Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem z zahtevo Vlade Republike Slovenije, na seji dne 14. novembra 2002
o d l o č i l o:
1. Statuti Občine Beltinci (Uradni list RS, št. 46/00, 118/00 in 67/01), Občine Grosuplje (Uradni list RS, št. 42/99 in 36/02), Občine Krško (Uradni list RS, št. 98/00), Občine Semič (Uradni list RS, št. 37/99, 67/01 in 23/02), Občine Šentjernej (Uradni list RS, št. 4/01) in Občine Trebnje (Uradni list RS, št. 50/95 in 80/98) so v neskladju z zakonom o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93, 57/94, 14/95, 63/95, 26/97, 70/97, 10/98, 74/98, 70/00 in 51/02), ker ne določajo, da so člani občinskih svetov tudi predstavniki romske skupnosti.
2. Občine so dolžne nezakonitost, ugotovljeno v prejšnji točki izreka, odpraviti v roku 45 dni od prve seje novoizvoljenih občinskih svetov.
3. Občinski sveti občin iz 1. točke izreka morajo razpisati volitve članov občinskih svetov, predstavnikov romske skupnosti, če na rednih volitvah v letu 2002 niso zagotovile izvolitev predstavnikov, določenih s statuti, po določbah zakona o lokalnih volitvah (Uradni list RS, št. 72/93, 7/94, 33/94, 61/95, 70/95 in 51/02), ki veljajo za predčasne volitve, v roku 30 dni po objavi statutov v Uradnem listu Republike Slovenije.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Vlada Republike Slovenije izpodbija v izreku navedene statute občin, ker naj bi bili v neskladju s 65. členom ustave ter z določbami 39. in 101.a člena zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju: ZLS), saj v občinah naseljeni romski skupnosti ne zagotavljajo pravice do enega predstavnika v občinskih svetih. Navaja, da je zakonodajalec na podlagi 65. člena ustave v 39. členu ZLS določil posebno pravico romske skupnosti – pravico do predstavnika v občinskih svetih tistih občin, kjer prebiva avtohtono naseljena romska skupnost. V 101.a členu ZLS pa je določil občine, kjer prebiva avtohtono naseljena romska skupnost in so zato dolžne zagotoviti romski skupnosti, da že na lokalnih volitvah leta 2002 izvoli svojega predstavnika v občinski svet. Za uresničitev te pravice so morale v 101.a členu ZLS navedene občine ustrezno uskladiti tudi svoje statute. Predvsem bi morale na novo določiti število članov občinskega sveta in pri tem obvezno upoštevati, da mora biti vsaj en član predstavnik romske skupnosti. Ker izpodbijani statuti ne vsebujejo določb, ki bi omogočile izvedbo volitev predstavnika romske skupnosti, so v neskladju z določbami 39. in 101.a člena ZLS in s tem romski skupnosti tudi onemogočajo uresničevanje posebne pravice do predstavnika v občinskem svetu.
2. Zahteva je bila poslana v odgovor vsem prizadetim občinam. V določenem roku so na zahtevo odgovorile štiri občine (Krško, Grosuplje, Beltinci in Semič). Občina Krško navaja, da je bila občinskemu svetu predlagana uskladitev statuta z 39. in s 101.a členom ZLS, da pa ni bila sprejeta (Občinski svet ni bil sklepčen). Občina Grosuplje in Občina Semič navajata, da sta prepričani, da pri njih živeči Romi ne izpolnjujejo niti minimalnih pogojev avtohtonosti niti kriterija zgodovinske ali tradicionalne naselitve, da je njihovo število majhno in da so neorganizirani. Občina Beltinci meni, da bi bili Romi z izvajanjem ZLS v primerjavi z drugimi prebivalci v privilegiranem položaju, Občina Semič pa dodaja, da ne more sprejeti dejstva, da ima romska skupnost dvojno volilno pravico.
