Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 7. novembra 2002

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo vrhovnega sodišča št. I Up 779/2000 z dne 18. 10. 2001 v zvezi s sodbo upravnega sodišča št. I Up 352/98-6 z dne 31. 5. 2000 in odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 46201/0102/98 z dne 6. 11. 1998, se v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevi za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 2600/5, 2600/6 in 2600/8, vložna številka 448 k.o. V. II, zavrne.

1. Z izpodbijanimi odločbami je bila pritožniku zavrnjena oziroma zavržena zahteva za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 5035, 5036, 5037 in 5038, vse k.o. Z., ki naj bi nastale iz parc. št. 1216 in 3698 in parc. št. 2600/5, 2600/6, 2600/7 in 2600/8, vložna številka 448 k.o. V. II.
2. Zahteva za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 5035, 5036, 5037 in 5038, ki so bile podržavljene na podlagi zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76), oziroma odloka o prenehanju lastninske pravice na zemljiščih v zazidalnem območju Lucija II – dodatno (Uradne objave, št. 14 z dne 9. 6. 1978), izdanega na podlagi tega zakona, je bila v tem delu zavržena, ker naj vračanje teh nepremičnin ne bi imelo podlage v določbah 3. in 4. člena ZDen. Zakon, ki je bil podlaga za podržavljenje teh nepremičnin, namreč ni naveden v 3. členu zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju: ZDen), izdan pa je bil po uveljavitvi ustave SFRJ iz leta 1963.
3. Nepremičnine parc. št. 2600/5, 2600/6, 2600/7 in 2600/8 so postale družbena lastnina na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58 in 3/59 popr. – v nadaljevanju: ZNNZGZ), vendar prvotnemu lastniku B. B. (pravnemu predniku pritožnika) niso bile odvzete iz uporabe. Zahteva za denacionalizacijo nepremičnine parc. št. 2600/7 je bila zavrnjena, ker naj bi bila ta nepremičnina predmet darilne pogodbe iz leta 1965, na podlagi katere je bila vknjižena pravica uporabe v korist A. (pravilno A.) A. Zahteva za denacionalizacijo nepremičnine parc. št. 2600/5, 2600/6 in 2600/8 je bila prav tako zavrnjena, ker je bila pravica uporabe predmet pravnega posla, kupne pogodbe z dne 18. 3. 1965, ki je bila podlaga za vknjiženje družbene lastnine v upravi Komunalnega podjetja Piran. Za odločitev o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo teh nepremičnin naj bi namreč bilo bistveno, da zemljišča niso bila vzeta iz uporabe, temveč so bila predmet pravnega posla.
4. Pritožnik meni, da sta mu bili z izpodbijanimi odločbami kršeni vsaj pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave in pravica do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena ustave. Navaja, da so bile nepremičnine odvzete njegovemu pravnemu predniku in da zanje ni bila plačana nobena odškodnina. Meni, da ni relevantna trditev, da ni možno vračanje nepremičnine parc. št. 5035, 5036, 5037 in 5038, ker naj bi dejstvo, da so bile podržavljene po uveljavitvi ustave SFRJ iz leta 1963, še ne pomenilo, da je bila odškodnina tudi plačana. Nepremičnine parc. št. 2600/5, 2600/6 in 2600/8, ki naj bi bile odvzete pok. B. B., naj bi postale družbena lastnina na podlagi ZNNZGZ, ki je naveden v ZDen. Njegov pravni prednik pa naj ne bi podpisal nobene pogodbe za te nepremičnine, prav tako naj ne bi dobil zanje nobene odškodnine.

5. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-58/02 z dne 11. 9. 2002 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevi za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 2600/5, 2600/6 in 2600/8, vložna številka 448 k.o. V. II. V delu, ki se nanaša na vse druge navedene nepremičnine, pa ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo, ker z izpodbijano sodbo v tem delu očitno niso bile kršene človekove pravice.
6. V skladu z določbo 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.

7. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna, temveč preizkusi le, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. V tem okviru je v obravnavani zadevi treba odgovoriti na vprašanje, ali je sodišče zakon uporabilo tako, da mu je dalo vsebino, ki je v nasprotju z ustavo. Gre za pravno stališče, na katerem temelji izpodbijana odločitev vrhovnega sodišča, po katerem prejšnji lastnik zemljišč ni upravičen do denacionalizacije zemljišč, nacionaliziranih na podlagi ZNNZGZ, ker je s pravico uporabe (ki jo je obdržal ob nacionalizaciji) kasneje razpolagal s pravnim poslom.
8. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54-I/02) ob presoji ustavnosti 4. člena ZDen ugotovilo, da je upravičenost do denacionalizacije glede na jasno določbo 3. člena ZDen odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti (13. in 16. točka obrazložitve citirane odločbe). Čas odvzema iz posesti in predpis, ki je bil podlaga za odvzem, pa pride v poštev pri ugotavljanju, kolikšno odškodnino so za odvzeto zemljišče upravičenci že prejeli, ker je treba prejeto odškodnino obravnavati v okviru določb 72. člena ZDen (15. točka obrazložitve). To pomeni, da priznavanje statusa upravičenca do denacionalizacije ni odvisno od časa odvzema stavbnega zemljišča iz posesti. Drugačna razlaga bi namreč pomenila poseg v lastninska pričakovanja upravičencev do denacionalizacije, torej v pravico iz 33. člena ustave (16. točka obrazložitve citirane odločbe), in neenako obravnavanje upravičencev do denacionalizacije in s tem kršitev pravice iz drugega odstavka 14. člena ustave (17. točka obrazložitve citirane odločbe).
9. V obravnavanem primeru ne gre za vprašanje časa odvzema nacionaliziranih zemljišč iz posesti, temveč za vprašanje, ali so bila zemljišča iz posesti odvzeta ali je šlo za prenos pravice uporabe s pravnim poslom, kar bi pomenilo, da je bila ta pravica konzumirana (glej npr. sklepa Ustavnega sodišča št. Up-23/93 z dne 4. 4. 1995 in št. Up-30/94 z dne 14. 6. 1995; OdlUS IV, 148 in 161). Nedvomno je bila pravica konzumirana, če je šlo za sklenitev pravnega posla med dvema fizičnima osebama. Pravica je bila konzumirana tudi, če je imetnik pravice uporabe z veljavnim pravnim poslom to pravico prenesel na družbenopravno osebo. Nobenega razloga namreč ni, da bi imela veljavna sklenitev pravnega posla različne pravne posledice za prodajalca pravice uporabe, ki bi bile odvisne od tega, komu je to pravico prodal. Stališče, po katerem prejšnji lastnik ni upravičen do denacionalizacije, ker je s pravico uporabe razpolagal s pravnim poslom, torej ne posega v pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena ustave.
10. Pri prenosu pravice uporabe na družbenopravno osebo pa bi lahko kljub sklenitvi pravnega posla dejansko šlo za odvzem zemljišč. V obravnavanem primeru bi torej izpodbijana odločitev pritožniku kršila zatrjevane pravice, če bi kljub sklenitvi pravnega posla dejansko šlo za odvzem zemljišč.
11. V denacionalizacijskem postopku je bilo ugotovljeno, da so bila zemljišča parc. št. 2600/5, 2600/6 in 2600/8 nacionalizirana na podlagi ZNNZGZ in da je bila prejšnjemu lastniku ob nacionalizaciji priznana pravica brezplačnega uživanja oziroma pravica uporabe teh zemljišč. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bila glede teh zemljišč dne 18. 3. 1965 sklenjena kupna pogodba, na podlagi katere se je v zemljiški knjigi vknjižila družbena lastnina v upravi Komunalnega podjetja Piran.
12. Nezazidano stavbno zemljišče je lahko podjetje pridobilo od občine, če je šlo za oddajo stavbnega zemljišča v družbeni lastnini v uporabo družbeni pravni osebi. Podjetje pa je lahko zemljišče pridobilo tudi s sklenitvijo pravnega posla, ki je bil podlaga za prenos pravice uporabe od občana na podjetje.
13. V času sklenitve omenjene pogodbe je namreč še vedno veljal ZNNZGZ. Ta zakon, za razliko od vseh kasnejših zakonov, ki so urejali pravni režim stavbnih zemljišč, ni vseboval nobenih omejitev glede razpolaganja s pravico brezplačnega uživanja nacionaliziranega zemljišča. Že leta 1959 je bila sprejeta obvezna razlaga prvega odstavka 39. člena ZNNZGZ (Uradni list FLRJ, št. 24/59), po kateri se je pravica uživanja nacionaliziranega zemljišča lahko za plačilo ali brezplačno prenesla na poljubno osebo. Tak prenos pa ni bil ovira za kasnejšo izdajo odločbe občinskega ljudskega odbora, s katero se je zemljišče izročilo občini ali komu drugemu, da sezida zgradbo ali kakšen drug objekt (38. člen ZNNZGZ).
14. Šele z uveljavitvijo zakona o določanju stavbnih zemljišč v mestih in naseljih mestnega značaja (Uradni list SFRJ, št. 5/68 in nasl.) je bila možnost razpolaganja, tj. prenosa pravice uporabe omejena. Prejšnji lastnik je tako po tem zakonu pravico uporabe, lahko prenesel le na zakonca, potomce, posvojence, starše in posvojitelje. To je pomenilo, da se na druge osebe (tj. na osebe, ki v zakonu niso bile navedene) pravica uporabe s pogodbo ni mogla prenesti. Pravica razpolaganja z nezazidanimi stavbnimi zemljišči je bila omejena tudi po vseh kasnejših predpisih.
15. V obravnavanem primeru je bilo v denacionalizacijskem postopku na podlagi podatkov zemljiške knjige ugotovljeno, da je bila glede zemljišč parc. št. 2600/5, 2600/6 in 2600/8 k.o. V. dne 18. 3. 1965 sklenjena kupna pogodba, ki je bila podlaga za prenos pravice uporabe. Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v dokazno oceno sodišč. Pritožnik pa ne zatrjuje, da bi mu bila v postopku kršena kakšna ustavna jamstva procesne narave, zaradi katerih ne bi imel možnosti trditve, da so bila zemljišča odvzeta, tudi dokazovati.
16. Pritožnik zgolj z zatrjevanjem, da so bila zemljišča odvzeta, ni izkazal, da je kljub sklenitvi pravnega posla dejansko šlo za odvzem zemljišč. Le v tem primeru bi namreč izpodbijana odločitev pomenila kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave, ki med drugim zagotavlja, da so organi, ko uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžni enake situacije obravnavati enako.
17. Ker pritožnik ni izkazal, da so bila nacionalizirana zemljišča odvzeta iz posesti prejšnjega lastnika, pravno stališče, po katerem prejšnji lastnik ni upravičen do denacionalizacije, ker je s pravico uporabe razpolagal s pravnim poslom, pa ne posega v pravico iz 33. člena ustave, je ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS ter šeste alinee 52. člena poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan in dr. Ciril Ribičič. Sodnik Jože Tratnik je bil v zadevi izločen. Odločbo je sprejelo soglasno.