Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam

Razglašam zakon o sodelovanju med Republiko Slovenijo in Mednarodnim kazenskim sodiščem (ZSMKS), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 25. oktobra 2002.

Ta zakon ureja dolžnost, pogoje in način sodelovanja Republike Slovenije z Mednarodnim kazenskim sodiščem.

(1) Pomen izrazov v tem zakonu:
a) “Mednarodno kazensko sodišče” (v nadaljnjem besedilu: sodišče) pomeni prvo mednarodno kazensko sodišče univerzalnega značaja, ustanovljeno z Rimskim statutom;
b) “Rimski statut” (v nadaljnjem besedilu: statut) pomeni statut sodišča, ki je bil sprejet na diplomatski kodifikacijski konferenci v Rimu 17. 7. 1998 in je pričel veljati 1. 7. 2002;
c) “tožilec” pomeni tožilca sodišča ali njegovega namestnika, ki ima pravico opravljati katerokoli delo, ki se po statutu zahteva od tožilca;
č) “tajnik” pomeni tajnika sodišča, ki je glavni upravni uradnik sodišča, izvoljen na podlagi 43. člena statuta;
d) “oseba” pomeni posameznika, ki ga je sodišče osumilo oziroma obtožilo kaznivega dejanja iz svoje pristojnosti, ki v skladu s 26. členom statuta ob domnevni izvršitvi kaznivega dejanja ni mlajša od osemnajst let;
e) “predaja osebe” pomeni predajo osebe s strani Republike Slovenije sodišču, pri čemer ne gre za klasično izročitev (ekstradicijo), temveč za poseben postopek predaje osebe sodišču;
f) “domače sodišče” pomeni sodišče Republike Slovenije, pristojno za kazenske zadeve;
g) “dopustnost zadeve” pomeni, da je sodišče pristojno za sojenje storilcem za kazniva dejanja iz svoje pristojnosti le tedaj, če država, ki bi bila sicer pristojna, noče ali dejansko ne more izvesti preiskave ali pregona oziroma so bili postopki pred domačim sodiščem namenjeni varovanju določene osebe pred kazensko odgovornostjo za kaznivo dejanje, ki sodi v pristojnost sodišča;
h) “sodnik” pomeni sodnik sodišča;
i) “pisanja” pomenijo zahteve za sodelovanje (zahteva za prijetje in predajo, zahteva za tranzit, zahteva za začasen odvzem prostosti, zahteve za pomoč pri preiskavah in pregonih), posredovane s strani sodišča, ter dokumentacijo, dopise in sporočila v zvezi z njimi, posredovana s strani Republike Slovenije sodišču;
j) “predobravnavni senat” pomeni organ sodišča, ki opravlja naloge predobravnavnega oddelka tega sodišča, njegove naloge pa so določene v 57. členu statuta;
k) “pravila o postopku in dokazih” so predpis, sprejet na podlagi 51. člena statuta.
(2) V besedilu zakona se moška slovnična oblika uporablja kot nevtralna za moški in ženski spol.

Republika Slovenija bo v skladu z določbami statuta in tega zakona v polni meri in brez zadržkov sodelovala s sodiščem pri preiskavi in pregonu kaznivih dejanj iz njegove pristojnosti.

(1) Ministrstvo, pristojno za pravosodje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), je pristojno za usklajeno in tekoče sodelovanje med Republiko Slovenijo in sodiščem; v ta namen je pristojno za sprejem in prevajanje vseh pisanj sodišča v zvezi s postopanjem po tem zakonu.
(2) Ministrstvo pošlje pisanja iz prejšnjega odstavka Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in Generalni policijski upravi, po potrebi pa tudi neposredno drugim državnim tožilstvom in sodiščem ter drugim državnim organom.
(3) Državni organi iz prejšnjega odstavka so v zvezi s prejetimi pisanji dolžni skrbeti za medsebojno obveščanje.
(4) Državni organi iz drugega odstavka tega člena komunicirajo s sodiščem preko ministrstva, razen če za posamezne primere statut izrecno določa neposredno komuniciranje ali če je zaradi okoliščin primera potrebno ukrepati posebno hitro.
(5) Ministrstvo je dolžno preveriti istovetnost in verodostojnost pisanj iz prvega odstavka tega člena preden jih pošlje drugim pristojnim organom.

