošarina po 55. členu zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 84/98, 52/99, 57/99, 2/01, 33/01, 99/01 in 5/02, v nadaljnjem besedilu: zakon).
(2) Zavezanec za plačilo takse za druga goriva, ki niso trošarinski izdelki po zakonu (v nadaljnjem besedilu: zavezanec) je uvoznik ali proizvajalec goriv.

(1) Trošarinski zavezanec ali zavezanec ugotavlja seštevek enot obremenitve, za katerega je dolžan plačati takso, na podlagi uvožene oziroma prodane količine goriv.
(2) Seštevek enot obremenitve iz prejšnjega odstavka se izračuna glede na vrsto goriv na podlagi tabele 1 iz priloge 1, ki je sestavni del te uredbe.

(1) Uvoznik goriv iz 6. člena te uredbe je carinski dolžnik, določen v skladu s carinskimi predpisi.
(2) Pri uvozu goriv obračunava takso pristojni carinski organ, taksa pa se obračunava in plačuje kot uvozna dajatev v skladu s carinskimi predpisi.

(1) Proizvajalec goriv iz 6. člena te uredbe mora obračunati takso za obdobje koledarskega meseca.
(2) Proizvajalec goriv mora v svojih evidencah zagotoviti podatke po vrstah goriva, na podlagi katerih obračunava in plačuje takso.
(3) Na podlagi evidenc iz prejšnjega odstavka sestavi proizvajalec goriv mesečni obračun takse, ki ga mora predložiti davčnemu organu do zadnjega dne naslednjega meseca po poteku meseca, za katerega je sestavil obračun.
(4) Iz obračuna iz prejšnjega odstavka morajo biti razvidni naslednji podatki: obdobje, za katero se plačuje taksa, količina in vrste goriva, danega v promet, ter zneski obračunane takse.
(5) Proizvajalec goriv mora davčnemu organu predložiti obračun takse ne glede na to, ali je za obdobje, za katerega predloži obračun, dolžan plačati takso ali ne.
(6) Proizvajalec goriv mora obračunano takso plačati do zadnjega dne naslednjega meseca po poteku meseca, v katerem je nastala obveznost za obračun takse.
(7) Proizvajalec goriv mora predložiti davčnemu organu mesečni obračun takse na obrazcu 1 taksa – obr, ki je kot priloga 2 sestavni del te uredbe.

(1) Ne glede na določbe prejšnjega člena proizvajalec domačega premoga ni zavezanec za plačilo takse za obremenjevanje zraka z emisijo CO2, če proda domači premog porabniku, ki ima od ministrstva, pristojnega za varstvo okolja (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo) dovoljenje iz 32. člena te uredbe za s takso neobremenjeno uporabo domačega premoga v termoelektrarni.
(2) Porabnik mora za nakup domačega premoga, na katerega se nanaša dovoljenje iz prejšnjega odstavka, predložiti zavezancu iz prejšnjega člena poleg dovoljenja tudi pismeno izjavo, s katero potrjuje, da s kupljeno količino domačega premoga še ni presežena letna količina iz dovoljenja.

Glede obračunavanja zamudnih obresti, pravnih sredstev, doplačila in povračila takse, postopka prisilne izterjave ter vseh drugih vprašanj postopka, stvarne in krajevne pristojnosti davčnega oziroma carinskega organa se uporabljajo predpisi, ki urejajo davčni postopek in davčno službo oziroma carinski predpisi in predpisi, ki urejajo carinske postopke in carinsko službo.

Zavezanec za plačilo takse za uporabo gorljivih organskih snovi in njihov sosežig v kurilnih napravah in v industrijskih pečeh ter za sežiganje gorljivih organskih snovi v sežigalnicah odpadkov je upravljavec kurilne naprave, industrijske peči ali sežigalnice odpadkov.

