Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe A., d.d., Ž., ki jo zastopa direktor B. B., na seji dne 14. novembra 2002

Ustavna pritožba družbe A. zoper sodbo vrhovnega sodišča št. VIII Ips 98/00 z dne 16. 1. 2001 v zvezi s sodbo višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 160/99 z dne 24. 2. 2000 in sodbo delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 466/96 z dne 20. 11. 1998 se zavrne.

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepe delodajalca (tožene stranke v delovnem sporu), na podlagi katerih je delavcu (tožniku v delovnem sporu) prenehalo delovno razmerje, ker naj bi pet dni zaporedoma neupravičeno izostal z dela. Hkrati je ugodilo tudi tožnikovemu zahtevku za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja. Višje sodišče je takšno sodbo potrdilo, vrhovno sodišče pa je zavrnilo tudi revizijo tožene stranke. Postavilo se je na stališče, da je za zaključek, da so bili tožnikovi izostanki z dela v obdobju, na katerega se nanašata izpodbijana sklepa, upravičeni, odločilno to, da je bil tožnik v času od 2. 7. do 31. 7. 1996 dejansko v bolniškem staležu na podlagi veljavnega zdravniškega potrdila, dejstvo ali je tožnik o razlogih za svojo odsotnost obvestil toženo stranko in kdaj jo je obvestil, pa na odločitev o upravičenosti izostankov ne vpliva. Delavec je sicer dolžan obvestiti delodajalca o nameravani odsotnosti z dela in mu sporočiti razloge za svojo odsotnost, vendar pa opustitev te obveznosti sama po sebi še ne dokazuje, da njegova odsotnost z dela ni bila upravičena. Glede izostankov po 1. 8. 1996 je navedlo, da za presojo zakonitosti izpodbijanih sklepov niso relevantni, ker niso mogli biti predmet teh sklepov, saj je bil prvostopni sklep delodajalca sprejet dne 15. 7. 1996, v ugovornem postopku pa se je lahko preverjala le zakonitost tega sklepa.
2. Zoper sodbo vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama nižjih sodišč vlaga tožena stranka ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev 22. in 74. člena ustave. Meni, da so sodišča neenakopravno obravnavala stranki v sporu. Pri tem graja zlasti stališče, da delavcu delodajalca ni treba obvestiti o razlogih, ki upravičujejo njegovo odsotnost z dela, in je zato delodajalec tisti, ki bi moral pred izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela raziskati, zakaj je pritožnik odsoten z dela. Prereka tudi stališče sodišč, da izostanki tožnika po 1. 8. 1996 niso mogli biti predmet izpodbijanih sklepov. V nadaljevanju se pritožuje zoper postopke pred delovnimi sodišči, pri čemer kot posebej problematično izpostavlja možnost postavljanja opisnih zahtevkov in nevezanost sodišč na tožbene zahtevke delavcev v teh sporih. Opozarja tudi na to, da nezakonita odločitev sodišča o vrnitvi delavca na delo povzroči delodajalcu ogromno škodo, kar predstavlja grob poseg v delodajalčevo pravico do svobodne gospodarske pobude.
3. Senat ustavnega sodišča je dne 21. 5. 2002 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z določbama 6. in 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je ustavno sodišče sklep o sprejemu ustavne pritožbe in ustavno pritožbo poslalo vrhovnemu sodišču in nasprotni stranki v delovnem sporu (tožniku). Slednji je na ustavno pritožbo odgovoril. V odgovoru navaja, da je bil v spornem obdobju v bolniškem staležu in da je odsotnost z dela poskušal sporočiti svojemu nadrejenemu, ker pa ga ni dobil, je o vzroku odsotnosti obvestil sodelavko. V nadaljevanju opisuje potek dogodkov po izdaji sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Predlaga, naj ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrne.
4. Odgovor na ustavno pritožbo je bil posredovan ustavni pritožnici, ki je nanj odgovorila. V odgovoru ponavlja, da naj bi bila tožnikova trditev, da je odsotnost zaradi bolniškega staleža sporočil sodelavki, neresnična, in opozarja, da naj bi bolniški list tožnik dostavil šele ob vložitvi tožbe.