B)–I
3. Vlada je predlog za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti izpodbijanih statutov vložila na podlagi četrtega odstavka 88.a člena ZLS in po četrti alinei 23. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS). Po prvem odstavku 88.a člena ZLS opravlja nadzorstvo nad zakonitostjo splošnih aktov občine pristojno ministrstvo, ki je dolžno opozoriti organ občine, da akt, ki ga je izdal, ni v skladu z ustavo oziroma zakonom in mu predlagati ustrezne rešitve. Četrti odstavek 88.a člena določa, da mora pristojno ministrstvo predlagati Vladi, naj vloži na ustavno sodišče zahtevo za oceno skladnosti splošnega akta, če ga organ občine ne uskladi z ustavo ali zakonom sam. Iz vložene zahteve izhaja, da je Ministrstvo za notranje zadeve, kot pristojno ministrstvo za zadeve lokalne samouprave, opozorilo občine na neskladnost njihovih statutov z ZLS in predlagalo njihovo uskladitev. Občine niso upoštevale opozorila ministrstva. Glede na navedeno je vlada upravičena predlagateljica za vložitev zahteve.
B)–II
4. Četrti odstavek 39. člena ZLS določa, da imajo na območjih, kjer živi avtohtono naseljena romska skupnost, Romi pravico do najmanj enega predstavnika v občinskem svetu. Člen 101.a ZLS poimensko določa občine, ki so dolžne zagotoviti pravico v občini naseljeni romski skupnosti do enega predstavnika v občinskem svetu do rednih lokalnih volitev v letu 2002. Iz navedenih zakonskih določb za poimensko navedene občine jasno izhaja dolžnost, da zagotovijo uresničitev pravice romske skupnosti do predstavnika v občinskem svetu. Določba 101.a člena ZLS (sprejeta je bila z novelo ZLS, Uradni list RS, št. 51/02) pomeni vsebinsko nadaljevanje ali dopolnitev 39. člena ZLS. S to določbo je zakonodajalec določil tudi občine, ki so dolžne zagotoviti romski skupnosti, ki prebiva na njihovem območju, predstavnika v občinskem svetu. Določba 39. člena ZLS predpisuje na podlagi 65. člena ustave posebno pravico romske skupnosti, določba 101. a člena pa določa občine, ki so dolžne to pravico zagotoviti.
5. Določba 39. člena ZLS je že bila predmet presoje ustavnega sodišča (odločba št. U-I-315/02 z dne 3. 10. 2002, Uradni list RS, št. 87/02). Ustavno sodišče je ocenilo, da je navedena določba skladna z ustavo in v obrazložitvi navedlo: “5. Po drugem odstavku 15. člena ustave je mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic samo z zakonom. Z odločbo št. U-I-416/98 je ustavno sodišče presodilo, da je 39. člen ZLS v neskladju z načeli pravne države iz 2. člena ustave, ker ne ureja izvrševanja posebne pravice romske skupnosti, ki jo sicer zagotavlja, na način, ki bo omogočal njeno dejansko izvrševanje. Zato je naložilo zakonodajalcu, da z zakonom predpiše kriterije in druga merila, na podlagi katerih bodo občine lahko ugotovile, ali na njihovih območjih prebiva avtohtono naseljena romska skupnost. To pa ne pomeni, da zakonodajalec ne bi smel učinkovitega uresničevanja posebnih pravic romske skupnosti urediti tudi na drugačen, z ustavo skladen način. Ni v neskladju z načelom delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena ustave) in načeli pravne države (2. člen ustave) in ne pomeni posega v ustavni položaj in pravice (pristojnosti) občine (138. člen in prvi odstavek 140. člena ustave), če zakonodajalec sam ugotovi in določi občine, ki so dolžne zagotoviti romski skupnosti predstavnika v občinskem svetu. Zakonodajalec bi se lahko odločil in z zakonom predpisal samo kriterije in druga merila za ugotavljanje obstoja avtohtono naseljene romske skupnosti, samo ugotavljanje obstoja v posameznih občinah pa prepustil občinam. Vendar se je odločil že z zakonom določiti tudi občine, kjer prebiva avtohtono naseljena romska skupnost. Ker je s tem zagotovil dejansko uresničevanje pravice iz 39. člena ZLS, kar je bil tudi cilj odločbe ustavnega sodišča št. U-I-416/98, takšna odločitev ni v neskladju z ustavo.”