(1) Zavezanec za plačilo takse iz prejšnjega člena ugotavlja seštevek enot obremenitve, za katerega je dolžan plačati takso, na podlagi podatkov o letni količini uporabljenih gorljivih organskih snovi ter podatkov iz tabele 1 v prilogi 1 te uredbe. Če gre za gorljivo organsko snov, ki je ni v tabeli 1 priloge 1 te uredbe, določi število enot obremenitve, ki jo povzroča zgorevanje 1 kg gorljive organske snovi, ministrstvo z odločbo o odmeri takse (v nadaljnjem besedilu: odločba).
(2) Taksa se ne plačuje od enot obremenitve za gorljivo organsko snov, če vsebnost gorljivega ogljika v njej in letna količina sežiga oziroma sosežiga te snovi ne presega vrednosti, ki so navedene v tabeli 2 priloge 1 te uredbe.

(1) Zavezanec za plačilo takse iz 12. člena te uredbe mora pri ministrstvu do 31. marca tekočega leta vložiti napoved za plačilo takse za preteklo leto (v nadaljnjem besedilu: napoved), v kateri navede vse potrebne podatke za odmero takse.
(2) Če je zavezanec iz prejšnjega odstavka med letom prenehal uporabljati gorljive organske snovi na način, po katerem mora plačevati takso po tej uredbi, mora vložiti napoved v tridesetih dneh po prenehanju uporabe gorljivih organskih snovi.
(3) Obliko in vsebino napovedi predpiše minister, pristojen za varstvo okolja.

(1) Ministrstvo zavezancu za plačilo takse iz 12. člena te uredbe odmeri takso z odločbo do 31. oktobra tekočega leta za preteklo leto.
(2) Dokumentacijo, s katero dokazuje resničnost podatkov iz vložene napovedi in pravilnost obračuna osnove za odmero takse, mora zavezanec za plačilo takse iz 12. člena te uredbe hraniti najmanj pet let od dneva pravnomočnosti odločbe.

(1) Zavezanec za plačilo takse iz 12. člena te uredbe plačuje takso med letom v obliki mesečnih akontacij.
(2) Znesek mesečne akontacije znaša dvanajstino zadnje odmerjene takse, povečano ali zmanjšano, sorazmerno odstotku spremembe cene za enoto obremenitve iz 5. člena te uredbe.
(3) Znesek mesečne akontacije zavezanca za plačilo takse iz 12. člena te uredbe, kateremu taksa iz prejšnjega odstavka še ni bila odmerjena, znaša dvanajstino predvidenega zneska takse za tekoče leto, ki se izračuna na podlagi podatkov o količini in vrsti gorljivih organskih snovi, osnove za plačilo takse iz 4. člena te uredbe in cene iz prejšnjega odstavka.
(4) Znesek mesečne akontacije zapade v plačilo vsakega desetega dne v mesecu za pretekli mesec.
(5) Morebitna razlika med z akontacijo vplačanim zneskom takse in zneskom takse, odmerjenim z odločbo, se zavezancu poračuna pri naslednjih mesečnih akontacijah.

Če ministrstvo ugotovi, da zavezanec za plačilo takse iz 12. člena te uredbe v napovedi ni pravilno obračunal osnove za plačilo takse ali da napovedi ni vložil v predpisanem roku, mu z odločbo naloži, da v petnajstih dneh po prejemu odločbe plača svojo obveznost skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