5. Pritožnica zatrjuje kršitev 22. člena ustave. Omenjena ustavna določba zagotavlja strankam enakopravno obravnavo v postopku in je zlasti pravica procesnega značaja. Pritožnica sicer navaja, da so sodišča neenakopravno obravnavala stranki, vendar konkretnih navedb, s katerimi bi utemeljila to svojo trditev, ne podaja. Iz vsebine ustavne pritožbe izhaja, da je nezadovoljna zlasti s stališčem vrhovnega sodišča, po katerem je za presojo zakonitosti odločitve delodajalca, da je bila delavčeva odsotnost z dela (ne)upravičena, odločilen le obstoj veljavnega zdravniškega potrdila o tožnikovi bolezni v spornem obdobju, dejstvo, ali je delavec svojo odsotnost in razloge zanjo sporočil delodajalcu, pa na to ne vpliva. Ta pritožničin očitek se nanaša zgolj na odločitev sodišča v zvezi z uporabo materialnega prava. To pa ne more biti predmet presoje ustavnega sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v delovnih sporih, in ne presoja nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava samih po sebi. V skladu s 50. členom ZUstS ustavno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Tako lahko v zvezi z uporabo materialnega prava presoja le, ali temelji izpodbijana sodba na kakšnem z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču, oziroma ali je tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena ustave. Takšnih kršitev pa izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati. Stališče, po katerem je neupravičen le tisti izostanek z dela, ki dejansko ni objektivno upravičen, samo dejstvo, ali je delavec svojo odsotnost oziroma razloge zanjo sporočil delodajalcu, pa na odločitev o (ne)upravičenosti izostankov ne vpliva, v obravnavanem primeru ni nesprejemljivo z vidika človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Prav tako temu stališču ni mogoče očitati, da bi bilo tako očitno napačno, da bi ga bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno. Navedeno velja tudi za pritožničin očitek stališču, da izostanki po 1. 8. 1996 niso mogli biti predmet izpodbijanih sklepov o prenehanju delovnega razmerja, ki se prav tako nanaša zgolj na pravilno uporabo materialnega prava.
6. Neutemeljen je tudi očitek pritožnice, da naj bi ji bile človekove pravice kršene z odločitvijo sodišč o vrnitvi tožnika na delo k pritožnici in dolžnosti odprave vseh materialnih prikrajšanj za čas nezakonite nezaposlenosti. Pritožnica sicer zatrjuje, da ji je bila s takšno odločitvijo kršena pravica iz 74. člena ustave, vendar pa iz njenih navedb, da ji bo zaradi te odločitve nastala ogromna materialna škoda, izhaja, da dejansko s tem očitkom uveljavlja kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena ustave. Zatrjevana kršitev ni podana. Ustavno sodišče je namreč že sprejelo stališče, po katerem delodajalec tega, da mora odpraviti posledice, ki jih je njegova nezakonita odločitev o prenehanju delovnega razmerja povzročila delavcu, ne more uveljavljati kot poseg v svojo pravico do zasebne lastnine (sklep št. Up-130/99 z dne 11. 10. 2000).
7. Očitkov pritožnice v zvezi z ureditvijo postopka pred delovnimi sodišči v postopku preizkusa obravnavane ustavne pritožbe ni bilo mogoče upoštevati. Presoja posameznih določb zakona, ki ureja ta postopek, bi načeloma sicer lahko bila predmet odločanja ustavnega sodišča v postopku preizkusa pobude za oceno ustavnosti tega predpisa, vendar pa pritožnica tega, da bi zahtevala presojo katere izmed zakonskih določb, ne navaja.

8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.