Na podlagi prvega in drugega odstavka 28. člena zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93, 44/95 – odl. US, 1/96, 9/99 – odl. US, 56/99, 22/00 in 67/02) ter prvega in drugega odstavka 4. člena zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 59/96, 31/98, 1/99, 54/00 in 68/00) izdaja Vlada Republike Slovenije

Ta uredba določa:
– način določanja zaradi fitofarmacevtskih sredstev (v nadaljnjem besedilu: aktivne snovi) ogroženega območja vodonosnikov in njihovih hidrografskih zaledij (v nadaljnjem besedilu: ogroženo območje),
– ukrepe celovite sanacije obremenjenosti vodnih teles podzemne vode z aktivnimi snovmi (v nadaljnjem besedilu: ukrepi celovite sanacije) na ogroženem območju,
– prepovedi uporabe fitofarmacevtskih sredstev, ki vsebujejo aktivne snovi, zaradi katerih je posamezno območje določeno za ogroženo območje,
– način merjenja vsebnosti aktivnih snovi v tleh zaradi nadzora prepovedi uporabe fitofarmacevtskih sredstev iz prejšnje alinee,
– merila za ugotavljanje kršitev prepovedi uporabe fitofarmacevtskih sredstev in
– kazni za prekršek v zvezi z izvajanjem te uredbe.

Pojmi po tej uredbi so:
1. Vodonosnik je plast ali več plasti kamenin ali drugih geoloških plasti pod površjem tal dovolj velike poroznosti in prepustnosti, ki omogoča znatnejši tok podzemne vode ali odvzem znatnejših količin podzemne vode.
2. Vodno telo podzemne vode je razpoznaven del podzemne vode znotraj enega ali več vodonosnikov.
3. Čezmerno obremenjeno vodno telo podzemne vode je vodno telo, za katerega je na podlagi rezultatov meritev monitoringa kakovosti podzemne vode in meril o čezmerni obremenitvi iz predpisa o kakovosti podzemne vode ugotovljeno, da koncentracija aktivnih snovi v podzemni vodi presega mejne vrednosti.
4. Mejna imisijska vrednost za fitofarmacevtska sredstva v tleh je mejna vrednost iz uredbe o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh (Uradni list RS, št. 68/96).

Območje se določi za ogroženo območje, če je vodno telo podzemne vode na njem čezmerno obremenjeno zaradi ene ali več aktivnih snovi ali vsote vseh aktivnih snovi, za katere se po predpisu o kakovosti podzemne vode ugotavlja kemijsko stanje vodnih teles podzemne vode.
Čezmerno obremenjenost vodnega telesa podzemne vode zaradi posamezne aktivne snovi ali vsote vseh aktivnih snovi ugotovi ministrstvo, pristojno za okolje, na podlagi rezultatov monitoringa kakovosti podzemne vode po predpisu o imisijskem monitoringu podzemne vode.
Ogrožena območja ter aktivne snovi, zaradi katerih ima območje status ogroženega območja, določi Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) z odlokom o območjih vodonosnikov in njihovih hidrografskih zaledij, ogroženih zaradi fitofarmacevtskih sredstev (v nadaljnjem besedilu: odlok) za vsako leto posebej, najkasneje do 30. novembra za prihodnje koledarsko leto.
Kot to določa predpis o kakovosti podzemne vode, vlada pri določitvi ogroženih območij upošteva, da mora režim ukrepov celovite sanacije trajati še najmanj eno leto potem, ko je na podlagi rezultatov rednih meritev monitoringa kakovosti podzemnih voda ugotovljeno, da vodno telo podzemne vode izpolnjuje pogoje dobrega kemijskega stanja, poslabšanje kemijskega stanja nobenega od parametrov kemijskega stanja vodnih teles podzemne vode pa ni trajno.

Na ogroženem območju veljajo naslednji ukrepi celovite sanacije:
– prepoved uporabe fitofarmacevstkih sredstev, ki vsebuje aktivno snov, zaradi katere je posamezno območje določeno za ogroženo,
– meritve aktivnih snovi v tleh zaradi nadzora prepovedi uporabe fitofarmacevtskih sredstev iz prejšnje alinee,
– monitoring kakovosti podzemne vode glede vsebnosti aktivnih snovi, ki jih vsebujejo fitofarmacevtska sredstva v uporabi na območju, kjer se izvajajo ukrepi celovite sanacije,
– obveščanje uporabnikov fitofarmacevtskih sredstev o prepovedih uporabe,
– poročanje o izvedenih ukrepih celovite sanacije in njihovih učinkih na kemijsko stanje vodnih teles podzemnih voda in
– obveščanje javnosti o učinkih ukrepov celovite sanacije.