(1) Porabnik goriva, ki ni domači premog za uporabo v termoelektrarnah, ima pravico do vračila že plačane takse, če ima od ministrstva dovoljenje za s takso neobremenjeno uporabo goriva (v nadaljnjem besedilu: dovoljenje).
(2) Do vračila takse sta upravičena tudi zavezanec in trošarinski zavezanec za izvoženo gorivo, če k zahtevku za vračilo takse priložita carinske dokumente, ki dokazujejo, da je bilo gorivo dejansko izneseno iz carinskega območja Republike Slovenije.
(3) Porabnik goriva iz prvega odstavka tega člena ter zavezanec in trošarinski zavezanec iz prejšnjega odstavka predložijo ministrstvu zahtevek za vračilo takse po poteku koledarskega meseca, v katerem je bila taksa plačana. Pisni zahtevi, v kateri se sklicujejo na določbe te uredbe, morajo priložiti kopije dokumentov, ki dokazujejo upravičenost do vračila takse. Ministrstvo vrne takso v 45 dneh po prejemu popolnega zahtevka za vračilo.
(4) Zahtevek iz tretjega odstavka tega člena je popoln, če vsebuje:
– ime in sedež gospodarske družbe oziroma samostojnega podjetnika posameznika, ki vlaga zahtevek za vračilo takse,
– dovoljenje po tej uredbi, na podlagi katerega uveljavlja zahtevek za vračilo takse,
– dokazila o nakupu goriva in dokazila o plačilu takse, če gre za uvoz goriva za znanega končnega porabnika ali za izvoz goriva,
– dokazila o predhodnih vračilih, ki jih je pridobil na podlagi dovoljenja po tej uredbi,
– naziv banke in številko transakcijskega računa, na katerega naj ministrstvo izplača vračilo.

(1) Ministrstvo izda dovoljenje gospodarski družbi ali samostojnemu podjetniku posamezniku, kadar gre za pokrivanje upravičenih stroškov zaradi:
– uvedbe soproizvodnje toplote in elektrike pri rekonstrukciji obstoječe toplarne z najmanj 5% prihrankom primarne energije, pri čemer se za upravičene stroške štejejo dodatni stroški rekonstrukcije obstoječih toplarn v primerjavi s stroški primerljive konvencionalne toplarne,
– uvedbe kombiniranega cikla pri rekonstrukciji obstoječe plinske turbine, pri čemer se za upravičene stroške štejejo dodatni stroški rekonstrukcije obstoječe plinske turbine v primerjavi s stroški primerljive konvencionalne turbine,
– izvedbe ukrepov učinkovite rabe energije v obstoječem industrijskem obratu, če je učinek ukrepov letno zmanjšanje emisij CO2 za najmanj 5%, pri čemer se za upravičene stroške štejejo dodatni stroški izvedbe ukrepov učinkovite rabe energije,
– rekonstrukcije obstoječih naprav za oskrbo naselij s toploto ali pri izvedbi drugih ukrepov pri oskrbi, če je učinek rekonstrukcije ali ukrepov letno zmanjšanje emisij CO2 za najmanj 7%, pri čemer se za upravičene stroške štejejo dodatni stroški rekonstrukcije obstoječih naprav, katerih učinek je zmanjšanje emisij CO2,
– zamenjave uporabe fosilnih goriv z obnovljivimi viri energije, kot so biomasa, sončna energija, geotermalna energija in drugo, pri obstoječih napravah za ogrevanje, pri čemer se za upravičene stroške štejejo dodatni stroški rekonstrukcije ali vgradnje naprav za ogrevanje na obnovljive vire energije v primerjavi s stroški vgradnje naprav enake toplotne moči na fosilno gorivo,
– izvedbe ukrepov zmanjšanja toplotnih izgub objektov, če je učinek ukrepov letno zmanjšanje emisij CO2 za najmanj 15%, pri čemer se za upravičene stroške štejejo stroški za dodatno zmanjšanje toplotnih izgub, ki je večje, kot ga določajo predpisi s področja toplotnih izgub objektov.
(2) Ministrstvo izda dovoljenje tudi pravnim osebam javnega prava ali glede objektov v lasti Republike Slovenije in občin, če izpolnjujejo pogoje iz pete in šeste alinee prejšnjega odstavka.
(3) Upravičeni stroški po tej uredbi niso stroški, povezani s proizvodnjo, predelavo in trženjem kmetijskih izdelkov.