6. V odločbi št. U-I-315/02 je ustavno sodišče pojasnilo, da bi izpodbijana ureditev posegla v pravice lokalne skupnosti, če bi zakonodajalec določil takšne občine arbitrarno, tj. ne da bi pred tem ugotovil, ali na območju neke občine prebiva avtohtono naseljena romska skupnost, oziroma če bi med takšne občine uvrstil tudi občine, na območju katerih ne prebiva avtohtono naseljena romska skupnost. Vendar je ugotovilo, da v konkretnem primeru predlagatelji tega niso zatrjevali, državni zbor pa je v svojem odgovoru zatrjeval, da je pri določanju občin, ki so dolžne zagotoviti predstavnika romske skupnosti v svetu občine, izhajal iz ugotovitev urada vlade za narodne manjšine. V obravnavani zadevi sta občini Grosuplje in Semič v odgovoru navajali, da sta prepričani, da romska skupnost, ki prebiva na njunem območju, ne izpolnjuje minimalnih pogojev avtohtonosti oziroma zgodovinske ali tradicionalne poselitve. Takšno trditev bi bilo mogoče šteti kot očitek državnemu zboru, da je uvrstitev teh dveh občin v 101.a člen ZLS arbitraren. Vendar občini očitka ne utemeljujeta. Izražata le svoje prepričanje, ki ga nista podkrepili z navedbo dejstev, ki bi njuna “prepričanja” utemeljevala. Obe občini pa ne zanikata obstoja romske skupnosti na njunem območju.
7. V 101.a členu ZLS naštete občine (mednje sodijo tudi občine, katerih statuti so predmet ocene v konkretnem primeru) so bile dolžne v svoje statute vnesti določbe o sestavi občinskega sveta, ki bi omogočile uresničitev pravice romske skupnosti iz 39. člena ZLS, tj. izvolitev predstavnika romske skupnosti v občinski svet. Tega niso storile. Zato so izpodbijani statuti v neskladju z ZLS – gre za protipravno pravno praznino. Tretji odstavek 153. člena ustave določa, da morajo biti podzakonski akti in drugi splošni akti v skladu z ustavo in zakonom (usklajenost pravnih aktov, načelo zakonitosti). To velja tudi za splošne akte občin (glej odločbo ustavnega sodišča št. U-I-348/96 z dne 27. 2. 1997, Uradni list RS, št. 17/97 in OdlUS VI, 25).
8. Izpodbijani statuti so v neskladju z zakonom zato, ker ne urejajo vprašanj, ki bi jih morali urejati (prvi odstavek 48. člena ZUstS). Zato je ustavno sodišče lahko le ugotovilo neustavnost in naložilo občinskim svetom, naj ugotovljeno neustavnost v določenem roku odpravijo. Ker je ZLS nalagal občinam, naštetim v 101.a členu, da na njihovih območjih živečim Romom zagotovijo izvolitev predstavnika v občinske svete že na lokalnih volitvah leta 2002, je ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS naložilo občinskim svetom, da v določenem roku razpišejo volitve za izvolitev predstavnika romske skupnosti. Občinski sveti so dolžni v statutih občin določiti število članov občinskih svetov predstavnikov romskih skupnosti. Volitve se izvedejo po pravilih, ki veljajo za predčasne volitve. Na ta način bo Romom omogočeno, da svojo pravico iz 39. člena ZLS uresničijo v mandatnem obdobju 2002-2006 tudi v tistih občinah, ki doslej niso upoštevale jasne določbe ZLS. Če je katera od občin, navedenih v 1. točki izreka te odločbe, na rednih volitvah leta 2002 zagotovila tudi izvolitev predstavnika romske skupnosti neposredno na podlagi 101.a člena ZLS, čeprav še ni uskladila svojega statuta, ni dolžna ponovno razpisati volitev, razen če je v statutu določila večje število predstavnikov romske skupnosti, kot jih je izvolila. Ob tem ustavno sodišče dodaja, da izhaja obveznost spoštovanja ZLS (konkretno dolžnost uskladitve statutov in izvedba volitev predstavnika romske skupnosti) iz določbe tretjega odstavka 153. člena ustave in da za nastanek takšne obveznosti ni potrebna intervencija ustavnega sodišča. Zato ta odločba ustavnega sodišča pomeni predvsem ugotovitev, da v 1. točki izreka navedene občine niso spoštovale ustave in ZLS, zaradi česar jim je bilo treba določiti rok, v katerem morajo odpraviti ugotovljene nezakonitosti, in rok, v katerem morajo razpisati volitve predstavnikov romske skupnosti.
C)
9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi drugega odstavka 40. člena in 48. člena ZUstS ter na podlagi prve alinee 52. člena poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. U-I-345/02-9
Ljubljana, dne 14. novembra 2002.
Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić l. r.