V odloku iz tretjega odstavka 3. člena te uredbe lahko vlada posamezne ukrepe celovite sanacije podrobneje določi.
Podrobnejša vsebina ukrepov celovite sanacije iz prejšnjega odstavka se nanaša predvsem na naslednja področja:
– izbor parcel za referenčne meritve uporabe fitofarmacevtskih sredstev pri načrtovanju dobre kmetijske prakse,
– izbor dodatnih merilnih mest in aktivnih snovi za meritve monitoringa kakovosti podzemne vode na območjih, ki so razglašena za ogrožena, in
– način obveščanja javnosti ter vrednotenje učinkov ukrepov celovite sanacije.

Za pripravo podrobnejše vsebine ukrepov celovite sanacije iz prejšnjega člena vlada upošteva strokovne podlage:
– ministrstva, pristojnega za kmetijstvo, za področje uporabe aktivnih snovi v kmetijstvu,
– ministrstva, pristojnega za zdravje, za področje rabe podzemne vode za oskrbo s pitno vodo,
– ministrstva, pristojnega za okolje, za področje hidrogeologije in monitoringa kakovosti tal.

Na ogroženem območju, kjer velja režim ukrepov celovite sanacije, je prepovedana:
– uporaba fitofarmacevtskih sredstev, ki vsebujejo aktivno snov ali več aktivnih snovi, zaradi katerih je območje določeno za ogroženo območje,
– uporaba fitofarmacevtskih sredstev, ki vsebujejo aktivno snov ali več aktivnih snovi, za katere se ugotovi, da na ogroženem območju bistveno prispeva k čezmerni obremenjenosti vodnega telesa podzemne vode zaradi preseganja mejne vrednosti za vsoto vseh aktivnih snovi.
Šteje se, da aktivna snov, za katero se po predpisih o kakovosti podzemne vode ugotavlja kemijsko stanje vodnih teles podzemne vode za vsoto vseh aktivnih snovi, bistveno prispeva k čezmerni obremenjenosti podzemne vode, če njena vsebnost v podzemni vodi presega 20% mejne vrednosti za vsoto aktivnih snovi.

Izpolnjevanje prepovedi o uporabi fitofarmacevtskih sredstev se ugotavlja z neposrednim nadzorom uporabe teh fitofarmacevtskih sredstev in na podlagi rezultatov meritev vsebnosti aktivnih snovi v tleh.

Če se ugotavlja izpolnjevanje prepovedi o uporabi fitofarmacevtskih sredstev na podlagi rezultatov meritev vsebnosti aktivne snovi v tleh velja, da je bila prepoved upoštevana, če:
– izmerjena koncentracija aktivne snovi v tleh v drugi seriji meritev ne presega izmerjene koncentracije v prvi seriji meritev, izvedenih v istem letu, za več kot je skupna merilna negotovost rezultatov prve serije meritev vsebnosti aktivne snovi, ali
– izmerjena koncentracija aktivne snovi v tleh, izvedena v drugi seriji meritev, zmanjšana za skupno merilno negotovost rezultatov meritev vsebnosti aktivne snovi v tleh, ne presega mejne imisijske vrednosti za fitofarmacevtska sredstva 0,01 mg/kg zračno suhih tal.
Meritve se izvajajo dvakrat letno.

Skupna merilna negotovost rezultatov meritev vsebnosti aktivne snovi v tleh, izražena kot relativna standardna deviacija, se izračuna na naslednji način:

s(na 2)(skupna) = s(na 2)(V) + s(na 2)(P) + s(na 2)(A)

kjer je:
s(skupna) skupna merilna negotovost, izražena kot standardna deviacija,
s(V) – standardna deviacija vzorčenja,
s(P) – standardna deviacija priprave vzorca in
s(A) – standardna deviacija kemijske analize.
Rezultati meritev koncentracije aktivne snovi v tleh so veljavni, če skupna merilna negotovost rezultatov meritev s(skupna), izražena kot relativna standardna deviacija, ne presega 25%.

Meritve vsebnosti aktivnih snovi v tleh zagotavlja ministrstvo, pristojno za okolje.
Meritve iz prejšnjega odstavka se izvajajo na zemljiščih in v obsegu, ki jih določijo ministrstvo, pristojno za okolje, ter inšpektorji iz 18. člena te uredbe.
Izvajalci meritev aktivnih snovi v tleh so lahko osebe, ki imajo pooblastilo za izvajanje obratovalnega monitoringa po predpisu o obratovalnem monitoringu pri vnosu nevarnih snovi in rastlinskih hranil v tla in je akreditiran po SIST ISO EN/IEC 17025.
Izvajalce meritev iz prejšnjega odstavka se izbere na podlagi javnega razpisa.

Vzorčna mesta za meritve vsebnosti aktivnih snovi v tleh se praviloma določijo na zemljiščih, kjer obstoji možnost uporabe fitofarmacevtskih sredstev, za katere velja prepoved uporabe.
Pri načrtovanju vzorčnih mest za meritve vsebnosti aktivnih snovi v tleh se uporabljajo evidence ministrstva, pristojnega za kmetijstvo, ministrstva, pristojnega za zdravje in ministrstva, pristojnega za okolje.