(1) Ministrstvo izda dovoljenje gospodarski družbi ali samostojnemu podjetniku posamezniku, ki je oproščena plačila takse (v nadaljnjem besedilu: imetnik dovoljenja) za pokrivanje upravičenih stroškov pri investiciji na podlagi javnega razpisa.
(2) Javni razpis za dodelitev oprostitve plačila takse izvede ministrstvo po predpisih s področja dajanja državnih pomoči.
(3) V javnem razpisu za dodelitev oprostitve plačila takse se določita tudi višina in oblika finančnih jamstev, ki ju mora gospodarska družba ali samostojni podjetnik posameznik predložiti kot jamstvo za izvedbo investicije ali ukrepov za zmanjševanje emisij CO2.

(1) Ministrstvo izda dovoljenje gospodarski družbi ali samostojnemu podjetniku posamezniku, ki je oproščen plačila takse, za vsako koledarsko leto posebej.
(2) K vlogi za izdajo dovoljenja je treba priložiti poročilo o izvedenih delih investicije ali ukrepov za zmanjševanje emisij CO2 ter dokazila o izpolnjevanju drugih pogojev, na podlagi katerih je bila odobrena oprostitev plačila takse.
(3) Če upravni organ v postopku izdaje dovoljenja ugotovi, da oseba, ki je oproščena plačila takse ni izpolnila vseh pogojev, na podlagi katerih mu je bila odobrena oprostitev plačila takse, izdajo dovoljenja zavrne.
(4) V dovoljenju se določi največjo letno količino emisije CO2, za katero velja pravica do vračila takse, koledarsko leto za katerega velja dovoljenje in obveznosti, ki jih mora imetnik dovoljenja izpolniti.

Količino emisij CO2, za katero je na podlagi posameznega javnega razpisa oprostitev plačila takse razpisana, razdelitev te količine med posamezne vrste ukrepov iz prvega odstavka 19. člena te uredbe ter druge pogoje razpisa za dodelitev oprostitve plačila takse, potrdi Vlada Republike Slovenije s sklepom.

(1) Oprostitev plačila takse za pokrivanje upravičenih stroškov, ki se dodeli gospodarski družbi ali samostojnemu podjetniku posamezniku, lahko pokriva največ 40% upravičenih stroškov investicije. Če je oprostitev plačila takse dodeljena malemu ali srednjemu podjetju, se lahko z njo pokrije 10 odstotnih točk dodatnih upravičenih stroškov investicije. Za gospodarsko družbo ali podjetnika, ki investira na območju, ki je upravičeno do dodeljevanja regionalne državne pomoči, v skladu z veljavnim predpisom, ki ureja regionalno karto državnih pomoči, oprostitev plačila takse lahko pokrije dodatnih 10 odstotnih točk upravičenih stroškov na območju (a) oziroma 5 dodatnih odstotnih točk na območju (b).
(2) Zgornja meja intenzivnosti pomoči velja ne glede na to, iz katerih javnih virov (sredstva občinskih virov, državnega proračuna ali mednarodnih virov) je pomoč dodeljena oziroma, če je dodeljena po več shemah hkrati.
(3) Gospodarska družba ali samostojni podjetnik posameznik, ki je oproščen plačila takse za pokrivanje investicijskih stroškov, je dolžan k zahtevku za vračilo takse priložiti izjavo, s katero zagotavlja, da skupna višina državne pomoči za izvedbo upravičenih stroškov v skladu s 5. točko 2. člena te uredbe ne presega odstotkov upravičenih stroškov iz prvega in drugega odstavka tega člena. V izjavi mora navesti podatke o zneskih vseh prejetih oblik državnih pomoči za isti namen iz drugih javnih virov.

Imetnik dovoljenja lahko uveljavlja vračilo takse za gorivo, ki ni domači premog za uporabo v termoelektrarni, ali oprostitev plačevanja takse pri nakupu domačega premoga za uporabo v termoelektrarni še 10 mesecev po izteku koledarskega leta, na katero se nanaša dovoljenje.

Ministrstvo lahko dovoli prenos dovoljenja na drugo osebo, če je le-ta postala lastnik ali upravljavec naprave oziroma objekta, na katerega se dovoljenje nanaša, in če izpolnjuje pogoje za pridobitev dovoljenja po tej uredbi.