(1) Glede sodelovanja s sodiščem se za zadeve, ki jih ta zakon ne ureja drugače, smiselno uporabljajo zakon, ki ureja kazenski postopek, zakon, ki ureja odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ter zakon, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij.
(2) Glede imenovanja kandidatov za izvolitev sodnika se uporabljajo predpisi, ki urejajo predlaganje kandidatov iz Republike Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč.

Državno tožilstvo in domače sodišče sta primarno pristojna za pregon in sojenje storilcem kaznivih dejanj iz pristojnosti sodišča, določenih v 5. do 8. členu statuta (komplementarna pristojnost sodišča).

(1) Obvestila ter morebitne listine o tem, da obravnavata eno ali več kaznivih dejanj iz pristojnosti sodišča, ki naj bi bila storjena na ozemlju Republike Slovenije, Generalna policijska uprava oziroma pristojno državno tožilstvo takoj posreduje ministrstvu.
(2) Ministrstvo naznani tožilcu, da naj bi bilo na ozemlju Republike Slovenije storjeno eno ali več kaznivih dejanj, ki sodijo v pristojnost sodišča:
– če o tem prejme obvestilo iz prejšnjega odstavka in
– če iz podatkov, pridobljenih od drugih državnih organov, izhaja nepripravljenost ali nezmožnost Republike Slovenije za izvedbo preiskave ali pregona po drugem in tretjem odstavku 17. člena statuta.
(3) Če tožilec odloči, da ni utemeljene podlage za začetek postopka v skladu z naznanitvijo, lahko ministrstvo zahteva, da naj predobravnavni senat preizkusi tožilčevo odločitev.

(1) Po prejemu uradnega obvestila tožilca, da je na podlagi obvestil Varnostnega sveta o kaznivih dejanjih, ki sodijo v pristojnost sodišča, ali na lastno pobudo začel preiskavo, ministrstvo na podlagi podatkov pristojnih državnih organov, v enem mesecu od prejema takega obvestila sodišče obvesti, da Republika Slovenija izvaja ali je izvedla preiskavo proti svojim državljanom ali drugim osebam pod svojo jurisdikcijo in zahteva, da tožilec preiskavo prepusti pristojnim organom Republike Slovenije.
(2) V primeru, ko tožilec prepusti preiskavo pristojnim organom Republike Slovenije, ga morajo ti, na njegovo zahtevo, o poteku preiskave redno obveščati.
(3) Če po prejemu obvestila, da je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 20. člena statuta začelo postopek v isti zadevi in zoper isto osebo kot domače sodišče, Republika Slovenija ne spodbija dopustnosti zadeve ali pristojnosti sodišča v skladu z določbami V. poglavja tega zakona, domače sodišče izda sklep, s katerim zavrže obtožbo, če obtožba še ni bila vložena pa sklep, s katerim se preiskava prekine.

(1) Republika Slovenija lahko zaradi razlogov iz 17. člena statuta, ob pogojih iz 19. člena statuta, spodbija dopustnost zadeve ali pristojnost sodišča.
(2) Spodbijanje dopustnosti zadeve ali pristojnosti sodišča se opravi v primerih, ko zadevo preiskujejo ali preganjajo pristojni organi Republike Slovenije oziroma, ko se obtožba sodišča nanaša na osebo, ki je bila s pravnomočno sodno odločbo v Republiki Sloveniji oproščena ali obsojena ali je bil kazenski postopek zoper njo pravnomočno ustavljen ali je bila zoper njo obtožba pravnomočno zavrnjena, pa ne gre za primere, ko bi bilo sojenje sodišča dovoljeno po tretjem odstavku 20. člena statuta.
(3) Za spodbijanje po prejšnjem odstavku je pristojno Vrhovno sodišče Republike Slovenije v senatu petih sodnikov.
(4) Glede odvzema prostosti, priprtja in predaje osebe na zahtevo sodišča po njegovi odločitvi o dopustnosti zadeve, postopa ministrstvo v sodelovanju s pristojnimi državnimi organi v skladu z določbami tega zakona in zakona, ki ureja kazenski postopek.

