Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 7. novembra 2002

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo vrhovnega sodišča št. I Up 445/99-2 z dne 16. 5. 2001 v zvezi s sodbo upravnega sodišča št. U 2765/97-7 z dne 14. 4. 1999 in z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 46201/0084/97 z dne 23. 9. 1997 ter odločbo Upravne enote Ljubljana, izpostava Vič-Rudnik, št. 351-305/92 z dne 30. 11. 1996 se zavrne.

1. Pritožnica je vložila zahtevo za denacionalizacijo zemljišč, ki naj bi bila podržavljena njeni mami C. C. z ugotovitveno odločbo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana Vič z dne 16. 6. 1959, izdano na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58 in 3/59 popr. – v nadaljevanju: ZNNZGZ). Pritožnica navaja, da stavba, ki je stala na eni izmed nacionaliziranih parcel, ni bila nacionalizirana in je ostala v lasti C. C. do leta 1963, ko je z dedovanjem leta 1963 prešla lastninska pravica na stavbi in pravica uporabe na zemljiščih na njene tri otroke, in sicer na vsakega do 1/3. Leta 1988 naj bi pritožnica in druga dva solastnika oziroma imetnika pravice uporabe s pogodbo, ki naj bi nadomestila razlastitev, prodali hišo in pripadajoče stavbno zemljišče Skupnosti za ceste Ljubljana.
2. Z izpodbijanimi odločbami je bila zavrnjena pritožničina zahteva za denacionalizacijo zemljišč. Pritožbeni upravni organ je odločitvi o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo pritrdil, ker je bilo ugotovljeno, da so bila zemljišča predmet razpolaganja s pravnim poslom. Odločitvi upravnega in vrhovnega sodišča pa temeljita na pravnem stališču, po katerem je za odločanje o upravičenosti do denacionalizacije nezazidanih stavbnih zemljišč pomembno ne le, da je bila lastninska pravica odvzeta na podlagi ZNNZGZ, ki je naveden v 9. točki 3. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju: ZDen), temveč tudi, kdaj in na podlagi katerega predpisa je bilo podržavljenje dejansko izvršeno. Ker je bila v obravnavanem primeru pogodba, tako glede hiše kot tudi glede nacionaliziranih zemljišč, sklenjena leta 1988, torej v času veljavnosti zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80 in nasl. – ZRPPN) in zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – ZSZ84), ki nista predpisa iz 3. in 4. člena ZDen, po mnenju Vrhovnega sodišča ni podlage za uvedbo denacionalizacijskega postopka. V ZDen naj tudi ne bi bilo podlage, da bi uporabniki zemljišč, ki so pravico uporabe podedovali ali jo pridobili z darilno pogodbo, uveljavljali vrnitev stavbnih zemljišč, ki so jih prodali drugemu uporabniku.
3. Pritožnica odločitvi, sprejeti na podlagi navedenih stališč, nasprotuje, ker naj bi upravni organi v dveh drugih podobnih primerih odločili, da je pravni temelj za denacionalizacijo stavbnih zemljišč podan. Zato naj bi taka odločitev kršila načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave. Ker naj bi šlo v obeh primerih za enako dejansko in pravno stanje kot v obravnavani zadevi, pritožnica meni, da ji v upravnem in sodnem postopku ni bilo zagotovljeno enako varstvo njenih pravic (22. člen ustave).

4. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-330/01 z dne 2. 7. 2002 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.
5. Očitek, da je bila odločitev vrhovnega sodišča sprejeta na podlagi pravnega stališča, ki ga upravni organi v drugih primerih niso uporabili, je relevanten v okviru vprašanja, ali je sodišče zakon uporabilo tako, da mu je dalo vsebino, ki je v nasprotju z ustavo. Gre za dve pravni stališči, na katerih temelji izpodbijana odločitev vrhovnega sodišča. Po prvem stališču ni pomembno le, da je bila lastninska pravica odvzeta na podlagi ZNNZGZ, temveč tudi, kdaj in na podlagi katerega predpisa je bilo podržavljenje dejansko izvršeno, tj. kdaj je bilo zemljišče odvzeto iz posesti. Po drugem stališču pa uporabnikom zemljišč, ki so pravico uporabe podedovali ali jo pridobili z darilno pogodbo, ni mogoče priznati statusa denacionalizacijskega upravičenca.
6. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54-I/02) presodilo, da določba 4. člena ZDen ni v neskladju z ustavo, če se razlaga tako, da se časovni okvir, ki ga ta člen določa, ne nanaša na čas odvzema stavbnega zemljišča iz posesti. To pomeni, da priznavanje statusa upravičenca do denacionalizacije ni odvisno od časa odvzema stavbnega zemljišča iz posesti.
7. V zvezi z vprašanjem kroga upravičencev do denacionalizacije stavbnih zemljišč pa je ustavno sodišče z isto odločbo (tj. odločbo št. U-I-130/01) presodilo, da določbe 9. točke 3. člena ter 31. in 32. člena ZDen niso v neskladju z ustavo, če se razlagajo tako, kot je navedeno v obrazložitvi citirane odločbe. Ugotovilo je, da je 9. točko 3. člena ZDen mogoče razlagati samo tako, da so upravičenke do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe na zemljiščih, ki so bila podržavljena na podlagi ZNNZGZ, in da ta določba ter 31. in 32. člen ZDen ne onemogočajo denacionalizacije zemljišč, ki so bila odvzeta imetnikom pravice uporabe, ki ob nacionalizaciji niso bili lastniki zemljišč.
8. Izpodbijana sodba vrhovnega sodišča je bila torej sprejeta na podlagi pravnih stališč, ki po navedenem niso v skladu z ustavo. Že pritožbeni upravni organ pa je ugotovil, da zemljišča imetnikom pravice uporabe niso bila odvzeta na podlagi akta državnega organa, temveč da so imetniki pravice uporabe z njimi svobodno razpolagali na podlagi sklenjenega pravnega posla, in sicer s pogodbo namesto razlastitve z dne 9. 3. 1988. To pa pomeni, da v obravnavanem primeru tudi odločitev, ki ne bi temeljila na prej omenjenih neustavnih pravnih stališčih, ne bi mogla biti drugačna od izpodbijane.
9. Prenos pravice uporabe s pravnim poslom je namreč pomenil, da je bila ta pravica že konzumirana (glej npr. sklepa ustavnega sodišča št. Up-23/93 z dne 4. 4. 1995 in št. Up-30/94 z dne 14. 6. 1995; OdlUS IV, 148 in 161). Nedvomno je bila pravica konzumirana, če je šlo za sklenitev pravnega posla med dvema fizičnima osebama. Pravica je bila konzumirana tudi, če je imetnik pravice uporabe z veljavnim pravnim poslom to pravico prenesel na družbenopravno osebo. Nobenega razloga namreč ni, da bi imela veljavna sklenitev pravnega posla različne pravne posledice za prodajalca pravice uporabe, ki bi bile odvisne od tega, komu je to pravico prodal.
10. Pri prenosu pravice uporabe na družbenopravno osebo bi lahko kljub sklenitvi pravnega posla dejansko šlo za odvzem zemljišč. V obravnavanem primeru bi torej izpodbijana odločitev pritožnici lahko kršila človekove pravice, če bi kljub sklenitvi pravnega posla dejansko šlo za odvzem zemljišč. Tega pa pritožnica ne zatrjuje. Iz obrazložitve sodbe upravnega sodišča je razvidno, da je pritožnica že v tožbi ugotovitvi pritožbenega upravnega organa, da je šlo za svobodno razpolaganje s pravnim poslom, nasprotovala le z zatrjevanjem, da pogodba ne temelji na svobodnem razpolaganju z nepremičninami, ker je bila sklenjena namesto razlastitve. Zgolj to, da je zakon o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80 in nasl.) dovoljeval skleniti pogodbo namesto razlastitve, pa samo po sebi še ne pomeni, da sklenitev take pogodbe ni temeljila na svobodnem razpolaganju.
11. Pritožnica v tožbi zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor ni navajala drugih okoliščin, s katerimi bi dokazovala, da so bila zemljišča kljub sklenitvi pravnega posla dejansko odvzeta, in s tem izpodbijala pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje bi bila torej odločitev o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo enaka, tudi če ne bi bila sprejeta na podlagi prej omenjenih pravnih stališč glede časovnega okvira podržavljenja in kroga upravičencev do denacionalizacije nacionaliziranih stavnih zemljišč.
12. Okoliščina, da naj bi upravni organ v pritožničinem primeru odločal drugače kot v drugih primerih, pa ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave) in pravice do enakega varstva pravic (22. člen ustave). Za kršitev pravice do enakega varstva pravic zaradi neenakega obravnavanja bi šlo, če bi vrhovno sodišče v pritožničinem primeru odločilo drugače, kot odloča v drugih enakih primerih. Pritožnica te kršitve z navajanjem primera, v katerem je pravica uporabe na zemljiščih prenehala na podlagi odločbe takratnega Republiškega sekretariata za pravosodje in upravo, ne bi mogla izkazati niti v primeru, če bi o denacionalizaciji zemljišč tako odločilo vrhovno sodišče. V obravnavanem primeru bi torej za kršitev pravice do enakega varstva pravic lahko šlo le, če bi bila zahteva za denacionalizacijo zavrnjena kljub temu, da so bila zemljišča odvzeta. Ker zemljišča niso bila odvzeta, pritožnici ni bila kršena zatrjevana človekova pravica. Zato je ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.