(1) Imetniki dovoljenja morajo voditi evidenco o uporabi goriva, na katero se nanaša dovoljenje.
(2) Evidenco iz prejšnjega odstavka mora imetnik dovoljenja hraniti šest let od dneva zadnje nabave goriva, na katero se nanaša dovoljenje.
(3) Če imetnik dovoljenja po preteku veljavnosti dovoljenja prosi za novo dovoljenje, mora evidenco iz prvega odstavka tega člena priložiti vlogi za dovoljenje.

Ministrstvo lahko imetniku dovoljenja odvzame dovoljenje:
– če ne izpolnjuje več pogojev, ki so določeni v dovoljenju,
– če je bilo dovoljenje izdano na podlagi nepopolnih in netočnih informacij ali
– če ne odpravi nepravilnosti pri izpolnjevanju pogojev za izdajo dovoljenja v roku, ki mu ga je določil inšpektor, pristojen za varstvo okolja.

(1) Ministrstvo izda dovoljenje iz 18. člena te uredbe tudi gospodarski družbi ali samostojnemu podjetniku posamezniku, ki proizvaja električno energijo v napravi za soproizvodnjo toplote in električne energije, če je naprava priključena na javno električno omrežje in je prihranek primarne energije najmanj 5% za obstoječe in 10% za nove naprave.
(2) Če je naprava za soproizvodnjo toplote in električne energije obstoječi vir onesnaževanja zraka z emisijo CO2, se prihranek primarne električne energije določi na podlagi naslednjega izračuna:

PPE = (1 – 1 / (η(t) / 0,85 + η(e) / 0,33)) * 100,

kjer je η(t) toplotni izkoristek in η(e) električni izkoristek naprave za soproizvodnjo toplote in električne energije.
(3) Za nove naprave za soproizvodnjo toplote in električne energije se prihranek primarne električne energije določi na podlagi naslednjega izračuna:

PPE = (1 – 1 / (η(t) / 0,90 + η(e) / η(eref))) * 100,

η(eref) je električni izkoristek referenčne elektrarne pri ločeni proizvodnji toplote in električne energije, in znaša:
– 55% pri elektrarni na zemeljski plin,
– 42% pri elektrarni na olje ali premog.
Upošteva se gorivo, ki ga uporablja naprava za soproizvodnjo toplote in električne energije. V primeru, da je naprava za soproizvodnjo toplote in električne energije priključena na nizko ali srednjenapetostno omrežje, se η(eref) zniža za 5%.
(4) Obvezne sestavine vloge za izdajo dovoljenja iz prvega odstavka tega člena so:
– ime in sedež gospodarske družbe ali podjetnika, ki prosi za dovoljenje,
– podatki o napravi, v kateri se rabi gorivo in kraju, kjer obratuje,
– podatki o vrsti goriva, ki se uporablja,
– podatki za izračun prihranka primarne energije in
– podatki o oddaji oziroma proizvodnji električne energije.
(5) Ministrstvo gospodarski družbi ali podjetniku iz prvega odstavka tega člena na podlagi podatkov o letni oddaji oziroma proizvodnji električne energije v preteklem koledarskem letu v dovoljenju določi največjo letno količino goriva za tekoče koledarsko leto.
(6) Največja letna količina iz prejšnjega odstavka se določi tako, da njena uporaba povzroči letno obremenitev okolja zaradi emisije CO2 , ki je lahko enaka:
– 0,4 EO za vsako kWh električne energije, oddane v visokonapetostno prenosno omrežje in
– 0,44 EO za vsako kWh električne energije, oddane v nizko ali srednje napetostno omrežje.
(7) Največjo letno količino goriva, za katero se izda dovoljenje, se v prvem letu obratovanja naprave za soproizvodnjo toplote in električne energije določi na podlagi podatkov načrtovanega obratovanja v tem letu, pri čemer se upošteva, da bo naprava obratovala pri 92% zmogljivosti.
(8) V drugem letu obratovanja se največjo letno količino goriva, za katero se izda dovoljenje, določi tako, da se količino oddane električne energije v omrežje v prvem letu obratovanja poveča sorazmerno z načrtovanim povečanjem časa obratovanja v drugem letu obratovanja.