(1) V primerih, ko ministrstvo od sodišča prejme zahtevo za začasen odvzem prostosti osebi, za katero se zahteva predaja in je ta zahteva popolna v smislu 92. člena statuta, jo ministrstvo pošlje okrožnemu sodišču, okrožnemu državnemu tožilstvu in policijski upravi, na območju katere se oseba nahaja, vselej pa tudi Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in Generalni policijski upravi.
(2) Zahteva za začasen odvzem prostosti se izvrši v skladu z določbami, ki v Republiki Sloveniji veljajo za izvrševanje pripora in ravnanje s priporniki.
(3) Oseba, ki ji je odvzeta prostost, mora biti v svojem materinem jeziku ali jeziku, ki ga razume, takoj obveščena, da ji je odvzeta prostost in o razlogih za odvzem prostosti. Takoj mora biti poučena, da ni dolžna ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere in o tem, da je pristojni organ na njeno zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njene najbližje. Če gre za osebo, ki ni državljan Republike Slovenije, mora biti poučena tudi o tem, da ima pravico do stika z diplomatsko-konzularnim predstavništvom države, katere državljan je.
(4) Osebo, ki ji je odvzeta prostost, mora policija brez odlašanja privesti k pristojnemu preiskovalnemu sodniku.
(5) Preiskovalni sodnik preveri istovetnost privedene osebe, nato pa jo ponovno pouči o njenih pravicah iz tretjega odstavka tega člena, kot tudi, da bodo vse njene izjave v postopku pred sodiščem lahko uporabljene v dokazne namene. Preiskovalni sodnik osebo nemudoma seznani tudi s tem, da ji je odvzeta prostost zaradi predaje sodišču.
(6) V primeru, da pristojni državni organi ne prejmejo zahteve za predajo in spremljevalnih dokumentov v roku, ki ga določajo pravila o postopku in dokazih, se oseba, ki ji je začasno odvzeta prostost, izpusti, razen če da oseba sama soglasje za predajo pred potekom roka. Izpustitev osebe v takšnem primeru ne preprečuje njenega poznejšega prijetja in predaje v skladu s kasneje poslano zahtevo in spremljevalnimi listinami.
(7) Izpustitev osebe iz prejšnjega odstavka odredi po uradni dolžnosti preiskovalni sodnik, ki je odredil izvršitev zahteve sodišča za začasen odvzem prostosti.

(1) Zahtevo sodišča za prijetje in predajo, ki je popolna v smislu 91. člena statuta, pošlje ministrstvo skupaj s pripadajočo dokumentacijo okrožnemu sodišču, na območju katerega se oseba nahaja in Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije.
(2) Preiskovalni sodnik pristojnega okrožnega sodišča izda odredbo za privedbo osebe, katere predaja se zahteva.
(3) Če stalno ali začasno prebivališče osebe ni znano oziroma če se osebe ne najde na naslovu, kjer naj bi prebivala, ukrenejo organi iz prvega in drugega odstavka tega člena v skladu s svojimi pristojnosti vse potrebno, da se iskana oseba poišče in da se jo prime. O morebitnem neuspelem iskanju in odvzemu prostosti se nemudoma obvesti tajnika.

