Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo družbe ALBATROS D&V, d.o.o., Postojna, ki jo zastopa Nikica Kljajič, odvetnik v Izoli, na seji dne 7. novembra 2002

V četrtem odstavku tarifne številke 3 zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 30/78, 10/79, 36/83, 46/86, 34/88 in 1/90 ter Uradni list RS, št. 34/90, 14/91, 39/96, 20/98, 70/00 in 93/01) se del besedila, ki zajema besedi “in zavarovanju”, razveljavi.

1. Pobudnik utemeljuje svoj pravni interes za oceno ustavnosti dela besedila četrtega odstavka tarifne številke 3 zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST) s svojo vlogo dolžnika v izvršilni zadevi pri Okrajnem sodišču v Sežani št. R 25/98. V tej zadevi je za njegov ugovor zoper sklep o začasni odredbi sodišče zahtevalo plačilo sodne takse, ki je po njegovem približnem izračunu več kot sto štiridesetkrat večja od tiste, ki jo je moral za predlog plačati upnik (in nato pobudnik sam za sklep o ugovoru). Ko je zoper sklep o odmeri sodne takse brez uspeha izčrpal pravna sredstva, je vložil še ustavno pritožbo. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-3/99 z dne 25. 4. 2002 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo.
2. S tako utemeljenim pravnim interesom izpodbija pobudnik ustavnost tistega dela besedila četrtega odstavka tarifne številke 3 ZST, po katerem se sodna taksa tudi za ugovor zoper sklep o zavarovanju plača po drugem odstavku tarifne številke 1, torej po vrednosti zahtevka, a polovična.
3. Pobudnik primerja odmerjeno takso za predlog s takso za ugovor nanj in vidi v razmerju (oziroma nesorazmerju) med njima kršitev načela enakosti pred zakonom (14. člen ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen ustave) in pravice do pravnega sredstva (25. člen ustave). Smiselno predlaga razveljavitev (tega dela) določbe.
4. Državni zbor kot nasprotni udeleženec utemeljuje razliko med določitvijo takse za ugovor zoper sklep o začasni odredbi in takse za druga dejanja v istem postopku zavarovanja (predlog, sklep o zavarovanju, sklep o ugovoru) z načelom, da so takse delno plačilo za delo sodišča, tega dela pa da je prav z ugovorom zoper sklep o začasni odredbi največ, saj z njim nastane kontradiktorna faza postopka, ki je primerljiva s pravdnim postopkom; ugovor mora vsebovati dejstva in dokaze, vročen mora biti nasprotni stranki, sodišče mora o njem odločiti, morda tudi po razpisanem naroku. To da upravičuje višje določeno takso prav za ta del postopka. Nasprotni udeleženec še spominja na stališče ustavnega sodišča, da sodi določanje sodne takse v polje zakonodajalčeve proste presoje in da se konkretni sodni postopki med seboj tako razlikujejo, da je primerjava možna samo na ravni nekega povprečja, z možnostjo visokih odstopanj v obe smeri.
5. Ustavno sodišče je zaprosilo vrhovno sodišče za sporočilo o tem, kakšna je glede obravnavane določbe sodna praksa in kako se je oblikovala. Vrhovno sodišče je odgovorilo, da sámo še ni imelo priložnosti sodelovati pri oblikovanju sodne prakse o tem, po poizvedbah pri višjih sodiščih so primeri redki, po pravnem stališču (torej ne tudi lastni sodni praksi) pa izpodbijana določba ruši tarifno ravnovesje med posameznimi opravili strank, zato terja uskladitev z drugimi določbami ZST. V postopku z že omenjeno ustavno pritožbo je višje sodišče, katerega sklep je bil izpodbijan, menilo, da so določbe ZST glede obravnavanega vprašanja precej pomanjkljive in bi zaslužile preizkus ustavnosti.

6. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo. Ker so bili pogoji iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) izpolnjeni, je takoj tudi odločalo o stvari. Pri tem se je omejilo samo na oceno ustavnosti tistega dela določbe četrtega odstavka tarifne številke 3, ki je izpodbijan in ki ga zajema pobudnikov pravni interes.
7. Že iz načela, da je Slovenija pravna država (2. člen ustave), izhaja med drugim tudi zavezanost zakonodajalca, da breme (začasnega) plačevanja sodnih taks porazdeli med stranke sorazmerno, kar pomeni: v skladu s povprečnim obsegom sodnega dela, ki ga posamezno dejanje stranke povzroči, hkrati pa brez očitnih medsebojnih nesorazmerij. V obravnavani zadevi se torej zastavlja vprašanje, ali takšno kombiniranje pristopov za odmero sodne prakse, kot ga za postopek za zavarovanje uveljavi ZST, ne prinaša očitno neutemeljenih in zato nesprejemljivih nesorazmerij.
8. Opisani pobudnikov primer je v tem pogledu drastičen: gotovo se ne zgodi v vseh (sicer redkih) primerih predloga za zavarovanje in ugovora zoper sklep o zavarovanju, da se taksni obveznosti pojavita v razmerju 1:140. Za presojo ustavnosti zakonske norme pa je vendarle bistveno, da prav zaradi nje tudi táko razmerje lahko nastane in da bi potemtakem v posameznih primerih lahko nastalo tudi še bolj drastično.
9. Zakonodajalec je za predlog za zavarovanje določil kot edino (torej tudi najvišjo) odmero takse 100 taksnih točk (tretji odstavek taksne številke 1), za sklep o zavarovanju ter za sklep o ugovoru zoper sklep o zavarovanju prav tako 100 točk (četrti odstavek tarifne številke 2). Za ugovor zoper sklep o zavarovanju pa je v četrtem odstavku tarifne številke 3 s sklicevanjem na drugi odstavek tarifne številke 1določil najmanj 300 in največ 10.000 točk.
10. Ustavno sodišče ostaja pri stališču, da je določanje višine sodnih taks v širokem območju zakonodajalčeve proste presoje, kot je zapisano že v odločbi ustavnega sodišča št. U-I-112/98 z dne 17. 6. 1998 (Uradni list RS, št. 35/98 in OdlUS VII, 133). Zakonodajalčevo pravilo, naj se višina sodne takse ravna po običajnem, povprečnem obsegu sodnega dela, ki ga povzroči posamezno opravilo, je z ustavnosodnega stališča neoporečno, kar velja brez dvoma tudi za uporabo znotraj postopka za zavarovanje. Zaradi pravkar zapisanega stališča se ustavno sodišče tudi ne spušča v vprašanje, ali je z omenjenim vprašanjem, na katerega se sklicuje nasprotni udeleženec, mogoče utemeljevati uzakonjeno razmerje med takso za ugovor zoper sklep o zavarovanju in takso za sklep o ugovoru in za sklep o predlogu za zavarovanje.
11. Po presoji ustavnega sodišča pa je uzakonjena možna razlika med takso za upnikov predlog (100) in takso za dolžnikov ugovor (10.000) tolikšna, da je ni mogoče utemeljiti ne z razlogi, ki jih sporoča nasprotni udeleženec, ne s katerimkoli drugim, zato presega tudi meje svobodne zakonodajalčeve presoje, vzpostavlja med (čeprav le začasnimi) obremenitvami strank neravnovesje, ki bode v oči, povzroča pri dolžniku utemeljeni občutek zapostavljenosti oziroma prekomerne obremenjenosti, mu jemlje občutek pravne varnosti ter zaupanja v pravo.
12. Zaradi vsega tega je izpodbijana določba v neskladju z načeli pravne države (2. člen ustave). Ker jo je ustavno sodišče razveljavilo že iz tega razloga, se ni spuščalo v oceno ostalih zatrjevanih neskladij z Ustavo.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.