Nadzor nad izvajanjem te uredbe opravljajo pristojni davčni in carinski organi ter inšpektorat za okolje in prostor.

(1) Z denarno kaznijo od 200.000 do 500.000 tolarjev se kaznuje gospodarsko družbo ali samostojnega podjetnika posameznika, če stori prekršek:
– če kot prodajalec goriv proda gorivo brez plačila takse končnemu porabniku, razen če gre za prodajo domačega premoga porabniku, ki ima dovoljenje za s takso neobremenjeno uporabo domačega premoga v termoelektrarni,
– če kot proizvajalec goriv iz 6. člena te uredbe ne predloži obračuna takse oziroma ga ne predloži pravočasno, skladno z določili 9. člena te uredbe,
– če kot zavezanec za plačilo takse iz 12. člena te uredbe ne vloži napovedi v predpisanem roku ali če v napovedi navede napačne podatke in zato pride do znižanja osnove ali višine odmerjene takse (14. člen),
– če kot zavezanec za plačilo takse iz 12. člena te uredbe ne hrani dokumentacije, s katero dokazuje resničnost podatkov iz napovedi, predpisani čas (15. člen) in
– če kot imetnik dovoljenja iz 18. člena te uredbe ne vodi in ne hrani predpisanih evidenc.
(2) Z denarno kaznijo od 50.000 do 250.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba zavezanca, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

Cena za enoto obremenitve je 3 SIT.

Ministrstvo izda dovoljenje iz 18. člena te uredbe tudi gospodarski družbi ali samostojnemu podjetniku posamezniku za uporabo goriva v obstoječi napravi, ki je začela obratovati pred 1. oktobrom 1998 in katere največja letna poraba energije je v obdobju od 1986 do vključno 1998 povzročila letno obremenitev okolja zaradi emisije CO2 najmanj 10 t, če je bila vložena zahteva za izdajo dovoljenja pred uveljavitvijo te uredbe po določbah uredbe o taksi za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (Uradni list RS, št. 68/96, 2/97, 5/97 – popr., 24/98, 65/98, 51/99, 42/00 in 124/00) ali če je ministrstvo po določbah uredbe o taksi za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida za napravo že izdalo dovoljenje in gre za:
1. elektrarno, ki oddaja elektriko v visokonapetostno prenosno omrežje,
2. napravo, ki je namenjena transportu zemeljskega plina v transportnem plinskem omrežju,
3. napravo za izvajanje oskrbe naselij s toploto ali plinom,
4. napravo za pridobivanje cementa, plavž, kupolno peč, peč za pridobivanje in predelavo mineralnih snovi, sušilnik ali drugo napravo za zgorevanje goriv, v katerih material, ki se obdeluje, prihaja neposredno v stik z odpadnimi plini, ali drugo industrijsko peč ali več takšnih manjših naprav, če so v istem objektu ali več objektih na isti lokaciji,
5. napravo za pridobivanje toplote, ki se uporablja za pridelovanje kmetijskih rastlin, proizvodnjo hrane ali več takšnih manjših naprav, če so v istem objektu ali več objektih na isti lokaciji,
6. kurilno napravo v rafineriji, v kateri zgorevajo ostanki rafinacije mineralnih olj, koristna toplota pa se uporablja za proizvodnjo električne energije ter lastno rabo toplote v rafineriji ali
7. kurilno napravo ali napravo za soproizvodnjo toplote in elektrike, ki proizvedene električne energije ne oddaja v visoko napetostno prenosno omrežje, in sicer v deležu goriva za proizvodnjo toplote, ki je namenjena proizvodnemu procesu in sočasno tudi ogrevanju proizvodnih, poslovnih ali upravnih prostorov lastnika naprave, ali več takšnih manjših naprav, če so v istem objektu ali več objektih na isti lokaciji.