(1) Oseba, katere predaja se zahteva, mora biti predana sodišču takoj, ko je mogoče.
(2) Za uspešno izvedbo zahteve za prijetje in predajo osebe sodišču lahko preiskovalni sodnik pristojnega okrožnega sodišča zoper osebo, katere predaja se zahteva, odredi ukrepe za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka ob smiselni uporabi določb zakona, ki ureja kazenski postopek.
(3) Po sklepu preiskovalnega sodnika je lahko oseba, katere predaja se zahteva, v priporu največ 30 dni.
(4) Preiskovalni sodnik osebi vroči zahtevo sodišča za prijetje in predajo.
(5) Pripor iz tretjega odstavka tega člena se lahko podaljša s sklepom senata Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, vendar skupno ne sme trajati več kot devet mesecev. Zoper sklep senata Vrhovnega sodišča Republike Slovenije se lahko v 48 urah vloži pritožba na senat petih sodnikov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki pa ne zadrži njegove izvršitve. O pritožbi mora senat petih sodnikov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije odločati brez odlašanja.
(6) Senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije mora vsaka dva meseca po uradni dolžnosti preveriti, ali še obstajajo razlogi za pripor po tem členu.
(7) Domače sodišče je o priporu osebe po tem členu dolžno nemudoma obvestiti tožilca in tajnika.
(8) Določbe tega člena glede pripora se smiselno uporabljajo tudi za hišni pripor.

(1) O predaji osebe sodišču odloča senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Zoper odločitev senata Vrhovnega sodišča Republike Slovenije se lahko v 48 urah vloži pritožba na senat petih sodnikov istega sodišča, pri čemer pritožba ne zadrži izvršitve. O pritožbi mora senat petih sodnikov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije odločiti brez odlašanja.
(2) Po prejemu odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije odredi predajo brez odlašanja s sklepom minister, pristojen za pravosodje, izvršijo pa jo pooblaščene uradne osebe ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, v sodelovanju s pooblaščenimi uradnimi osebami ministrstva. O načinu predaje se za vsak posamezni primer dogovorita ministrstvo in tajnik.
(3) Šteje se, da je oseba predana sodišču, ko to nad njo prevzame dejansko (fizično) oblast, ne glede na to, ali je to na ozemlju Republike Slovenije ali druge države.
(4) V primeru, ko pooblaščene osebe sodišča prevzamejo dejansko (fizično) oblast nad osebo na ozemlju Republike Slovenije, jim morajo policija oziroma pooblaščene uradne osebe ministrstva v skladu s svojimi pooblastili nuditi vso potrebno pomoč, v skladu z namenom predaje osebe sodišču, zlasti spremstvo, zagotavljanje varnosti, tehnično, logistično podporo in drugo.
(5) V primeru predaje osebe sodišču po tem zakonu se ne uporabljajo določbe o postopku za izročitev obdolžencev in obsojencev po zakonu, ki ureja kazenski postopek.

(1) Za osebe, ki jim je na podlagi določb tega zakona odvzeta prostost, se glede zagovornika smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja kazenski postopek.
(2) Zagovornik, postavljen po uradni dolžnosti, se razreši takoj, ko je oseba izpuščena oziroma predana sodišču.

(1) Predlogi, pravna sredstva, izjave in sporočila osebe, ki ji je vzeta prostost na podlagi zahteve sodišča, se brez odlašanja pošljejo tajniku. Domači organi jih obravnavajo v okviru pristojnosti, ki jih imajo po tem zakonu in zakonu, ki ureja kazenski postopek.
(2) O vseh predlogih in pravnih sredstvih, ki jih vloži oseba, ki ji je vzeta prostost na podlagi tega zakona oziroma se zahteva njena predaja sodišču, morajo vsi državni organi odločati prednostno in brez odlašanja.

Pri odločanju o zahtevi za odvzem prostosti ter o zahtevi za prijetje in predajo osebe sodišču domači organi ne presojajo vsebinske pravilnosti navedenih aktov in postopkov; po zahtevah in nalogih sodišča so dolžni postopati vedno, ko so za to izpolnjene naslednje predpostavke:
– da so zahteve sodišča popolne v smislu določb statuta;
– da je ugotovljena istovetnost osebe, zoper katero naj se izvršijo zahtevana dejanja;
– da zadeva sodi v pristojnost sodišča, kot jo priznava Republika Slovenija po tem zakonu.