Vzorčenje poteka po postopku iz standardov ISO/DIS 10381 – 1, ISO/FDIS 10381 – 2 in ISO/DIS 10381 – 4.
Pri vzorčenju je treba uporabiti shemo krožne mreže, po kateri se v premeru 50 m od središčne točke izbere trikrat po osem vzorčevalnih točk.
Če je površina kmetijskega zemljišča po širini za uporabo krožne sheme preozka, je treba uporabiti linijski model.
Vzorčiti je treba z dvostranskim svedrom, ki ustreza standardu ISO/FDIS 10381-2. Vzorčuje se v globini od 0 do 15 cm. V vsaki točki se odvzame do 0,5 kg vzorca tal. Posamezne vzorce je treba združiti v sestavljeni vzorec vzorčnega mesta.
Izvajalec meritev mora o vsakem vzorčenju izdelati zapisnik, v katerega se vpiše značilne podatke o vzorčnem mestu ter o meteoroloških in drugih za vzorčenje pomembnih razmerah v času vzorčenja.

Vzorčenje mora potekati ob prisotnosti inšpektorja, pristojnega za kmetijstvo, če gre za kmetijsko zemljišče, za druga zemljišča pa ob prisotnosti inšpektorja, pristojnega za okolje.
Na vsakem vzorčnem mestu je treba vzorčiti po dva sestavljena vzorca, enega za namen ponovne analize in drugega za nadaljnjo kemijsko analizo.
Vzorec, ki je namenjen ponovni analizi, zapečati inšpektor iz prvega odstavka tega člena, shrani pa izvajalec meritev.

Za analize vzorcev se morajo uporabiti metode, ki izpolnjujejo glede zagotavljanja kakovosti zahteve standarda SIST ISO EN/IEC 17025, razen če gre za ugotavljanje vsebnosti endosulfana, za katerega se morajo uporabljati metode, ki ustrezajo standardu ISO/FDIS 10382.
Iz vzorca je treba odstraniti tujke in delce velikosti nad 1 cm, ga homogenizirati in sušiti pri temperaturi, nižji od 45°C.
Analizna metoda za preiskavo tal glede vsebnosti aktivnih snovi je metoda iz standarda ISO/TR 11046.
Spodnja meja določanja pri uporabi analizne metode iz prejšnjega odstavka mora biti enaka ali nižja od 0,005 mg/kg zračno suhih tal.

Lastnik, zakupnik ali najemnik morajo pooblaščenim izvajalcem meritev iz 11. člena te uredbe dopustiti nemoteno vzorčenje tal.

Meritve monitoringa kakovosti podzemne vode glede vsebnosti aktivnih snovi, ki jih vsebujejo fitofarmacevtska sredstva v uporabi na območju, kjer se izvajajo ukrepi celovite sanacije, zagotavlja ministrstvo, pristojno za okolje.
Aktivne snovi, katerih vsebnost se meri v okviru monitoringa kakovosti podzemne vode iz prejšnjega odstavka, se določi v odloku iz tretjega odstavka 3. člena te uredbe.
Način izvajanja monitoringa kakovosti podzemne vode, pogostost vzorčenja in analiz vzorcev pri vrednotenju vsebnosti aktivnih snovi v podzemni vodi, metode merjenja vsebnosti aktivnih snovi v podzemni vodi ter način podajanja rezultatov in način in obliko poročanja o monitoringu se izvaja po predpisu o imisijskem monitoringu podzemne vode.

Nadzor nad izvajanjem te uredbe v zvezi z uporabo fitofarmacevtskih sredstev na kmetijskih zemljiščih opravljajo inšpektorji, pristojni za kmetijstvo, v zvezi z uporabo na drugih zemljiščih pa inšpektorji, pristojni za varstvo okolja.

Z denarno kaznijo od 150.000 do 400.000 tolarjev se kaznuje za prekršek oseba:
– če kot lastnik, zakupnik ali najemnik zemljišča ne dopusti vzorčenja tal ali ovira vzorčenje tal,
– če uporablja fitofarmacevtska sredstva, ki vsebujejo prepovedane aktivne snovi,
– če je na podlagi rezultatov meritev vsebnosti aktivnih snovi v tleh razvidno, da so se na zemljiščih, ki jih ima v lasti, zakupu ali v najemu, uporabljala fitofarmacevtska sredstva, ki vsebujejo aktivne snovi, katerih uporaba je po določbah te uredbe prepovedana.
Če je nosilec kmetijskega gospodarstva gospodarska družba ali druga pravna oseba, se z denarno kaznijo od 100.000 do 250.000 tolarjev kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka tudi odgovorna oseba.

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.