(1) Ministrstvo v dovoljenju iz prejšnjega člena gospodarski družbi ali samostojnemu podjetniku posamezniku določi največjo letno količino emisije CO2.
(2) Največja letna količina emisije CO2 iz prejšnjega odstavka se za posamezno leto določi tako, da njena uporaba povzroči letno obremenitev okolja zaradi emisije CO2, ki je enaka:
– (100 – 8 x N) % količine CO2 referenčnega leta za naprave za proizvodnjo toplotno-izolacijskih materialov,
– (92 – 8 x N) % količine CO2 referenčnega leta za elektrarne, ki oddajajo električno energijo v visokonapetostno prenosno omrežje in za napravo za transport zemeljskega plina v transportnem plinskem omrežju,
– (50 – 8 x N) % količine CO2 referenčnega leta za naprave za izvajanje oskrbe naselij s toploto ali plinom za delež goriva, ki je bil v referenčnem letu uporabljen za proizvodnjo toplote in
– (67 – 8 x N)% količine CO2 referenčnega leta za vse druge naprave iz prejšnjega člena,
kjer je:
– količina CO2 referenčnega leta enaka največji letni obremenitvi zaradi emisij CO2, ki jo je povzročilo obratovanje naprave v obdobju od leta 1999 do leta 2002 in
– N število koledarskih let po letu 2002.
(3) Če je na podlagi izračuna iz prejšnjega odstavka največja letna količina emisije CO2 negativno število se šteje, da za tako napravo oseba nima več dovoljenja za s takso neobremenjeno uporabo goriva, izdanega po določbah prejšnjega člena.

(1) Za napravo, za katero je ministrstvo izdalo dovoljenje po določbah uredbe o taksi za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida do vključno leta 2003, se v dovoljenju za leto 2004 določi največja letna količina emisije CO2 na podlagi naslednjega izračuna:
(največja letna količina emisije CO2) = (količina CO2 referenčnega leta) x ((odstotek obremenitve) – 8 % x 3 )/100,
kjer je »odstotek obremenitve« odstotek za izračun največje letne količine emisije CO2 za leto 2002 iz prejšnjega člena.
(2) Za vsako nadaljnje leto po letu 2004 do vključno leta 2009 se za napravo iz prejšnjega odstavka določi največja letna količina emisije CO2 na način iz prejšnjega člena.

(1) Za napravo, za katero je ministrstvo izdalo dovoljenje po določbah uredbe o taksi za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida do vključno leta 2004, se za leto 2005 določi največja letna količina emisije CO2 na podlagi naslednjega izračuna:
(največja letna količina emisije CO2) = (količina CO2 referenčnega leta) x ((odstotek obremenitve) – 8% x 6 )/100,
kjer je »odstotek obremenitve« odstotek za izračun največje letne količine emisije CO2 za leto 2002 iz 33. člena te uredbe.
(2) Za vsako nadaljnje leto po letu 2005 do vključno leta 2009 se za napravo iz prejšnjega odstavka določi največja letna količina na način iz 33. člena te uredbe.

Če gre za veliko kurilno napravo elektrarne, ki oddaja elektriko v visokonapetostno prenosno omrežje, v kateri se uporablja kot gorivo domači premog, za katero je ministrstvo izdalo dovoljenje po določbah uredbe o taksi za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida do vključno leta 2004, se za leto 2005 določi največja letna količina emisije CO2 na podlagi naslednjega izračuna:
(največja letna količina emisije CO2) = (količina CO2 referenčnega leta) x (odstotek obremenitve)/100,
za leto 2006 in za vsako nadaljnje leto do vključno leta 2009 pa
(največja letna količina emisije CO2) = (količina CO2 referenčnega leta) x ((odstotek obremenitve) – 12%)/100,
kjer je »odstotek obremenitve« odstotek za izračun največje letne količine emisije CO2 za leto 2002 iz 33. člena te uredbe.