(1) Na podlagi zahteve sodišča za tranzit, ki je popolna v smislu 89. člena statuta, odloča o prevozu osebe, ki jo druga država predaja sodišču, čez ozemlje Republike Slovenije, ministrstvo.
(2) Prevoz osebe, ki jo druga država predaja sodišču, čez ozemlje Republike Slovenije, se dovoli, razen če bi tranzit čez ozemlje Republike Slovenije kakorkoli oviral ali zavlačeval predajo.
(3) Osebam, ki po pooblastilu ali na zahtevo sodišča na podlagi dovoljenja ministrstva za tranzit potujejo preko ozemlja Republike Slovenije, so pristojni državni organi dolžni zagotoviti prost prehod. Če je potrebno, prehod spremlja in varuje policija.

(1) Domača sodišča so v sodelovanju z drugimi državnimi organi dolžna na zahtevo sodišča za pomoč pri preiskavah in pregonih opraviti vsa potrebna preiskovalna dejanja v skladu z določbami zakona, ki ureja kazenski postopek.
(2) Preiskovalna dejanja iz prejšnjega odstavka sme na ozemlju Republike Slovenije z namenom izpolnitve zahteve opraviti tudi tožilec, ob izpolnitvi pogojev iz 99. člena statuta.
(3) Dovoljenje za zahtevana preiskovalna dejanja izda na obrazložen predlog tožilca preiskovalni sodnik, ki bi dejanja sicer opravil po pravilih krajevne pristojnosti.
(4) Preiskovalni sodnik oziroma oseba, ki jo on določi, mora biti vselej navzoča pri opravljanju preiskovalnih dejanj iz drugega odstavka tega člena, razen, izjemoma, ko tožilec izrecno zahteva njegovo odsotnost; preiskovalni sodnik vedno povabi tudi pristojnega državnega tožilca. Z navedenim preiskovalni sodnik zagotovi, da je odnos drugih državnih organov in organizacij z javnimi pooblastili do preiskovalnih dejanj, ki jih opravlja tožilec, tak, kot če bi dejanja opravljalo domače sodišče. Prav tako preiskovalni sodnik zagotovi, da pri opravljanju preiskovalnih dejanj iz drugega odstavka tega člena nihče nima manj pravic, kot mu pripadajo po zakonu, ki ureja kazenski postopek, razen če ta zakon določa drugače.

(1) Vsi organi Republike Slovenije, ki vodijo zbirke podatkov, so na obrazloženo zahtevo sodišča temu dolžni posredovati osebne in druge podatke o osebi, zoper katero se vodi kazenski postopek pred sodiščem.
(2) Podatki iz prejšnjega odstavka se posredujejo v skladu z namenom njihove uporabe. O zahtevi sodišča za posredovanje podatkov odloča ministrstvo, ki ob tem določi tudi obseg in vrsto podatkov, ki bodo posredovani sodišču.

(1) Republika Slovenija sme le zaradi varstva podatkov državne varnosti in ob pogojih, ki jih določa statut, odkloniti sodelovanje s sodiščem.
(2) Pred odklonitvijo sodelovanja ali pomoči mora ministrstvo, v sodelovanju z drugimi državnimi organi Republike Slovenije, zadevo skušati najprej rešiti s sodelovanjem oziroma s posvetovanjem s sodiščem.
(3) Če ministrstvo, v sodelovanju z drugimi državnimi organi, kljub sprejetju in izvedbi ukrepov za rešitev zadeve s sodelovanjem meni, da na noben način ali pod nobenimi pogoji ne more preskrbeti ali razkriti podatkov ali listin, ne da bi to škodovalo interesom državne varnosti Republike Slovenije, je dolžno o tem obvestiti tožilca ali sodišče, razen če bi podroben opis razlogov sam po sebi nujno škodoval interesom državne varnosti.
(4) Če bi takojšnja izpolnitev zahteve sodišča v Republiki Sloveniji ovirala tekočo preiskavo ali pregon za zadevo, ki ni tista, na katero se nanaša zahteva, se o odložitvi izpolnitve s sodiščem dogovori ministrstvo na predlog Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ali Državnega tožilstva Republike Slovenije.
(5) Odločitev o tem, da se odloži izpolnitev zahteve sodišča v primeru, ko ta obravnava spodbijanje dopustnosti, in sicer za čas do odločitve sodišča, sprejme Vrhovno sodišče Republike Slovenje v senatu petih sodnikov. Takšno odločitev lahko Vrhovno sodišče Republike Slovenje sprejme le, če to ni v nasprotju z izrecno odredbo sodišča tožilcu v zvezi z nadaljevanjem zbiranja dokazov.
(6) Vrhovno sodišče Republike Slovenije lahko o odložitvi izpolnitve zahteve sodišča odloči hkrati z odločitvijo o spodbijanju dopustnosti zadeve ali pristojnosti sodišča.

