Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa mag. B. B., odvetnica v Z., na seji dne 24. oktobra 2002

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 93/2000 z dne 16. 1. 2001 se zavrne.

1. Vrhovno sodišče je spremenilo sodbo višjega sodišča in zahtevek pritožnika za povrnitev škode, ki jo je utrpel v zvezi s poškodbo na tekmovanju odbojke, ki se ga je udeležil kot delavec tožene stranke, v celoti zavrnilo. V nasprotju s sodiščema prve in druge stopnje je štelo, da tožena stranka ni objektivno odgovorna za škodo, saj igranje odbojke, izvajano v skladu s pravili športne igre in na ustrezno urejenem igrišču, ne more predstavljati nevarne dejavnosti. Glede morebitne krivdne odgovornosti tožene stranke je navedlo, da okoliščin, ki bi utemeljevale odškodninsko odgovornost tožene stranke na podlagi določbe o krivdni odgovornosti (prvi odstavek 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju: ZOR) pritožnik ni zatrjeval. Tudi okoliščine, zaradi katerih bi igranje odbojke v konkretnem primeru lahko pomenilo večjo nevarnost od povprečne, niso bile ugotovljene.
2. Zoper sodbo vrhovnega sodišča vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Uveljavlja kršitev pravic iz 14. in 22. člena ustave. Meni, da bi moralo vrhovno sodišče sodbo višjega sodišča razveljaviti in sodiščem naložiti, naj raziščejo, ali so morebiti podani elementi krivdne oziroma objektivne odgovornosti zaradi obstoja posebnih okoliščin, ki bi v konkretnem primeru narekovale opredelitev odbojke kot nevarne dejavnosti. Vseskozi je namreč štel, da uveljavlja obe vrsti odgovornosti (krivdno in objektivno), glede na odločitev sodišč prve in druge stopnje o objektivni odgovornosti tožene stranke pa ni imel niti interesa niti možnosti, da bi se zoper pomanjkljivo obrazložitev pritožil. Opozarja tudi na to, da so tožnikovi sodelavci v enakih zadevah s tožbami zoper delodajalca uspeli oziroma so dobili odškodnino izplačano že od zavarovalnice. Kot dokaz prilaga sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo v podobnem primeru, kot je njegov, tožnikovemu zahtevku ugodeno. Meni tudi, da je vrhovno sodišče zmotno zaključilo, da tožena stranka ni objektivno odgovorna za škodo, saj ni upoštevalo, da je bila udeležba na tekmovanju za pritožnika obvezna. Predlaga, naj ustavno sodišče do končne odločitve izvrševanje izpodbijane sodbe zadrži.
3. S sklepom ustavnega sodišča št. Up-120/01 z dne 3. 6. 2002 je bila pritožnikova ustavna pritožba sprejeta v obravnavo. V skladu z določbama 6. in 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena vrhovnemu sodišču in nasprotni stranki v delovnem sporu, ki na ustavno pritožbo nista odgovorila. Dne 10. 7. 2002 je ustavno sodišče sprejelo sklep, da se pritožnikov predlog za začasno zadržanje zavrne.

4. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v delovnih sporih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom ZUstS ustavno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa pritožnik ni izkazal.
5. Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen ustave). Ta člen ustave pomeni aplikacijo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave) na področju sodnega varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči. V zvezi s to pravico lahko ustavno sodišče presoja, ali je bila v postopku spoštovana ustavna zahteva po enakopravnem položaju obeh strank in, ali je bila zagotovljena pravica stranke, da se v postopku izjavi glede dejanskih ter pravnih vprašanj, predlaga dokaze, se opredeli do dokaznih predlogov nasprotne stranke ter do rezultatov dokazovanja. Določba 22. člena ustave vključuje tudi pravico vsake od strank, da sodišče obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne njene trditve in stališča, če so postavljena v skladu s pravili postopka in če niso očitno pravno nepomembna. Okoliščin, ki bi kazale na kršitev teh ustavnih zahtev, pritožnik ni izkazal. Pritožnik meni, da mu je bila omenjena ustavna pravica kršena s tem, ko vrhovno sodišče ni vrnilo zadeve v ponovno odločanje nižjim sodiščem in mu tako ni omogočilo, da bi se v postopku presojala še morebitna utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka zaradi obstoja krivdne odgovornosti tožene stranke oziroma objektivne odgovornosti zaradi obstoja posebnih okoliščin, ki bi v konkretnem primeru narekovale opredelitev odbojke kot nevarne dejavnosti. Takšen očitek vrhovnemu sodišču bi bil lahko utemeljen, če bi se izkazalo, da je takšne okoliščine pritožnik v postopku dejansko zatrjeval. Sprememba izpodbijane sodbe s strani vrhovnega sodišča bi namreč v takšnem primeru res lahko povzročila, da bi bil pritožnik prikrajšan za pravico, da bi se v postopku obravnavale vse njegove navedbe, ki bi lahko bile bistvene za odločitev v sporu, kar mu zagotavlja 22. člen ustave. Vendar pa do takšne kršitve v obravnavanem primeru ni prišlo. Čeprav zatrjuje, da je vseskozi uveljavljal odgovornost tožene stranke po obeh podlagah (krivdni in objektivni), okoliščin, ki bi utemeljevale vzročno zvezo med pritožniku nastalo škodo ter ravnanjem oziroma opustitvijo, ki bi jo očital toženi stranki, pritožnik v postopku ni navajal. Prav tako ni navajal okoliščin, ki bi utemeljevale obstoj objektivne odgovornosti tožene stranke zaradi posebne nevarnosti igre odbojke v konkretnem primeru. Razveljavitev izpodbijanih sodb s strani vrhovnega sodišča iz razloga, da bi se obravnavale takšne pritožnikove navedbe, zato ni bila potrebna. To pa pomeni, da se na kršitev 22. člena ustave pritožnik ne more sklicevati.
6. Neutemeljen je tudi pritožnikov očitek, da pomeni v njegovem primeru odločitev vrhovnega sodišča odstop od ustaljene sodne prakse. Odločanje zavarovalnic v podobnih primerih, z vidika očitka, naslovljenega na sodišče, ni upoštevno. Tudi s predložitvijo sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da za objektivno odgovornost delodajalca zadostuje, da delavec utrpi škodo pri športni aktivnosti, ki se je je udeležil po nalogu delodajalca, pa pritožnik zatrjevane kršitve, očitane vrhovnemu sodišču, ni izkazal. Ustavno sodišče je namreč že zavzelo stališče, da 22. člen ustave ne zahteva, da bi vrhovno sodišče moralo slediti sodni praksi nižjih sodišč (sklep ustavnega sodišča št. Up-172/99 z dne 25. 3. 2002, ki je priložen). Pritožnik bi zato moral izkazati, da je tudi vrhovno sodišče, ki je na zadnji stopnji odločilo o njegovi zadevi, odločalo drugače, kot sicer redno odloča v podobnih primerih. Takšnih trditev pa njegova ustavna pritožba ne vsebuje. To je glede na ugotovitev ustavnega sodišča, da vrhovno sodišče upošteva dejstvo, da se je tožnik športne dejavnosti, pri kateri je utrpel škodo, moral udeležiti, le kot podlago za zaključek, da gre za škodni dogodek v zvezi z delom, na zaključek sodišča o odgovornosti delodajalca za nastalo škodo pa ta okoliščina ne vpliva, tudi razumljivo.
7. Pritrditi je sicer mogoče navedbam pritožnika, da se vrhovno sodišče z vprašanjem, ali ima na obstoj objektivne odgovornosti tožene stranke kakšen vpliv dejstvo, da je bilo tekmovanje za tožnika obvezno, ni ukvarjalo. Vendar pa navedena opustitev ne predstavlja kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. Po navedeni določbi ustave se je namreč sodišče dolžno opredeliti le do bistvenih navedb strank v postopku, takšne pa pritožnikove navedbe o obveznosti udeležbe na tekmovanju očitno niso. Okoliščina obveznosti udeležbe na tekmovanju je namreč pomembna za presojo, ali je do poškodbe pritožnika prišlo v zvezi z delom. Na samo ugotovitev obstoja objektivne odgovornosti pa ne more vplivati. Za presojo tega, ali je šlo pri igri odbojke za nevarno dejavnost, namreč ne more biti pomembno, ali je bila udeležba pri igri odbojke obvezna, saj je določena dejavnost nevarna sama po sebi in je takšne ne naredi njena obveznost.

8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednice dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Čebulj in Ribičič.