(1) Ministrstvo lahko na podlagi vloge imetnika dovoljenja iz 32. člena te uredbe dovoli uporabo goriva, na katero se nanaša dovoljenje tudi za obratovanje druge njegove naprave.
(2) Ministrstvo izda dovoljenje iz prejšnjega odstavka, če na podlagi podatkov iz pisne vloge imetnika dovoljenja ugotovi:
– da je naprava, na katero se nanaša dovoljenje, prenehala obratovati, ali se je v njej zmanjšala letna poraba goriva,
– da je naprava, za katero dovoli rabo goriva, iste vrste,
– da je naprava, za katero dovoli rabo goriva, začela obratovati po 1. oktobru 1998 in
– da za napravo, za katero dovoli rabo goriva, ni bilo izdano dovoljenje iz 18. člena te uredbe.
(3) Ministrstvo soglaša s prenosom dovoljenja iz 32. člena te uredbe na drugo osebo, če je postala lastnik ali upravljavec naprave, na katero se dovoljenje nanaša, in če izpolnjuje pogoje za pridobitev dovoljenja po tej uredbi.
(4) Soglasje iz prejšnjega odstavka se izda novemu lastniku ali upravljavcu naprave na podlagi njegove pisne vloge.

(1) Imetnik dovoljenja iz 18., 28. ali 32. člena te uredbe in imetnik dovoljenja za s takso neobremenjeno uporabo goriva, ki ga je izdalo ministrstvo po določbah uredbe o taksi za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida, lahko uveljavlja vračilo takse po določbah 18. člena te uredbe za gorivo, ki je uvoženo ali prodano po 31. decembru 2002.
(2) Če zavezanec in trošarinski zavezanec prodata gorivo do 31. decembra 2002 porabniku, ki ima dovoljenje iz 28. ali 32. člena te uredbe ali dovoljenje, ki ga je izdalo ministrstvo po določbah uredbe o taksi za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida, za to gorivo ne plačata takse.
(3) Porabnik mora za nakup goriva iz prejšnjega odstavka predložiti zavezancu ali trošarinskemu zavezancu poleg dovoljenja tudi pisno izjavo, s katero potrjuje, da s kupljeno količino goriva še ni presežena letna količina emisije CO2 iz dovoljenja.

(1) Za pokrivanje upravičenih stroškov izda ministrstvo dovoljenje gospodarski družbi ali samostojnemu podjetniku posamezniku, kadar uveljavlja upravičene stroške po 19. členu te uredbe, do 31. decembra 2009.
(2) Posamezno gospodarsko družbo ali samostojnega podjetnika posameznika se oprosti plačila takse za obdobje največ šestih let, pri čemer je leto 2009 zadnje leto, za katerega se lahko uveljavlja vračilo takse.
(3) Ministrstvo izda dovoljenje gospodarski družbi ali samostojnemu podjetniku posamezniku, ki proizvaja električno energijo v napravi za soproizvodnjo toplote in električne energije iz 28. člena te uredbe za obdobje enega koledarskega leta, pri čemer je leto 2009 zadnje koledarsko leto, za katero se tako dovoljenje izda.
(4) Zadnje koledarsko leto, za katero se izda dovoljenje iz 32. člena te uredbe, je leto 2009, razen za določbo 5. točke 32. člena te uredbe, za katero velja, da je zadnje leto 2004.

Dovoljenje iz 19., 28. in 32. člena te uredbe izda ministrstvo, če so za vir onesnaževanja, na katerega se vloga za izdajo dovoljenja nanaša, izpolnjeni vsi predpisani pogoji in zahteve iz predpisov s področja varstva okolja.

Z dnem uveljavitve te uredbe preneha veljati uredba o taksi za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (Uradni list RS, št. 68/96, 2/97, 5/97 – popr., 24/98, 65/98, 51/99, 42/00 in 124/00).

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.