(1) Pristojni državni organi so dolžni osebam, ki po pooblastilu ali na zahtevo sodišča ali tožilca potujejo preko ozemlja Republike Slovenije, zagotoviti prost prehod.
(2) Odredbo, s katero dovoli prehod preko ozemlja Republike Slovenije osebam iz prejšnjega odstavka, izda ministrstvo. Če je potrebno, prehod spremlja in varuje policija.

Sodniki, tožilec, namestniki tožilca, tajnik, namestnik tajnika, osebje tožilstva in tajništva sodišča, ki sodelujejo pri delu sodišča oziroma v zvezi z njegovim delom in se nahajajo na ozemlju Republike Slovenije ali na njem delujejo po določbah tega zakona, uživajo privilegije, imunitete in ugodnosti, potrebne za opravljanje njihovih nalog, kot je to določeno v sporazumu o privilegijih in imunitetah Mednarodnega kazenskega sodišča.

(1) Za kritje stroškov sodelovanja s sodiščem po določbah tega zakona velja določba 100. člena statuta.
(2) Stroški, ki jih v skladu s statutom krije Republika Slovenija, se zagotovijo v proračunu Republike Slovenije.

(1) Prispevek Republike Slovenije kot del enega od virov za kritje stroškov sodišča in skupščine držav pogodbenic, vključno z njenim uradom in pomožnimi telesi, obremenjuje proračun Republike Slovenije.
(2) Prispevek iz prejšnjega odstavka se odmeri v skladu z dogovorjeno lestvico deležev financiranja, ki temelji na lestvici, ki so jo sprejeli Združeni narodi za svoj redni proračun.

(1) V primeru zahteve sodišča za izvršitev denarne kazni ali odvzema premoženjske koristi, ki jih je izreklo sodišče, izvršitev sodbe na podlagi določb zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje oziroma zakona, ki ureja kazenski postopek, dovoli pristojno sodišče v Republiki Sloveniji.
(2) V primeru, ko odvzem premoženjske koristi, premoženja in sredstev, ki izvirajo neposredno ali posredno iz kaznivega dejanja ni možen, pristojno sodišče Republike Slovenije z namenom povrnitve vrednosti premoženjske koristi, premoženja ali sredstev, za katere je sodišče odredilo odvzem, ravna v skladu z določbami zakona, ki ureja kazenski postopek.
(3) Po enakem postopku kot je določen v prvem odstavku tega člena ravna pristojno sodišče Republike Slovenije tudi takrat, ko gre za uveljavitev odločitve sodišča v zvezi s povrnitvijo škode žrtvam ali zanje.
(4) Premoženje ali premoženjsko korist od prodaje nepremičnin oziroma od prodaje drugega premoženja, ki ga Republika Slovenija pridobi zaradi izvršitve sodbe sodišča v smislu prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena, so pristojni organi dolžni prenesti sodišču.
(5) Če pristojno sodišče ugotovi, da bi izvedba zahteve sodišča v smislu prejšnjega odstavka vplivala na pravice dobrovernih tretjih oseb, o tem obvesti ministrstvo, ki zadevo z ustrezno obrazložitvijo vrne sodišču.

Predstavnika Republike Slovenije v skupščino držav pogodbenic sodišča imenuje Vlada Republike Slovenije in o tem obvesti delovno telo Državnega zbora Republike Slovenije, pristojno za zunanjo politiko.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.